UPRS Sodba I U 1380/2020-39

I. Tožbi se ugodi, odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U014-58/2020/3 z dne 22. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne isti stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom A., d. o. o., Novo mesto, za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka koncesijo za območje občin Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Žužemberk in Straža, ki spadajo v Upravno enoto Novo mesto, podelila A. (stranka z interesom). Tožničino zahtevo za podelitev koncesije za območje istih občin je zavrnila. V izreku izpodbijane odločbe je odločila še o obsegu izvajanja koncesije, veterinarjih, ki bodo izvajali koncesijsko dejavnost, času sklenitve koncesijske pogodbe in njenem trajanju ter o stroških postopka.

2Iz obrazložitve izhaja, da je toženka na podlagi Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uredba) objavila Javni razpis za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije (Javni razpis). Toženka je ugotovila, da obe stranki, tožnica in stranka z interesom, izpolnjujeta pogoje razpisa, vendar pa je stranka z interesom po prednostnih merilih dosegla 37 točk, tožnica pa 35.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je v prijavi na javni razpis kot območje, na katerem želi delovati, navedla območje Upravne enote Trebnje in del Upravne enote Novo mesto, in sicer območje občin Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Žužemberk in Straža. Trdi, da je to območje zaokrožena celota. Uveljavlja, da javni razpis, ki je bil podlaga za odločitev, glede prednostnega kriterija pokritja večjega območja v delu, v katerem določa, da se točke z naslova posameznih alinej ne seštevajo, ni v skladu z Uredbo. In sicer trdi, da je ta določba javnega razpisa v nasprotju s prvim in četrtim odstavkom 3. člena Uredbe. Meni, da Uredba daje prednost prijaviteljem, ki lahko zagotovijo izvajanje veterinarske dejavnosti na večjem območju, to je na območju cele upravne enote ali več občini, ki so zaokrožena celota. Ob sklicevanju na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 395/2011 trdi, da je osnovna enota teritorialne razdelitve mreže občina ter da je na tej osnovi treba presojati tudi prednostni kriterij pokritja večjega območja. Navaja, da določba, ki v zvezi s tem prednostnim kriterijem izključuje možnost seštevanja točk iz posameznih alinej, izvotli njegovo vsebino, saj dejansko ne upošteva velikosti območja kot prednostnega merila, temveč omejuje območje na velikost upravne enote. Pojasnjuje, da sta po tem kriteriju obe stranki prejeli 12 točk, čeprav sta se obe prijavili za območje cele upravne enote, tožnica pa še za območje štirih občin, ki presegajo območje cele upravne enote. Uveljavlja, da tak razpisni pogoj posega v njeno pravico do svobodne gospodarske pobude in v prepoved omejevanja konkurence iz 74. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter pomeni kršitev splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Dodaja še, da stranka z interesom ne izpolnjuje prednostnega kriterija pokritja večjega območja, saj je v prijavi navedla, da se prijavlja za območje Upravne enote Novo mesto, hkrati pa je navedla posamezne občine, med katerimi je Občina Škocjan, ki se delno nahaja v Upravni enoti Sevnica, kar naj bi bilo v nasprotju z Uredbo, po kateri se območje občine pri podelitvi koncesije ne more deliti. Dodaja še, da če stranka z interesom za to občino ne bo dobila koncesije, bo njeno koncesijsko območje manjše od območja upravne enote. Toženki še očita, da je napačno točkovala njeno prijavo v zvezi s prednostnim kriterijem bližine in dostopnosti, saj ji ni podelila nobene točke. Pojasnjuje, da točk ni dobila, ker na območju Upravne enote Novo mesto nima sedeža ali podružnice, medtem ko je stranka z interesom točke za ta kriterij dobila, čeprav ima sedež na območju Upravne enote Novo mesto, ki ni del koncesijskega območja v tem primeru. Toženki v zvezi s tem očita arbitrarnost. Meni pa tudi, da je toženkino ravnanje v nasprotju z razpisnimi pogoji.

4Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje. Vztraja, da je javni razpis v skladu z zakonom in uredbo. Pojasnjuje določbe VII. točke Javnega razpisa. Meni, da so skladne z Uredbo in da je bila tožničina vloga ustrezno točkovana. Dodaja, da so merila namenjena izbiri najustreznejšega koncesionarja glede na namen razpisa, pri čemer je pri tem upoštevana tudi organiziranost koncedenta, ki mora določiti kužne kroge in ogrožena območja. Opozarja, da mora točkovanje upoštevati tudi ostala prednostna merila in da bi način, za katerega se zavzema tožnica, izničil merilo kadrovskih zmogljivosti. Nasprotuje tudi očitkom o kršitvi ustavnih pravic. Navaja, da se je stranka z interesom prijavila za celotno Občino Škocjan, vključno z delom, ki spada v Upravno enoto Sevnica, ter da ji je bila za to občino, skupaj z občinama Novo mesto in Šentjernej, tudi dodeljena koncesija. Vztraja, da je pravilno točkovala vlogo po merilu bližine in dostopnosti veterinarske organizacije. Poudarja, da se vloga ocenjuje kot celota glede na celotno območje, ki ga uveljavlja, razen navedenega kriterija, saj bi ta kriterij sicer izgubil svoj pomen. Pojasnjuje, da je merilo bližine in dostopnosti vezano na območje prijave in sedež oziroma podružnico prijavitelja. Dodaja, da je za območje Upravne enote Novo mesto izdala tri odločbe.

5Tudi stranka z interesom tožbi nasprotuje. Meni, da je javni razpis v skladu s predpisi in da je toženka pravilno uporabila v njem določena merila.

6Pri svojih navedbah so stranke vztrajale tudi v nadaljnjih vlogah in na naroku za glavno obravnavo.

Dokazni postopek

7Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v sodnem spisu in upravnem spisu zadeve.

8Dokazni predlog za zaslišanje strank je zavrnilo kot pravno nerelevanten. Kot izhaja iz 7., 212. in 213. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), se z dokazi dokazujejo dejstva, ki so pomembna za odločitev v upravnem sporu. Tožnica je zaslišanje strank predlagala z namenom dokazati trditev, da je njeno območje prijave večje od območja prijave stranke z interesom. Ker to dejstvo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, za odločitev ni pravno pomembno, je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo.

K I. točki izreka

9Tožba je utemeljena.

10V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev toženke, da koncesijo za opravljanje javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev na podlagi določb 66. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet-1) in 3. člena Uredbe, za območje občin Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Žužemberk in Straža dodeli izbranemu koncesionarju (stranki z interesom) in hkrati zavrne tožničino vlogo.

11Za tožnico je sporno vrednotenje vlog po dveh prednostnih merilih, in sicer po merilu pokritja večjega območja iz VII. točke Javnega razpisa in po merilu bližine in dostopnosti iz 1. točke VIII. točke Javnega razpisa.

Glede merila pokritja večjega območja

12Uredba v četrtem odstavku 3. člena določa, da ima pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka istega člena Uredbe.

13Toženka je tej in ostalim določbam Uredbe sledila tako, da je v VII. točki Javnega razpisa določila naslednje prednostno merilo: "Pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - za območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo celoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico: 14 točk; - za območje ene cele upravne enote, v kateri ima sedež ali podružnico: 12 točk; - za območje 5 občin ali več, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 10 točk; za območje 4 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 8 točk; za območje 3 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 6 točk; - za območje 2 občin, ki predstavljata zaokroženo celoto in nista hkrati območje cele upravne enote: 4 točke. Zaokrožena celota je območje dveh ali več občin ali upravnih enot, ki mejijo ena na drugo."

14Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tožnica se je prijavila za celotno območje Upravne enote Trebnje, v kateri ima sedež, in za v tej zadevi obravnavane občine Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Žužemberk in Straža, ki so v Upravni enoti Novo mesto. Stranka z interesom pa se je prijavila za celotno območje Upravne enote Novo mesto, v kateri ima tudi sedež.

