UPRS Sodba III U 115/2020-23

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4242-120/2019-9 z dne 4. 10. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Povzetek izpodbijane odločbe

1Tožeča stranka je 29. 1. 2019, s kasnejšo dopolnitvijo 13. 3. 2019, pri Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) vložila zahtevek za povračilo uvoznih dajatev, drugih dajatev ter obresti, obračunanih in plačanih po odmerni odločbi, št. DT 42410-436/2017-10 z dne 22. 12. 2017 (v nadaljevanju odmerna odločba). FURS je z odločbo, št. DT 4242-120/2019-9 z dne 4. 10. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), njen zahtevek zavrnila (1. točka izreka), ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka) ter določila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka).

2FURS v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je tožeča stranka svoj zahtevek za povračilo dajatev oprla na določbo člena 120 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (v nadaljevanju CZU). V Prilogi k polju 19 zahtevka je obrazložila in opisala razloge, zaradi katerih zahteva povračilo dajatev po odmerni odločbi. FURS navaja, da je tožeča stranka opisala potek dogodkov in odpreme blaga v zabojniku z oznako BMOU 642171-3 iz luke Xiang, Kitajska, do vnosa blaga v njegovo carinsko skladišče. Navedla je, da je iz tovornega lista B/L št. APLU719000427 razvidno, da je bilo v zabojniku, ki je bil zaplombiran z zalivko št. AN201337571 z dne 14. 5. 2017, naloženo blago (26 palet plastične folije v teži 23.136,00 kg), ki je bilo predano na glavni prevoz z ladjo COSCO HONG KONG. Tožeča stranka je zapisala, da je ladja 10. 6. 2017 prispela na carinsko ozemlje EU, t.j. v prosto cono (PC) Luka Koper, kar je razvidno iz podatka iz luške dispozicije DDD-BZ št. 5660381 in izpisa "MRN sledenje". Blago je na ozemlje EU vnesel ladjar, ki je preko svojega agenta, družbe A., d.o.o., prijavil in predložil blago FURS v Luki Koper. Tožeča stranka je nadalje pojasnila, da je družba Luka Koper, d.d., Koper, blago vnesla v carinski postopek proste cone, pod carinski nadzor v svoje prostore na kontejnerskem terminalu in blago evidentirala v svoje odobrene carinske evidence. Blago v zabojniku je agent ladjarja dne 12. 6. 2017 predal tožeči stranki na podlagi luške dispozicije - nalog uporabniku PC-DDD-BZ št. 5660381, iz katere izhajajo vsi prej navedeni podatki. Tožeča stranka je še navajala, da je pri carinskem uradu v Luki Koper vložila tranzitno deklaracijo, izdelano po podatkih iz računa in dostavnice, na podlagi katere je bilo blago napoteno na namembni carinski urad - Oddelek za carinjenje Koper. Zabojnik z nameščeno zalivko je bil odpeljan s tovornim vozilom registrske oznake ... in je 13. 6. 2017 prispel v carinsko skladišče tožeče stranke. Tožeča stranka je zatrjevala, da je šele po odprtju zabojnika in po razkladanju blaga v skladišču ugotovila, da se podatki iz tranzitne deklaracije ne ujemajo z dejanskim stanjem, o čemer je sestavila zapisnik, obvestila pa je nadzorni namembni urad preko sistema NCTS s sporočilom IE044 - zaznamki pri raztovoru, in s predložitvijo zapisnika namembnemu uradu. Tožeča stranka je posebej poudarila, da se ne šteje za odgovorno za nastali manko blaga, to je folije za ovijanje, in da posledično niti za dolžnika za nastali carinski dolg. Menila je, da bi morala FURS v postopku prepoznati in določiti subjekte, ki so odgovori za nastanek carinskega dolga zaradi manka blaga. Carinski organ bi po prepričanju tožeče stranke moral ugotoviti, da je manko nastal že ob vnosu pošiljke na carinsko območje EU in ne šele ob dajanju blaga v tranzitni postopek, iz poteka dogodkov pa je razvidno, da ji ni mogoče pripisati goljufivega ravnanja ali očitne malomarnosti.

3FURS pojasnjuje, da je bilo tožeči stranki z odmerno odločbo naloženo plačilo uvozne dajatve in drugih dajatev ter plačilo zamudnih obresti, vse v skupnem znesku 7.215,27 EUR, kar je tožeča stranka 8. 1. 2018 plačala. Tožeča stranka je kot upravičena oseba nato vložila pravočasni zahtevek za povračilo dajatev. FURS je opravila tako formalno kot materialno preverjanje vloženega zahtevka za povračilo dajatev na podlagi določbe člena 120 CZU v povezavi z določili Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije (v nadaljevanju Delegirana uredba) in določili Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (v nadaljevanju Izvedbena uredba).

4FURS pojasnjuje, da se po določbi člena 120 CZU znesek uvozne dajatve povrne v primerih, ki izhajajo iz posebnih okoliščin, v katerih dolžniku ni mogoče pripisati goljufivega ravnanja ali očitne malomarnosti. Po tej določbi se šteje, da posebne okoliščine obstajajo, če je iz okoliščin primera razvidno, da je dolžnik v izjemnem položaju v primerjavi z drugimi subjekti, ki opravljajo enako dejavnost, in v primeru odsotnosti teh okoliščin ne bi utrpel poslabšanja položaja zaradi pobranega zneska uvozne ali izvozne dajatve. V drugih primerih se mora plačilo uvozne dajatve, ki po zakonu zapade v plačilo, obravnavati kot sestavni del običajnega poslovnega tveganja, ki ga nosi subjekt, ki opravlja dejavnost.

5V obravnavanem primeru je tožeča stranka z vpisom v polje 50 predmetne tranzitne deklaracije nase prevzela obveznosti imetnika postopka iz člena 233 (1) CZU, to je, da bo v predpisanem roku predložila nedotaknjeno blago in zahtevane informacije namembnemu carinskemu uradu, v skladu z ukrepi, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev identifikacije blaga, ter da bo spoštovala carinske določbe v zvezi s postopkom tranzita. Odgovornost imetnika postopka je brezpogojna in vključuje obveznost izdelave pravilne deklaracije. Imetnik postopka je odgovoren tudi v primeru, ko je zaradi napačnih dokumentov, izdelanih v tretji državi, v tranzitni deklaraciji nenamerno navedena nepravilna količina blaga, carinski urad odhoda ter imetnik postopka pa nista uspela pregledati blaga pred začetkom postopka tranzita, carinske oznake pa so ostale nedotaknjene. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da namembnemu carinskemu uradu oziroma pooblaščenemu prejemniku blaga ni bilo predloženo vse blago, ki je bilo dne 13. 6. 2017 dano v postopek tranzita po tranzitni deklaraciji. To izhaja iz sporočila "Rezultati kontrole" (IE018) z dne 14. 6. 2017, v katerega je namembni carinski urad (Oddelek za carinjenje Koper), vnesel oznako rezultata kontrole "B1" (neustrezno). Ta oznaka pomeni večja neskladja, ugotovljena pri pregledu blaga in dokumentov. Namembni carinski urad je namreč ugotovil, da je bilo deklariranih 26 tovorkov blaga "folija za ovijanje" v bruto masi 23.136,00 kg, dejansko pa so bili predloženi le 4 taki tovorki blaga v bruto masi 1.334,00 kg in 13 tovorkov blaga "tlakovci" v bruto masi 21.702,00 kg, kar vse izhaja tudi iz zapisnika o neskladju. Na podlagi teh ugotovitev je FURS zaključila, da tožeča stranka, kot imetnik postopka, ni izpolnila obveznosti, določenih v členu 233 (1) CZU in postopek tranzita ni bil končan za ugotovljeno manjkajoče blago.

6Na podlagi opisanih ugotovitev in v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je carinski organ zaključil, da v obravnavanem primeru ni najdenih elementov obstoja posebne situacije, to je posebnih okoliščin, ki upravičuje povračilo uvozne dajatve po določbi člena 120 CZU. Na podlagi sodne prakse SEU glede člena 239 Carinskega zakonika Skupnosti - Uredbe (EU), katerega naslednik je člen 120 CZU, je mogoče zaključiti, da gre v konkretnem primeru za situacijo oziroma okoliščine, ki predstavljajo del poklicnega in poslovnega tveganja imetnika postopka in se zato ne obravnavajo kot posebne okoliščine. Določba vsebuje splošno klavzulo pravičnosti in omogoča vložniku zahtevka, da vloži zahtevek za odpust ali povračilo dajatev, če carinski dolg nastane zaradi posebne situacije, ki ni posledica niti malomarnosti niti goljufivega ravnanja vložnika zahtevka (sodba SEU v zadevi Militzer & Munch GmbH, C-230/06, točka 50). Tožeča stranka je z vpisom v Polje 50 tranzitne deklaracije nase prevzela obveznosti imetnika postopka, s tem pa tudi odgovornost za plačilo uvoznih dajatev in za predložitev ustreznih dokumentov carinskim organom. Evropska unija zato ni odgovorna za škodljive posledice zaradi nepravilnega ravnanja imetnikovih pogodbenih partnerjev (sodba SEU z dne 17. 7. 1997 v zadevi C-97/95, točka 55).

