VSRS Sodba in sklep I Up 6/2025

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1964/2024-13 z dne 25. 11. 2024 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1964/2024-13 z dne 25. 11. 2024 se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke št. 2142-3859/2024/8 (1222-19) z dne 8. 11. 2024, s sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zaradi predaje Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,¹ odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je, da bo tožnik predan Republiki Bolgariji najkasneje v šestih mesecih od 19. 9. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru z začasno odredbo odložene predaje.

2V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da ni ovira za predajo morebitno neustrezno ravnanje policije nasproti tožniku, ko ta še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Ker tožnik v zvezi z obravnavo njega kot prosilca za azil ni podal navedb, ki bi kazale na sistematične ali druge relevantne pomanjkljivosti bolgarskega azilnega postopka, informacij o tem toženka ni bila dolžna preverjati po uradni dolžnosti. Glede na poročila o stanju azilnega sistema v Bolgariji sicer res prihaja do občasne prezasedenosti in slabše kakovosti nastanitvenih kapacitet, vendar to ne kaže na sistemske pomanjkljivosti takšne intenzitete, da bi bilo mogoče govoriti o nečloveškem ali poniževalnem ravnanju. Te okoliščine so le odraz krepitve migracijskih tokov in ekonomske realnosti posameznih držav članic Evropske Unije. Predlog za izdajo odložitvene začasne odredbe je zavrnilo z utemeljitvijo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III po praksi Vrhovnega sodišča sama po sebi ni težko popravljiva škoda, saj mora v primeru odprave sklepa o predaji država, ki je predajo izvedla, prosilca za mednarodno zaščito nemudoma sprejeti nazaj. Tožnik tudi ni izkazal dejanske nevarnosti zanj zaradi morebitne predaje.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijana sodbo in sklep spremeni tako, da tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, ali podredno, da izpodbijana sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanih sodbe in sklepa ni utemeljena.

6Med strankama ni sporno, da je bil pritožnik 30. 7. 2024 vnesen v centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji in da je slednja z odgovorom, ki ga je toženka prejela 19. 9. 2024, sprejela odgovornost za njegovo obravnavo.² Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile oviro za pritožnikovo predajo Republiki Bolgariji. Pritožnik namreč navaja, da so v obravnavanem primeru podane ovire za njegovo predajo tej državi, saj obstaja utemeljena domneva, da bo tam izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, prav tako pa ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma njegova prošnja ne bo obravnavana skladno s predpisanimi standardi. Pri tem mu tudi ne bosta zagotovljena ustrezna sprejem in namestitev.

7Pritožbene navedbe o nepravilnosti stališča, da zgolj sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki pomenijo oviro za pritožnikovo predajo Republiki Bolgariji in sklicevanje na s tem povezano sodno prakso (tč. II pritožbe), ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na tako stališče, saj ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča poudari,³ da se dolžnost toženke po uradni dolžnosti presojati informacije o ovirah za predajo prosilca drugi državi članici vzpostavi na podlagi informacij, ki jih da pritožnik, pri tem pa so upoštevne le informacije, ki se nanašajo na sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, ali nekatere druge relevantne okoliščine.⁴ Pritožnik tudi ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, saj vzporednic med zadevama ni videti, sam pa jih tudi ne navaja. Ob tem je treba tudi poudariti, da so bila stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017.⁵ Da pa bi sam postopek predaje povzročil tveganje nečloveškega in ponižujočega ravnanja, pritožnik niti ne zatrjuje. Kot neutemeljeno se izkaže tudi sklicevanje na stališča iz sodbe Upravnega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023, saj je bila ta s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena tako, da je bila tožba zavrnjena, Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023 ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnilo.

8Vrhovno sodišče poudarja, da je bila v tej zadevi tako za odločitev toženke kot tudi za odločitev sodišča prve stopnje ključna ugotovitev, da tožnik ne v postopku pred toženko ne v tožbi ni navedel oziroma izkazal takšnih negativnih okoliščin glede postopka sprejema in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi pomenile oviro za predajo. Ob odsotnosti navedbe takšnih okoliščin v zvezi s konkretnim prosilcem pa se tudi ne vzpostavi obveznost toženke samoiniciativno preverjati podatke o stanju azilnega sistema v republiki Bolgariji.

9Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Bolgariji v tej zadevi (ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Bolgarijo v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito) lahko pomembne le tiste pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na obravnavo prosilca po tem, ko je nezakonito vstopil na ozemlje države članice EU (v okviru policijskega postopka), kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.⁶

10Pri tem ne držijo navedbe pritožnika iz tč. III pritožbe, da se sodišče prve stopnje zaradi navedenega stališča (o nerelevantnosti okoliščin v zvezi s policijsko obravnavo) ni opredelilo do okoliščin, kot so namestitev prosilcev za azil, slabe higienske razmere in t.i. pushbacki v Bolgariji, ki jih ponavlja v pritožbi. Argumentirano je zavrnilo njegovo sklicevanje na nekatere odločitve nacionalnih sodišč, vključno z Nizozemskimi, in na poročila o stanju azilnega sistema v Bolgariji ter ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča⁷ opozorilo, da določena ravnanja policije (npr. pushbacki) brez drugih izpostavljenih okoliščin, kot v primeru pritožnika, ne morejo biti ovira za predajo odgovorni državi članici. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do sodb nemških upravnih sodišč, ki jih izpostavlja pritožnik (tč. V pritožbe). Poudarilo je, da iz teh primerov ni razvidno, s kakšnimi razlogi (dokazi) so prosilci utemeljevali svoj položaj. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je ta okoliščina bistvena glede na zgoraj opisano stališče o pomenu informacij, ki jih v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito poda sam prosilec. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, da večina držav članic, vključno s tistimi, na katere se sklicuje pritožnik, predaje v Bolgarijo še vedno izvajajo in da povečani migracijski tokovi ter relativno slabša ekonomska moč Republike Bolgarije lahko pomenijo slabšo nastanitev prosilcev za azil in občasno prezasedenost, vendar to še ne kaže na obstoj okoliščin, ki bi ovirale predajo Bolgariji. Pritožnik razen ponavljanja tožbenih navedb ni podal nobenih vsebinskih argumentov proti tem razlogom sodbe sodišča prve stopnje.