15Obe stranki sta po obravnavanem merilu dobili 12 točk. Toženka je pri tem upoštevala, da sta se obe prijavili za območje ene cele upravne enote, v kateri imata sedež, in sicer tožnica za območje Upravne enote Trebnje, stranka z interesom pa za območje Upravne enote Novo mesto.

16Za tožnico je sporno določilo, da se točke po posameznih alinejah tega merila ne seštevajo, saj se je poleg območja ene cele upravne enote prijavila tudi za (obravnavane) štiri občine iz druge upravne enote, ki skupaj tvorijo zaokroženo območje. Meni namreč, da so s tako določbo Javnega razpisa izvotljene določbe 3. člena Uredbe, iz katerih naj bi izhajalo, da imajo prednost prijavitelji, ki lahko zagotovijo izvajanje dejavnosti na večjem območju.

17Pri presoji zakonitosti obravnavanega merila in v tem okviru za tožnico sporne določbe Javnega razpisa, da se v VII. točki Javnega razpisa ne seštevajo točke po posameznih alinejah, je treba izhajati iz temeljnih načel Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP). V skladu s temi načeli mora biti zagotovljena preglednost, konkurenčnost, nediskriminatornost in poštenost postopkov nastajanja ter sklepanja in izvajanja posameznih oblik javno-zasebnega partnerstva, na kar je opozorilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-377/22 z dne 1. 2. 2024. Po načelu enakosti javni partner zagotovi, da med kandidati v vseh elementih in fazah postopka sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva ni razlikovanja in ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, predmetno, osebno diskriminacijo kandidatov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo izvaja kandidat, ali drugo diskriminacijo (prvi odstavek 12. člena ZJZP). Enakopravno obravnavanje pomeni ne le enake pogoje, ampak tudi jasna merila za vse.¹ Po načelu sorazmernosti pa sme javni partner v postopku sklepanja in pri izvajanju javno-zasebnega partnerstva uporabiti le tiste ukrepe za dosego cilja, določenega z zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, ki: - objektivno vodijo do tega cilja, - najmanj omejijo oziroma prizadenejo zasebnega partnerja oziroma predstavljajo najblažji ukrep za dosego tega cilja in so po svojem obsegu in posledicah primerljivi s pomenom cilja (prvi odstavek 14. člena ZJZP). Kriterij za podelitev koncesije mora biti torej razumno povezan s predmetom urejanja.

18Toženka je razloge za podelitev večjega števila točk za prijavo na območje upravne enote utemeljila z namenom podeljevanja koncesije in s tem povezano organiziranostjo koncedenta. Navedla je, da je spremljanje stanja pri kužnih boleznih, cepljenje živali in enotnost ukrepanja ob sumu, da se je pojavila določena kužna bolezen, vezano na območja občin in upravnih enot. Pojasnila je, da to temelji tudi na organiziranosti koncedenta, ki mora določiti kužne kroge in ogrožena območja.

19Navedeni argument, da naj bi imele zaradi zagotavljanja enotnega in učinkovitega ukrepanja v primeru pojava kužnih bolezni veterinarske organizacije, ki lahko zagotovijo izvedbo koncesijskih storitev na območju celotne upravne enote, prednost pred tistimi, ki bi izvajale te storitve na območju manjšem od upravne enote, je po presoji sodišča razumen, toženka pa ga je utemeljila s strokovnimi argumenti. Po presoji sodišča je namreč pomembno, da je temeljna teritorialna organiziranost koncedenta, to je države, ki je odgovorna za teritorialno razdelitev (mrežo) javne veterinarske službe in njeno izvajanje, prav upravna enota.

20V tem pogledu je v VII. točki Javnega razpisa predpisano točkovanje, ki prepoveduje seštevanje po posameznih alinejah, razumno, saj omogoča, da so sorazmerno najugodneje vrednotene prijave za celotna območja posameznih upravnih enot, v katerih ima prijavitelj sedež ali podružnico, torej za območja, ki z vidika nadzora nad pojavom in obvladovanjem kužnih bolezni, za katerega je odgovorna država, zagotavljajo največjo učinkovitost.

