VSRS Sklep I Up 9/2025

Pritožba se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3276/2024/7 (1222-12) z dne 2. 9. 2024. S tem sklepom je toženka zavrgla tožničino prošnjo za mednarodno zaščito,¹ vloženo 29. 7. 2024, in odločila, da bo o stroških postopka odločila v ločenem postopku.

2Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3Toženka je sodišče prve stopnje z vlogo z dne 28. 1. 2025, s katero je bilo Vrhovno sodišče seznanjeno naslednji dan, obvestila, da je tožnica 22. 1. 2025 zapustila prostore izpostave azilnega doma Logatec in da ne ve, kje se nahaja. Zato sodišču predlaga, naj zavrže pritožbo, saj pritožnica ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

4Vrhovno sodišče je navedeno vlogo poslalo pritožničini pooblaščenki v izjavo in jo pozvalo, naj v primeru, da vztraja pri pritožbi, izkaže pravni interes za nadaljevanje pritožbenega postopka. Pooblaščenka je v odgovoru navedla, da s svojo mandantko (stranko) nima stika in da ne ve, kje se nahaja.

5Pritožba ni dovoljena.

6Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.

7Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.²

8V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnica 22. 1. 2025 (po vložitvi pritožbe) kljub svoji obveznosti iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1, da mora biti vedno dosegljiva pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča, samovoljno zapustila azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnila, niti v zvezi s tem ni dala nobenega obvestila. Navedeno pomeni, da očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, drugega pravnega interesa pa tudi po pozivu sodišča ni navedla.

9Glede na navedeno pritožnica ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev o pritožbi,³ zato jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Med drugim zaradi priznane subsidiarne zaščite v Nemčiji.
² Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 17/2023 z dne 25. 1. 2023 in I Up 112/2023 z dne 31. 5. 2023.
³ V tem smislu tudi Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008.