UPRS Sodba I U 1251/2020-46

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek za povrnitev stroškov stranke z interesom se zavrne.

1Toženka je z izpodbijano odločbo A., d.o.o. podelila koncesijo za območje občine B. (točka 1 izreka), zahtevo tožnice in strank z interesom C. in D., za isto območje pa je zavrnila (2., 3. in 4. točka izreka). Koncesija obsega dejavnost javne veterinarske službe glede predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali na območju RS v tekočem letu (letna odredba) razen za izvajanje posebnih koncesij; izvajanje ukrepov, ki jih odredi uradni veterinar veterinarski organizaciji, ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali, in izvajanje nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko kužnih bolezni, za katere je treba takoj ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina (točka 5 izreka). V točki 6 izreka so določeni veterinarji, ki bodo izvajali koncesijsko dejavnost. Koncesijska pogodba se sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 30. 9. 2020 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2030 (točka 7 izreka). Posebni stroški v postopku niso nastali (točka 8 izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v skladu s 45. členom in tretjim odstavkom 49. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet-1) in na podlagi Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev¹ (Uredba) objavila Javni razpis za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju RS (v nadaljevanju Javni razpis). Razlike med izbranim koncesionarjem in tožnico so bile po prednostnih merilih iz VII. točke in VIII. točke Javnega razpisa. Po VII. točki Javnega razpisa je tožnica prejela 10 točk in izbrani koncesionar 12 točk ter v zvezi z drugo alinejo 4. točke VIII. točke Javnega razpisa, kjer je izbrani koncesionar prejel 2 točki, tožnica pa 0 točk. Razlika je bila tudi v zvezi z merilom iz 5. točke VIII. točke Javnega razpisa (kadrovske zmogljivosti). Izbrani koncesionar je tukaj dosegel 5 točk, tožnica pa 2 točki. Pri ostalih prednostnih merilih iz VIII. točke Javnega razpisa sta obe veterinarski organizaciji dosegli enako število točk. Tako je izbrani koncesionar skupaj dosegel 37 točk, tožnica pa 30 točk.