7FURS še pojasnjuje, da če se naknadno ugotovi, da so dokumenti ponarejeni ali netočni, to predstavlja del poklicnega in poslovnega tveganja, ki je sestavni del dejavnosti, zlasti imetnika postopka, ki lahko poskuša pridobiti povračilo od gospodarskih subjektov, vpletenih v goljufivo uporabo zadevnih dokumentov (sodba T-42/96). Skrbni gospodarski subjekt mora oceniti tveganja, povezana s trgom, jih upoštevati in sprejeti kot običajno poslovno tveganje. Tožeča stranka se ukvarja prav s posli posredovanja v carinskem postopku in se jo zato upravičeno šteje kot kvalificirano osebo, ki dobro pozna postopek tranzita, carinske predpise in tveganja svoje dejavnosti. V obravnavanem primeru je tožeča stranka, kot imetnik postopka, namembnemu carinskemu uradu predložila dokumente, za katere se je ugotovilo, da so podatki v njih netočni glede na blago, ki se je dejansko predložilo namembnemu carinskemu uradu.

8Kljub opisanim zaključkom, torej, da ne obstajajo posebne okoliščine, je carinski organ opravil še preverjanje odsotnosti goljufivega ravnanja ali očitne malomarnosti tožeče stranke. Iz določbe člena 120 CZU namreč izhaja, da se povračilo uvoznih dajatev izvrši, če sta izpolnjena dva kumulativna pogoja: obstoj posebnih okoliščin in odsotnost očitne malomarnosti ali goljufivega ravnanja dolžnika. Goljufija je v splošnem pomenu storitev dejanja, pri katerem obstaja možnost uvedbe kazenskih postopkov pred sodiščem, ali poskus storitve takega dejanja. Dolžnik za plačilo uvoznih dajatev, ki ni ravnal v dobri veri, ne more biti upravičen do povračila uvoznih dajatev v skladu z določbo člena 120 CZU. Če obstaja kakršnokoli dokazilo za utemeljen sum goljufije, mora dolžnik za plačilo dokazati, da je ravnal v dobri veri in da ni storil dejanja goljufije. Iz dopisa zavarovalnice B., LTD, ki ga je predložila tožeča stranka, izhaja, da je bila zaradi ugotovljenega manka blaga izvedena preiskava, v kateri je bilo ugotovoljeno, da je bilo manjkajoče blago nadomeščeno z enakovredno količino opeke. Zabojnik pa je prispel v dobrem stanju in z nepoškodovano zalivko, zato je pomanjkljivost mogoče pripisati trgovinski goljufiji, ki pa ni zajeta v okviru zavarovalne police.

9Pri presoji, ali je dolžnik ravnal očitno malomarno, se kot merila upoštevajo natančna opredelitev napake ter poklicne izkušnje in skrbnost dolžnika. Glede na člen 233 (1) CZU, je imetnik postopka objektivno odgovoren tudi za izdelavo pravilne tranzitne deklaracije, tudi če je žrtev goljufije tretjih oseb, kar je del njegovega poslovnega tveganja. Imetnik postopka nosi poslovno tveganje tudi, če je bilo iz kakršnegakoli razloga v postopek tranzita dano blago, ki ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu. V konkretnem primeru torej ne gre za napako, zaradi katere bi imela lahko tožeča stranka legitimna pričakovanja. Tožeča stranka je izkušena na področju tranzitnih postopkov, saj svojo dejavnost opravlja že od leta 1974, ima status pooblaščenega gospodarskega subjekta in je imetnica več dovoljenj (dovoljenja za status pooblaščenega pošiljatelja, dovoljenja za status pooblaščenega prejemnika). Poznavanje obveznosti ter izkušenost tožeče stranke na področju izvajanja tranzitnih postopkov izkazuje tudi obseg njenega poslovanja. Kot gospodarski subjekt mora v poslovnem svetu sprejeti vse potrebne ukrepe za zaščito pred poslovnimi tveganji in odgovornost, ki jo nosi kot imetnik postopka. FURS zaključuje, da tožeča stranka v predmetni zadevi ni ravnala dovolj skrbno, saj zaradi preverjanja vrste blaga in njihovih količin ni zahtevala, da se zabojnik odpre in opravi pregled blaga, kot ji to omogoča določba člena 134 (2) CZU. Ker torej ni zaprosila za svojo zaščito s tem, da bi se zabojnik odprl, FURS zaključuje, da ni ravnala dovolj skrbno in se ne more sklicevati, da bi moral manko ob vnosu pošiljke na carinsko območje EU ugotoviti carinski organ.

10FURS je o ugotovitvah o preverjanju formalnih in materialnih pogojev povračila dajatev po odmerni odločbi sestavila Zapisnik v zvezi s preverjanjem pogojev za povračilo zneska uvozne dajatve in drugih dajatev, št. DT 4242-120/2019-7 z dne 23. 7. 2019 (v nadaljevanju Zapisnik) in ga vročila tožeči stranki, ki je na te ugotovitve podala pripombe. Te pripombe FURS v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe povzema, nato pa zaključuje, da se ne upoštevajo, ker niso utemeljene. Navaja, da iz rezultatov kontrole, ki jo je izvedel carinski urad, nesporno izhaja razlika med blagom, ki je bilo prijavljeno v tranzitnem sistemu NCTS in navedeno v tranzitni deklaraciji, in blagom, ki je bilo dejansko predloženo namembnemu carinskemu uradu. Ugotovitev, da blago "folija za ovijanje" - 22 tovorkov v bruto masi 21.802,00 kg, ki je bilo deklarirano in dano v postopek tranzita po predmetni tranzitni deklaraciji, vendar pa ni bilo dano na razpolago namembnemu carinskemu uradu oziroma pooblaščenemu prejemniku, temelji na informacijah, ki jih je pridobil namembni carinski urad na podlagi sporočila preko sistema NCTS. FURS zato ne dvomi v verodostojnost prejetega elektronskega sporočila "Rezultati kontrole" (IE018), v katerega je namembni carinski urad vnesel rezultate kontrole z oznako B1 - neustrezno. Po mnenju FURS ne držijo navedbe tožeče stranke, da je carinski organ pri pripravi Zapisnika spregledal navedbe, ki jih je podala v prilogi k Polju 19 zahtevka za povračilo dajatev. Carinski organ je vse te navedbe presodil, pri tem pa ugotovil, da v predmetni zadevi ni šlo za posebno situacijo in da zato prvi od dveh kumulativnih pogojev, ki ju določa člen 120 CZU, v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen. Gre za okoliščine, ki so del poklicnega in poslovnega tveganja imetnika postopka in se zato ne obravnavajo kot posebne okoliščine. Da bi se to ugotovilo, pa je treba presoditi celotno dejansko stanje, tehtati na eni strani interese Skupnosti, ki je v spoštovanju carinskih določb, na drugi strani pa interes podjetja, da ne trpi škode, ki presega običajno poslovno tveganje (sodba ES v zadevi Eyckeler & Malt AG, T-42/96, točka 133).

11Kot dolžnik, ki je bil zavezan za carinski dolg po odmerni odločbi, je bil pravilno določen imetnik postopka, to je tožeča stranka, kar je razvidno iz polja 50 tranzitne deklaracije. Po določbi člena 233 (2) CZU je imetnik postopka, ki je vpisan v to polje tranzitne deklaracije, brezpogojno in popolnoma objektivno odgovoren za dolg, kar po presoji ustaljene evropske sodne prakse ni v nasprotju z načelom sorazmernosti. Navedbe tožeče stranke, da je upravičeno verjela, da je na spremni dokumentaciji navedeno, da je v kontejnerju točno tisto blago, ki je bilo nato navedeno na tranzitni deklaraciji, saj se je deklarirana masa blaga (23.136,00 kg) ujemala z dejansko maso blaga, pomenijo, da uveljavlja, da kljub statusu imetnika postopka ne bi smela biti odgovorna, kar pa pomeni zanikanje obveznosti skrbnosti, ki jo ima imetnik postopka, in bi bilo to v nasprotju z zahtevami pravičnosti, na katerih temeljijo postopki odpusta in povračila. Tožeča stranka je kot imetnik postopka s tem, ko je v predmetno tranzitno deklaracijo vpisala podatke o vrsti in količini blaga, ki omogočajo prepoznavanje blaga, po presoji FURS sama označila vrsto in količino blaga, ki je bilo dano v postopek tranzita, dejstvo pa je, da je namembni carinski urad odkril razliko med blagom, prijavljenim na tranzitni deklaraciji, in blagom, ki se je dejansko predložilo namembnemu carinskem uradu. Nazadnje je imetnik postopka dolžan sprejeti potrebne ukrepe v okviru svojih pogodbenih odnosov, da se zaščiti pred tveganjem izterjave uvoznih dajatev, vendar pa tožeča stranka ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je sprejela vse potrebne ukrepe proti trgovinskemu tveganju. V skladu z ustaljeno sodno prakso (sodba v zadevi T-290/97, Mehibas Dordtselaan, točka 83) predložitev dokumentov, za katere se naknadno ugotovi, da so ponarejeni ali netočni, samo po sebi ne predstavlja posebne situacije, ki upravičuje odpust ali povračilo uvoznih dajatev, tudi če so bili ti dokumenti predloženi v dobri veri. Imetnik postopka po svoji naravi dela prevzame odgovornost za plačilo uvoznih dajatev in za veljavnost listin, ki jih predloži carinskim organom.

