UPRS Sodba I U 1384/2023-19

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo 322-49/2021/493 z dne 22. 3. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.140,55 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila vlogo tožnika za delno povračilo stroškov organizacije za dogodek ... dne 10. 12. 2021 (v nadaljevanju dogodek z dne 10. 12. 2021) in odločila, da posebni stroški postopka niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik kot organizator dogodka z dne 10. 12. 2021 pri toženki podal vlogo za pomoč v obliki delnega povračila stroškov organizacije srečanj in dogodkov v skladu s 33. členom Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT). Pogoji in upravičenci za uveljavljanje delnega povračila so urejeni v 34. členu ZIUPGT. Kot pojasni toženka, je strokovna komisija tožnika pozvala k dopolnitvi, saj je ugotovila, da tožnik vlogi ni priložil listin in pojasnil, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti pravilno dejansko stanje. Tožnik je pojasnil, da je dokazilo o najavi dogodka mail, ki ga je toženki poslal 23. 11. 2021, posebnega dokazila o odpovedi dogodka pa nima. Ker s podjetjem A., d. o. o. sodeluje že dlje časa, je plačal uporabo prostora, čeprav dogodka ni bilo mogoče izvesti. V izogib stroškom oglaševanja in prodaje kart ni izvajal. Poleg tega je že vedel, da je prepovedano obratovanje gostinskih lokalov, ki nudijo glasbo za ples oziroma družabni program. Toženka ugotavlja, da je že Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS št. 174/2021, v nadaljevanju Odlok), ki je pričel veljati 8. 11. 2021, v tretjem odstavku 14. člena vseboval prepoved obratovanja gostinskih obratov, ki nudijo glasbo in ples oziroma družabni program. Nadalje ugotavlja, da je bila pogodba med tožnikom in A., d. o. o. sklenjena 28. 10. 2021, vendar je do najave dogodka prišlo šele 23. 11. 2021, ko je tožniku že moralo biti poznano, da je prišlo do prepovedi tovrstnih dejavnosti. V času najave dogodka je bilo tako že jasno, da izvedba dogodka zaradi omejitev ne bo mogoča. To pa pomeni, da so izpolnjeni zakonski pogoji za obstoj ovire iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT, po kateri do delnega povračila stroškov ni upravičen upravičenec za tiste prireditve, katerih datum izvedbe je določen tako, da je že v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge jasno, da izvedba dogodka ali udeležba na dogodku zaradi sprejetih omejitev ni mogoča, zaradi česar je bilo treba vlogo tožnika zavrniti. Na odločitev ne morejo vplivati navedbe tožnika, da so mu stroški nastali že s podpisom pogodbe o poslovnem sodelovanju s podjetjem A., d. o. o., saj iz V. člena navedene pogodbe izhaja, da mora za storitve iz te pogodbe uporabnik prostora plačati predvideni znesek najkasneje 30 dni po izvedenem dogodku, kar pomeni, da je izvedba dogodka bistvenega pomena za plačilo zneska po pogodbi. Tudi druge okoliščine vzbujajo dvom glede realnosti višine stroškov dogodka, saj je pogodbena cena vključevala več različnih storitev, ki niso bile izvedene.

3Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi navaja, da je izpolnil vse zakonske pogoje za uveljavljanje delnega povračila stroškov organizacije iz ZIUPGT. Odločitev toženke je zmotna, saj je tožnik dogodek začel načrtovati že 28. 10. 2021, ko je sklenil Pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo A., d. o. o., v kateri je bilo navedeno, da se bo dogodek odvil 10. 12. 2021, najel je prostore, cena za vse storitve pa je znašala 15.000,00 EUR in DDV. Iz datuma podpisa pogodbe je razvidno, da je odločitev o organizaciji dogodka sprejel 28. 10. 2021, zato tožniku ni mogoče očitati, da je ob sklepanju pogodbe vedel, da izvedba dogodka ne bo mogoča. Temu ni bilo tako niti ob najavi dogodka 23. 11. 2021, saj so bili vladni odloki večkrat razglašeni za neustavne, zaradi česar je bilo treba sproti preverjati omejitve in ni bilo mogoče predvideti,da prireditve 10. 12. 2021 ne bo mogoče izpeljati. Pojasni, da je bil namen zakona, da se industrijo srečanj in zabave oživi, zaradi česar je država prevzela rizik, v kolikor bi bilo treba dogodke odpovedati zaradi epidemiološke slike. Že s podpisom pogodbe o organizaciji dogodka je sprejel pogodbeno zavezo o najemu prostora, s tem so mu tudi že nastali stroški organizacije. Zato ne drži navedba toženke, da teh stroškov ni dolžan plačati. Zaveza po plačilu odmene je namreč nastala s podpisom pogodbe, le rok plačila je bil določen 30 dni po dogodku, kar lahko izpovesta tožnik in direktor A., d. o. o., ki je bil sopodpisnik pogodbe. Ta stroške je tožnik tudi plačal. Ker tožnik s sopogodbenikom posluje že dlje časa, sta se pogodbeni stranki o podrobnostih dogovarjali ustno. Dvom toženke glede višine realnih stroškov je neutemeljen in neizkazan, zato ne zadošča za zavrnitev vloge. V kolikor toženka meni, da del stroškov ni izkazan, bi morala izvesti dokaze in opredeliti, katerih stroškov in v kakšni višini ne prizna. Brez navedbe konkretnih razlogov pa je obrazložitev nezakonita. Ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Toženki naj se naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