2Tožnica je vložila tožbo, s katero predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, zahteva tudi povračilo stroškov. Meni, da pri dodeljevanju koncesije ni bila upoštevana Uredba, in da je toženka z razpisom samovoljno določila način točkovanja, ki preferira večje veterinarske organizacije, ki so večje le v smislu števila zaposlenih, ne pa tudi v smislu oskrbe živali. Toženka lahko z javnim razpisom prednostna merila iz petega odstavka Uredbe le ovrednoti, ne sme pa dodajati novih meril ali že obstoječih meril spreminjati. Tožnica meni, da so vsa tri merila, pri katerih je prišlo do razlik, uporabljena v nasprotju z Uredbo. Glede merila iz VII. točke Javnega razpisa pojasnjuje, da merilo po Uredbi ni večja ali manjša pokritost vseh območij znotraj posamezne upravne enote, pač pa dostopnost in odzivnost, saj je predmet izvajanja koncesije zdravstvena oskrba živali in ne opravljanje nalog upravne enote. Zato meni, da je v nasprotju z Uredbo, da prejme več točk tisti, ki kandidira za več območij znotraj posamezne upravne enote, ta odločitev je samovoljna in nima povezave z oskrbo živali. Dve dodatni točki, ki jih je prejel izbrani koncesionar, ker je kandidiral za celotno Upravno enoto E., nimata podlage v Uredbi in nista smiselni. Opozarja na jezikovno razlago četrtega odstavka 3. člena Uredbe in meni, da bi moralo biti kandidiranje za celo upravno enoto in kandidiranje za več občin enakovredno točkovano. Zatrjuje, da je za oskrbo živali na območju občine F. popolnoma irelevantno, ali ista veterinarska organizacija skrbi tudi za živali na območju centra E. ali v G., na drugem območju v isti upravni enoti ali ne. Po Uredbi je relevantna bližina in dostopnost veterinarske organizacije. Če nekdo na primer pokriva območje občine G. in občine B., je med občinama cca 40 km razdalje, kar je več kot med Upravno enoto H. in občino B. Izpodbijana odločba daje prednost tistemu, ki pokriva območja, ki so zelo oddaljena, vendar znotraj iste upravne enote, namesto da bi dajala prednost tistim, ki imajo ambulante znotraj koncesijskega območja ali vsaj v neposredni bližini, pa čeprav v drugi upravni enoti. Glede merila iz 2. alineje 4. točke VIII. točke Javnega razpisa meni, da merilo "koncesija UVHVVR za opravljanje DDD dejavnosti ali pravnomočna odločba o izpolnjevanju pogojev za izvajanje DDD", sploh ni določeno v Uredbi. Koncesija za DDD ni povezana s koncesijo, ki je predmet tega postopka, niti ni pogoj za izvajanje te koncesije. Tega merila Uredba ne določa in gre za neupravičeno prednost. S tem načinom se iz razloga, ker so veterinarji angažirani za opravljanje DDD nalog, zmanjša njihova razpoložljivost za izvajanje nalog v okviru koncesije, zato bi obstoj koncesije za DDD moral biti točkovan z negativnimi točkami. Napačno je uporabljeno tudi merilo iz 5. točke VIII. točke Javnega razpisa "vsak nadaljnji veterinar nad izpolnjevanjem pogojev na dan objave razpisa". Izbrani koncesionar je za vsa prijavljena območja navedel istih 11 veterinarjev, zato z 11 veterinarji nikakor ne zagotavlja 10 dodatnih veterinarjev nad predpisanim enim nad 300 registriranih kmetijskih gospodarstev na območju. Ni mogoče šteti, da veterinarji delajo v vsakem območju, kot da ostalih območij ni. Dejstvo, da je toženka upravne enote razdelila na več območij in nato dodelila dodatne točke tistim, ki so se prijavili na vsa območja posamezne upravne enote in pri tem še štela, da lahko posamezen veterinar prinaša točke v vsakem območju, kot da bo delal le na tem območju (podvajanje veterinarjev), dokazuje, da je kršila Uredbo. Izbrani koncesionar tako na območju občine B. ne zagotavlja 11 veterinarjev na 300 registriranih kmetijskih gospodarstev, pač pa zagotavlja na vseh območjih, na katerih je kandidiral, skupaj 11 veterinarjev.

3Toženka v odgovoru na tožbo pojasni, da so prednostna merila določena na podlagi 5. alineje drugega odstavka 66. člena ZVet-1 in četrtega ter petega odstavka 3. člena Uredbe. Prednostno merilo po VII. točki Javnega razpisa je določeno v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe. Sklicuje se na sodno prakso tukajšnjega sodišča (UPRS Sodba I U 1549/2010- 17). Mreža javne veterinarske službe temelji na občinah kot najmanjših enotah, ki so vključene v upravne enote. Bližina in dostopnost se ne računata na način tožnice, konkretno merjenje razdalj pride v poštev pri izenačenosti pogojev po VI. točki Javnega razpisa. DDD dejavnost po petem odstavku 3. člena Uredbe predstavlja način izvajanja drugih dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij v veterinarstvu. Sklenitev koncesije za DDD dejavnost je tako ključna pri zatiranju kužnih bolezni in vektorjev (prenašalcev bolezni). Koncesija javne veterinarske službe spada na upravno pravno področje. Upoštevati je potrebno javni interes. Razpredanje o nerazpoložljivosti kadrov v primeru vzpostavljene koncesije za DDD je neprimerno, saj gre pri vzpostavljeni DDD dejavnosti za koncesijo, ki omogoča, da se izvede dela, ki so nujna. Del veterinarske dejavnosti DDD obsega tudi preprečevanje širjenja kužnih bolezni, ki se nedvomno prekriva z zagotavljanjem najmanjšega obsega zdravstvenega varstva pred kužnimi boleznimi in zato predstavlja za veterinarsko organizacijo dodano vrednost. V zvezi z merilom kadrovske zmogljivosti po 5. točki VIII. točke Javnega razpisa je navedla, da je merilo ocenjevala glede na celotno vlogo vsake prijaviteljice.