12Tožeča stranka je v postopku poudarjala, da je bila tarča prefinjene goljufije in zahrbtne prevare, ki je ni mogla odkriti. V dokumentaciji, ki ji je bila dostavljena, je bilo navedeno, da je v kontejnerju "stretch folija", kontejner je bil zaplombiran, njegova masa pa se je točno ujemala z navedbami na dokumentaciji, četudi so bili vanj podtaknjeni betonski izdelki. FURS poudarja, da na podlagi ustaljene sodne prakse predložitev dokumentov, za katere se pozneje ugotovi, da so bili ponarejeni, ni posebni položaj, ki bi upravičeval povračilo uvoznih dajatev, temveč to spada v kategorijo poklicnih tveganj, ki jim je izpostavljen imetnik postopka, ki zaradi narave svojih nalog prevzame odgovornost za pravilnost dokumentov, ki jih predloži carinskim organom. Niti dejstvo, da imetnik postopka deluje na meji in ne v kraju začetka prevoza, niti zatrjevana nezmožnost, da bi pregledal kontejner, nista okoliščini, ki bi tožečo stranko lahko postavili v izreden položaj glede na druge gospodarske subjekte, saj te okoliščine zadevajo nedoločeno število gospodarskih subjektov. FURS posebej izpostavlja, da lahko imetnik postopka, preden predloži tranzitno deklaracijo, od carinskih organov zahteva, naj preverijo blago, čeprav lahko to možnost uporabi izjemoma. To kaže, da tožeča stranka ni ravnala dovolj skrbno in se zato ne more sklicevati, da bi moral carinski organ ugotoviti, da je manko nastal že ob vnosu pošiljke na carinsko območje Evropske unije.

13FURS zavrača sklicevanje tožeče stranke na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 7/2013, v kateri je sodišče zapisalo, da zahtevana skrbnost špediterja ne seže tako daleč, da bi od njega terjali, da mora pred predložitvijo posredovane dokumentacije o blagu preverjati identiteto prevzetega blaga tako, da bi moral odpreti kontejnerje, v katerih se je blago prevažalo in preverjati, ali je vsebina pošiljke skladna z deklariranim blagom na spremljajoči dokumentaciji. Po presoji FURS v konkretni zadevi te sodbe ni mogoče upoštevati, saj gre za drugačno pravno vprašanje. V navedeni zadevi je namreč sodišče presojalo predpisano skrbnost špediterja kot dobrega gospodarstvenika pri varovanju naročiteljevih interesov (prvi odstavek 856. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), medtem ko je v predmetni zadevi tožeča stranka vložila zahtevek za povračilo uvoznih dajatev in se sklicevala na določbo 120. člena CZU. Pri presoji obstoja pogojev po tej določbi se je zato carinski organ oprl na sodno prakso SEU glede člena 239 Carinskega zakonika Skupnosti - Uredbe (EU) št. 952/2013 (katerega naslednik je člen 120 CZU).

Povzetek odločbe drugostopenjskega organa

14Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT-498-1-33/2019-2 z dne 26. 5. 2020, zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino pritožbe tožeče stranke in se pridružuje stališčem prvostopenjskega organa, ki jih strnjeno povzema. Poudarja, da tožeča stranka ne izpodbija dejanskega stanja, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, prav tako ni vložila pripomb na zapisnik z dne 24. 10. 2017 niti kasneje ni vložila pravnega sredstva zoper odmerno odločbo. Navedbe tožeče stranke, da je ves čas trdila, da je bilo blago, ki je bilo dano v tranzitni postopek, isto blago kot blago, ki je prispelo na namembni carinski urad in da za blago, ki ga v carinskem postopku dejansko nikoli ni bilo, ni mogoče govoriti, da je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, zato ne držijo. Tožeča stranka skuša šele v predmetnem postopku odpraviti posledice svoje neaktivnosti iz odmernega postopka, v postopku pa tudi ne izkazuje drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno že v postopku odmere uvoznih dajatev, v katerem je bila predložena dokumentacija, ki jo prilaga zahtevku za povračilo uvoznih dajatev. Carinski postopek je strogo formalen postopek, ki ne dopušča širokih interpretacij, zato ni mogoče slediti zgolj splošnim navedbam, ki niso podkrepljene z ustrezno listinsko dokumentacijo. Listin, ki bi nasprotovale ugotovitvam carinskega organa, pa tožeča stranka ni predložila.

15Drugostopenjski organ poudarja, da je dolžnik upravičen do povračila ali odpusta dajatev, če dokaže, da sta izpolnjena pogoja, in sicer: da gre pri njem za poseben primer v primerjavi z drugimi subjekti, ki opravljajo enako dejavnost, in da gre za odsotnost očitne malomarnosti ali prevare. Klavzula pravičnosti se uporablja, kadar so okoliščine take, da ne bi bilo pravično gospodarskemu subjektu naložiti škode, ki mu normalno ne bi nastala. Pretehtati je treba med interesom EU za zagotovitev spoštovanja carinskih določb in interesom dobrovernega gospodarskega subjekta, da ne utrpi škode, ki presega običajno trgovsko tveganje. Drugostopenjski organ po podatkih iz spisov zadeve ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila dokazov, niti iz okoliščin primera ni razvidno, da bo utrpela poslabšanje položaja zaradi pobranega zneska uvozne dajatve in da je v izjemnem položaju v primerjavi z drugimi subjekti, ki opravljajo enako dejavnost. Pojem posebne okoliščine (nepredvidene okoliščine) se nanaša na okoliščine, ki jih ni bilo mogoče napovedati in na neobstoječe dobre prakse na zadevnem pogodbenem področju. Odgovornost imetnika postopka je, da namembnemu carinskemu uradu v prepisanem roku predloži nedotaknjeno blago. Tudi v primeru, ko je zaradi napačnih dokumentov, izdelanih v tretji državi, v tranzitni deklaraciji nenamerno navedena nepravilna količina blaga in carinski urad odhoda ter imetnik postopka nista uspela pregledati blaga pred začetkom postopka tranzita, carinske oznake pa so ostale nedotaknjene, je imetnik postopka še vedno odgovoren - okoliščine predstavljajo del poklicnega in poslovnega tveganja imetnika postopka in jih ni mogoče obravnavati kot posebne okoliščine. Drugostopenjski organ se v nadaljevanju obrazložitve pridružuje stališču FURS, da v predmetni zadevi ni izpolnjen niti drug kumulativno zahtevani pogoj za povrnitev uvoznih dajatev, to je odsotnost očitne malomarnosti ali goljufivega ravnanja, ta stališča pa v nadaljevanju obrazložitve povzema. Dodaja, da je odgovornost, ki jo nosi imetnik postopka, namenjena zagotavljanju skrbne in enotne uporabe določb postopka ter pravilni izvedbi tranzitnih postopkov zaradi varovanja finančnih interesov Unije in njenih držav članic. Ta odgovornost je neodvisna od tega, ali je imetnik postopka v dobri veri in ali izhaja kršitev tranzitnega postopka iz dejstva, na katero imetnik postopka nima vpliva. Drugostopenjski organ se v zvezi s tem sklicuje na sodbo SEU št. C-154/16, točki 76 in 77. Meni, da tožeča stranka ni ravnala skrbno, ko zaradi preverjanja vrste in količine blaga ni zahtevala odprtja zabojnika in pregleda blaga, zato se tudi ne more sklicevati, da bi moral carinski organ ugotoviti, da je manko blaga nastal že ob vnosu blaga na carinsko območje EU.

Povzetek tožbe

16Tožeča stranka odločitev tožene stranke izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17Tožeča stranka v tožbi povzema dosedanji potek postopka ter citira svoje argumente iz pritožbe zoper izpodbijano odločbo, ki vsebujejo tudi argumente iz pripomb na Zapisnik (II. točka tožbe). Pojasnjuje, da je jedro pripomb, ki jih je podala na Zapisnik v tem, da je ves čas trdila in dokazovala, da je bilo točno določeno blago na Kitajskem dano v kontejner, tam zaplombirano in nato na tak način prišlo v Luko Koper, kjer je bilo razloženo z ladje, nato pa nedotaknjeno procesirano skozi tranzitni postopek. Blago, ki je bilo dano v tranzitni postopek, je isto kot blago, ki je prispelo na namembni carinski urad in je bilo najdeno v kontejnerju pri kontroli ob zaključku tega postopka. Res je, da je bilo na tranzitni deklaraciji kot blago navedeno "stretch folija", vendar pa je prišlo do prefinjene goljufije, s katero je bila tožeča stranka zavedena, kar pa je tožena stranka preslišala. Blago, ki je bilo dano v tranzitni postopek, ni bilo odstranjeno; kontejner je bil zaplombiran, ko je bil dan v tranzitni postopek, tožeča stranka pa je dokazala, da se vanj v času njegovega potovanja ni posegalo in je bil v prav takem stanju ob zaključku tranzitnega postopka. Tožena stranka v postopku tega ni ovrgla, torej ni ovrgla njegovega zatrjevanja, da noben del blaga ni bil odstranjen izpod carinskega nadzora, s sklicevanjem na odločitev v zvezi z uveljavljanjem zahtevka pri zavarovalnici pa je potrdila, da je do zapleta prišlo zato, ker je bila namesto "stretch folije" na Kitajskem v kontejner dana opeka. Tožena stranka bi morala torej sprejeti drugačen zaključek, kot ga je sprejela z izpodbijano odločbo. Na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je bila dolžna ugotavljati resnično dejansko stanje in postopka ne bi smela voditi le formalno, s preverjanjem dokumentov. Pri odločanju je kršila tudi določbe 8., 14. in 139. člena ZUP, dejansko stanje pa v ključnem delu ni bilo ugotovljeno oziroma je bilo ugotovljeno nepopolno.

