VSRS Sklep X DoR 116/2024-5

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali gre v primeru delne razveljavitve kaznovalne določbe iz četrtega odstavka 68.a člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) s 1. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-113/17 z dne 30. 9. 2020 (glede višine davčne stopnje, po kateri je dopustno z dohodnino obdavčiti nenapovedan dohodek) za (očitno) kršitev materialnega davčnega zakona, ki omogoča odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 88. člena ZDavP-2, čeprav je ta postala pravnomočna pred delno razveljavitvijo zakona?

1Upravno sodišče Republike Slovenije je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-01-49/2022-3 z dne 25. 4. 2022, s katero je davčni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe Finančne uprave Republike Slovenije iz leta 2017 po nadzorstveni pravici.

2V razlogih navedene pravnomočne sodbe je Upravno sodišče navedlo, da odločitev sledi stališču Vrhovnega sodišča iz zadeve X Ips 380/2012, po kateri mora biti pri kršitvi materialnega prava iz drugega odstavka 88. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) nujno podana očitnost kršitve. Poleg tega pa iz ustavne odločbe, na katero se sklicuje tožnik, U-I-113/17 ne izhaja, da bi Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila določba 68.a člena ZDavP-2 v neskladju z 28. členom Ustave, kot to trdi tožnik. Ustavno sodišče je z odločboU-I-113/17 ugotovilo poseg v procesne pravice davčnih zavezancev. To pa pomeni, da v nobenem primeru ni mogoče uporabiti nadzorstvene pravice v obravnavanem primeru, saj se drugi odstavek 88. člena ZDavP-2 nanaša izključno na napačno razlago materialnega predpisa, med katere neustavni posegi v procesne pravice ne sodijo. Pojasni, da z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati celotnega nabora kršitev do katerih bi lahko prišlo v prvostopenjskem postopku, ampak so razlogi izrecno določeni v zakonu. Za želeno polno varstvo svojih pravic bi moral tožnik vložiti pritožbo, česar pa ni storil.

3Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnih pravnih vprašanj.

4Predlog je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz 2. alineje drugega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa izpolnjeni, zato je predlagateljevemu predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije izpostavi pravno vprašanje, ki tudi po oceni Vrhovnega sodišča kaže na to, da je za pravno varnost, predvsem pa za razvoj prava preko sodne prakse pomembno, da precizira in po potrebi ponovno pretehta svoja dosedanja stališča (predvsem iz sodbe X Ips 51/2016) glede razlage drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 v povezavi z ugotovljeno neustavnostjo zakonske določbe na kateri temelji izdana davčna odločba.

6Vrhovno sodišče se z navedenim vprašanjem v procesni situaciji, kot je ta v obravnavanem postopku (ugotovljena kaznovalna narava obdavčitve), še ni ukvarjalo, zato je odgovor nanj objektivno pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Ker se torej v obravnavani zadevi odpira več pravnih vprašanj, odgovor na katera se nedvomno nanaša na širok krog davčnih zavezancev in s tem tudi na bodočo davčno upravno in sodno prakso v velikem številu primerov, je Vrhovno sodišče glede v izreku navedenega vprašanja revizijo dopustilo. Glede preostalega vprašanja Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.

7Senat, naveden v uvodu tega sklepa, je odločitev sprejel soglasno.