21Da za vrednotenje po obravnavanem merilu ni bistven kriterij samo velikost prijavljenega območja, temveč racionalna in funkcionalna mreža veterinarske javne službe, ki je povezana prav s teritorialno organiziranostjo koncedenta, izhaja tudi iz drugi določb 3. člena Uredbe. Po prvem odstavku 3. člena Uredbe mora biti na območju upravne enote zagotovljeno delo vsaj ene veterinarske organizacije s koncesijo. Po drugem odstavku istega člena Uredbe mora prijavitelj v prijavi navesti območje kot upravno enoto ali njen del z navedbo celih občin, ki so zaokrožena celota. Po sedmem odstavku 3. člena Uredbe pa mora tisti del območja upravne enote, ki bi sicer ostal izvzet, prevzeti veterinarska organizacija, ki izpolnjuje kadrovske pogoje za celotno območje upravne enote. Upoštevaje navedene določbe Uredbe četrtega odstavka 3. člena Uredbe ni mogoče brati drugače kot, da ima po kriteriju pokrivanja večjega območja prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na celotnem območju posamezne upravne enote ali pa vsaj večjega števila občin v njej.

22Glede na navedeno določilo javnega razpisa, po katerem se točke po posameznih alinejah VII. točke Javnega razpisa ne seštevajo, ni v nasprotju z določbami Uredbe.

23Tožnica pa ne more uspeti niti z očitki o kršitvi načela enakosti iz drugega odstavka 74. člena Ustave v povezavi s pravico do svobodne gospodarske pobude in prepovedjo omejevanja konkurence iz 74. člena Ustave.

24Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča ustavno načelo enakosti pred zakonom normodajalca obvezuje, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če normodajalec takšne položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011, tč. 12 obrazložitve).

25Prepoved seštevanja točk bi bilo v tem upravnem sporu lahko v nasprotju z načelom enakosti le, če bi toženka glede na predmet urejanja enake položaje obravnavala različno oziroma različne položaje enako. Obravnavani primer pa ni tak. Toženka je namreč z izpodbijano odločbo koncesijo podelila za štiri občine, ki niso hkrati območje celotne upravne enote. S tem je določila predmet urejanja (koncesijsko območje). V tem pogledu sta oba prijavitelja v enakem položaju. Ker sta po obravnavanem merilu oba dejansko prejela isto število točk, tudi iz tega razloga tožnica z ugovorom neenake obravnave (in s povezanim očitkom kršitve 74. člena Ustave) pri kriteriju pokritja večjega območja ne more uspeti.

26Na drugačno presojo ne vpliva tožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 395/2011, saj v njej obravnavane dejanske okoliščine niso primerljive s konkretno zadevo. V citirani zadevi je namreč Vrhovno sodišče presojalo izpolnjevanje kadrovskega pogoja in je zgolj v tem pogledu (zaradi načina vodenja podatkov o številu kmetijskih gospodarstev - KMG) štelo, da je način presoje tega pogoja vezan na teritorij občine (kot celote) ter da je občina najmanjša enota, ki je lahko predmet podelitve koncesije (kar izhaja tudi iz drugega odstavka 3. člena Uredbe).

27Glede na to, da je po pojasnjenem predmet urejanja z izpodbijano odločbo podelitev koncesije za štiri občine v Upravni enoti Novo mesto, za odločitev ni pomembna tožbena trditev, da se stranka z interesom ni prijavila za celo območje Upravne enote Novo mesto, ker del Občine Škocjan spada v Upravno enoto Sevnica. Ne glede na to sodišče dodaja, da navedena tožbena trditev ne drži. Iz prijave stranke z interesom (A5) namreč izhaja, da je kot območje prijave navedla tako Upravno enoto Novo mesto (kar pomeni, da se prijavlja za celo upravno enoto) kakor tudi posamezne občine v upravni enoti, med katerimi je izrecno navedla tudi Občino Škocjan, torej celo občino.