18Tožeča stranka se sklicuje na določbo prvega odstavka 233. člena CZU, skladno s katero je imetnik postopka odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu, in na določbo drugega odstavka tega člena, ki določa, da je tranzitni postopek zaključen, ko je blago, ki je dano v postopek, na razpolago namembnemu carinskemu uradu. Šteje se, da carinski dolg pri uvozu določenega blaga nastane takrat, kadar je to blago odstranjeno izpod carinskega nadzora. V zadevi je bistveno, da je do namembnega carinskega urada prišlo točno tisto blago, ki je bilo dano v postopek pri uradu odhoda zunanjega tranzita unije (T1) po tranzitni deklaraciji, kar pomeni, da je bil ta postopek pravilno zaključen. Vse blago, ki je šlo v T1, je bilo v tem postopku predloženo namembnemu carinskemu uradu, kar pomeni, da je treba zaključiti, da do kršitve obveznosti iz 233. člena CZU s strani tožeče stranke ni prišlo. Ker ni prišlo do odstranitve blaga iz carinskega nadzora, to pomeni, da tudi ni bilo podlage za naknadni obračun carinskih dajatev iz 79. člena CZU. V obravnavanem primeru ni bil izpolnjen noben od primerov, ki jih tožeča stranka ilustrativno omenja kot primere, v katerih je mogoče šteti, da je T1 postopek zaključen nepravilno. V predmetni zadevi namreč blago med prevozom ni bilo ukradeno, ni izginilo, ni bilo ponarejeno, ni bilo predloženo osebi, ki ni pooblaščeni prejemnik in med T1 postopkom ni bilo nadomeščeno z drugim blagom. Šlo je za to, da je bilo blago dano v T1 postopek in da je isto blago prišlo do namembnega urada. Podlage za zaključek, da je bil T1 postopek zaključen nepravilno, zato ni. To potrjuje tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 7/2013. V tej sodbi je sodišče pojasnilo, da špediterjeve obveznosti ne sežejo tako daleč, da bi moral odpreti vsak kontejner.

19Tožeča stranka navaja, da je svoj zahtevek za povrnitev uvoznih dajatev na podlagi člena 120 CZU utemeljila na argumentu, da za blago, ki ga nikoli ni bilo na ozemlju EU, ni dopustno obračunavati in izterjevati uvoznih carinskih dajatev, torej tudi ne za blago, ki je bilo navedeno na T1 deklaraciji (22 folj za ovijanje), pa ga v EU nikoli ni bilo. Iz carinske zakonodaje in sodne prakse EU namreč izhaja, da za blago, ki ni bilo v EU, ni mogoče obračunati uvoznih dajatev. V predmetni zadevi gre za blago, ki je obstajalo le na papirju in zato zanj dajatve ne bi smele biti obračunane. Tožeča stranka ves čas postopka trdi enako, to je, da je bilo identično blago, ki je bilo v kontejnerju v trenutku, ko je prečkalo carinsko črto EU, tudi blago, ki je bilo najdeno v kontejnerju ob pregledu ob zaključku T1 postopka. Spremenili so se le podatki o vsebini kontejnerja. Ob prečkanju carinske črte EU je bilo v dokumentih navedeno, da je v kontejnerju 26 tovorkov folije, ob koncu T1 postopka pa, da to stanje ni točno - v njem so bili 4 tovorki folije in 13 tovorkov betonskih tlakovcev. V kontejnerju torej nikoli ni bilo 22 tovorkov folij, v zvezi s katerimi so bile tožeči stranki kot imetnici T1 postopka obračunane carinske dajatve. Teh trditev tožena stranka niti v izpodbijani niti v drugostopenjski odločbi ni ovrgla. Kot blago, ki je dano v postopek, pa je v smislu prvega odstavka 233. člena CZU mogoče šteti le blago, ki je bilo dejansko in ne le na papirju dano v tranzitni postopek.

20Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka spregledala za zadevo relevantno sodno prakso SEU. Sklicuje se na zadevo C-234/09 (Skatteministeriet proti DSV Road A/S), v kateri se je SEU ukvarjalo z vprašanjem, kako se v T1 postopku obravnava blago, ki je bilo v T1 postopek prijavljeno, pa ga tam nikoli v resnici ni bilo. V odstavkih 26 do 38 sodbe C-234/09 je SEU dalo jasen odgovor na to dilemo, ki ga je treba uporabiti tudi v predmetnem postopku, saj so sodbe sodišča EU neposredno zavezujoče. SEU je navedlo, da mora biti za to, da bi lahko uporabili določbo carinskega zakonika o naknadnem obračunu dajatev zaradi nepravilno zaključenega T1 postopka, blago vneseno v postopek (odstavek 28) in da takega (dejanskega) blaga v T1 postopkih, ki sta bila predmet obravnave in nista bila zaključena, nikoli ni bilo (odstavek 29). Pojasnilo je, da je namen carinske zakonodaje EU, da zavezuje glavnega zavezanca kot imetnika T1 postopka k odgovornosti za carinski dolg, ki izhaja iz nespoštovanja te carinske zakonodaje, saj je to ključno za zagotavljanje finančnih interesov Evropske unije in držav članic in za preprečevanje, da bi bilo neskupnostno blago sproščeno v gospodarski krogotok držav članic, ne da bi bile zanj plačane carine (odstavek 30, 31). Pojasnilo je tudi, da pri neobstoječem blagu ni tveganja, da bi bilo neskupnostno blago sproščeno v gospodarski tokokrog Unije, ne da bi bila zanj plačana carina, kar bi lahko povzročilo nelojalno konkurenco in nevarnost davčnih izgub (odstavek 33). Navedlo je tudi, da cilja zagotovitve skrbne uporabe določb carinskega postopka ni mogoče doseči pri zunanjem tranzitnem postopku. Takega postopka namreč ni mogoče pravilno uvesti, če se uporabi za neobstoječe blago. To velja še toliko bolj, če bi bila obveznost predložitve blaga v namembnem carinskem uradu - kadar blago iz pomotoma začetega tranzitnega postopka ne obstaja - izpolnjena s tem, da je glavnemu zavezancu v nasprotju z načelom ultra posse nemo obligatur naložena obveznost, ki je ne more izpolniti (odstavek 34). Če bi se imetniku T1 postopka v primeru neobstoječega blaga naložilo v plačilo uvozne dajatve, bi bil sankcioniran za napako, ki jo je storil s tem, da je začel T1 postopek in ne za nespoštovanje obveznosti, povezanih s tem postopkom (odstavek 35). Navedlo je še, da zato za neobstoječe blago ne more nastati carinski dolg v primeru nezaključka T1 postopka in da določbe tedanjega 204. člena CZS ni mogoče razlagati obratno (odstavek 36).

21Tožeča stranka navaja, da je svoj zahtevek vložila znotraj triletnega roka, predpisanega v 121. členu CZU in da bi zato morala tožena stranka ravnati po četrtem odstavku 116. člena tega zakonika, po katerem v primeru, ko carinski organi sami ugotovijo, da je treba znesek uvozne ali izvozne dajatve povrniti ali opustiti na podlagi 117., 119. ali 120. člena CUZ, to izvršijo po uradni dolžnosti. To pomeni, da bi dajatve v predmetni zadevi v vsakem primeru morala povrniti, saj to veleva tudi 117. člen CUZ, ki določa, da se znesek uvozne ali izvozne dajatve vrne ali odpusti, kolikor znesek, ki ustreza carinskemu dolgu, o katerem je bilo dano prvotno obvestilo, presega plačljivi znesek.

22Tožeča stranka se v nadaljevanju opredeljuje še do stališča tožene stranke, ki je na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka zoper odmerno odločbo ni vložila pritožbe, iz tega izpeljala sklep, da naj bi bil zato njen zahtevek za povračilo dajatev neutemeljen. Tako stališče je zgrešeno. Pravica do pritožbe zoper odmerno carinsko odločbo je eno, pravica do povračila carinskih dajatev pa drugo pravno sredstvo, urejeno v 116. in nadaljnjih členih CZU. Iz nomotehnične ureditve je razvidno, da je imel EU zakonodajalec namen predmetna instituta urediti ločeno, kar pomeni, da dopustnost enega ni odvisna od sprožitve drugega. Če bi imel drugačen namen, bi to v CZU določil. CZU v poglavju, ki ureja povračilo in odpust dajatev, ne določa, da je vložena pritožba zoper carinsko odmerno odločbo pogoj za vložitev zahteve za povračilo. V miselnosti nacionalnih (notranjih) pravnih redov je morda tako, da pravnomočne in dokončne upravne odločbe veljajo in jih je mogoče odpraviti le z izrednimi pravnimi sredstvi, vendar pa je carinsko pravo nadnacionalno in velja pred nacionalnim pravom. Iz CZU izhaja, da gre pri postopku pritožbe zoper odmerno odločbo in pri postopku za povračilo dajatev za dva povsem neodvisna in ločena postopka, za katera so predpisana postopkovna pravila. Tak zaključek izhaja tudi iz 121. člena CZU, ki v prvem odstavku določa, da je treba postopek za povračilo dajatev sprožiti v treh letih od prejema obvestila o dajatvah, tretji odstavek te določbe pa navaja, da se, kadar se na podlagi člena 44 vloži pritožba zoper obvestilo o carinskem dolgu, tek roka, določenega v prvem podstavku odstavka 1, zadrži od dne vložitve pritožbe za čas trajanja pritožbenega postopka. Če pritožba zoper odmerno odločbo ni vložena, se torej rok za vložitev povračilnega zahtevka računa po pravilu iz prvega odstavka 121. člena CZU, če pa je pritožba vložena, pa po pravilu iz tretjega odstavka tega člena. Zakonodajalec je s tem jasno povedal, da je vložitev zahteve za povračilo dajatev možna tako v primeru, če je pritožba zoper prvotno odmerno odločbo vložena, kot tudi v primeru, če ni bila vložena.

