UPRS Sodba II U 35/2023-14

I. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, v okviru katerega tožeča stranka zahteva, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da se vlogi tožeče stranke A. A., S.P., ... v zadevi uskladitve dovoljenja z odgovornim nosilcem zdravstvene dejavnosti ugodi.

II. Tožbi po podrednem tožbenem zahtevku se ugodi. Odločba Ministrstva za zdravje št. 0142-261/2009/15 z dne 4. 1. 2023 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku paricijskega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Potek upravnega postopka

1Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. 0142-261/2009/15 z dne 4. 1. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) zavrnila vlogo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v zadevi uskladitve dovoljenja z odgovornim nosilcem zdravstvene dejavnosti (1. točka izreka). Posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica dne 9. 8. 2022 pri toženi stranki (v nadaljevanju toženki) vložila vlogo za uskladitev dovoljenja z odgovornim nosilcem zdravstvene dejavnosti. Toženka je v ugotovitvenem postopku ugotovila, da je kot nosilec zdravstvene dejavnosti pri vlagatelju navedena A. A., zdravstveni tehnik, ki je kot nosilka dejavnosti zdravstvene nege in oskrbe pacienta v okviru institucionalnega varstva dejavnost opravljala na podlagi dovoljenja št. 0142-261/2009 z dne 30. 8. 2010. Predlagana odgovorna nosilka je po izobrazbi zdravstveni tehnik in ne izpolnjuje pogojev za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti iz petega odstavka 3.a člena ZZDej, kajti za samostojno opravljanje dela druge zdravstvene dejavnosti - zdravstvene nege je lahko pristojna zgolj diplomirana medicinska sestra oziroma višji zdravstveni tehnik, ki ima veljavno licenco (ne pa tehnik zdravstvene nege). Posledično je toženka vlogo tožnice zavrnila. Ker je vlagateljica v ugotovitvenem postopku opozarjala na neustavnost pravne ureditve, je toženka v obrazložitvi izpostavila še, da ni pristojna za presojanje ustavnosti, zahteva za presojo ustavnosti 3.a člena ZZDej ter 39. člena ZZDej-K pa je bila pred Ustavnim sodiščem RS že vložena, vendar je bila zavržena s sklepom št. U-I-52/18 z dne 21. 5. 2018.