Glede merila bližine in dostopnosti

28Peti odstavek 3. člena Uredbe določa, da če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, in sicer bližina in dostopnost veterinarske organizacije, odzivni čas ob pojavu bolezni živali, način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskav, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum, način izvajanja drugih dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij v veterinarstvu, kadrovske zmogljivosti, delovne izkušnje zaposlenih, osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa ter izvajanje koncesije v skladu s predpisi v zadnjih petih letih. Ovrednotenje prednostnih meril določi VURS v javnem razpisu.

29VIII. točka Javnega razpisa konkretno določa prednostna merila za območje posameznih občin, pri čemer gre za konkretizacijo prej navedenega petega odstavka 3. člena Uredbe. Po 1. točki VIII. točke Javnega razpisa se ocenjuje bližina in dostopnost veterinarske organizacije, in sicer prejme 2 točki, kdor ima verificirano veterinarsko organizacijo ali podružnico znotraj posamezne upravne enote oziroma občine, za katero se prijavlja, pri čemer je v oklepaju navedeno, da se točke glede na ocenjevano območje seštevajo. Iz besedila Javnega razpisa je torej razvidno, da je bil ta oblikovan na način, da se kot prednost pri obravnavanju prijaviteljev upošteva tako verificirana veterinarska organizacija kot tudi njena verificirana podružnica, če sta znotraj upravne enote oziroma občine, za katero se prijavitelj prijavlja.

30Po tem merilu tožnica ni prejela nobene točke. Toženka je namreč upoštevala, da na območju Upravne enote Novo mesto nima sedeža ali podružnice. Stranka z interesom pa je prejela dve točki, ker ima na območju Upravne enote Novo mesto sedež.

31Tožnica v zvezi s tem toženki očita arbitrarnost. Navaja, da je upoštevala sedež stranke z interesom, čeprav ni na koncesijskem območju. Hkrati meni, da bi morala njeno prijavo obravnavati celovito in upoštevati, da se je prijavila tudi za območje Upravne enote Trebnje, v kateri ima sedež. Tožnica s tem toženki v bistvu očita neenako obravnavanje.

32Razlika med prijaviteljicama je v tem, da ima stranka z interesom (izbrani koncesionar) sedež na območju upravne enote, v katero spadajo občine, za katero je z izpodbijano odločbo toženka podelila koncesijo. Tožnica pa ima sedež v drugi upravni enoti, za katero se je sicer prav tako prijavila. Njun položaj je primerljiv po tem, da imata obe na prijavljenem območju svoj sedež.² Prav tako je njun položaj primerljiv v tem, da nobena nima verificirane veterinarske organizacije ali podružnice na območju, ki je predmet urejanja z izpodbijanim aktom.

33Iz toženkinih navedb v odgovoru na tožbo in na naroku za glavno obravnavo izhaja, da je kot koncesijsko območje štela območje Upravne enote Novo mesto. Pojasnila je, da je koncesijo v občini znotraj Upravne enote Novo mesto, za katero se je prijavil zgolj en prijavitelj, iz razlogov ekonomičnosti podelila njemu kot edinemu prijavitelju, za preostala območja pa je izvedla ocenjevanje prispelih vlog po prednostnih merilih. Tako je upoštevaje pokrivanje prijaviteljev po posameznih občinah na območju te upravne enote izdala tri odločbe: eno za občino Šmarješke Toplice, drugo za občine Novo mesto, Šentjernej in Škocjan ter obravnavano odločbo za občine Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Straža in Žužemberk.

34Koncesijsko območje je območje, za katerega se podeljuje koncesija. Ne iz Uredbe ne iz Javnega razpisa ne izhaja, da bi bilo v tem javnem razpisu kot koncesijsko območje določena upravna enota. Sodišče je sicer že pojasnilo, da ima v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe pri kriteriju pokrivanja večjega območja prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na celotnem območju posamezne upravne enote ali pa vsaj večjega števila občin v njej. Vendar pa to ne pomeni, da je prav upravna enota koncesijsko območje, saj iz te in drugih določb Uredbe izhaja, da je koncesijo mogoče podeliti tudi za manjše območje, kot je upravna enota. Kaj drugega ne izhaja niti iz Javnega razpisa. Ta v VI. točki določa, da se veterinarska organizacija izbere za območje posamezne upravne enote oziroma za večje število občin. Nasprotno pa, iz besedila II. točke Javnega razpisa celo izhaja, da je njegov predmet dodelitev koncesije veterinarskim organizacijam za območja posameznih občin. Enako izhaja iz III. točke razpisa.