23Tožeča stranka se v zaključku svoje tožbe sklicuje še na sodbo civilnega oddelka kitajskega sodišča v kraju Qingdao, pristojnega za provinco Shandong. To sodišče je v pravdi (opr. št. (2019)Lu02MinChu št. 272), ki jo je sprožil madžarski uvoznik T., Kft. zoper kitajskega dobavitelja plastične folije, odločalo o zahtevku, vezanem na povračilo škode, ki je madžarski družbi nastala s tem, ko je bilo s Kitajske v EU odpremljeno povsem drugo blago od tistega, ki je bilo predmet prodajne pogodbe (namesto folij so bili poslani tudi betonski tlakovci). Sodišče je sodbo izdalo 31. 10. 2019 (torej po dnevu, ko bi se lahko nanjo tožeča stranka sklicevala v dosedanjem postopku). Kitajsko sodišče je v tej sodbi ugotovilo, da je bilo že s Kitajske poslano napačno blago, kar je še dodatna potrditev, da tudi v predmetni zadevi tlakovci niso bili dani v kontejner po prestopu carinske črte EU.

Povzetek odgovora tožene stranke na tožbo

24Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo, ki jih je pojasnila v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da je predmet presoje zahtevek tožeče stranke za povračilo uvoznih dajatev in ali so izpolnjeni pogoji za povračilo uvoznih dajatev po členu 120 CZU, na katerega se je tožeča stranka sklicevala v svojem zahtevku. Na tej zakonski določbi zato temelji tudi odločitev tožene stranke. Tožeča stranka dejanskemu stanju, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijano odločbo, ne oporeka. Dokumentacijo, s katero utemeljuje tožbeni zahtevek, je predložila že skupaj z zahtevkom in tudi v postopku odmere uvoznih dajatev. Predložena dokumentacija ni zadostna podlaga za zaključek, da je nastali carinski dolg ugasnil v skladu s členom 124/1/h CZU ter členom 103/b Delegirane uredbe, saj tožeča stranka ni dokazovala, da je bilo predmetno blago naknadno sproščeno v prosti promet.

25Tožena stranka poudarja, da bi morala tožeča stranka v predmetnem postopku dokazovati, da izpolnjuje pogoje za povračilo uvoznih dajatev po pravni podlagi, po kateri zahteva povračilo uvoznih dajatev. Ob presoji zahtevka za povračilo uvoznih dajatev po členu 120 CZU je treba ugotavljati obstoj posebne situacije in obenem odsotnost goljufije oziroma očitne malomarnosti, pri čemer je dokazno breme na strani tožeče stranke kot imetnika postopka. V postopku je bilo ugotovljeno, da pri tožeči stranki ni šlo za poseben primer v smislu člena 120 CZU in da pogoj v zvezi z neobstojem očitne malomarnosti ali prevare ni bil izpolnjen. Sklicevanje na sodbo SEU št. C-234/09 ni utemeljeno, saj gre za drugačno situacijo (pomotoma začeta dva zunanja tranzitna postopka za isto blago) in šele za ugotavljanje nastanka carinskega dolga, medtem ko se v predmetnem postopku presoja izpolnjevanje pogojev za povračilo uvoznih dajatev po členu 120 CZU.

Povzetek pripravljalne vloge tožeče stranke

26Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2023. Navaja, da tožena stranka ne odgovarja na argumente, na katerih sloni tožba, kar si tožeča stranka lahko razlaga le s tem, da argumentov, s katerimi bi nasprotovala stališčem tožeče stranke, nima.

27Tožeča stranka izpostavlja, da med strankama ni sporno, da predmetno blago, za katerega so bile tožeči stranki obračunane dajatve, ni nikoli prišlo v EU, na kar tožeča stranka opozarja že ves čas postopka (ter v zvezi s tem ponavlja navedbe tožene stranke v Zapisniku, pripombe tožeče stranke na Zapisnik z dne 23. 8. 2019 in navedbe v odločbi FURS o presoji kitajske zavarovalnice). Bistveno je, da je bilo predmetno blago (folija) navedeno le na dokumentih, v resnici pa zaradi očitne goljufije tretjih oseb na Kitajskem, ki tožeči stranki ni bila znana in ji tudi ni mogla biti znana, ni bilo dano v kontejner in nikoli ni prišlo v EU. Blago, ki ni bilo v kontejnerju, je bilo navedeno v komercialnih in transportnih dokumentih ter v tranzitni carinski deklaraciji, kasneje pa se je na med strankama nesporen način izkazalo, da ni nikoli obstajalo. To blago zato ne bi smelo biti zajeto v deklaraciji ter v končni posledici tudi ne bi smelo biti predmet obračuna carinskih dajatev. Gre za situacijo, ko tožena stranka priznava, da je carinske dajatve obračunala v zvezi z blagom, ki ni bilo nikoli uvoženo, istočasno pa zatrjuje, da je relevantno zgolj to, kar je navedeno v T1 deklaraciji.

28Tak pogled tožene stranke je očitno napačen in v nasprotju s temeljnimi postulati procesnega in ustavnega prava. Gre za postulate pravne države, konkretno za postulate poštenega postopka (2., 22. in 23. čl. Ustave) ter za načela materialne resnice iz ZUP. Nemogoče je namreč reči, da je upravičen obračun carinskih dajatev za blago, za katerega carinski organ (tožena stranka) priznava, da ni bilo nikoli dano v carinski postopek. Če so carinske dajatve obračunane, morajo biti vrnjene, ko se ugotovi, da blaga, ki bi bil povezan z njimi, ni. Če takega vračila ni, so carinske dajatve plačane brez ustrezne dejanske podlage, kar pomeni, da so dejansko globa/kazen za formalno napako v T1 deklaraciji. Carinske dajatve pa niso namenjene kaznovanju za napako pri pripravi T1 deklaracije, pač pa so temu namenjene prekrškovne globe, kar je potrdilo tudi SEU v zadevi št. C-234/09, ki je citirana v tožbi. Tožena stranka ne navaja nobene sodne prakse, ki bi takemu stališču nasprotovala. Trdi pa, da gre za prakso, ki za predmetno zadevo ni relevantna, saj da se je SEU ukvarjala z dvema tranzitnima postopkoma za isto blago, od katerih je v enem postopku blago bilo, v drugem pa ne. Tožena stranka ob tem poudarja, da pa je prav to tudi vsebina tega upravnega spora.

29Tožeča stranka se sklicuje še na ustaljeno sodno prakso SEU, ki nacionalnim carinskim organom nalaga, da preverijo, ali so pogoji za vračilo nekoč pobranih carinskih dajatev izpolnjeni in če niso, da dajatve vrnejo (prim. zadevi C- 446/93, SEIM - Sociedade de Exportando e Importando de Materials Ldav Subdirector-Geral das Alfándegas, odstavki 52-54 in zadevo C-48/98, Sohi & Sdhlke, odstavki 88-92). Skladno s to sodno prakso nacionalni organi niso vezani na člene CZU, na katere se sklicuje vložnik, pač pa so vezani na sam CZU, ki ga morajo uporabiti po uradni dolžnosti.

Povzetek glavne obravnave

30Sodišče je v zadevi dne 25. 9. 2024 opravilo javno glavno obravnavo, na kateri sta pooblaščenca tožeče in tožene stranke vztrajala pri svojih stališčih.

