UPRS Sodba I U 560/2024-41

Tožba se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve (31. 10. 2023), da ga bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela, ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (2. 10. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 18. 9. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 17. 10. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 31. 10. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (10. 11. 2023). Iz njih je razvidno, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker so bili tam do njega zelo nasilni. Hrvaški varnostni organi so ga pri prvem poskusu pretepli, mu zlomili telefon, ki so ga vrgli v reko. Pri petem poskusu so mu prisilno odvzeli prstne odtise, čeprav tega ni želel, saj je hotel nadaljevati pot preko Republike Hrvaške. Po zadnjem poskusu vstopa ga je hrvaška policija v skupini odpeljala v šotor, kjer so ga zadržali dva dni. Nato so jih z avtobusom odpeljali na policijsko postajo, kjer so jim vzeli prstne odtise, čeprav tožnik tega ni želel, takrat so postali nasilni in so ga pretepli. Nikoli mu niso pojasnili, zakaj daje prstne odtise, povedali so le, da ga bodo v nasprotnem primeru predali Natu, kjer ga bodo pretepli, mu vzeli telefon ter vrnili v Bosno in Hercegovino (BiH). Komunikacija je potekala v angleškem jeziku, tožniku je prevajal prijatelj. Nato so tožniku dali papir, na katerem je pisalo, da mora v 48 urah zapustiti Republiko Hrvaško. Papir je bil napisan v arabskem jeziku, vendar ga tožnik ni razumel. Po odvzemu prstnih odtisov so jih na silo dali v vozilo in odpeljali na železniško postajo ter jim odredili, naj odidejo. Tožnik se je z vlakom odpeljal do Zagreba, od tam pa v Slovenijo. V Republiki Hrvaški je imel stike samo s hrvaško policijo in varnostnimi organi, z drugimi uradnimi osebami pa ne.

4Po koncu osebnega razgovora je tožnik istega dne dostavil navedeno listino, ki jo je Policijska postaja A. 18. 9. 2023 izdala v hrvaškem jeziku. Iz vsebine listine izhaja, da gre za potrdilo o registraciji, da je tožnik omenjenega dne na tej policijski postaji izrazil namero za mednarodno zaščito. Iz potrdila je še razvidno, da se mora tožnik najkasneje do 20. 9. 2023 do 23.59 ure zglasiti v Sprejemnem centru za prosilce za azil v Zagrebu.

5V zvezi z izjavami glede ravnanja policistov tožena stranka pojasnjuje, da bo tožnik predan v dublinskem postopku, ki je del postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača, in ne v policijskem postopku, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan.

6Po presoji tožene stranke je v obravnavani zadevi bistvena ugotovitev, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. V zvezi s tem izpostavlja, da je bil tožnik po predhodnem postopku na policijski postaji napoten v azilni dom. Vendar vanj ni prišel, saj se je takoj odpravil proti Sloveniji, kar pomeni, da ni počakal na začetek uradnega postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Tožnikove nekonkretizirane trditve o slabem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar ni prepričljiv razlog za ugotovitev, da mu bodo ob predaji na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Ob predaji bodo tožnika sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, nastanjen pa bo v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

7Glede na sodbi Upravnega sodišča I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022 in Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, po stališču tožene stranke bistveno ravnanje hrvaških organov z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. V zvezi s tem izpostavlja nekonkretizirano tožnikovo izjavo, da so bili v policijskem postopku do njega nasilni, da so ga pretepli, mu zlomili telefon, ga enkrat vrgli v reko, kar pa se ne nanaša na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema. Iz tožnikovih izjav ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po pridobitvi statusa prosilca za mednarodno zaščito, saj se postopek mednarodne zaščite zanj praktično ni začel. Zato ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Tožnika bodo ob predaji sprejele druge uradne osebe notranjega ministrstva in ne policisti, nastanjen pa bo v azilni dom. Tožena stranka se sklicuje še na javno dostopne podatke, iz katerih je razvidno, da je Republika Hrvaška v letošnjem letu do 30. 9. 2023 v dublinskih postopkih sprejela že 610 oseb, največ iz Nemčije (183), Avstrije(170) in Švice (114).

8Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in da tam ni navedenih sistemskih pomanjkljivosti.

Tožnikove trditve

9Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

10Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na informacije o "push backih", ki jih sistematično izvaja hrvaška policija nad migranti, tožnik izpodbija presojo tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

11Po tožnikovem mnenju iz njegovih izjav v upravnem postopku izhaja, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju ter nečloveškem in poniževalnemu ravnanju. Bil je namreč deležen več "push backov" mejne policije, poleg tega so bili policisti do njega nasilni, ga pustili brez hrane, večkrat pretepli in mu uničili telefon. Ob prvem poskusu prečkanja bosansko-hrvaške meje jih je prijela hrvaška policija in predala zamaskiranim osebam, ki jih tožnik imenuje "Nato", ki so jih pretepli, vrgli v reko, odvzeli so jim tudi telefone in ji zlomili.

12Tožena stranka tožnika ni soočila z vsebino listine "Potvrda o registraciji", v zvezi s katero je iz tožnikovih izjav razvidno, da ni razumel njene vsebine. Tožniku so rekli, da mora zapustiti Hrvaško v 48 urah, odpeljali so ga na železniško postajo in odredili, naj odide. Povedali so mu, da bo lahko odšel v Slovenijo le, če bo dal prste odtise. Niso mu pojasnili, da je njihov odvzem namenjeni registraciji za mednarodno zaščito. Zato ne drži navedba tožene stranke, da je bil tožnik po predhodnem postopku na policijski postaji napoten v azilni dom. Poleg tega je celoten postopek na Hrvaškem potekal brez tolmača. Tožniku ni nihče pojasnil, v kakšnem postopku je ter kakšne so njegove pravice in obveznosti. Ni pravilno stališče tožene stranke o nekonkretiziranosti tožnikovih navedb glede policijske obravnave na Hrvaškem.

13Tožena stranka bi morala pridobiti informacije o stanju na Hrvaškem glede prosilcev za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni v dublinskem postopku in ne le predpostaviti, da bo ta država spoštovala človekove pravice. Tožnik tožbi prilaga "Informacije o stanju na Hrvaškem", iz katerih je razvidno, (1) da je bil prosilcem za azil onemogočen dostop do azila ter da je policija nezakonito vračala in zlorabljala ljudi, ki so v državo vstopali ilegalno, (2) da je Regionalno Upravno sodišče v Hannovru zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in sprejemnem sistemu na Hrvaškem prekinilo predajo v dublinskem postopku in (3) da je Regionalno Upravno sodišče v Stuttgartu razveljavilo dublinsko predajo zaradi presoje, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku, med drugim zato, ker se prosilci, ki zapustijo Hrvaško in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo.

14Dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne pomeni, da bo tožnik res imel zagotovljen dostop do azilnega postopka. Obstaja namreč verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško tožnik postal žrtev nezakonitega vračanja v BiH ali matično državo, kjer mu grozi zapor zaradi izogibanja služenju vojaškega roka. Glede na navedeno obstaja velika verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen mučenju ter nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju.

15V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da bo zaradi izvršitve izpodbijanega akta pred odločitvijo o glavni stvari v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. V takem primeru bi lahko nastal položaj, ko bi sicer uspel s tožbo, vendar vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča in tožnik v času odločanja ne bi bil na območju Republike Slovenije, ne bi izkazoval pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Glede na navedeno bi tožniku nastala težko popravljiva škoda, saj bi bile zaradi izročitve državi, v kateri so kršene njegove temeljne človekove pravice, kršene njegove človekove pravice iz 23. in 25. člena Ustave.