Tožbene navedbe

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je toženka nepravilno razlagala določila 3.a in 64. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). Skladno s petim odstavkom 3.a člena ZZDej mora odgovornosti nosilec zdravstvene dejavnosti izpolnjevati naslednje pogoje: - pogoje za samostojno opravljanje dela v zdravstveni dejavnosti iz 64. člena ZZDej in imeti ustrezne delovne izkušnje na strokovnem področju; - ni bil pravnomočno obstojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja ali kaznivega dejanja, storjenega iz malomarnosti zoper življenje in delo, spolno nedotakljivost ali človekovo zdravje ali ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot šest mesecev za katerokoli kaznivo dejanje, storjeno pri delu ali v zvezi z delom, ki se preganja po uradni dolžnosti. Izpodbijana odločba po mnenju tožnice popolnoma nepravilno interpretira 64. člena ZZDej, in sicer glede vprašanja o stopnji izobrazbe, ki jo ZZDej zahteva za to, da bi zdravstveni delavci smeli samostojno opravljati zdravstveno dejavnost. Izpodbijana odločba namreč stoji na stališču, da bi smeli samostojno zdravstveno dejavnost opravljati samo tisti delavci, ki so določeni v petem odstavku 64. člena ZZDej, pri čemer zmotno zaključuje, da iz razloga, ker tožnica nima zaključene izobrazbe diplomirane medicinske sestre oziroma diplomirane babice, nima pravice opravljati samostojne zdravstvene dejavnosti. Takšno stališče je očitno neutemeljeno in v nasprotju s samo vsebino citirane določbe. Temeljno pravilo, določeno v prvem odstavku 64. člena ZZDej, je, da smejo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci samostojno opravljati delo v zdravstveni dejavnosti po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu. Peti odstavek citiranega člena pa določa, da ne glede na prvi odstavek, smejo delo v zdravstveni dejavnosti samostojno opravljati (med drugim) diplomirana medicinska sestra in diplomirana babica, če ima zaključen ustrezen študijski program prve stopnje, ki traja najmanj tri leta, in je lahko dodatno izražen z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS, ter obsega vsaj 4.600 ur teoretičnega in kliničnega izobraževanja oziroma usposabljanja, pri čemer trajanje teoretičnega izobraževanja predstavlja vsaj tretjino, trajanje kliničnega usposabljanja pa vsaj polovico minimalnega trajanja usposabljanja. Navedeno pomeni, da peti odstavek 64. člena ZZDej širi in ne oža domet določbe prvega odstavka 64. člena ZZDej. Določba omogoča, da lahko kategorije zdravstvenih delavcev in sodelavcev opravljajo samostojno zdravstveno dejavnost že pred izpolnitvijo pogoja, določena v prvem odstavku 64. člena - to je zaključek pripravniške dobe in opravljenega strokovnega izpita. V kolikor bi namreč zakonodajalec imel namen, da bi s petim odstavkom 64. člena ZZDej ožal pogoje za priznanje pravice do samostojnega opravljanja zdravstvene dejavnosti, bi to nedvomno uredil v zakonu, pa tega ni storil. Glede na navedeno, je potrebno citirane določbe interpretirati na način, da tožnica izpolnjuje pogoje za uskladitev dovoljenja z odgovornim nosilcem zdravstvene dejavnosti iz 64. člena ZZDej. Hkrati tožnica izpolnjuje tudi druge pogoje iz 3.a člena ZZDej, pri čemer iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da tožnica teh drugih pogojev iz 3.a člena ZZDej ne bi izpolnjevala, zaradi česar je po mnenju tožnice očitno, da bi moralo upravno sodišče odločiti v sporu polne jurisdikcije in njeni vlogi ugoditi.

4Dodaja, da v primeru, da upravno sodišče ne bi sledilo njeni interpretaciji 64. člena ZZDej, da gre za poseg v pridobljene pravice, saj tožnica navedeno dejavnost opravlja že od leta 2010. Interpretacija zakonodajne spremembe na način, da se tožeči stranki, ki vodi manjši oskrbni dom s približno 20 varovanci, po 13 letih samostojnega izvajanja zdravstvene dejavnosti, takšnega statusa več ne prizna, ter se od nje zahteva zaposlitev diplomirane medicinske sestre, predstavlja retroaktiven poseg v njeno pravico - samostojno izvajanje zdravstvene dejavnosti v njenem oskrbnem domu. Navedeno je nasprotno s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena ZZdej ter tudi pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. V tem oziru zato predlaga, da naj upravno sodišče postopek odločanja prekine in zahteva presojo ustavnosti 3.a člena in 64. člena ZZDej.

5Glede na vse navedeno, je izpodbijana odločba nezakonita, zato tožnica primarno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter v zadevi odloči samo (spor polne jurisdikcije) oziroma podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne v ponovni postopek, v obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka upravnega spora.

Odgovor na tožbo

6Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru na tožbo citira relevantne določbe ZZDej in Zakona o nujnih ukrepih na področju zdravstva (ZNUPZ), ponavlja obrazložitev iz izpodbijane odločbe in zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za odgovornega nosilca iz petega odstavka 3.a člena ZZDej. Dodaja, da se v odločbi ne odloča, ali lahko A. A. samostojno opravlja delo v zdravstveni dejavnosti, temveč se ugotavlja, da A. A. ne izpolnjuje pogojev za odgovornega nosilca za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju zdravstvene nege. Tehnik zdravstvene nege lahko v skladu z Odredbo o seznamu poklicev v zdravstveni dejavnosti in dokumentom o Poklicnih kompetencah in aktivnosti izvajalcev v dejavnosti zdravstva v drugih dejavnostih opravlja le posamezne dejavnosti znotraj zdravstvene nege, ne more pa organizirati, voditi in nadzirati dejavnosti ter službe zdravstvene nege. To lahko počnejo le diplomirana medicinska sestra oziroma višji zdravstveni tehnik. Izpostavlja še, da ni pristojna za presojanje ustavnosti zakonov, neustavnost navedenih določb pred Ustavnim sodiščem RS ni bila ugotovljena. Glede na navedeno je tožba v celoti neutemeljena.