31Pooblaščenec tožeče stranke je še navajal, da v predmetni zadevi ni sporno, da blago, za katerega so bile obračunane dajatve ob uvozu, ni nikoli prestopilo mejne črte, za katero se začne teritorij EU, niti ni zapustilo Kitajske. Prišlo je zgolj do napake pri izpolnjevanju tranzitne deklaracije, kar je lahko kvečjemu prekršek po Zakon o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (ZICZEU), medtem ko dajatev za neobstoječe blago ni dopustno obračunavati. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z 233. členom in 79. členom CZU. Tožeča stranka opozarja na zadevo SEU št. C-154/16, v kateri je sodišče povedalo (točki 49 in 50), da blago, ki ne obstaja, ne more biti vključeno v gospodarski krogotok Unije in zato za tako blago ni mogoče obračunati carinskih dajatev. Smisel obračuna dajatev je, da se obračunajo od blaga, ki je, pa čeprav le za trenutek, odstranjeno izpod carinskega nadzora, kar pa v danem primeru ni izpolnjeno. Blaga namreč sploh ni bilo, kar priznava tudi tožena stranka, to pa izhaja tudi iz sodbe kitajskega sodišča, ki jo je tožeča stranka predložila sodišču. Tožeča stranka se je med drugim sklicevala na 120. člen CZU, to je na načelo pravičnosti, izpostavila pa je tudi, da je skladno s četrtim odstavkom 116. člena in 117. členom CZU organ vedno dolžan dejstva preveriti po uradni dolžnosti. Ena od teh podlag pa je v CZU tudi ta, da so dajatve napačno obračunane, če ni bilo nikoli podlage za obračun. To presojo mora opraviti tudi sodišče, ki ni vezano na pravno kvalifikacijo zahtevkov, ampak na trditve strank. Tožena stranka je vedno priznavala, da sporno blago ni prispelo na območje Unije, vendar pa je istočasno trdila, da mora zaradi formalnosti T1 postopka obračunati dajatve, pa četudi je tožeča stranka že v postopku pri toženi stranki pojasnila, da je kitajska zavarovalnica po izvedeni preiskavi ugotovila, da je bilo v EU dobavljeno drugo blago, to je betonski tlakovci, namesto folije. Tožena stranka tudi napačno navaja, da postopek povračila dajatev ni dopusten, ker je bil postopek odmere carine pravnomočno zaključen. Tožeča stranka utemeljuje, da gre za dva strogo ločena postopka, pri čemer stranka, ki sproži postopek povračila dajatev, ni prekludirana, če v prvotnem postopku odmere dajatev ni vložila pritožbe. CZU temelji na doktrini, da se obračuna le toliko dajatev, kolikor jih deklaranti dolgujejo. Če se ugotovi napaka, je v treh letih omogočeno povračilo, saj to zahteva načelo pravičnosti in legitimnih pričakovanj. Stališče tožene stranke, da je povračilo dajatev v primeru, ko so bile te odmerjene s pravnomočno odločbo, mogoče z izrednimi pravnimi sredstvi, je napačno. Tako stališče bi lahko zagovarjali, če ne bi imeli CZU, ki je uredba EU in s tem hierarhično nad slovensko notranjo zakonodajo ter se uporablja neposredno. CZU jasno določa, da se dajatve, ki so bile odmerjene z odločbo, lahko povrnejo, kar pomeni, da gre za ločen postopek od postopka s pritožbo. Če bi bil pogoj za odpust oziroma povračilo dajatev ta, da mora biti primarno izkoriščeno pravno sredstvo pritožbe zoper odmerno odločbo, bi CZU to določal, pa temu ni tako. Če bi bilo tako, bi morala tožena stranka vlogo tožeče stranke za povračilo dajatev zavreči, a je ni, saj tako tudi ni mogla odločiti, ker je tožeča stranka vlogo za povračilo uvoznih dajatev vložila na podlagi CZU in pri tem ni bila v ničemer prekludirana. Tožena stranka je tudi spregledala določbo četrtega odstavka 116. člena CZU, ki določa, da kadar carinski organi ugotovijo, da je treba znesek uvozne dajatve povrniti na podlagi člena 117, 119 ali 120, ga ob upoštevanju pravil o pristojnosti povrnejo po uradni dolžnosti, medtem ko je tožena stranka v predmetni zadevi svojo odločitev sprejela le na podlagi 120. člena CZU.

32Pooblaščenec tožene stranke je nasprotoval trditvi, da naj bi bilo nesporno ugotovljeno, da blago, za katerega so bile obračunane uvozne dajatve, ni prišlo na območje Unije. Tako vprašanje je tudi sicer lahko zgolj predmet postopka odmere carine, ki pa je bil pravnomočno zaključen z odmerno odločbo z dne 22. 12. 2017. V postopku povračila oziroma odpusta dajatev po 120. členu CZU je ta okoliščina nerelevantna, carinski organ pa je to določbo uporabil zato, ker je to zahtevala tožeča stranka v svoji vlogi. Drugih okoliščin za povračilo ni našel. Trditev tožeče stranke, da naj bi FURS v izpodbijani odločbi potrdila, da blago ni vstopilo na območje Unije, ne drži, pač pa so v odločbi le povzete navedbe kitajske zavarovalnice, ne pa njene ugotovitve. Ta okoliščina je v predmetnem postopku, v katerem se odloča o povračilu uvozne dajatve, tudi sicer materialno povsem nepomembna, saj tožeča stranka s svojimi navedbami napada odmero dajatev, ki je bila določena v že pravnomočno končanem postopku, pravnomočne odločbe pa se lahko spreminjajo le z izrednimi pravnimi sredstvi. Določbe CZU glede vračila dajatev pa niso mišljena kot izredna pravna sredstva zoper odločbe carinskih organov.

33V dokaznem postopku je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa in z vpogledom v in v prevod civilne sodbe drugostopenjskega sodišča Qingdao, province Shandong št. (2019) L02MC, št. 272 z dne 31. 10. 2019.

K točki I izreka:

34Tožba je utemeljena.

Dejansko stanje, ki med strankama ni sporno

35Med strankama ni sporno, da je 10. 6. 2017 na carinsko ozemlje EU, to je v prosto cono Luka Koper, prispela tovorna ladja COSCO HONG KONG, ki je prevažala (tudi) zabojnik z oznako BMOU 642171-3, odposlan iz luke Xiang, Kitajska. Zabojnik je bil zaplombiran z zalivko, v tovornem listu pa je bilo navedeno, da je v njem naloženo 26 tovorkov plastične folije mase 23.136,00 kg. Blago je bilo ob vstopu v EU v Luki Koper vneseno v carinski postopek proste cone pod carinski nadzor na kontejnerskem terminalu in evidentirano v carinske evidence. Agent ladjarja je 12. 6. 2017 blago predal tožeči stranki na podlagi luške dispozicije. Tožeča stranka je pri carinskem uradu v Luki Koper vložila tranzitno deklaracijo, izdelano po podatkih iz računa in dostavnice, blago pa je bilo napoteno na namembni carinski urad. Zabojnik z nameščeno zalivko je bil odpeljan s tovornim vozilom in je 13. 6. 2017 prispel v carinsko skladišče tožeče stranke. Po odprtju zabojnika je bilo ugotovljeno, da se podatki iz tranzitne deklaracije ne ujemajo z dejanskim stanjem. V zabojniku so bili namreč le 4 tovorki plastične folije v bruto masi 1. 334,00 kg in 13 tovorkov betonskih tlakovcev v bruto masi 21. 702,00 kg namesto preostalih 22 tovorkov plastične folije, torej skupaj blago bruto mase 23.136,00 kg. Tožeča stranka je o svojih ugotovitvah sestavila zapisnik in preko sistema NCTS obvestila nadzorni namembni urad, da ji ni bilo predloženo vse blago, ki je bilo dano v postopek tranzita po tranzitni deklaraciji. Ker je tožena stranka presodila, da je tožeča stranka kot imetnik postopka odgovorna tudi v primeru, ko je zaradi napačnih dokumentov, izdanih v tretji državi, v tranzitni deklaraciji nenamerno navedena nepravilna količina blaga, ko carinski urad odhoda in imetnik postopka nista imela možnosti pregledati blaga pred začetkom postopka tranzita in ko so carinske oznake ostale nedotaknjene, je izdala odmerno odločbo, št. DT 42410-436/2017-10 z dne 22. 12. 2017, s katero so bile tožeči stranki na podlagi podatkov iz tranzitne deklaracije (torej za 26 tovorkov plastične folije) naložene v plačilo uvozne dajatve, druge dajatve in zamudne obresti v skupnem znesku 7.215,27 EUR, kar je tožeča stranka poravnala 8. 1. 2018. Tožeča stranka je 29. 1. 2019, s kasnejšo dopolnitvijo 13. 3. 2019, na podlagi člena 120 CZU vložila zahtevek za povračilo uvoznih dajatev, ki jih je plačala po prej navedeni odmerni odločbi. FURS je z izpodbijano odločbo njen zahtevek zavrnila, odločitvi pa je v pritožbenem postopku pritrdil tudi drugostopenjski organ.

Sporna vprašanja v zadevi

36Četudi tožeča stranka navaja, da med strankama ni sporno, da 22 tovorkov plastične folije (namesto katerih so bili v zabojniku betonski tlakovci enake mase), za katere so bile obračunane dajatve ob uvozu, ni nikoli prestopilo meje EU in ni zapustilo ozemlja Kitajske, pa sodišče ugotavlja, da temu ni tako. FURS je sicer v izpodbijani odločbi to navedla, vendar pa zgolj s tem, da je povzela ugotovitve kitajske zavarovalnice, ki jih je kot dokaz predložila tožeča stranka, ni pa se do tega opredelila - torej ni ugotovitvam kitajske zavarovalnice niti pritrdila niti jih ni zanikala. Da je temu tako, je na glavni obravnavi povedal tudi pooblaščenec tožene stranke, ki je nasprotoval trditvi, da naj bi bilo nesporno ugotovljeno, da so bile uvozne dajatve obračunane za blago, ki ni nikoli prispelo na območje EU. Ob tem je izpostavil ključno stališče tožene stranke, da bi bilo to vprašanje lahko kvečjemu predmet postopka odmere carine, ki pa je bil pravnomočno zaključen 22. 2. 2017. Ta odločitev bi se po mnenju tožene stranke lahko spreminjala le z izrednimi pravnimi sredstvi zoper odmerno odločbo in ne z zahtevkom za vračilo dajatev. Izpostavil je še, da je okoliščina glede prispelega blaga tudi sicer nerelevantna v postopku odpusta uvoznih dajatev po členu 120 CZU, kar je kot podlago za svoj zahtevek uveljavljala tožeča stranka in je zato tožena stranka na podlagi tako postavljenega zahtevka tudi sprejela svojo odločitev. Iz povedanega sodišče povzema, da so med strankama sporni (predvsem) trije sklopi vprašanj: 1) ali je blago, ki je bilo na podlagi računa in dostavnice vneseno v tranzitno carinsko deklaracijo, tudi vstopilo na območje Unije; 2) ali lahko stranka po členu 120 CZU uveljavlja povračilo uvoznih dajatev, ki so ji bile odmerjene s pravnomočno odmerno odločbo, ali pa lahko zoper tako odločbo uveljavlja le redna in izredna pravna sredstva; in 3) ali je tožena stranka pravilno presodila, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz člena 120 CZU za vračilo uvoznih dajatev.

