UPRS Sodba II U 10/2022-23

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana sklepa Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 590/2020 z dne 17. 12. 2021 ter št. Bpp 1624/2021 z dne 8. 12. 2021 se odpravita v delu I. točke izreka, kjer je določeno, da se v presežku zahtevek kot neutemeljen zavrne, in se zadevi v tem delu vrneta istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Glede poteka upravnega postopka

1Z izpodbijanima sklepoma je toženka odvetniku (tožniku v tem postopku) za zastopanje obtoženega A. A. (prizadete stranke v tem postopku) kot upravičenca do brezplačne pravne pomoči (BPP) v zadevi Okrožnega sodišča v Celju št. IV K 57284/2018 (Bpp zadeva 590/2020) ter v zadevi ODT v Celju št. Kt 23146/2016 (Bpp zadeva 1624/2021) v I. točki izreka priznala odvetniške stroške: v zadevi Bpp 590/2020 v skupnem znesku 1.449,77 EUR, v zadevi Bpp 1624/2021 v skupnem znesku 489,00 EUR, v presežku pa je v obeh sklepih v isti točki izreka nadalje zahtevek odvetnika zavrnila. V II. točki izreka je določila, da bo navedena priznana nagrada in stroški izplačani tožniku iz proračuna RS na njegov TRR, 30. dan po prejemu e-računa, izstavljenega na podlagi teh sklepov. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da toženka tožniku ni priznala 100 % povišanja nagrade za več kaznivih dejanj po členu 7/2 Odvetniške tarife (OT), saj je bil kazenski postopek v konkretni zadevi v teku zoper prosilca zaradi enega kaznivega dejanja.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

2Tožnik v tožbi navaja, da je upravičenca do BPP zagovarjal zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), obtožencu pa se je očitalo, da je v okviru kolektivnega kaznivega dejanja storil štiri dejanja, in sicer v juniju 2015, v aprilu 2016, kot tudi dve dejanji v mesecu avgustu 2016, storitev vseh očitanih dejanj v okviru kolektivnega kaznivega dejanja je obtoženec priznal. Po končanih opravilih je tožnik v obeh stroškovnikih priglasil 100 % povišek na vse postavke, saj se je kot odvetnik upravičenca za vsako od štirih očitanih dejanj v sklopu kolektivnega kaznivega dejanja moral posebej pripraviti. Sklicuje se na sodbe v zadevah Upravnega sodišča RS (UPRS): III U 157/2018 z dne 10. 7. 2020, III U 67/2019 z dne 18. 5. 2021, I U 60/2021 z dne 15. 12. 2021, ki jih tudi predloži. Poudarja, da je moral kot zagovornik obdolženca pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje. Ker pa mu toženka ni priznala priglašenega 100 % poviška (po stroškovniku z dne 13. 12. 2021 v višini 2.840 točk in po stroškovniku z dne 30. 11. 2021 v višini 1.030 točk), je zmotno uporabila materialno pravo. Hkrati ga je v tem delu prikrajšala za pravico do obrazloženosti odločbe. Zato predlaga, da sodišče izpodbijana sklepa odpravi in zadevi vrne organu v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka.

3Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je po pozivu posredovala upravna spisa.

4Sodišče je z navedenim upravnim sporom seznanilo tudi upravičenca do BPP, A. A., ki pa na tožbo ni odgovoril.

K I. točki izreka

5Tožba je utemeljena.

6Uvodoma sodišče pojasnjuje, da tožnik v tožbi po vsebini izpodbija zgolj del I. točke izreka obeh izpodbijanih sklepov (tj. odločitev o zavrnitvi zahtevka za povišanje nagrade po členu 7/2 OT). Zato je sodišče štelo, da tožnik izpodbija sporna upravna akta le v navedenem obsegu I. točke obeh izrekov, čeprav je v tožbenem predlogu predlagal odpravo (celotnih) izpodbijanih sklepov Bpp (za kar sicer ni izkazal pravnega interesa).