4Izbrani koncesionar kot stranka s pravnim interesom v odgovoru na tožbo opozarja na sodno prakso tukajšnjega sodišča (I U 1545/2010, II U 419/2010, II U 414/2010), češ, da sodišče, ki je že odločalo o primerljivih zadevah, nikoli ni ugotovilo, da bi bila prednostna merila iz četrtega in petega odstavka 3. člena Uredbe diskriminatorna. Meni, da ima prednostno merilo po VII. točki pravno podlago v četrtem odstavku 3. člena Uredbe, ovrednoteno pa je v VIII. točki Javnega razpisa. Glede DDD dejavnosti meni, da ima ta dejavnosti smoter v preprečevanju širjenja kužnih bolezni živali, zato ne drži, da nima povezave s predmetno koncesijo. Glede merila kadrovskih zmogljivosti pa drži, da je izbrani koncesionar za vsa območja navedel istih 11 veterinarjev. Prijavljeno območje obsega 2.646 kmetijskih gospodarstev, zato bi izbrani koncesionar pogoje iz 2. alineje VI. točke Javnega razpisa izpolnil z devetimi veterinarji. Z vidika zadoščenosti pogoju kadrovskih zmogljivosti je relevantno število kmetijskih gospodarstev na celotnem območju, ki ga veterinarska organizacija uveljavlja za dodelitev koncesije, in ne število občin, za katere veterinarska organizacija uveljavlja dodelitev koncesije.

5V pripravljalnih vlogah stranke ponavljajo svoje navedbe, dodatno pa tožnica v zvezi z merilom iz VII. točke Javnega razpisa in 4. odstavkom 3. člena Uredbe zagovarja razlago, da besedo "oziroma" Uredba uporablja kot enačaj med pokrivanjem cele upravne enote na eni strani in več občin na drugi strani. Za DDD dejavnost se podeli ločena koncesija in jo ureja Pravilnik o pogojih za izvajanje veterinarske dejavnosti dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije. Upoštevaje podatek izbranega koncesionarja, da merilu 1 veterinarja na 300 KMG-MIK zadosti že z 9 veterinarji, je presežek nad tem minimumom le 0,22 veterinarja na območje (2 dodatna veterinarja/9 območij) in ne po 2 veterinarja na območje.

6Sodišče je z odločanje počakalo do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti Zvet-1, U-I-377/22-14, ki jo je tukajšnje sodišče vložilo v primerljivi zadevi.

7V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v seznam koncesionarjev za izvajanje dejavnosti DDD na dan 11. 2. 2020 (A5). Gre za seznam, ki se nanaša na navedbe obeh strank v zvezi z merilom iz druge alineje 4. točke VIII. točke Javnega razpisa, ki sta jih stranki navajali še v kasnejših vlogah, zato je sodišče predlog štelo za pravočasen, čeprav je bil podan v tožničini pripravljalni vlogi ter v odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varovanje rastlin, št. U014-56/2020/5, št. U014-56/2020/2 z dne 20. 7. 2020 in U014-56/2020/7 z dne 20. 7. 2020. Dokazni predlog za pridobitev odločb za koncesijska območja, kjer je bil izbran isti koncesionar in zaslišanje priče I. I., je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, saj se z njimi dokazuje nesporno dejstvo. Teza tožnice, s katero ta dokazuje, da izbrani koncesionar dejansko nima dodatnih veterinarjev, ker so ti angažirani v svojih občinah, temelji namreč na zbranih podatkih, ki niso sporni. Sodišče je vpogledalo tudi ostale listine upravnega spisa.