Splošno o uvoznih carinskih dajatvah in ciljih carinskih postopkov

37Carina je obvezna denarna dajatev za blago, ki se uvaža na določeno carinsko območje, izvaža z njega ali pa se preko njega prevaža. Carinski predpisi so namenjeni zagotavljanju skrbne in enotne uporabe določb carinskega postopka ter pravilni izvedbi tranzitnih postopkov zaradi varovanja finančnih interesov EU in držav članic (tako SEU v zadevi C-230/06, točka 48). Eden od ciljev carinskih postopkov in zahtevane skrbnosti udeležencev v teh postopkih je tudi preprečitev prisotnosti neskupnostnega blaga na carinskem območju Unije, saj to pomeni nevarnost, da bo sproščeno v gospodarski krogotok držav članic, ne da bi se zanj plačale carine (prim. sodbo SEU v zadevi C-459/07, točka 32). Carinski dolg pri uvozu nastane, ko se neunijsko blago, zavezano uvozni dajatvi, da v enega od naslednjih carinskih postopkov: (a) sprostitev v prosti promet, tudi v okviru določb o posebni rabi; (b) začasni uvoz z delno oprostitvijo uvozne dajatve (točka 1 člena 77 CZU). Po presoji sodišča je torej pogoj, da se za določeno blago odmerijo carinske uvozne dajatve, prihod tega blaga na območje Unije ter njegova obravnava v skladu s carinskimi predpisi.

O ugovoru tožeče stranke, da blago ni nikoli vstopilo na carinsko območje Unije

38Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v postopku ni izjavila o trditvi tožeče stranke, da blago, ki je bilo na podlagi računa in dostavnice vneseno v tranzitno carinsko deklaracijo, in sicer 22 tovorkov plastične folije, ni nikoli vstopilo na območje EU, ker ga v zabojniku ni bilo (je pa bilo nadomeščeno z betonskimi tlakovci enake mase), zabojnika pa se od njegovega odhoda iz Kitajske do prihoda v namembno carinsko skladišče ni odpiralo, pač pa je ostal zaplombiran. To trditev je tožeča stranka v upravnem postopku dokazovala z ugotovitvami kitajske zavarovalnice, v tem sodnem postopku pa je kot dokaz predložila še prevod civilne sodbe drugostopenjskega sodišča Qingdao, province Shandong št. (2019) L02MC, št. 272 z dne 31. 10. 2019, ki se nanaša na sporno zadevo. Sodišče tega dokaza ni štelo za tožbeno novoto, saj je bila ta sodba izdana po tem, ko je tožena stranka v zadevi že sprejela odločitev in je pred tem tožeča stranka ni mogla predložiti, obravnava pa prav vprašanje vsebine zabojnika, kar je relevantno v predmetni zadevi. V tej zadevi je kitajsko sodišče ugotovilo, da je kitajski prodajalec v dobavnico zapisal, da je z zabojnikom odposlal 26 palet plastične folije skupne mase 23.036 kg, dejansko pa je bilo odposlano le za 1.334 kg plastične folije, preostalo pa je bilo kamenje (in je zato odškodninskemu zahtevku madžarskega kupca tudi delno ugodilo).

39Tožena stranka pojasnjuje, da se do trditve tožeče stranke, da so ji bile uvozne carinske dajatve obračunane (tudi) za blago, ki ni vstopilo na območje Unije, torej za 22 tovorkov plastičnih folij, ni opredelila zato, ker ta okoliščina glede na zahtevek tožeče stranke, ki ga uveljavlja po členu 120 CZU, ni relevantna. Sodišče takemu pojasnilu ne more slediti in pritrjuje tožeči stranki, da neobstoječe blago ne more povzročiti nastanka carinskega dolga. V tem smislu gre razumeti tudi odločitev SEU v zadevi št. C-234/09, na katero se sklicuje tožeča stranka. V tej zadevi je SEU sicer presojalo primer, ko sta bila začeta dva zunanja tranzitna postopka za isto blago (torej drugačen primer od predmetne zadeve), vendar pa je bistvo sporočila te odločitve po prepričanju tega sodišča relevantno tudi za obravnavano zadevo - neobstoječe blago ne more povzročiti nastanka carinskega dolga, napaka v postopku pa tudi ne upravičuje njegovega nastanka. Smiselno enako stališče je SEU zavzelo tudi v zadevi C-154/16 (na katero se je prav tako sklicevala tožeča stranka). Po prepričanju sodišča bi zato morala tožena stranka dejansko stanje o teh okoliščinah raziskati na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma se do teh dokazov opredeliti (dokazno breme je na strani tožeče stranke), saj je temelj obračuna uvoznih dajatev vstop blaga na območje Unije (da je odstranjeno izpod carinskega nadzora). To stališče sodišča (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) je tudi bistveni razlog za odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve FURS v dopolnitev postopka in novo odločanje. Sodišče obenem meni, da je ugotovitev o tem, ali je blago vstopilo na območje Unije, pomembna tudi za presojo nadaljnjih ugovorov, ki jih je že v upravnem postopku, sedaj pa v tožbi, uveljavljala tožeča stranka.

O izpolnjevanju pogojev po členu 120 CZU za povračilo uvoznih dajatev

40Sodišče ugotavlja, da CZU določa, da se zneski uvozne ali izvozne dajatve povrnejo zaradi: previsoko obračunanih zneskov uvozne ali izvozne dajatve; pomanjkljivega blaga ali blaga, ki ne izpolnjuje pogojev pogodbe; napake pristojnih organov; ali pravičnosti (prvi odstavek točke 1 člena 116 CZU). Kadar carinski organi sami ugotovijo, da je treba znesek uvozne ali izvozne dajatve povrniti ali odpustiti na podlagi člena 117, 119 ali 120, ga ob upoštevanju pravil o pristojnosti za odločanje povrnejo ali odpustijo po uradni dolžnosti (točka 4 člena 116 CZU). Po členu 120 CZU se, če ne gre za primere iz drugega pododstavka člena 116 (1), členov 117, 118 in 119, znesek uvozne ali izvozne dajatve povrne ali odpusti v interesu pravičnosti, kadar carinski dolg nastane v posebnih okoliščinah, v katerih dolžniku ni mogoče pripisati goljufivega ravnanja ali očitne malomarnosti. Šteje se, da posebne okoliščine obstajajo, če je iz okoliščin primera razvidno, da je dolžnik v izjemnem položaju v primerjavi z drugimi subjekti, ki opravljajo enako dejavnost, in v primeru odsotnosti teh okoliščin ne bi utrpel poslabšanja položaja zaradi pobranega zneska uvozne ali izvozne dajatve. Tožena stranka po mnenju sodišča pravilno pojasnjuje, da morata biti za vračilo uvoznih carinskih dajatev po členu 120 CZU oba prej navedena pogoja izpolnjena kumulativno.

41Tožena stranka je presodila, da tožeča stranka v primeru spornega uvoza ni bila v izjemnem položaju v primerjavi z drugimi subjekti, ki opravljajo enako dejavnost, pač pa da bi morala ob uvozu blaga, za katerega je kasneje ugotovila, da ni prispelo v celoti, upoštevati tveganja in temu primerno tudi ravnati. Enako tveganje, da ne bo prispelo blago, ki je zavedeno v tranzitni deklaraciji, sestavljeni na podlagi računa in dostavnice, po mnenju tožene stranke delijo vsi subjekti, ki se ukvarjajo z enako dejavnostjo kot tožeča stranka in gre torej za poklicno tveganje. Tožena stranka v položaju tožeče stranke ne vidi odstopanj glede na druge subjekte na trgu in zaključuje, da že zato ne izpolnjuje pogojev za povračilo carinskih uvoznih dajatev na podlagi člena 120 CZU (ker ne izpolnjuje prvega pogoja iz te določbe). Meni pa tudi, da tožeča stranka pri svojem delu ni bila dovolj skrbna (torej, da ne izpolnjuje niti drugega pogoja iz člena 120 CZU), saj bi pred predložitvijo posredovane dokumentacije o blagu lahko preverila njegovo identiteto tako, da bi v skladu s pravili odprla zabojnik (oziroma zahtevala, da se odpre) ter preverila njegovo vsebino.

