VSC Sklep I Kp 70253/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor za dva meseca, to je do vključno dne 28.12.2024 do 15.45 ure.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi ali pa ga spremeni tako, da pripor odpravi in ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj, saj je pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami zaključilo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo podanost vseh pogojev za podaljšanje pripora. Gre za utemeljen sum izvršitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitani mu kaznivi dejanji, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave (zoper katerega pritožba ni bila vložena) ter iz vseh dokazov, na katerih slednji temelji, tekom preiskave pa niso bili izvedeni nobeni dokazi, ki bi dognan utemeljen sum omajali ali celo ovrgli. Ob taki ugotovitvi je ponovno povzemanje vsebine vseh dokazov, na katerih temeljijo zaključki o obstoju utemeljenega suma, nepotrebno.

Tako ugotovljenega obstoja utemeljenega suma ne more izpodbiti zagovornik z navedbo, da je bilo obdolženčevo ravnanje posledica vznemirjenja, ki je botrovalo hipni odločitvi, ter da so bile poškodbe policistov neželena posledica hipnega in nepremišljenega ravnanja. Prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da okoliščine drugega očitanega mu kaznivega dejanja ne ustrezajo opisu dejanja, saj ga policist nikoli ni pozval, temveč ga je takoj prijel v strokovni prijem, policijsko vozilo pa je v Mariboru trčilo v obdolženčevo (ne pa obratno), saj je to bila izbrana metoda policijskega postopka in poskusa zaustavitve bežečega. Skladno s teorijo in sodno prakso je utemeljen sum podan, če je stopnja verjetnosti, da je oseba izvršila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni izvršila. Gre torej za stopnjo verjetnosti o objektivnih in subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, ki ne dosega stopnje gotovosti o izvršitvi kaznivega dejanja. Glede na vse dokazne vire, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo (6. točka izpodbijanega sklepa) in iz katerih izhaja obstoj utemeljenega suma, zagovornik s takšnimi pritožbenimi trditvami obstoja le-tega ne more omajati. Verjetnost, da je obdolženi izvršil očitani kaznivi dejanji, je, glede na vse do sedaj zbrane dokazne vire, nedvomno večja od verjetnosti, da ju ni. Vse te navedbe, ki sicer po vsebini predstavljajo zagovor in podajanje dokazne ocene posameznih dokazov, kar presega obseg presoje utemeljenosti suma, ne predstavljajo nič novega, kar bi bilo ugotovljeno po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave, ter zato ne morejo vplivati na presojo o izkazanosti utemeljenega suma.

6Utemeljeni so razlogi sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pri čemer je na str. 7-10 izpodbijanega sklepa ugotovilo in opisalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki so podane v sferi obdolženca ter ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve nadaljeval, glede teh okoliščin pa se od odreditve pripora dalje ni spremenilo nič. Sodišče prve stopnje je poleg upoštevanja teže, načina izvršitve in okoliščin, v katerih naj bi kaznivi dejanji bili izvršeni, kot objektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, ter obdolženčeve vztrajnosti, agresivnosti in odločenosti pri aktivnem ravnanju, usmerjenemu zoper policiste in kriminaliste, ter predkaznovanosti kot subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, povsem utemeljeno izpostavilo, da naj bi obdolženec kaznivi dejanji storil v zelo kratkem časovnem obdobju (en teden).

Pritožba zmotno navaja, da predkaznovanost obdolženca za kazniva dejanja zgolj premoženjske narave ne izkazuje razlogov za oceno obstoja nevarnosti za življenje in zdravje oškodovancev. Za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti se mora nevarnost ponovitve nanašati na specifično kaznivo dejanje, ki pa ni nujno istovrstno, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in tudi obrazložilo na strani 9 izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe v tej smeri so torej neutemeljene in ne drži, da obdolženčevo dosedanje življenje v ničemer ne izkazuje obstoja ponovitvene nevarnosti, saj nespoštovanje pravnega reda in temeljnih norm družbenega sožitja, ki se je odrazilo v pravnomočnih obsodbah za kazniva dejanja, le še utrjuje subjektivni element ponovitvene nevarnosti.

7Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost sklepanja o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora kot najhujše oblike posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Prepričljive razloge o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora je sodišče prve stopnje navedlo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pripor, ne glede na to, da gre za najhujši poseg v osebno svobodo človeka, nujno in neogibno potreben, da se zagotovi potrebna varnost ljudi, njihovega zdravja ter življenja, kar pa pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode. Teža očitane mu kriminalne dejavnosti in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja, ter višina predpisanih kazni tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti opravičuje ta najstrožji omejevalni ukrep, ki je zato tudi sorazmeren.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je pripor edini primeren ukrep, saj vsak milejši ukrep terja trdno voljo in željo obdolženca, da s kaznivimi dejanji ne nadaljuje, tega pa, glede na vse ugotovljeno, do sedaj ni bil sposoben izkazati. Glede na navedeno nikakor ne bi zadostoval zgolj začasen odvzem vozniškega dovoljenja, ki bi učinkovito preprečil udeležbo v prometu, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi, saj promet nedvomno ni edini forum za manifestiranje ponovitvene nevarnosti. Povsem nerelevantne pa so navedbe, da ima obdolženec lepo urejen dom pri starših in lepa denarna sredstva od prisojene denarne odškodnine za nematerialno škodo, saj to niso okoliščine, ki bi kazale na odsotnost motiva za izvrševanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj zoper javni red in mir ter v ničemer ne vplivajo na presojo neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora.

8Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika obdolženca niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).