Odločitev brez glavne obravnave

7Sodišče je v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, relevantno za presojo, med strankami ni bilo sporno; sporna je zgolj vsebina in razlaga 3.a člena in 64. člena ZZDej. V takšnih situacijah prvi odstavek 59. člena ZUS-1 sodišču daje izrecno pooblastilo, da odloči brez glavne obravnave. Hkrati koncentracija postopka na pravna vprašanja predstavlja tudi dopustno izjemo od izvedbe glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).¹

Sodna presoja

8Tožba je utemeljena.

9Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).²

10Med strankami postopka ni sporno, da tožeča stranka v okviru A. A., s.p. na podlagi dovoljenja št. 0142-261/2009 z dne 30. 8. 2010 opravlja dejavnost zdravstvene nege in oskrbe pacienta v okviru institucionalnega varstva. Nosilec zdravstvene dejavnosti po dovoljenju z dne 30. 8. 2010 je A. A., po izobrazbi zdravstveni tehnik, ista oseba pa je predvidena kot odgovorna nosilka zdravstvene dejavnosti v vlogi za uskladitev dovoljenja z odgovornim nosilcem zdravstvene dejavnosti z dne 9. 8. 2022.

11Nasprotno pa si stranki različno razlagata določilo 64. člena ZZDej v zvezi s 3.a členom istega zakona ter 39. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZDej (ZZDej-K): medtem, ko je toženka mnenja, da je lahko odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti samo diplomirana medicinska sestra ali diplomirana babica, ne pa tudi zdravstveni tehnik, tožnica temu nasprotuje in meni, da je lahko, glede na vsebino prvega odstavka 64. člena ZZDej, nosilec zdravstvene dejavnosti vsak zdravstveni delavec, ki je opravil pripravništvo in ima opravljen strokovni izpit.

12ZZDej kot veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe (načelo zakonitosti) v 3.a členu določa, da na podlagi vloge domače ali tuje pravne ali fizične osebe ministrstvo, pristojno za zdravje, izda dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti, če so izpolnjeni pogoji iz 3.a člena in iz predpisov, izdanih na njegovi podlagi (prvi odstavek). Dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti med drugim vsebuje tudi podatke o odgovornem nosilcu zdravstvene dejavnosti, ki je, upoštevaje samostojnost in odgovornosti posameznih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev pri opravljanju zdravstvenih storitev, pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti odgovoren za organizacijo dela, ustreznost prostorov, opreme, materialov in kadrov za izvajanje posamezne vrste zdravstvene dejavnosti ter za sistemsko vzpostavitev pogojev za strokovno, kakovostno in varno izvajanje posamezne vrste zdravstvene dejavnosti, za katero se izdaja dovoljenje (tretja alineja drugega odstavka istega člena).

13Skladno s petim odstavkom 3.a člena ZZDej (kot v veljavi na dan izdaje izpodbijane odločbe) mora odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti izpolnjevati naslednje pogoje:

- pogoje za samostojno opravljanje dela v zdravstveni dejavnosti iz 64. člena ZZDej in imeti ustrezne delovne izkušnje na strokovnem področju, za katerega se izdaja dovoljenje oziroma izpolnjuje pogoje za samostojno opravljanje zdravniške službe iz zakona, ki ureja zdravniško službo in ima ustrezne delovne izkušnje na strokovnem področju, za katerega se izdaja dovoljenje. Za ustrezne delovne izkušnje se štejejo najmanj tri leta delovnih izkušenj pri izdaji dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti na primarni ravni in najmanj pet let delovnih izkušenj pri izdaji dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti na sekundarni in terciarni ravni ter druge zdravstvene dejavnosti iz ZZDej;³

- ni bil pravnomočno obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja ali kaznivega dejanja, storjenega iz malomarnosti zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost ali človekovo zdravje ali ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot šest mesecev za katerokoli kaznivo dejanje, storjeno pri delu ali v zvezi z delom, ki se preganja po uradni dolžnosti.