7V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbama toženke Bpp 590/2020 z dne 21. 5. 2020 in Bpp 1624/2021 z dne 16. 11. 2021 določen za izvajanje BPP upravičencu A. A. za zastopanje pred Okrožnim sodiščem v Celju v kazenskem postopku pod opr. št. IV K 57284/2018 ter v zadevi ODT v Celju št. Kt 23146/2016. Prav tako ni sporno, da je odvetnik opravil storitve BPP in zanje pravočasno vložil stroškovnika za opravljene storitve (kar je toženka tudi priznala, razen glede povišanja nagrade po členu 7/2 OT). Sporno je tako med strankama le vprašanje, ali gre v primeru obravnavanja nadaljevanega kaznivega dejanja za eno očitano dejanje (kot zatrjuje toženka), ali za več dejanj, kar po členu 7/2 OT utemeljuje zvišanje vrednosti za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 %, vendar največ za 100 %.

8UPRS je že v več svojih odločitvah zavzelo stališče, da je treba člen 7/2 OT tolmačiti tako, da se upošteva število dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje. Za vsako posamezno dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja je namreč treba ugotavljati vse elemente kaznivega dejanja in njegove okoliščine, enako kot če to dejanje ne bi bilo sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja. Odvetnik mora torej pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje. Takšno stališče je zavzeto predvsem iz razloga, ker z vidika obrambe ni nepomembno, ali se obtožencu v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja očita manjše ali večje število dejanj. Od kriminalne količine (števila, narave in teže kaznivih dejanj, ki so sicer zajeta znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) pa je odvisna tudi izbira oziroma višina izrečene sankcije.¹,²

9Ker je toženka pri izdaji izpodbijanih sklepov nepravilno uporabila materialno določbo drugega odstavka 7. člena OT, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijana sklepa odpravilo v izpodbijanem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter v tem (zavrnilnem) delu I. točke izreka zadevi, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1.

10Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj med strankama ni sporno dejansko stanje, pač pa uporaba materialnega prava (ali se povišanje nagrade po členu 7/2 OT za več kaznivih dejanj prizna le, kadar je obdolženec obravnavan zaradi več kaznivih dejanj ali tudi v primeru le enega nadaljevanega kaznivega dejanja, ki obsega več dejanj).

K II. točki izreka

11Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijana sklepa odpravilo v izpodbijanem delu, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je tožnika v tem postopku zastopal odvetnik, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povrnitve stroškov v višini 285,00 EUR, skupaj z 22 % DDV 347,70 EUR. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

12Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku 15 dni od prejema te sodbe (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ).

¹ Sodišče pri tem še dodatno pojasnjuje, da je OT iz leta 2000 v takrat veljavnem členu 10/2 izrecno določala, da se zviša skupna cena storitve za vsako nadaljnje obravnavano kaznivo dejanje, zato je v času veljavnosti takratne tarife upravni odbor Odvetniške zbornice sprejel stališče, da odvetnikom ne pripada dodatek (25 % oz. največ 100 %) za vsako posamezno dejanje znotraj okvira nadaljevanega kaznivega dejanja. Nato je 12. 7. 2003 stopila v veljavo nova OT, kjer je bilo v členu 8/2 določeno, da se za zagovarjanje obdolženca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za vsako drugo in nadaljnje očitano dejanje za 25 %, največ za 100 %. Sklepati je, da je bila sprememba sprejeta ravno zato, da se odvetnikom prizna dodatek za vsako drugo in nadaljnje očitano dejanje tudi v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, ne pa več (samo) za vsako nadaljnje kaznivo dejanje - tako sodba UPRS II U 60/2021 z dne 15. 12. 2021, 8. in 9. tč. obrazložitve. Glej tudi sodbe II U 51/2019 z dne 21. 10. 2021, III U 67/2019 z dne 18. 5. 2021, III U 157/2018 z dne 10. 7. 2020 in III U 294/2018 z dne 10. 7. 2020.
² Vendar sodišče pripominja, da se povišanje nagrade po členu 7/2 OT prizna le za vsako drugo in nadaljnje očitano dejanje za 25 % (ne pa tudi za prvo dejanje, kot to smatra tožnik, saj zahteva 100 % povišanje, čeprav so bila obtožencu očitana le 4 dejanja v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja).