VSC Sodba II Kp 33700/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženega oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in "jo" (zadevo) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus zadeve na pritožbeni ravni je razkril, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je ustrezno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prekršilo določb kazenskega postopka. Za svojo odločitev je podalo zadostne in razumne razloge, ki jim višje sodišče pritrjuje, pritožbo pa zavrača kot neutemeljeno, kot sledi.

5Zmotne so pritožbene navedbe, ki merijo k očitku, da opis dejanja v izpodbijani sodbi ne vsebuje konkretizacije pravnega standarda resne grožnje z napadom na življenje ali telo, še natančneje grožnje, ki bi bila resna po objektivni plati. V tem pogledu se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom iz točke 11 izpodbijane sodbe. Obdolženi je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, pri čemer je v prvem odstavku člena inkriminirana temeljna oblika tega kaznivega dejanja, ki ga izvrši, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel (med drugim) njegovo življenje ali telo. Po inkriminaciji kvalificirane oblike po drugem odstavku 135. člena KZ-1 pa je dejanje iz prvega odstavka izvršeno na enega od alternativno naštetih izvršitvenih načinov, inter alia z grdim ravnanjem. "Grdo ravnanje" je neposredna uresničitev grožnje, ko potemtakem že pride do dejanskega posega v telesno in duševno celovitost oškodovanca. V abstraktnem delu opisa, ki ga je vselej treba brati in razumeti v součinkovanju s konkretnim delom, je obdolžencu očitan posebni namen (ustrahovanja ter vznemirjenja) kot izrecen (subjektivni) zakonski znak kaznivega dejanja. Kljub temu, da je iz abstraktnega dela opisa izpadel očitek, da je obdolženec oškodovanki resno zagrozil, da bo napadel njeno življenje ali telo, pa je tak očitek izrecno in zadostno substanciran v konkretnem delu opisa, vključno s konkretizacijo očitka, da je obdolženec z oškodovanko tudi grdo ravnal. Substancirano je namreč, da je obdolženec oškodovanko v danih časovnih in krajevnih okoliščinah prijel v predel rame, jo odrinil ter spodbil, da je padla po tleh, nakar ji je zagrozil, da jo bo udaril, naposled pa je oškodovanko še z roko stisnil okoli vratu, s čimer vsem je pri slednji povzročil vznemirjenost in (zaradi padca po tleh) še odrgnino desne goleni (kar predstavlja konkretizacijo grdega ravnanja kot že manifestiranega posega v duševno ter telesno celovitost oškodovanke). Konkluzija, ali iz opisanega življenjskega dogajanja izhajajo (vsi) zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je rezultat ovrednotenja historičnega dogodka kot celote, takšno vrednotenje pa pokaže, da je obdolženec oškodovanki ne le besedno zapretil, da jo bo udaril, svojo grožnjo je v dogajanju uresničil tako, da jo je izvedbeno fizično napadel (z odrivanjem in spodbijanjem, v posledici česar je celo padla po tleh ter utrpela odrgnino kolena, nato pa še s stiskanjem okrog vratu). Zlasti v nanizanih okoliščinah ne more biti dvoma, da je bila tudi verbalna grožnja z "udarjanjem" objektivno resna grožnja s prikazanim napadom na oškodovankino telesno celovitost, tovrstno napoved pa je zavoljo obdolženčevega istočasno že uresničenega posega v to varovano dobrino ne le po subjektivni, temveč tudi po objektivni plati treba obravnavati kot resno (grožnjo). Iz opisa obdolženčevega izvršitvenega ravnanja kot celote, tj. iz opisanih dejstev in okoliščin predmetne zadeve, je ne nazadnje moč sklepati tudi na obdolženčev namen, da ogrozi varnost oškodovanke oziroma da jo ustrahuje ter vznemirja. V tej posledici zagovornica v opisu kaznivega dejanja, ki je celostno sklepčen, brez temelja pogreša še nadaljnjo konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP pa ni podana.

6Pritožnica je neuspešna pri vnašanju dvomov v verodostojnost oškodovankine, za obdolženega obremenilne izpovedbe, ki jo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi upravičeno dokazno ocenilo kot resnicoljubno. Oškodovanki B. B. je bil med zaslišanjem na glavni obravnavi predočen zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 8. 9. 2021 (list. št. 7), ki ga je B. B. ne le lastnoročno podpisala, temveč je na glavni obravnavi potrdila, da se je "res tako zgodilo". S tem je vsebina zapisnika (po ustaljeni sodni praksi) postala del pričine izpovedbe, ki je gotovo dokaz v kazenskem postopku in ne morejo držati pritožbeni namigi, da zoper obdolženca ni nobenih obremenilnih dokazov. Poleg izpovedbe oškodovanke v obdolženčevo breme učinkujeta še izpovedba policista C. C. (ki je potrdil, da je bila oškodovanka pretresena, tožila je nad bolečinami in je bila zato napotena k zdravniku) ter medicinska dokumentacija (ki izkazuje, da je oškodovanka kritičnega dne utrpela udarnino desne goleni), kar vse je tehtno prepoznalo že sodišče prve stopnje (točka 8 izpodbijane sodbe).

7V zapisniku o sprejemu ustne ovadbe je oškodovanka opisala, da jo je obdolženec po tem, ko ga je dvakrat opozorila, naj preneha s fotografiranjem na njeni parceli oziroma zemljišču, "prijel" z eno roko za ramo in jo spodbil tako, da je padla po tleh. Na glavni obravnavi je smiselno enako izpovedala, da je obdolžencu rekla, naj gre z njene zemlje stran, ko je nato pristopila do njega, pa jo je z roko, ki je amputirana, odrinil v predel rame tako, da je padla oziroma pokleknila na stran. Izpovedala je še, da jo je ob "prijemu" za ramo obdolženec tudi spodbil z nogo in je takrat padla na stran ter na golen. Iz povzete izpovedbe oškodovanke je možno jasno razbrati, da jo je obdolženec očitno odrinil v predel rame z amputirano (tj. desno) roko. Iz izvida ambulantnega pregleda URI Soča z dne 15. 3. 2024 (prilogi B3 - B4) izhaja, da je obdolženec v letu 1970 doživel podlahtno amputacijo desne roke, pri čemer sta bili ob pregledu gibljivost in moč desne okončine ustrezni, s "krnom" pa si celo pomaga pridržati stvari. Posledično niti na pritožbeni stopnji ni pomislekov, da je obdolženec oškodovanko v predelu rame "prijel" (čeravno ne v dobesednem pomenu) ter odrinil s "krnom" sicer amputirane desne roke. Zato zagovornici ni mogoče pritrditi pri naziranju, da dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni razkril, s katero roko in na kakšen način je obdolženec posegel v telesno celovitost oškodovanke v predelu rame, sodbena utemeljitev ugotovljenih dejstev pa ni v nasprotju z izrekom sodbe. Iz že omenjenega izvida URI Soča prav tako izhaja, da sta gibljivost in moč spodnjih udov pri obdolžencu primerni, kar ne vnaša nobenega dvoma v obdolženčevo zmožnost, da je oškodovanko spodbil, s čimer je povzročil njen padec na tla ter konsekventno še odrgnino desne goleni.