Trditve tožene stranke

16V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da ni pomembno, kako je tožnik kot tujec doživljal ravnanje hrvaške policije. Pri presoji sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite je namreč bistveno ravnanje hrvaških oblasti z osebami, ki so imele status prosilca za mednarodno zaščito. Iz poročila Asylum Information Database - AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije (EU), niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

17Na navedeno se tožena stranka sklicuje tudi pri odgovoru na tožnikove navedbe o "push backih" in sistematičnem onemogočanju dostopa do azilnega postopka prosilcem v dublinskem postopku. Poudarja, da tožnik ni predložil nobenega primera, da je bil prosilcu, vrnjenem v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku, onemogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite ali da je bil vrnjen v BiH ali v Republiko Srbijo, takšnega primera pa ne poznata ne tožena stranka ne sodna praksa. Iz predloženih informacij izhaja, da se t. i. sistematično onemogočanje dostopa do azilnega postopka nanaša izključno na tujce, ki nezakonito prečkajo državno mejo, in ne na prosilce za mednarodno zaščito.

18Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno, da bi mu bil v Republiki Hrvaški onemogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega nasprotno izhaja iz potrdila o registraciji Policijske postaje Jastrebarsko z dne 18. 9. 2023.

19V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je pri odločanju upoštevala tožnikovo izjavo, sodno prakso in javno dostopne informacije. Poudarja, da tožnik ni navajal posebnih osebnih okoliščin, ki bi preprečevale predajo. V zvezi s tožbenim očitkom glede kršitve pravice do izjave v zvezi z navedenim potrdilom meni, da ni verjetno, da bi tožniku kljub izdanemu potrdilu ustno odredili, da mora zapustiti Republiko Hrvaško.

20V zvezi s tožbenimi navedbami, da ni pridobila informacij o stanju v Republiki Hrvaški glede prosilcev za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni v dublinskem postopku, tožena stranka pojasnjuje, da je ugotovila, da take osebe niso v ničemer ovirane pri dostopu do postopka mednarodne zaščite, saj to izhaja iz navedenega poročila AIDA. Tudi število predanih oseb iz Avstrije, Nemčije in Belgije dokazuje, da se predaje v Republiko Hrvaško opravljajo, kar pomeni, da v teh primerih sistemske pomanjkljivosti niso bile ugotovljene.

21V zvezi z informacijami o stanju v Republiki Hrvaški, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, tožena stranka pojasnjuje, da se poročilo Amnesty international za Republiko Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in na onemogočen dostop do azila, kar ne velja za tožnikov primer, saj je iz njegovih izjav razvidno, da mu je bil omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Del poročil, ki se nanaša na neprimerno ravnanje policije s tujci, pa je povezan s policijskim postopkom, kar ni pomembno pri presoji sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku.

Dosedanji potek postopka

22Sodišče je v zadevi že odločalo s sodbo in sklepom I U 1759/2023 z dne 13. 12. 2023 ter ugodilo tožbi, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (I. točka izreka). Zahtevi za izdajo začasne odredbe pa je ugodilo tako, da je do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa (II. točka izreka).

23Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo I. točko izreka navedene sodbe in sklepa ter zadevo vrnilo sodišču v nov postopek.

Dokazni postopek

24V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo in priloge sodnega spisa (A3 in B1), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je prebralo zapisnik o zaslišanju tožnika na glavni obravnavi dne 13. 12. 2023.

Presoja tožbe

25Tožba ni utemeljena.