5Upravno sodišče RS je v predmetni zadevi izdalo sodbo I U 506/2022-8 z dne 6. 9. 2022, s katero je tožnikovo tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 19/2023 z dne 20. 9. 2023 (v nadaljevanju sklep VS RS) navedeno sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

K I. točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da se zavrne vloga tožnika za delno povračilo stroškov organizacije za dogodek z dne 10. 12. 2021. Tožnikova vloga je bila zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogoja iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT, saj je toženka ugotovila, da je tožnik dogodek z dne 10. 12. 2021 najavil dne 23. 11. 2021, ko je že veljal Odlok, ki je v tretjem odstavku 14. člena prepovedoval obratovanje gostinskih lokalov, ki nudijo glasbo za ples in družabni program.

8V obravnavani zadevi tožnik ne nasprotuje ugotovitvi toženke, da je dogodek z dne 10. 12. 2021 najavil 23. 11. 2021, ter da je vlogo za pomoč v obliki delnega povračila stroškov organizacije srečanj in dogodkov v skladu s 33. členom ZIUPGT oddal 7. 1. 2022, torej vse v času, ko je že veljal Odlok, ki je med drugim prepovedoval obratovanja gostinskih lokalov, ki nudijo ples in družabni program. V sodbi I U 506/20022 z dne 6. 9. 2022 je naslovno sodišče zavzelo stališče, da tožnik za dogodek z dne 10. 12. 2021 ne more uveljavljati delnega povračila stroškov organizacije, ker ne izpolnjuje pogoja iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT, saj je bilo že v času najave dogodka in oddaje vloge jasno, da izvedba dogodka ali udeležba na dogodku zaradi sprejetih omejitev ne bo mogoča. Navedeni zaključek upoštevaje sklep VS RS ni pravilen.

9Pravna podlaga izpodbijanega sklepa izhaja iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT, ki med drugim določa, da upravičenec ni upravičen do delnega povračila stroškov za prireditve, katerih datum izvedbe je določen tako, da je že v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge jasno, da izvedba dogodka ali udeležba na dogodku zaradi sprejetih omejitev ni mogoča.

10Po ZIUPGT, ki je med drugim določal ukrepe pomoči industriji srečanj in dogodkov, je bila do pomoči upravičena pravna ali fizična oseba, ki je organizirala dogodek ali dogodke ter je izpolnjevala pogoje, določene v prvem odstavku 34. člena ZIUPGT. Organizator dogodkov je moral biti med drugim registriran za eno izmed v zakonu taksativno naštetih dejavnosti po Standardni klasifikaciji dejavnosti Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (druga alineja prvega odstavka 34. člena ZIUPGT). Zaradi epidemije ali predpisov, s katerimi je bilo opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali omejeno, je moral dogodek iz prvega odstavka 33. člena ZIUPGT (kongresni turizem, organizacija prireditve, koncert, sejem ali drugi podoben dogodek) odpovedati ali izvesti omejeno (4. alineja prvega odstavka 34. člena ZIUPGT).