8Nadalje je oškodovanka na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe navedla, da niti po tem, ko je po padcu vstala s tal, obdolženec ni prenehal s fotografiranjem, pač pa ji je dejal oziroma zagrozil, da jo bo udaril. Zaslišana na glavni obravnavi je tudi izpovedala, da je še dalje slikal, ni pa se spomnila, ali je bilo kaj izrečenega. Kljub temu, da na vprašanje, ali so bile izrečene kakšne grožnje, oškodovanka ni znala odgovoriti, je po predočenju vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, kot že pojasnjeno, potrdila resničnost zapisnika (vključno z očitkom, da ji je obdolženec zagrozil, da jo bo udaril). Zapisnik je bil sestavljen na PP Šentjur pri Celju manj kot tri ure po obravnavanem kaznivem dejanju, oškodovanka pa je bila na glavni obravnavi zaslišana skoraj tri leta kasneje. Razumno je zato stališče sodišča prve stopnje (točka 8 izpodbijane sodbe), da potek časa, po katerem je življenjsko pričakovati pešanje spomina glede nadrobnosti življenjskega dogajanja, ne okrni verodostojnosti prvotnih navedb v smer grožnje z udarcem. Sprejemljiva je ocena prvega sodišča, ki je oškodovankini potrditvi vsebine zapisnika tudi v tem delu sledilo, saj je njena obremenilna naracija, ki obremenjuje obdolženca, v bistvenih delih vendarle skladna tako neposredno po dogodku kakor na glavni obravnavi. Zato s pritožbenim vnašanjem dvomov v dokazno oceno sodbe ne bo moč uspeti.

9Naposled iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe izhaja, da je obdolženec B. B. po tem, ko mu je iz rok vzela fotoaparat, da bi preprečila fotografiranje (in mu takoj zatem fotoaparat vrnila), z roko objel okoli vratu ter stisnil. Na glavni obravnavi se je oškodovanka v zvezi s tem izrazila, da jo je obdolženec "zagrabil" za vrat z roko, in sicer tako, da je imela glavo pod njegovo roko. Dodala je, da jo je porinil dol ter jo prijel, da je bila z vratom pod njegovo pazduho. V takšnih navedbah je prepoznati natančnejšo konkretizacijo prvotne prijave. Kljub temu, da ne v opisu kaznivega dejanja niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno navedeno, s katero okončino je obdolženec izvršil ta del obtožbenega očitka (kar navsezadnje, torej uporaba katere roke, ni zakonski znak kaznivega dejanja), pa upoštevajoč dejstvo, da ima obdolženec amputirano podlaht desne okončine, ni nobene druge razumne razlage, kot da je v tem delu uporabil levo roko. Temu ne nasprotuje vsebina izvida URI Soča, iz katerega je razvidno, da ima na levici sicer poškodovano živčevje, vendar je funkcija leve roke zgolj zmanjšana, ni pa povsem onemogočena (na kar kaže tudi okoliščina, da je obdolženec vse do oktobra 2023 vozil avtomatika in vozilo z ročnim menjalnikom ter je zanikal težave pri vožnji). Posledično niti v danih okvirih prvo sodišče ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, nasprotij med izrekom sodbe in obrazložitvijo pa prav tako ni.

10V točki 10 izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje strnjeno opredelilo glede vsebine izvida ambulantnega pregleda URI Soča z dne 15. 3. 2024 in utemeljeno zaključilo, da zdravstveno stanje v letu 2024, toliko manj pa tri leta pred tem, obdolžencu ni onemogočalo izvršitve očitanega mu kaznivega dejanja, o čemer se je tudi pritožbeno sodišče že izreklo na ustreznih mestih predhodne obrazložitve.

11Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno, ko je utemeljeno zaključilo, da je bilo obdolženčevo zagovorno zanikanje izvršitve kaznivega dejanja z izvedenimi dokazi ovrženo. Iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi bilo prvo sodišče "šokirano" ob pogledu na obdolženca, nikakor pa ni verjelo oškodovanki le zato, ker je "mlajša ženska". Zakaj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker je oškodovanka izpovedala tudi, da ji je obdolženi (finančno) pomagal in ga spoštuje, pritožba ne pojasni. Pritožbeni očitki sodišču, ki je v točki 6 izpodbijane sodbe zapisalo, da je obravnavanega dne obdolženec "prišel do oškodovankine hiše in pri hiši fotografiral", nimajo nobenega vpliva na pravilnost ter zakonitost sodbe. Gotovo je obdolženec prišel na zemljišče oziroma parcelo v lasti oškodovanke (česar niti sam ne zanika). Do fizičnega kontakta in konflikta med akterjema je tako po izpovedbi oškodovanke kot tudi po fotografiji obdolženca v prilogi B2 prišlo na dovozni poti, ki je očitno v oškodovankini lasti, povsem brezpredmetna in dlakocepska ter nerelevantna pa je razprava pritožbe, da obdolženec ni prišel do oškodovankine hiše, temveč je bil oddaljen 20 do 30 metrov od vhodnih vrat. Pritožbeno zatrjevana "protispisnost", s čimer se nakaže bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je lahko podana le, kadar gre za precejšnja spisovna nasprotja glede odločilnih dejstev, kar pa vprašanje oddaljenosti od vhodnih vrat nedvomno ni.