8Tožba ni utemeljena.

9Ustavno sodišče je z odločbo U-I-377/22-14 z dne 1. 2. 2024 odločilo, da ZVet-1 ni v neskladju z Ustavo. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore kršitev 3., 120. in 153. člen Ustave RS iz razloga, ker ZVet-1 nima meril za podelitev koncesije, kot ugovarja tožnica v predlogu za prekinitev postopka.

10Ustavno sodišče je pojasnilo, da je Uredba koncesijski akt. Koncesijski akt je podzakonski predpis in nujen javnopravni element koncesijskega razmerja, njegov "materialni temelj", s katerim koncedent določi elemente koncesijskega razmerja, ki so v javnem interesu.² Javnega razpisa v danih okoliščinah ni mogoče opredeliti kot oblastnega akta, temveč gre za akt poslovanja. Uprava z objavo Javnega razpisa ni kot javna oblast enostransko pravno zavezala posameznikov - veterinarskih organizacij - k določenemu ravnanju oziroma ni odločila o njihovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih. Veterinarske organizacije so se lahko po svoji presoji odločile o prijavi na Javni razpis. Uprava je le udejanjila prvi odstavek 66. člena ZVet-1, ki določa, da koncesije za opravljanje javne veterinarske službe dodeli Uprava na podlagi javnih razpisov, kar zadeva izvedbo javne veterinarske službe. Zato ZVet-1 ne krši legalitetnega načelo na področju upravnega prava, ker prepušča Upravi določanje meril v Javnem razpisu. Iz tega načela ne izhaja, da bi morali imeti akti, ki ne pomenijo normativne dejavnosti izvršilne oblasti in so akti poslovanja, obvezno podlago v zakonu (v smislu zahteve legalitetnega načela), ne smejo pa biti v nasprotju z zakonom in Ustavo. To ne pomeni, da javni razpis ne more biti predmet sodnega nadzora.³

11Dejansko stanje izhaja iz vlog prijaviteljic in v zadevi ni sporno. Tožnica se je prijavila za 5 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto, izbrani koncesionar se je prijavil za območje cele UE E. ter še za občine J., K. in L. Oba imata sedež znotraj UE E. Izbrani koncesionar ima še koncesijo za DDD dejavnost, na celotno prijavljeno območje pa se je prijavil z 11 veterinarji, tožnica pa s 5.

12Sporno pa je, ali je toženka tri merila, pri katerih je med tožnico in izbranim koncesionarjem prišlo do razlik v točkovanju, uporabila v skladu z Uredbo. Sodišče je pri presoji tožbenih ugovorov izhajalo tudi iz stališč Ustavnega sodišča v citirani odločbi.

Merilo - način izvajanja drugih dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij v veterinarstvu

13Tožnica oporeka prednostnemu merilu iz druge alineje 4. točke VIII. točke Javnega razpisa (dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij- koncesija UVHVVR za opravljanje DDD⁴ dejavnosti ali pravnomočna odločba o izpolnjevanju pogojev za izvajanje DDD). Zatrjuje, da merilo z Uredbo ni določeno, in da koncesija za DDD ni povezana s koncesijo, ki je predmet tega postopka, zato je izbrani koncesionar neupravičeno dobil prednost dveh točk.

14Sporno merilo temelji na petem odstavku 3. člena Uredbe, ki kot prednostno merilo določa način izvajanja drugih dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij v veterinarstvu. Uredba (in tudi ZVet-1) merila dodatno ne ureja, zato zahteva dodatno opredelitev v Javnem razpisu glede načinov izvajanja v merilu izpostavljenih drugih dejavnosti, saj je pomensko odprto. Dodatna opredelitev merila mora slediti namenu merila, kot to izhaja iz Uredbe oziroma ZVet-1, ki je v boljšem obvladovanju kriznih situacij s strani izbranega koncesionarja.

15Na podlagi argumentov v pisnih vlogah strank in soočenju stališč na glavni obravnavi, sodišče sodi, da je toženka v Javnem razpisu pri merilu iz druge alineje 4. točke VIII. točke sledila namenu prednostnega merila iz Uredbe. DDD dejavnost je namreč del veterinarske dejavnosti, kar določa 35. točka 51. člena ZVet-1. Toženka je pojasnila, da ima veterinarska organizacija s koncesijo za dejavnost DDD prednost zato, ker lahko isti koncesionar ob sumu določenih kužnih bolezni izvede še aktivnosti, s katerimi potrdi bolezen ali ovrže sum. DDD ukrepi pridejo vedno v poštev po odločbi uradnega veterinarja in zato so ti ukrepi, sestavni del najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali. Tožnica meni, da koncesiji nista povezani, ker se v primeru kriz sprožijo mehanizmi po Uredbi o kriznem upravljanju in vodenju ter Nacionalnem centru za krizno opravljanja. Vendar pa sodišče ugotavlja, da ta Uredba ureja mehanizme ob resnejših krizah in zato ni vsaka krizna situacija iz spornega merila takšna, da zahteva ukrepanje po tej uredbi. Pri podelitvi koncesije za javno veterinarsko službo je v javnem interesu, da se izbere koncesionarja, ki je najustreznejši za določeno območje z vidika zagotavljanja učinkovitega, pravočasnega, nepretrganega in kvalitetnega najmanjšega obveznega obsega varstva živali. V javnem interesu je, da izbrani veterinar po potrebi lahko izvede še ukrepe DDD, s čimer je olajšan hiter odziv na sum bolezni, prepričljiv pa je tudi argument toženke, da je ob sumu na bolezni primerneje, da okuženo območje obiskuje manj oseb. Sodišče torej argumentom toženke sledi in ugotavlja, da sta koncesiji za veterinarsko dejavnost in za DDD dejavnost med seboj povezani ter da je toženka zato upravičeno v skladu z merilom iz Uredbe za pridobljeno koncesijo DDD dodelila 2 točki izbranemu koncesionarju.

16Pri tem pa temeljni načeli enakosti in konkurenčnosti iz Zakona o javnem - zasebnem partnerstvu nista bili prizadeti⁵. Toženka je pojasnila, da je bil javni razpis za podelitev koncesije za dejavnost DDD objavljen v UL dne 19. 2. 2010 in je do preklica odprt, torej je imela tudi tožnica možnost pridobiti DDD koncesijo. Poleg tega je bila dejavnost DDD prednostno merilo že na prejšnjem razpisu.

Merilo - kadrovske zmogljivosti

17Glede kadrovskih zmogljivosti Uredba v tretjem odstavku 3. člena, v okviru splošnih pogojev za prijavo, definira, da mora imeti veterinarska organizacija iz prejšnjega odstavka zaposlenega najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev na območju, ki ga uveljavlja. Med strankama ni sporno, da se je izbrani koncesionar prijavil za območje cele upravne enote E., občino J., občino K. in L., ki skupno obsegajo 2.646 kmetijskih gospodarstev, ki redijo rejne živali (KMG-MID). Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev, mora imeti izbrani koncesionar devet veterinarjev za polni delovni čas (2.646/300=8,82 oziroma 9), ima pa jih 11.

