UPRS Sodba in sklep I U 1584/2024-18

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1297/2024/15 (1222-19) z dne 14. 8. 2024, odpravi.

II. Postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe se ustavi.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se predaja tožnika iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši najkasneje v šestih mesecih od 22. 3 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2Tožena stranka je tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 1. 3. 2024 odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac. Ugotovila je, da ga je 23. 8. 2023 v to evidenco kot prosilca vnesla Republika Hrvaška (v nadaljevanju tudi Hrvaška), dne 6. 12. 2023 pa še Švicarska konfederacija. Dne 6. 3. 2024 je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za sprejem tožnika. Glede na dejstvo, da Republika Hrvaška v roku dveh tednov, to je do vključno 21. 3. 2024, ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila na zahtevo po ponovnem sprejemu tožnika, je slovenski pristojni organ dne 22. 3. 2024 v skladu sedmim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III pristojnemu hrvaškemu organu poslal proglasitev Republike Hrvaške za odgovorno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Dne 9. 4. 2024 je od Republike Hrvaške prejel potrditev sprejema odgovornosti za obravnavo tožnikove prošnje.

3Po tem, ko je tožena stranka s tožnikom 2. 4. 2024 izvedla osebni razgovor, ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

4Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da se bo glede na 29. člen Uredbe Dublin III predaja tožnika izvedla skladno z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške, kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od proglasitve Republike Hrvaške kot odgovorne za sprejem prosilca, to je od 22. 3. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oz. v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

Bistvene trditve strank

5Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podredno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek. Navaja, da je predložil določena dokazila, med drugim tudi fotografijo osebne izkaznice. Zato ne drži ugotovitev tožene stranke, da ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo. Zatrjuje tudi, da je na osebnem razgovoru povedal, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker se tam ne počuti varno. Ta država sodeluje s Turčijo, zato se boji, da ga bodo na Hrvaškem ubili ljudje poslani s strani turških oblasti. Meni, da so razmere v hrvaškem azilnem domu nečloveške, enako pa velja tudi za odnos tamkajšnjih zaposlenih do ljudi, ki so v hrvaškem azilnem domu nastanjeni. Zato je prepričan, da tam ne bo ustrezno poskrbljeno za njegove temeljne pravice, med drugim mu ne bo zagotovljena zdravstvena oskrba, ki jo potrebuje. Tožnik je namreč v dveh mesecih bivanja na Hrvaškem ni bil deležen. Strah ga je, da bo po predaji postal žrtev nezakonitega vračanja v izvorno državo Turčijo, iz katere je pribežal in kjer mu preti smrt (bil je že podvržen mučenju s strani policije, nanj so streljali). Tako obstaja velika verjetnost, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), 4. členom Listine EU in 18. členom Ustave, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Zato bi morala tožena stranka aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo Republika Hrvaška spoštovala človekove pravice. Pred predajo bi morala, zlasti zaradi njegovih zdravstvenih težav, pridobiti individualna jamstva o tožnikovih pravicah. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočnosti sodne odločitve v tej zadevi odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

6V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Zavrača tožbene ugovore in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

7V pripravljalni vlogi z dne 23. 9. 2024 tožnik opozarja na prvi in drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III ter navaja, da je rok šestih mesecev, v katerem bi ga Republika Slovenija lahko predala Republiki Hrvaški, potekel z dnem 22. 9. 2024. Ker do tega ni prišlo, je treba izpodbijani sklep že iz tega razloga odpraviti.

8Sodišče je v tej zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo za dne 30. 9. 2024. Na ta narok tožena stranka ni pristopila, sodišče pa naroka ni izvedlo zaradi nepredvidene odsotnosti tolmača za turški jezik.

9V pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2024 je tožnik nato umaknil predlog za izdajo začasne odredbe. Istega dne je tožena stranka sodišče obvestila, da zaradi poteka šestmesečnega roka prevzema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

10Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se stranki glavni obravnavi po razpisu naroka pisno odpovedali.²

K I. točki izreka:

11Tožba je utemeljena.

12V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

13Po presoji tožene stranke odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na drugem odstavku 25. člena Uredbe Dublin III³, s čimer se je Republika Hrvaška 9. 4. 2024 izrecno strinjala.

14V takem primeru se skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

15Položaj, ko se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, ureja drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je v tem primeru odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Na istem mestu omenjena uredba navaja tudi primere, v katerih se ta rok podaljša, ker predaja odgovorni državi članici ni bila mogoča. Ti primeri v konkretni zadevi niso upoštevni.

16Sodišče ugotavlja, da se je šestmesečno obdobje od 22. 3. 2024 zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve dne 22. 9. 2024, zato je navedeno upoštevalo v postopku v upravnem sporu. Tej ugotovitvi tožena stranka ni nasprotovala in je sodišče obvestila, da zaradi poteka šestmesečnega roka prevzema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

17Tudi sodišče ugotavlja, da se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu, s katerim se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica, odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavani zadevi bo torej tožena stranka na podlagi navedene zakonske določbe in ob spoštovanju načelu zakonitosti morala ravnati na opisani način. Izpodbijani sklep je namreč postal izvršljiv z njegovo dokončnostjo (z vročitvijo sklepa tožniku)⁴. Kot rečeno pa je s potekom časa (po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, pri čemer odložilni učinek v obravnavani zadevi ni podan), učinek navedenega akta prenehal veljati.⁵, ⁶

18Ob takih okoliščinah je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, s čimer je nastal položaj, kot da do te odločitve ne bi prišlo. Zato bo morala tožena stranka obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

19Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov.

K II. točki izreka:

20V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 1. 10. 2024, je tožnik sporočil, da umika predlog za izdajo začasne odredbe.

21Ob smiselni uporabi prvega odstavka 34. člena ZUS-1 lahko tožeča stranka umakne zahtevo za izdajo začasne odredbe, v tem primeru pa sodišče s sklepom ustavi s tem povezan postopek (drugi odstavek 34. člena ZUS-1).

Ker je tožnik predlog za izdajo začasne odredbe umaknil, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek v tem delu ustavilo.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Dublinska uredba.
² Tožnik na zapisnik 30. 9. 2024, tožena stranka pa s pripravljalno vlogo z dne 1. 10. 2024.
³ Skladno s prvim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III država članica, na katero je zahteva naslovljena, ustrezno preveri in sprejme odločbo o zahtevi po ponovnem sprejemu zadevne osebe čim prej in v nobenem primeru ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve. Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, se ta rok skrajša na dva tedna. Glede na drugi odstavek tega člena je opustitev ukrepanja v roku enega meseca oziroma dveh tednov iz prvega odstavka, enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod.
⁴ Tožnik je sicer vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je želel odložiti predajo, vendar je predlog kasneje umaknil.
⁵ Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.
⁶ Ustavno sodišče je v sklepu Up-689/23-11 z dne 14. 7. 2023 presodilo, da v primerih, ko Upravno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ne ugodi, izvršitev sklepa o predaji ni odložena na podlagi člena 27(3) Uredbe Dublin III in rok za predajo začne teči z dnem odobritve zahteve.