UPRS Sodba III U 235/2023-11

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

1Z odločbo, št. Bpp 1116/2023 z dne 11. 12. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 24. 11. 2023 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kopru I K 12668/2018 in za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: ZVZ) zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 12668/2018 z dne 14. 9. 2023 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 12668/2018 z dne 5. 6. 2023.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka uvodoma citira določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ki urejajo t.i. objektivni pogoj za dodelitev BPP. Pojasni, da je pri odločanju upoštevala navedbe tožnika v prošnji za dodelitev BPP, priloženi osnutek in izvod ZVZ, popis kazenskega spisa ter pridobljeni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 55097/2021 z dne 05.06.2023 (v nadaljevanju: sodba Okrožnega sodišča) in Višjega sodišča v Kopru II Kp 55097/2021 z dne 19.10.2023 (v nadaljevanju: sodba Višjega sodišča). Razloge, iz katerih se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti ZVZ, določa Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v 420. členu, ki ga toženka citira, in navede, da ZVZ ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V skladu z določbo petega odstavka 420. člena ZKP pa se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Toženka navede še, da Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP s sklepom ZVZ zavrže, če ta ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 420. člena ZKP.

3Tožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta in desetih mesecev zapora ter stranska denarna kazen v višini 250 dnevnih zneskov po 2,00 EUR, kar znaša 500,00 EUR. Tožnik se je zoper sodbo Okrožnega sodišča pritožil, njegova pritožba pa je bila s sodbo Višjega sodišča zavrnjena kot neutemeljena.

4V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka povzema razloge, kot jih tožnik navaja v ZVZ. Toženka ugotavlja, da je tožnik enake razloge, kot jih izpostavlja v ZVZ, uveljavljal že v pritožbi. Višje sodišče se je do teh navedb, ki jih toženka povzema in v celoti sledi, opredelilo ter prvenstveno izpostavilo, da je tožnik na predobravnavnem naroku krivdo za očitano mu kaznivo dejanje priznal in da je sodišče prve stopnje to priznanje sprejelo. Sodbe, ki je bila izdana na podlagi sprejetja krivde, pa ni mogoče izpodbijati zaradi pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZKP). Višje sodišče je v 4. točki obrazložitve ugotovilo, da se del pritožbenih navedb nanaša na ugotavljanje dejanskega stanja, ki pa ga v obravnavanem primeru ni mogoče izpodbijati, enako pa ugotavlja toženka tudi za tožnikove navedbe v ZVZ.

5Toženka navaja, da se je Višje sodišče v zvezi s tožnikovim ugovorom, da bi bilo potrebno postopek zoper tožnika ustaviti, ker ni bilo upravičenega tožilca, opredelilo v 5. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da je opredelitev predmetnega kaznivega dejanja v zakonu povsem jasna. Glede očitkov tožnika v zvezi s pravno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja pa se toženka sklicuje na 7. točko sodbe Okrožnega sodišča. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da v zadevi ni podan utemeljen sum, se toženka sklicuje na 5. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča, kjer je pojasnjeno, zakaj je tak tožnikov ugovor povsem neutemeljen, v zvezi ugovorom, da je kazenski pregon zastaral, pa toženka povzema pojasnilo Višjega sodišča, zakaj zastaranje v obravnavani zadevi nastopi šele 21. 7. 2027. Toženka se v zvezi s tožnikovim ugovorom, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, sklicuje na 7. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča, kjer ta navede, da tožnik tega pritožbenega razloga podrobneje ni opredelil, ter pojasni, da prvostopenjskemu sodišču dejanskega stanja sploh ni bilo potrebno ugotavljati in posledično tudi ne obrazložiti, saj je obtoženec krivdo priznal, pri čemer toženka ugotavlja, da tudi iz ZVZ ni razvidna nobena konkretnejša opredelitev te zatrjevane kršitve.

6V zvezi z tožnikovim ugovorom, da sodišče pri odmeri kazenske sankcije ni upoštevalo tožnikovega resnega zdravstvenega stanja, je toženka navedla, da tožnik nikjer ne pojasni, zakaj je njegovo zdravstveno stanje resno, niti ne omenja zdravstvene dokumentacije, nasprotno pa iz 3. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnik, ko mu je bila dana možnost, da se izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, izjavil, da zdravstvenih težav nima. Tožnik ugovarja tudi, da sodišče pri odmeri kazenske sankcije ni upoštevalo, da preživlja 2 otroka in partnerko, da predhodno ni bil kaznovan, da je brezposeln in brez premoženja, da je v Ukrajini izgubil dom in bližnje zaradi vojne ter da je že 13 mesecev v zaporu, kjer ne dobi dela. Toženka navaja, da sta se Okrožno in Višje sodišče do enakih okoliščin že opredelila ter da se strinja z ugotovitvijo Višjega sodišča, da so vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije, pravilno upoštevale in ovrednotile, ter dodaja, da tožnik v ZVZ uveljavlja enake ugovore, pri čemer pa ne navaja kršitev, ki naj bi jih storilo Višje sodišče glede teh okoliščin.

7Na podlagi navedenega toženka zaključuje, da tožnik z razlogi, kot jih navaja v prošnji, z ZVZ nima verjetnih izgledov za uspeh, saj ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal, da bi z njimi lahko uspel. Pri navedbi razlogov za vložitev ZVZ namreč tožnik zgolj posplošeno ponavlja pritožbene navedbe, ki jih je upoštevalo in obrazloženo zavrnilo že Višje sodišče, pri čemer pa v njegovi ZVZ ne konkretizira nobenih kršitev, ki naj bi jih storilo Višje sodišče. V prošnji za dodelitev BPP je tožnik navedel, da bo treba v zadevi tudi odgovoriti na vlogo Vrhovnega državnega tožilstva (v nadaljevanju: VDT). Toženka v zvezi s slednjim ugotavlja, da tožnik prošnji ni priložil vloge VDT, na katero naj bi bilo treba odgovoriti, in tako ni izkazal, da je bila takšna vloga VDT sploh vložena oziroma da jo je prejel v odgovor, prav tako v zadevi ni razvidno, ali je še odprt rok za odgovor, tožnik ni navedel argumentov, ki bi jih uveljavljal v odgovoru, prav tako ni pojasnil razlogov, zakaj je treba podati odgovor na to vlogo oziroma kako bi bile s tem zavarovane njegove pravice in pravni interesi. Po vsem povedanem toženka zaključi, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP očitno nerazumna in v celoti neutemeljena, saj tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. Zato je prošnjo zavrnila na podlagi določb 24. člena ZBPP, ne da bi v nadaljevanju presojala, ali tožnik izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev BPP, saj morata biti za dodelitev izpolnjena oba pogoja kumulativno.

8V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka še dodaja, da zgolj zakonska možnost do vložitve ZVZ (ter možnost podati odgovor na vlogo nasprotne stranke) še ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do dodelitve BPP, saj pri vložitvi pravnega sredstva (še zlasti izrednega) ne gre za ustavno pravico kot to velja za prvostopenjski postopek. Ob sklicevanju na stališča Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) toženka ugotavlja, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja nima za posledico skoraj absolutne dodelitve BPP, ki je vezana na težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, pač je v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, dopustno pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

9Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da izpodbijano odločbo izpodbija iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Primarno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči tako, da se njegovi prošnji za dodelitev BPP v celoti ugodi; podrejeno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. V vsakem primeru zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10V tožbi tožnik navaja, da je toženka njegovo prošnjo za BPP zavrnila, ker naj ne bi bil izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Navaja, da je ZVZ vložil iz sledečih razlogov: po 208. členu KZ-1 niso podani vsi elementi kaznivega dejanja; sodišče je sodilo v nenavzočnosti obtoženca celotni ponovljen postopek; dokumenti niso bili pisno prevedeni v slovenščino, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe; stvari niso bile prevedene v njegov jezik; sodba se opira na neustaven 208. člen KZ-1. Ker je tožbi priložil vloženo ZVZ meni, da je vsebinski pogoj za dodelitev BPP izpolnjen ter dodaja, da je bila z osnutkom ZVZ seznanjena tudi toženka, ki pa se ne more postaviti v vlogo sodnika ali Vrhovnega sodišča. Navaja še, da je mu je toženka v več različnih zadevah BPP odobrila, saj je ugotovila, da je vzajemnost podana, ter s sklicevanjem na 2., 14., in 21. člen Ustave trdi, da je bil tožnik zato neenakopravno obravnavan. Po njegovem mnenju je tudi diskriminiran, na kar kaže dejstvo, da mu je bil v prvotnem postopku BPP odobren. V nadaljevanju tožbe se tožnik sklicuje na posamezne zakonske določbe, ki jih mora toženka upoštevati pri ugotavljanju dohodkovnega in premoženjskega stanja prosilcev za BPP. Odločitev toženke še dodatno poglablja njegovo socialno stisko, kar je v nasprotju z ZBPP, tožnik pa je diskriminiran v razmerju do tistih, ki jim je BPP dodeljena. V nadaljevanju izpodbijani odločbi očita še, da ni ustrezno obrazložena. Iz njene obrazložitve namreč ni razvidno zakaj konkretno je toženka njegovo prošnjo zavrnila, čeprav izpolnjuje tako vsebinski kot materialni pogoj za dodelitev BPP. V dokaz svojim navedbam je tožnik v tožbi sodišču predlagal, da vpogleda v izpodbijano odločbo, osnutek ZVZ in odločbo BPP, s katero je toženka tožniku v prvotnem postopku odobrila BPP, ter ga zasliši.

11Tožba, skupaj s prilogami, je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

12Sodišče je za dan 4. 7. 2024 v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo. Po prejemu vabila se je toženka glavni obravnavi pisno odpovedala, tožnik pa se naroka ni udeležil in izostanka tudi ni opravičil, čeprav je bil nanj pravilno in pravočasno vabljen. Sodišče je zato na podlagi določbe tretjega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnega gradiva strank in dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14V obravnavanem upravnem sporu je predmet presoje zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kopru I K 12668/2018 in za vložitev ZVZ zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 12668/2018 z dne 14. 9. 2023 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 12668/2018 z dne 5. 6. 2023.

15Toženka je svojo odločitev oprla na določbe 24. člena ZBPP, saj je ocenila, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP očitno nerazumna in v celoti neutemeljena, saj tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh.¹ Sodišče ugotavlja, da se je toženka vsebinsko opredelila do vseh razlogov, zaradi katerih namerava tožnik vložiti ZVZ, in za vsak razlog posebej v smislu 24. člena ZBPP utemeljila, zakaj meni, da dodelitev BPP ni razumna. V tem smislu se je toženka vsebinsko opredelila tudi v delih, v katerih je tožnik BPP zaprosil za odgovor na vlogo VDT. Izpodbijano odločbo je toženka v celoti utemeljila z razumnimi in jasnimi razlogi, tako v dejanskem kot tudi v pravnem smislu, svojo odločitev pa je postavila (še) v okvir stališč Ustavnega sodišča in ESČP, kar sodišču v celoti omogoča presojo njene zakonitosti. Neutemeljena sta zato (sicer posplošena) tožbena ugovora, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, ter tožnikov očitek toženki, da se postavlja v vlogo sodnika oziroma Vrhovnega sodišča, saj je skladno z določbami 24. člena ZBPP toženka dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP.

16Tožnik pa po drugi strani v tožbi, kot to izhaja iz povzetka tožbe (10. točka te obrazložitve), ni navedel nobenih konkretnih navedb, s katerimi nasprotuje izpodbijani odločbi (dejanskim ugotovitvam toženke in njeni pravni presoji). Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo, na kateri bi tožnik (oziroma njegov pooblaščenec) lahko konkretiziral in pojasnil tožbene ugovore, pa se naroka ni udeležil in izostanka tudi ni opravičil, čeprav je bil nanj pravilno in pravočasno vabljen. Do nekonkretiziranih tožbenih ugovorov pa se sodišče ne more opredeliti. Ob tem dodaja, da zgolj dejstvo, da je tožnik ZVZ (dejansko) vložil, še ne pomeni, da je s tem samodejno upravičen do BPP zanjo, saj se BPP po določbah ZBPP prosilcu dodeli, če izpolnjuje vse s tem zakonom določene pogoje, vključno s t.i. objektivnim pogojem, ki ga ureja 24. člen ZBPP, kar je pravilno tožniku pojasnila že toženka. Glede na to, da tožnik za dodelitev BPP ne izpolnjuje navedenega pogoja, so brezpredmetne tožbene navedbe, ki se nanašajo na materialne pogoje za dodelitev BPP. Tudi v tem delu je toženka tožniku pravilno pojasnila, da v zadevi (niti) ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev BPP, saj morata biti za dodelitev izpolnjena oba pogoja kumulativno (t.i. objektivni in t.i. subjektivni oziroma materialni pogoj).

17Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, pri čemer se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je toženka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

18Tožnik je ob vložitvi tožbe podal tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse zanjo. O tem predlogu sodišče ni posebej odločalo, saj je tožnik plačila sodne takse za tožbo oproščen že na podlagi samega zakona, to je določbe šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP sodna taksa ne plača.

K II. točki izreka:

19Odločitev o stroških tega postopka, ki jih uveljavlja tožnik, temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ V skladu z določbami 24. člena ZBPP se namreč pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.