35Sodišče sicer sodi, da bi morala prav toženka, ob tem ko trdi, da je treba pri dodelitvi te koncesije upoštevati predvsem javni interes, da se izbere koncesionarja, ki je za določeno območje najustreznejši z vidika zagotavljanja učinkovitega, pravočasnega in kvalitetnega varstva živali pred kužnimi boleznimi, v skladu s četrto alinejo prvega odstavka 48. člena ZJZP v javnem razpisu sama določiti najustreznejše koncesijsko območje in merila, ki bodo zagotavljala prednost glede na tako določeno območje. Nenazadnje je ravno toženki poznano, katero je tisto območje, ki na terenu zagotavlja najbolj učinkovito varstvo živali pred kužnimi boleznimi. Vendar pa tega, kot rečeno, v Javnem razpisu ni storila.

36Glede na navedeno sodišče ne sledi toženkinemu argumentu, da je koncesijsko območje upravna enota, v tem primeru torej Upravna enota Novo mesto. Prav tako ne drži, da bi lahko o podelitvi koncesije na enem koncesijskem območju izdajala delne odločbe. Za to ni podlage ne v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) niti v področnih zakonih (ZJZP in Zvet-1) in v podzakonskem predpisu. Po prvem odstavku 2. člena Uredbe namreč veterinarske organizacije s koncesijo izvajajo dejavnosti javne veterinarske službe zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali, ki se financirajo iz proračuna Republike Slovenije, na dodeljenih območjih. Glede na to, da po povedanem koncesijska območja niso določena že v Javnem razpisu, so torej posamezna koncesijska območja določena s posamezno odločbo o dodelitvi koncesije. Koncesijsko območje v tem primeru je torej območje občin Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Straža in Žužemberk. To je torej predmet urejanja, v razmerju do katerega morata biti prijavitelja obravnavana enako.

37Glede na navedeno ima tožnica prav, da jo je toženka neenako obravnavala v razmerju do stranke z interesom. Obe stranki sta bili namreč v razmerju do predmeta urejanja z izpodbijano odločbo, to je do dodeljenega območja, v enakem položaju, saj nobena od njiju na tem območju nima veterinarske organizacije v smislu 1. točke VIII. točke Javnega razpisa. Kljub temu je toženka njuni vlogi ocenila različno. To pa pomeni kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave. Ker je iz tega razloga tožnica prejela manjše število točk kot stranka z interesom in prav zato na razpisu za dodelitev navedenih občin ni uspela, je tožba utemeljena.

Sklepno

38Po povedanem je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Na podlagi četrtega odstavka istega člena ZUS-1 je zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

39Sodišče tako ni sledilo toženkinemu predlogu, naj iz razlogov ekonomičnosti ne odpravlja odločbe, ker v ponovljenem postopku ne bo mogla odločiti drugače. Za tako ravnanje organa glede na pojasnjeno stališče sodišča o točkovanju po 1. točki VIII. točke Javnega razpisa ni nobene pravne podlage. Ob izenačenosti pogojev je toženka dolžna uporabiti šesti odstavek 3. člena Uredbe. K temu sodišče na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 dodaja, da je toženka v ponovljenem postopku vezana na pravno mnenje sodišče glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K II. in III. točki izreka

40Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku zastopal odvetnik, se ji po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Stroške ji je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek ji bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

41Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena ZPP.

¹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča X Ips 26/2023 z dne 3. 4. 2022, 15. točka obrazložitve, in sodbo X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022, 14. točka obrazložitve.
² Gl. 14. točko obrazložitve.