11Z ZIUPGT je bila dana pravna podlaga za izplačilo državne pomoči tudi t.i. industriji srečanj z namenom blažitve negativnih posledic epidemije COVID-19. Navedena pomoč se je izvajala v obliki delnega povračila stroškov, nastalih neposredno v povezavi z organizacijo dogodkov v obdobju do prepovedi oziroma omejitve dogodka zaradi epidemije, torej v času, v katerem je bilo mogoče povzročitev stroškov upravičiti s ciljem izvedbe načrtovanega dogodka, ki tedaj še ni bila onemogočena oziroma omejena s sprejetjem ustreznega predpisa. Kot pojasni Vrhovno sodišče RS, je v šesti alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT zapisano besedno zvezo "v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge" treba razumeti v povezavi s predmetom urejanja, torej s povračilom dela stroškov, ki so upravičeni. Ta besedna zveza se tako nanaša na izključitev povračila stroškov, ki niso upravičeni že zaradi časovnega obdobja, v katerem so nastali, čeprav so nastali na enega od načinov, ki so alternativno našteti v nadaljevanju (z organizacijo srečanja ali dogodka ali z oddajo vloge). Upravičencu je torej moralo biti znano, da izvedba dogodka zaradi sprejetih omejitev ne bo mogoča, ne pa tudi, da naj bi se v tem smislu kot relevantne časovne okoliščine štele "čas nastanka stroškov organizacije srečanja, čas dogodka in čas oddaje vloge." To pomeni, da za zavrnitev vloge nista pomembna le čas najave dogodka ali čas oddaje vloge, temveč je pomembna opredelitev časovno neupoštevnih stroškov, ki se v industriji srečanj in dogodkov lahko nanašajo tako na organizacijo srečanja kot na organizacijo dogodka ali na oddajo vloge.

12V obravnavani zadevi je bilo v času vložitve vloge za delno povračilo stroškov organizacije tožniku znano, da prireditev ni bila izpeljana zaradi omejitev, z vlogo pa je tožnik zahteval povračilo stroškov, za katere je trdil, da so nastali, ko omejitev še ni bilo pričakovati. Zato je tudi zahteval delno povračilo stroškov organizacije dohodka, vendar je bila vloga tožnika z izpodbijanim sklepom zavrnjena. Tožnik tudi v tožbi vztraja, da so mu določeni stroški organizacije nastali že s samim podpisom pogodbe oziroma da je bil stroške najema prostora dolžan plačati kljub neizvedbi dogodka. Ker je toženka napačno uporabila materialno pravo, konkretno šesto alinejo tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT, in ni upoštevala, da se lahko povrnejo tudi stroški, ki so nastali v okviru organizacije dogodka, tudi če do dogodka ni prišlo, stroškov, ki so tožniku nastali že pri sami pripravi dogodka in v zvezi s samo organizacijo dogodka, v času, ko še ni bilo znano, da dogodka ne bo mogoče izpeljati, ni ugotavljala. Ali in kakšni stroški so tožniku v povezavi z organizacijo dogodka nastali in ali so v povezavi z odpovedjo dogodka dejansko upravičeni stroški, v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. Tožnik je namreč skladno s prvim odstavkom 33. člena ZIUPGT upravičen do upravičenih stroškov, ki so le tisti stroški, ki so upravičencu nastali neposredno v povezavi z organizacijo srečanje in dogodkov (tretji odstavek 33. člena ZIUPGT). Toženka torej upravičenih stroškov povezanih z organizacijo dohodka ni ugotavljala, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in ga bo treba ugotoviti v ponovljenem postopku.

13Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je sodišče tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka določbo šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT uporabiti skladno z razlago, ki izhaja iz obrazložitve te sodbe in sklepa VS RS in po dopolnjenem ugotovitvenem postopku, v katerem bo tožniku zagotovila vse procesne garancije (pravico do izjave), dejansko stanje pravilno in popolno ugotoviti.

14Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi.

K II. točki izreka:

15Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.

16Stroške revizijskega postopka je sodišče odmerilo na podlagi 154. člena in 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Pri odmeri stroškov je sodišče izhajalo iz vrednosti spornega predmeta, ki znaša 15.000,00 EUR. Tožnik je zahteval povračilo stroškov tako za predlog za dopustitev revizije kot za revizijo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek. Nagrada za predlog za dopustitev revizije tako znaša 625 točk (4. točka tar. št. 22 v povezavi z prvo alinejo 1. točke tar. št. 32 OT), za revizijo pa 437,5 točk (5. točka tar. št. 32 v povezavi s 5. točko tar. št. 22 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Tožeči stranki se torej za revizijski postopek priznajo stroški v znesku 637,5 EUR (1062,5 točk) in 12,38 EUR (20,625 točk) materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22% DDV (142,97 EUR), skupaj torej 792,85 EUR.

17Tožena stranka mora po navedenem tožeči stranki povrniti 1.140,55 EUR stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).

18Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).