UPRS Sklep I U 1721/2024-16

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši najkasneje 3. v šestih mesecih od 29. 8. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ah njegovo izpostavo (3. točka izreka). Toženka je odločila da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve postopka, predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek toženki. Vložil je tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

3V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka

4Sodišče je 7. 11. 2024 prejelo obvestilo toženke, da je tožnik 3. 11. 2024 samovoljno zapustil prostore azilnega doma v Ljubljani in se vanje ni vrnil. Tožnikova pooblaščenka na naroku dne 14. 11. 2024 ni vedela, kje se tožnik nahaja.

Tožba ni dovoljena.

5Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

6Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.¹ Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.² Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1).³ Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

7Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 3. 11. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 14. 11. 2024 in po navedbi tožnikove pooblaščenke, slednja ne ve, kje se tožnik na dan obravnave nahaja. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. Točki izreka

8Tožnik je vložil na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zahtevo za izdajo začasne odredbe. Navedel je, da tožba ne zadrži izvršitve sklepa, zoper katerega je vložena, v kolikor zakon ne določa drugače. ZMZ-1 ne vsebuje določbe, ki bi omogočila oz. določila odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa. Zato tožba v tem postopku ne zadrži izvršitve sklepa toženke o predaji tožnika Republiki Hrvaški. V kolikor bi bil sklep o predaji tožnika izvršen še pred pravnomočno odločitvijo sodišča v tem postopku, bi bil tožnik še pred pravnomočno odločitvijo sodišča izročen Republiki Hrvaški in s tem izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. S tem bi mu nastala težko popravljiva škoda. Pri tem se tožnik v celoti sklicuje na zgoraj navedeno argumentacijo.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

9Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

10Tožnik dokazuje težko popravljivo škodo s tem, da naj bi dokazal utemeljenost tožbe, ki pa ni dovoljena. Kot je razvidno iz izreka tega sklepa, je sodišče tožbo zavrglo. Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni dokazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrnilo.

¹ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).
² Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020.
³ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).