14Navedeno določilo je bil v zakon vneseno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-K), ki je hkrati uvedel tudi prehodno obdobje, v katerem morajo izvajalci zdravstvene dejavnosti, ki so pridobili dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti pred uveljavitvijo novele zakona in ki v dovoljenju za opravljanje dejavnosti nimajo navedenega odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti vložiti vlogo za dopolnitev izdanega dovoljenja z določitvijo odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti (38. člen ZZDej-K).

15Pogoji za samostojno opravljanje dela v zdravstveni dejavnosti so določeni v 64. členu ZZDej. Ta določa, da zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci razen zdravnikov smejo samostojno opravljati delo v zdravstveni dejavnosti po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu (prvi odstavek). Pripravništvo za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce traja šest mesecev (drugi odstavek), minister, pristojen za zdravje, pa predpiše vsebino pripravništva, program in postopek opravljanja strokovnega izpita ter določi pogoje oziroma primere, ko se šteje, da zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec izpolnjuje pogoje glede ustrezne poklicne kvalifikacije na podlagi priznavanja pridobljenih kompetenc z delom, primere oprostitev opravljanja pripravništva in oprostitev opravljanja strokovnega izpita (tretji odstavek).⁴ Ne glede na prvi odstavek 64. člena ZZDej pa smejo na podlagi petega odstavka istega člena delo v zdravstveni dejavnosti samostojno opravljati: - diplomirana medicinska sestra in diplomirana babica, če ima zaključen ustrezen študijski program prve stopnje, ki traja najmanj tri leta, in je lahko dodatno izražen z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS, ter obsega vsaj 4.600 ur teoretičnega in kliničnega izobraževanja oziroma usposabljanja, pri čemer trajanje teoretičnega izobraževanja predstavlja vsaj tretjino, trajanje kliničnega usposabljanja pa vsaj polovico minimalnega trajanja usposabljanja; - magister farmacije, če ima zaključen ustrezen študijski program druge stopnje, ki traja namanj pet let, in je lahko dodatno izražen z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS, ter obsega najmanj štiri leta teoretičnega in praktičnega izobraževanja oziroma usposabljanja ter najmanj šestmesečno praktično usposabljanje v lekarni ali v bolnišnici pod vodstvom farmacevtskega oddelka bolnišnice in ima opravljen strokovni izpit; - zdravstveni administrativni sodelavec, če ima zaključeno srednjo izobrazbo, kot jo določa seznam poklicev zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev.⁵ Poleg pogojev iz prejšnjega odstavka morajo biti za samostojno opravljanje dela v zdravstveni dejavnosti izvajalci posameznih zdravstvenih poklicev oziroma s posameznih področij vpisani v register in imeti veljavno licenco (šesti odstavek 64. člena ZZDej).

16Peti odstavek 64. člena ZZDej je bil v ZZDej vnesen z novelo ZZDej-G v posledici spremembe študijskih programov za pridobitev strokovnega naslova diplomirana medicinska sestra, diplomirana babica in magister farmacije. Iz obrazložitve predloga zakona v tem oziru izhaja, da lahko "vsi zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci, razen zdravnikov, samostojno opravljajo delo v zdravstveni dejavnosti le, če so končali pripravništvo in opravili strokovni izpit. Ker dosedanji študijski programi za pridobitev strokovnega naslova diplomirana medicinska sestra, diplomirana babica in magister farmacije ne ustrezajo zahtevam, ki jih določa pravni red Evropske unije, je potrebno vsebino pripravništva vključiti v sam študij, s čimer se bo število študijskih ur ustrezno povečalo....".⁶ Ker bodo spremenjeni študijski programi zadostili zahtevam po časovnem trajanju študija ali številu ur določenih s sektorskimi direktivami (80/155/EEC, 77/453/EEC in 85/432/EEC), dodatno usposabljanje za samostojno delo v obliki pripravništva ne bo več potrebno, zato "se s predlagano spremembo ukinja pripravništvo za diplomirane medicinske sestre, diplomirane babice in magistre farmacije, ki se bodo v visokošolski študij vpisali v študijskem letu 2004/2005 ali kasneje, hkrati pa se spreminjajo študijski programi."⁷ Tudi v obrazložitvi 7. člena novele, ki spreminja 64. člen ZZDej je pojasnjeno, da se ... "s predlaganim členom ukinja pripravništvo za te poklice [diplomirane medicinske sestre, diplomirane babice in magistre farmacije], ker bo dosedanja vsebina pripravništva v obliki praktičnega usposabljanja vključena v študij."⁸