12Le nestrinjanje z dokazno oceno izpodbijane sodbe se zrcali v izvajanjih pritožbe, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo del oškodovankine izpovedbe, da je sama pristopila k obdolžencu in mu "iztrgala" fotoaparat. Sodišče je v sodbi povzelo, da je oškodovanka res odšla do obdolženca, saj ta ni upošteval njenih pozivov, naj preneha s fotografiranjem ter se odstrani s tujega zemljišča, do česar je gotovo upravičena. Niti pritožbeno sodišče pa ne sprejema obrambne (zagovorne) teze, da je bila oškodovanka tista, ki je napadla oškodovanca, temveč je bilo (glede na zgoraj obrazloženo) prav nasprotno. Zato ni nič oporečnega v naziranju prvega sodišča, da je obdolženec ravnal neizzvano. V zagovoru je svoj prihod na parcelo v lasti oškodovanke opravičeval (pa še to konfuzno) mestoma s fotografiranjem odbojnih ograj (in z ničemer izkazal, da naj bi bile te ograje ukradene), mestoma pa s pokvarjenim štirikolesnikom. Sam je potrdil, da mu je oškodovanka rekla, da na njenem ne sme fotografirat, na kar se je celo odzval z besedami, naj bo tiho. Posledično je očitno, da oškodovanka ni bila tista, ki je obdolženca izzvala, naj pristopi na tuje zemljišče, zlasti pa B. B. ni tista, ki je napadla obdolženca, saj izveden dokazni postopek za ta sklep ni ponudil podlage. Kratkotrajni odvzem fotoaparata, s katerim je oškodovanka poskušala preprečiti fotografiranje, ne predstavlja nedovoljene samopomoči, predvsem pa ne ekskulpacije za izvršitev kaznivega dejanja.

13Upoštevajoč ugotovljene okoliščine in ob vrednotenju obdolženčevega ravnanja kot celote, ko je torej oškodovanko med konfliktom zaradi fotografiranja večkrat fizično napadel (z odrivanjem, spodbijanjem in stiskanjem okoli vratu), istočasno pa ji še verbalno zagrozil, pritožbeno sodišče nima pomislekov niti v opredelitev sodišča prve stopnje (točka 12 izpodbijane sodbe), da je obdolženec postopal z direktnim naklepom ter s posebnim namenom ustrahovati in vznemiriti B. B. Ne drži pritožbena kritika, da sodba glede vprašanja krivdne oblike pri obdolžencu nima "verodostojnih" razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, saj ustrezni razlogi prežemajo celotno obrazložitev sodbe, prav tako pa je obdolžencu ravnanje s t. i. obarvanim naklepom dokazano.

14Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu, ki do sedaj še ni bil kaznovan ne za kazniva dejanja niti za prekrške, upravičeno izreklo sankcijo opozorilne narave, torej pogojno obsodbo. Glede na odsotnost razvidnih obteževalnih in olajševalnih okoliščin je v pogojni obsodbi določena kazen zapora primerna v luči kriterijev teže kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde, medtem ko je pravično tudi trajanje preizkusne dobe, določene na zakonskem minimumu. Za spremembo odločbe v obdolženčevo korist na pritožbeni ravni ni najti osnove.

15Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje po 391. členu ZKP pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

16Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.