18Dodatne točke za kadrovske zmogljivosti je določala 5. točka VIII. točke razpisa (kadrovske zmogljivosti⁶). Za razliko od ostalih meril iz VIII. točke Javnega razpisa, je točkovanje pri tem merilu toženka izvedla z upoštevanjem celotnega prijavljenega območja (in ne zgolj območja posamezne koncesije). Posledica tega načina je, da je izbrani koncesionar za vsa prijavljena območja, na katerih je kandidiral, navedel istih 11 veterinarjev, način točkovanja pa mu je za vsako območje koncesije prinesel 5 točk za dva veterinarja in dva pomočnika. Tožnica temu ugovarja, češ da bi bil do 5 točk za vsako ocenjevano območje upravičen, če bi na vsakem od njih zagotovil dva dodatna veterinarja in dva dodatna pomočnika (tako pa na enem območju zagotavlja le delček vsakega od zaposlenih, za katerega je dobil točke). Zavzema se torej za uporabo merila glede na območje podeljene koncesije. Toženka pa zagovarja prednost točkovanja z upoštevanjem celotnega prijavljenega območja, saj se na ta način izbere koncesionar z več osebja (upoštevajoč pogoj 1 veterinarja na vsakih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev), ki svoje zaposlene, po pravilih delovnega prava, razporeja na vsa območja dodeljenih mu koncesij in se tako lažje in bolje odziva na vsakokratne potrebe na terenu. Večje kadrovske zmogljivosti nad izpolnjevanjem pogojev zagotavljajo prednost pri opravljanju javne veterinarske službe, še posebej v času dopustov, bolniških odsotnosti in izrednih razmer ob pojavu kužnih bolezni, ko je daljše časovno obdobje treba zagotavljati več kot osem urni delovnik.

19Sodišče ugotavlja, da obe stranki pri utemeljevanju svojih stališč izhajata iz predpostavke gibanja potreb za ukrepe veterinarske dejavnosti, in ker te niso konstantne, ima vsaka od njiju v določeni situaciji prav v svojem stališču. Ocenjevanje z upoštevanjem celotnega prijavljenega območja res ne zagotovi cele dodatne osebe na območju podeljene koncesije, kljub temu prijavitelj dobi polno število točk. Manjši obseg razpoložljivih kapacitet dodatnega veterinarja oziroma veterinarskega pomočnika bi lahko ogrozilo izvajanje javne službe ob hkratnem povečanju potreb na vseh območjih, kjer ima veterinar koncesijo. Izven takšne situacije pa se sodišče strinja s toženko, da večje število zaposlenih omogoča večjo fleksibilnost izbranega koncesionarja pri razporejanju osebja in s tem večjo fleksibilnost pri pokrivanju potreb na celotnem območju koncesije. Zato sodišče ugotavlja, da je uporabljeni način točkovanja v korelaciji z javnim interesom izvajanja javne službe na področju veterinarske dejavnosti. Pri presoji pravilne uporabe merila je zato ključno, da sta bila tožnica in izbrani koncesionar enako obravnavana, pri obeh se je upoštevalo število kmetijskih gospodarstev na prijavljenem območju, glede česar nihče od njiju ne trdi drugače. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča še izhaja, da je namen meril (s katerimi se zasleduje javni interes) omogočiti primerjavo med prijavitelji in določiti pomembne okoliščine pri izbiri koncesionarja, s čimer se preprečuje arbitrarno dodeljevanje koncesij.⁷ Sodišče meni, da je bil ta cilj pri merilu kadrovskih zmogljivosti dosežen, saj je toženka pri obeh strankah upoštevala celotno prijavo in več točk podelila tistemu, ki ima boljšo kadrovsko zmogljivost na celotnem prijavljenem območju. Po presoji sodišča je toženka to merilo oblikovala in uporabila v skladu z Uredbo ter prijavo stranke z interesom A. utemeljeno ovrednotila s 5 točkami, tožnico pa ob upoštevanju istega merila z 2 točkama.