17Z novelo ZZDej-H so bili 64. členu dodani še šesti do osmi odstavek, ki obravnavajo vprašanje obstoja in podelitve licence.⁹

18Na podlagi zgoraj obrazloženega sodišče presoja, da je ureditev iz 64. člena ZZDej potrebno razlagati na način, da lahko vsi zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci, razen zdravnikov, samostojno opravljajo delo v zdravstveni dejavnosti, v primeru če so končali pripravništvo in opravili strokovni izpit. Izjemoma lahko samostojno delo opravljajo tudi diplomirane medicinske sestre, diplomirane babice in magistri farmacije, ki zaradi spremembe študijskega programa pripravništva niso opravili oziroma je bilo pripravništvo vključeno v njihov izobraževalni program, za izpolnitev tega pogoja (oziroma "oprostitev" opravljanja pripravništva) pa mora njihov izobraževalni program zadostiti kvalifikacijam opredeljenim v petem odstavku 64. člena, imeti pa morajo tudi ustrezno licenco.

19Iz navedenega izhaja, da je toženka, s tem ko je odločila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za odgovornega nosilca iz petega odstavka 64. člena ZZDej zmotno uporabila materialno pravo, saj ni najprej presojala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za samostojno opravljanje dejavnosti določene v prvem odstavku 64. člena (ima opravljeno pripravništvo in strokovni izpit). Šele če tožnica tega osnovnega pogoja ne bi izpolnjevala, hkrati pa ne bi izpolnjevala niti nobenega od pogojev določenih v nadaljnjih odstavkih 64. člena, bi lahko toženka utemeljeno zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za samostojno opravljanje dejavnosti in s tem ne pogojev iz 3.a člena ZZDej. V tem oziru sodišče pritrjuje tožnici, da peti odstavek 64. člena širi zakonsko predvidene možnosti za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti, ne pa oža temeljnega pravila določenega v prvem odstavku istega člena. Pri tem se 3.a člen ZZDej pri določanju pogojev za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti izrecno sklicuje zgolj na pogoje iz 64. člena ZZDej, ne pa na morebitno izpolnjevanje drugih pogojev za opravljanje zdravstvene dejavnosti iz drugih določb ZZdej, kot je denimo 62. člen, v okviru katerega so bile sprejete Odredbe, na katere se sklicuje toženka v izpodbijani odločbi, ter dokument Poklicne kompetence in aktivnosti izvajalcev v dejavnosti zdravstvene nege, sprejet na podlagi 38. člena ZZDej-K.¹⁰

20V izpodbijani odločbi toženka ni presojala ali tožnica izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 64. člena ZZDej, zato je v tem oziru izpodbijana odločba neobrazložena, sodišče pa je ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz sedme točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti. Enako velja za odsotnost obrazložitve vezano na izpolnjevanje drugih pogojev za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti določene v 3.a členu ZZDej. Obrazložitev upravne odločbe mora namreč ustrezati standardom obrazloženosti iz prvega odstavka 214. člena ZUP, ki določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le-to oprto, 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, 4. navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. V kolikor je obrazložitev odločbe pomanjkljiva in v njej ni konkretizirano obrazloženo, katere so tiste okoliščine, ki so organ vodili k sprejetem zaključku, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, posledično so zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.¹¹ V konkretnem primeru glede presoje vezane na izpolnjevanje preostalih pogojev iz 64. člena in 3.a člena ZZDej v izpodbijani odločitvi ni nobene obrazložitve, zato standardu obrazloženosti upravne odločbe ni zadoščeno.