42Sodišče soglaša s tožečo stranko, da zahtevana skrbnost ne seže tako daleč, da bi lahko od nje zahtevali preverjanje blaga v vsakem zabojniku (torej odpiranje vsakega zabojnika in fizično preverjanje, ali je v zabojniku enako blago, kot je navedeno na dokumentaciji o poslanem blagu). Tako stališče je sprejelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi Cpg 7/2013, na katero se je sklicevala tožeča stranka. Četudi je šlo v tej zadevi za ugotavljanje odškodninske odgovornosti špediterja ter v zvezi s tem odločanje o odškodninskem zahtevku, je vendarle ta presoja civilnega sodišča lahko podlaga tudi za odločanje v obravnavanem primeru. Sodišče meni, da prav zaradi skladnosti v masi blaga v zabojniku tožeči stranki ne gre očitati, da je bila premalo skrbna oziroma, da bi lahko zahtevala odprtje zabojnika in njegov pregled, saj ni bilo nobene (druge) okoliščine (vsaj iz upravnega spisa to ne izhaja), ki bi tožeči stranki nakazovala možna odstopanja med dokumentacijo in blagom v zabojniku. Da bi take okoliščine, ki bi nakazovale odstopanje (in s tem zahtevale večjo skrbnost tožeče stranke), obstajale, tožena stranka niti ne zatrjuje.

43Kot je ugotovila tožena stranka, se tožeča stranka s svojo dejavnostjo ukvarja že vse od leta 1974 in ima status pooblaščenega gospodarskega subjekta. Iz tega gre izpeljati sklep, da je pri opravljanju svoje dejavnosti izkušena in da lahko predvidi tveganja, ki jih morebiti tisti subjekti, ki se z dejavnostjo še ne ukvarjajo dlje časa ali v manjšem obsegu, ne predvidijo. Vprašanje torej je, ali je bilo tveganje, da v zabojniku ne bo enako blago, kot je navedeno v dokumentaciji, v konkretnem primeru predvidljivo in ali je potemtakem tožeča stranka s tem, ko se je zanesla na podatke iz predložene dokumentacije, prevzela poklicno tveganje, da temu ne bo tako. Tožeča stranka je v postopku tožene stranke pojasnjevala in dokazovala, da je bila masa blaga v zabojniku povsem enaka tisti masi, ki je bila navedena v dokumentaciji, zato ni dvomila, da je v zabojniku identično blago, niti ni bilo drugih okoliščin, ki bi ji to nakazovale. Katere naj bi bile tiste okoliščine, ki bi tožeči stranki narekovale večjo previdnost v primeru spornega uvoza, tožena stranka ni pojasnila, pač pa le splošno navedla, da je kot izkušen subjekt na področju uvoza lahko pričakovala odstopanja, kar je del njenih poslovnih tveganj. Sodišče pa meni, da zgolj dejstvo, da je blago prihajalo iz Kitajske, samo po sebi ne pojasni, da je bilo tveganje, da bo v zabojniku drugo blago od tistega, ki je bilo navedeno na dokumentaciji, pričakovano, niti iz obrazložitve ne izhaja, da bi se bodisi tožeča stranka bodisi druge stranke srečevale s podobnimi primeri in da gre zato obravnavano situacijo pripisati poslovnemu tveganju in ne izjemnemu primeru.

44Tožena stranka bi torej morala na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, pretehtati, ali so bile okoliščine v obravnavanem primeru predvidljive, torej ali gre za običajne okoliščine ali okoliščine, ki so bile izjemne in na katere tožeča stranka ni mogla imeti vpliva kljub zahtevani skrbnosti (prim. sodba SEU št. 154/16, točke 55 do 72). Hkrati pa ta zaključek ter prej navedene ugotovitve odpirajo vprašanje, ali je bila tožeča stranka v okoliščinah in značilnostih obravnavanega primera vendarle postavljena v drugačen položaj glede na druge subjekte na trgu, česar pa tožena stranka ni v celoti raziskala in ni pojasnila (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določb postopka - 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

45Ob upoštevanju vsega povedanega se zato sodišče ne more opredeliti, ali je zaključek tožene stranke, da tožeča stranka ni izpolnila pogojev, ki jih določa člen 120 člen CZU, pravilna. Sodišče dodaja, da ni dvoma, da je dokazno breme na tožeči stranki, ki je svoje zatrjevanje o posebnem položaju in zadostni skrbnosti v upravnem postopku utemeljevala z ugotovitvami kitajske zavarovalnice (v sodnem postopku pa še s sodbo kitajskega sodišča), do česar se pa tožena stranka ni opredelila, niti teh okoliščin ni v celoti raziskala in zato njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Hkrati pa to vodi znova do ugotovitve, da bi lahko tožena stranka na vse to odgovorila in pojasnila šele takrat, če bi se opredelila do ključnega tožnikovega tožbenega ugovora, to je, da blago, ki je bilo navedeno na tranzitni deklaraciji, konkretno 22 tovorkov plastične folije, ni nikoli prispelo na ozemlje Unije.

O ugovoru tožeče stranke, da redna in izredna pravna sredstva niso pogoj za uveljavljanje zahtevka za povračilo uvoznih dajatev

46Tožena stranka je svojo odločitev med drugim utemeljila tudi s pojasnilom, da je odmerna odločba postala pravnomočna in da je tožeča stranka odmerjeni znesek tudi poravnala, kar po njeni presoji pomeni, da bi morala v zadevi uporabiti redna in izredna pravna sredstva in ne zahtevka za povračilo uvoznih dajatev po členu 120 CZU. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka s takim pojasnilom ni odgovorila na ugovor tožeče stranke, da so izredna pravna sredstva in postopek za povračilo uvoznih dajatev dva samostojna in drug od drugega neodvisna postopka, čemur pritrjuje tudi sodišče. V oddelku CZU, ki ureja povračilo uvoznih dajatev (naslov III - carinski dolg in zavarovanje; poglavje 3 - izterjava, plačilo, povračilo in odpust zneska uvozne ali izvozne dajatve; oddelek 3 - povračilo in odpust), ki med drugim ureja tudi postopek v tovrstnih primerih, je določen rok za uveljavljanje zahtevka in pravilo o teku roka, ni pa pogoja, da bi moral dolžnik najprej uveljavljati redna in izredna pravna sredstva zoper odmerno odločbo. To sodišču kaže, da je pojasnilo tožeče stranke, da gre za povsem različna in ločena postopka, utemeljeno ter da torej ni ovire, da tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati zahtevka po določbah CZU o povračilu uvoznih dajatev, četudi zoper odmerno odločbo ni vložila pritožbe niti ni uporabila rednih in izrednih pravnih sredstev, odmerjen znesek uvoznih dajatev pa je poravnala. Pritrditi gre tudi razmišljanju tožeče stranke, da bi morala tožena stranka v primeru, če tožeča stranka ne bi izpolnjevala procesnih pogojev za uveljavljanje zahtevka za povračilo uvoznih dajatev po določbah CZU, njen zahtevek kot nedovoljen zavreči, česar pa ni storila, pač pa očitno štela, da zahtevek izpolnjuje procesne pogoje za njegovo obravnavo in o njem odločila po vsebini. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka s tem, ko je tožeči stranki odrekla uveljavljanje zahtevka za povračilo uvoznih dajatev zato, ker zoper odmerno odločbo ni uporabila rednih in izrednih pravnih sredstev, zmotno uporabila materialno pravo.

O členu 116 CZU

47Tožena stranka je v izpodbijani odločbi še pojasnila, da je zahtevek tožeče stranke za povračilo uvoznih dajatev presojala izključno na podlagi pogojev, ki jih za povračilo določa člen 120 CZU, to pa zato, ker je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljevala le s to določbo. Sodišče meni, da je taka presoja tožene stranke v nasprotju s točko 2 člena 121 CZU, ki določa, da morajo carinski organi, če na podlagi zatrjevanih razlogov ne morejo odobriti povračila ali odpusta zneska uvozne ali izvozne dajatve, preučiti utemeljenost zahtevka za povračilo ali odpust ob upoštevanju drugih razlogov za povračilo ali odpust iz člena 116. Taka določba je skladna tudi z zahtevo točke 4 člena 116 CZU, na katero se je sklicevala tožeča stranka, po kateri morajo carinski organi tako ravnati tudi po uradni dolžnosti. Taka ureditev je po mnenju sodišča razumljiva, saj se carina odmerja le takrat, ko so jo stranke dolžne poravnati v skladu s predpisi - če pa se carina odmeri in plača v tistih primerih, ko pogoji za odmero carinskih dajatev niso izpolnjeni, obstaja obveznost carinskih organov, da že plačane dajatve strankam vrnejo (pa četudi se stranke sklicujejo na nepravilno podlago, je pa mogoče dajatve povrniti po drugi podlagi iz člena 116 CZU). Tožena stranka je po presoji sodišča z opisanim stališčem zmotno uporabila materialno pravo.

Sklepno

48Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je tožba iz razlogov, ki so pojasnjeni v tej obrazložitvi, utemeljena in je zato izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, nato pa v zadevi ponovno odločiti.

K točki II izreka

49Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Te stroške je sodišče po določbi 3. člena Pravilnika odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, toženo stranko pa je zastopala odvetniška družba, ki je zavezanka za DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne stroške, razen sodne takse, ki bo tožeči stranki povrnjena po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona). Odmerjene stroške mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).