11Pritožnik ugovarja tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje o njegovih izjavah z glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (tč. IV pritožbe). Po presoji Vrhovnega sodišča so ti ugovori neutemeljeni. Sodišče prve stopnje pritožniku ni naložilo bremena, da bi moral že na osebnem razgovoru samoiniciativno povedati o vseh pomanjkljivostih v bolgarskem azilnem sistemu, saj mu je z izvedbo zaslišanja na glavni obravnavi v upravnem sporu (v katerem je bil tožniku zagotovljen tudi pooblaščenec) omogočilo izpoved o vseh relevantnih okoliščinah v zvezi s predajo. Pri tem je prepričljivo utemeljilo svojo dokazno oceno in tudi obrazložilo, zakaj posameznim tožnikovim izjavam ne verjame. Tako je prepričljivo pojasnilo, da ne verjame pritožnikovi izpovedbi o tem, da so ga uslužbenci v azilnem domu spodbujali, naj gre proti Srbiji, saj pri njih ne bo nič dobil, upoštevaje dejstvo, da je bil o ravnanju teh uslužbencev vprašan tudi na osebnem razgovoru, pa je povedal, da je bila izkušnja z uradnimi osebami normalna. Prepričljivo je tudi pojasnilo, zakaj kot neverodostojne ocenjuje izjave pritožnika o nasilju uslužbencev azilnega doma do njega - pritožnik je namreč na osebnem razgovoru izpovedoval tudi o nasilju, vendar izključno o nasilju policistov, morebitnega nasilja uslužbencev v azilnem postopku pa ni niti omenil in tudi ni odgovoril na izrecno vprašanje sodišča, kdo ga je na zaprtem oddelku pretepel. Prepričljiv je tudi zaključek sodišča, da tudi če so varnostniki bili kdaj grobi in prostori ter sanitarije umazani, to ne predstavlja takšnih pomanjkljivosti v azilnem sistemu Bolgarije oz. v obravnavi pritožnika, ki bi predstavljale oviro za predajo. To velja še tem bolj ob dejstvu, da je pritožniku bila zagotovljena zdravstvena oskrba (ki je pritožnik niti ni potreboval), trije obroki hrane na dan, tekoča voda in lastna postelja.

12Pritožnik ne nasprotuje argumentirano tej dokazni oceni sodišča prve stopnje in ne ponudi nobenih novih oziroma dodatnih argumentov, ki jih sodišče prve stopnje ne bi že obravnavalo in bi njegovo oceno omajali, prav tako pa ne predlaga izvedbe dokazov pred Vrhovnim sodiščem, niti ne navaja, da bi se po odločitvi sodišča prve stopnje pojavila dejstva v zvezi z obravnavano zadevo, ki jih sodišče še ni moglo vključiti v svojo presojo. Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno tudi ne pomeni vzpostavitve dodatnega dokaznega bremena za nasprotno stranko. Tako Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da v Republiki Bolgariji ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču, ne izhaja drugače.

13Ker torej sistemske ali druge relevantne pomanjkljivosti niso bile ugotovljene in zato ni mogoče šteti, da pritožniku zaradi predaje grozi kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega ali grdega ravnanja, je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da je na toženki dokazno breme o neobstoju nevarnosti v primeru vrnitve v Bolgarijo oziroma, da bi morala pridobiti posebna zagotovila glede nadaljnjega pritožnikovega obravnavanja v Republiki Bolgariji. Tudi sicer pritožnik niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin (npr. zdravstveno stanje, osebna situacija), ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Bolgarije. Vrhovno sodišče še pripominja, da Uredba Dublin III določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, in ne dopušča prosilcu izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo.⁸

14Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

K II. točki izreka

15Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

16Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Tč. 2 obrazložitve izpodbijanih sodbe in sklepa.
³ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024, tč. 12 obrazložitve.
⁴ Tč. 23 obrazložitve izpodbijanih sodbe in sklepa.
⁵ SEU je v nasprotju s stališčem iz navedene odločbe o obvezni uporabi t. i. klavzule suverenosti v ustaljeni sodni praksi sprejelo stališče, da sodišče države članice te države ne more prisiliti k uporabi navedene klavzule, glej npr. odločitev SEU v združenih zadevah C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, DG in drugi proti CZA in Ministero dell’Interno, z dne 30. 11. 2023. Glej tudi odločitve Vrhovnega sodišča, npr. sodba I Up 6/2017 z dne 15. 2. 2017, sodba in sklep I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017.
⁶ Tč. 20 in 25 obrazložitve izpodbijanih sodbe in sklepa.
⁷ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 177/2024 z dne 10. 4. 2024.
⁸ Prim. s sodbami Vrhovnega sodišča I Up 284/2010 z dne 18. 10. 2010, I Up 2/2016 z dne 20. 1. 2016, I Up 54/2015 z dne 13. 5. 2015.