21Glede na obrazloženo je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nezmožnosti preizkusa izpodbijane odločbe glede ostalih pogojev, ki jih ZZDej predpisuje za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (peti odstavek 64. člena ZUS-1) in bo v ponovljenem postopku morala presoditi ali tožnica izpolnjuje vse pogoje za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti ter pri tem upoštevati zgoraj obrazloženo razlago 64. člena ZZDej, svojo odločitev pa bo morala tudi ustrezno obrazložiti.

22Tožnica je sicer primarno predlaga odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije (predlagala je, da sodišče samo odloči, da izpolnjuje pogoje za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti), vendar pogoji za takšno odločanje v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Ob tem sodišče izpostavlja načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.¹² Čeprav ima za takšno odločanje podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, pride takšno postopanje v poštev le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki v obravnavani zadevi po presoji sodišča niso izkazani. Glede na naravo zadeve in dejstvo, da je potrebno v upravnem postopku ugotavljati še izpolnjevanje preostalih pogojev iz 3.a člena ZZDej, glede katerih podatkov v upravnem spisu ni, mora po presoji sodišča v predmetni zadevi na prvi stopnji odločiti upravni organ, podlage za sojenje v sporu polne jurisdikcije pa tako ni. Sodišče je zato primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe), medtem ko je podrednemu tožbenemu zahtevku, v okviru katerega je tožnica zahtevala odpravo odločbe, ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Stroški postopka

23Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

24Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika je tožnica, v primeru, da je zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, upravičena do povrnitve stroškov v višini 285,00 EUR oziroma skupaj z 22% DDV do povrnitve zneska v višini 347,70 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženki.

25Obresti od zneska stroškov je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ¹³).

26Sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.

¹ ESČP, Ramo Nune de Varovalca en S proti Portugalski z dne 6. 11. 2018, 190. točka obrazložitve; VSRS sodba opr. št. X Ips 114/2020 z dne 17. 11. 2020.
² Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 266, točka 5. in 7.
³ V nadaljevanju je v tem delu ZZDej določal še, da se upoštevajo delovne izkušnje po pridobitvi pogojev za samostojno opravljanje dela v zdravstveni dejavnosti oziroma zdravniški službi, vendar je Ustavno sodišče RS drugo poved prve alineje 3.a člena razveljavilo. Odločba USRS opr. št. U-I-198/19-25 z dne 5. 1. 2023, 2. točka izreka. Interventni zakoni so v tem oziru določali posebno ureditev, vendar ta okoliščina za presojo v konkretni zadevi ni bistvenega pomena, saj je toženka ni presojala.
⁴ Drugi in tretji odstavek 64. člena ZZDej sta bila predmet spremembe z ZZDej-K. Ostali odstavki niso bili predmet novele zakona. Prim. 25. člen ZZDej-K.
⁵ Alineja dodana z Zakonom o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema (ZNUZSZS). Zakon je vstopil v veljavo s 26. 7. 2022.
⁶ Str. 5 in 6 Poročevalca DZ št. 93, 1¸3. 11. 2023.
⁷ Ibidem, str. 7.
⁸ Ibidem, str. 17.
⁹ Sprejet amandma Vlade RS k 3. členu ZZDej-H (postopek sprejemanja na spletni strani Državnega zbora - sprejeti zakoni).
¹⁰ Določba je predvidela, da razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno nego v sodelovanju z Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zvezo strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije in s soglasjem ministra, pristojnega za zdravje, sprejme prenovljene poklicne aktivnosti in kompetence v zdravstveni negi najpozneje v treh mesecih od uveljavitve ZZDej-K. Ta dokument predstavlja usmerjevalni dokument pri usmerjanju aktivnosti v kliničnem okolju. Str. 30 dokumenta.
¹¹ Prim. UPRS sodba opr. št. II U 39/2020 z dne 27. 1. 2023, sodba opr. št. II U 190/2020 z dne 30. 6. 2023 ter VSRS sodba opr. št. I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004.
¹² UPRS sodba opr. št. I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021.
¹³ Enako tudi načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006.