Merilo iz VII. točke Javnega razpisa

20Med strankama je sporno tudi merilo iz VII. točke razpisa, po katerem je izbrani koncesionar dobil 2 točki več za prijavo na celotno UE Ljubljana v primerjavi s tožnico, ki se je prijavila za 5 občin in zato dobila 10 točk. Tožnica glede tega razlikovanja opozarja na jezikovni zapis četrtega odstavka 3. člena Uredbe, ki določa, da ima prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka tega člena. Sodišče pa ugotavlja, da je toženka v VII. točki Javnega razpisa kot samostojno merilo opredelila prijavljeno območje, nadaljnja merila pa je nato določila in ovrednotila v VIII. točki Javnega razpisa. V VII. točki je tožnica z največ točkami nagradila prijavo na dve ali vsaj eno upravno enoto, kar kaže na javni interes podeljevanja koncesij za celotno območje UE, kateremu pa izvedba Javnega razpisa nato ni sledila, saj so prijavitelji sami izbrali območje prijave, posledično je prišlo do podeljevanja koncesij za posamezne občine in ne za upravne enote. Tožnica meni, da je potrebno besedico "oziroma" iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe uporabiti v pomenu besede "ali", medtem ko toženka zagovarja, da se jo lahko uporabi tudi v pomenu besede "in". Sodišče ugotavlja, da četudi sledi toženki, češ da sta možna dva pomena besede "oziroma", pa toženka ni dosledno uporabila nobenega od njiju. Prijavo na območje ene cele upravne enote, v kateri ima sedež ali podružnico prijavitelj, je ovrednotila z dvema točkama več kot prijavo za območje 5 občin ali več (ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote), kar pa pomeni uporabo obeh domnevno možnih pomenov besede "oziroma". Prijava na celo upravno območje namreč ni pogojena s prijavo na 5 občin (tožnica opozarja, da v Sloveniji obstajajo upravne enote z manj kot petimi občinami), medtem ko mora prijava na 5 občin hkrati predstavljati tudi prijavo na celo upravno enoto, da prinese 12 in ne 10 točk.

21Ker pa, ob zgoraj povedanem glede drugih dveh kriterijev, dve dodatni točki ne bi spremenili končne odločitve o podelitvi koncesije (razlika v točkah med strankama je 7 točk), je sodišče v zvezi z merilom iz VII. točke Javnega razpisa le navedlo argumente obeh strank, presoje pa ni opravilo, saj ne bi spremenila odločitve glede podelitve koncesije v občini B.

22Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroški

23V 4. odstavku 25. člena ZUS-1 je določeno, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali pa se postopek ustavi, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je v obravnavni zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je tožnica dolžna sama nositi svoje stroške postopka.

24Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (C.) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da sodišče tožbo zavrne, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo in navedbe, podane na naroku za glavno obravnavo take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala zato stranki z interesom stroški postopka ne gredo.

¹ Uradni list RS, št. 58/04.
² Ustavno sodišče RS, odločba U-I-377/22-14, 1. 2. 2024, 16. točka obrazložitve
³ Prav tam, 13. točka obrazložitve.
⁴ DDD dejavnost je dejavnost izvajanja dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije, kar izhaja iz 35. točke prvega odstavka 51. člena ZVet-1.
⁵ Da je ta načela potrebno spoštovati v postopkih podeljevanja koncesij pojasni Ustavno sodišče v citirani odločbi, točka 20.
⁶ Merilo določa da se točke za kadrovske zmogljivosti (točke iz a) in b) seštevajo, najvišji možni seštevek vseh točk je 5 točk), dodelijo pa se na naslednji način: a) vsak nadaljnji veterinar nad izpolnjevanjem pogojev na dan objave razpisa (pogoj je: 1 veterinar s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 KMG-MID za celo območje, ki ga uveljavlja in zanj izpolnjuje pogoje), ki je: -zaposlen s polnim delovnim časom na dan objave razpisa: 2 točki; -v primeru zaposlitve za krajši delovni časa od polnega, vendar najmanj 4 ure dnevno: 1 točka; (točke iz posameznih alinej se seštevajo). Za vsakega zaposlenega veterinarskega pomočnika na dan objave razpisa: -zaposlen s polnim delovnim časom: 1 točka; -v primeru zaposlitve za krajši delovni časa od polnega, vendar najmanj 4 ure dnevno: 0,5 točke; (točke iz posameznih alinej se seštevajo).
⁷ Ustavno sodišče RS, odločba U-I-377/22-14, 1. 2. 2024, 15. točka obrazložitve.