26V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

27Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

28V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003²). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

29V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013³). Tak tožnikov status, ne pa tudi pravilnosti postopanja hrvaške policije v zvezi s tožnikovo pravico do spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume,⁴ potrjuje tudi vsebina listine z naslovom "Potvrda o registraciji", ki jo je hrvaška Policijska postaja Jastrebarsko 18. 9. 2023 izdala v hrvaškem jeziku,⁵ saj je iz nje razvidno, da je tožnik na policijski postaji izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in da se mora najkasneje do 20. 9. 2023 do 23.59 ure zglasiti v Sprejemnem centru za prosilce za azil v Zagrebu. Ker gre za listino, ki jo je toženi stranki predložil tožnik, že po naravi stvari ne more biti podana uveljavljana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku,⁶ ker tožena stranka tožnika naj ne bi soočila z vsebino te listine. Ob takih okoliščinah pa ni logično, da bi hrvaški policisti rekli tožniku, da mora Republiko Hrvaško zapustiti v 48 urah in s tem ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III⁷, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena⁸ dolžna tudi obravnavati.⁹ Zato sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

30Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine¹⁰, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

31Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).¹¹

32SEU je v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

33V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

34Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.¹²

35Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V tem primeru bi bilo treba v zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.¹³

36Iz povzetka tožnikovih izjav v upravnem postopku je razvidno, da so ga hrvaški varnostni organi pri prvem poskusu pretepli, mu zlomili telefon in ga vrgli v reko. Pri petem poskusu so mu prisilno odvzeli prstne odtise, čeprav je nameraval nadaljevati pot preko Republike Hrvaške. Po zadnjem poskusu vstopa ga je hrvaška policija v skupini odpeljala v šotor, kjer so ga zadržali dva dni. Nato so jih z avtobusom odpeljali na policijsko postajo, kjer so jim prisilno vzeli prstne odtise in pretepli tožnika. Komunikacija je potekala v angleškem jeziku, tožniku je prevajal prijatelj. Po odvzemu prstnih odtisov so jih na silo dali v vozilo in odpeljali na železniško postajo ter jim odredili, naj odidejo. Tožnik se je z vlakom odpeljal do Zagreba, od tam pa v Slovenijo. V Republiki Hrvaški je imel stike samo s hrvaško policijo in varnostnimi organi, z drugimi uradnimi osebami pa ne.

37Glede na navedeno je po presoji sodišča jasno, da se tožnikove izjave nanašajo na slabo ravnanje policije v policijskem postopku in ne na ravnanja pristojnih organov v okviru postopka za mednarodno zaščito, v katerega bo tožnik vrnjen, saj z njimi ni imel stika. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav ni razvidno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu (da bi dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah). Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

38V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 10. 11. 2023. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,¹⁴ kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III. Na navedeno presojo ne more vplivati ugotovitev, da tožnik na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca, saj je podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.¹⁵ Tožnikov odgovor na vprašanje, ali ima pooblaščenca, ki bi bil prisoten na osebnem razgovoru, pa je bil nikalen.

39Glede na navedeno je v nadaljevanju sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri tem je upoštevalo v postopku v upravnem sporu predloženo tožnikovo dokazno in trditveno gradivo ("Informacije o stanju na Hrvaškem" v prilogi A3 spis), ki je obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj je tožnik (prosilec za mednarodno zaščito) že s tem, ko ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, izkazal, da navedenega gradiva upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane odločilne nove dejanske okoliščine (da osebe po predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku niso ovirane pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in da se zanje v zvezi z nastanitvijo spoštujejo minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine) je tožena stranka prav tako navedla šele v odgovoru na tožbo in jih dokazovala z aktualnim poročilom (priloga B1 spisa). Ker teh novih okoliščin toženi stranki ni bilo treba vključiti v podlago za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, kar pomeni, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta ni bila pomanjkljiva¹⁶, je sodišče upoštevalo tudi njene navedbe in dokaze o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.

40Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,¹⁷ ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.¹⁸

41V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.¹⁹ V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov (3. in 36. točka obrazložitve te sodbe) kot rečeno nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, torej ko tožnik še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, tožnik ni bil v azilnem domu in ni imel stikov z uradnimi osebami, ki odločajo v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz poročila AIDA iz leta 2023 (točka 2. 7. navedenega poročila v prilogi B4 spisa), ki je zaupanja vreden vir, je namreč razvidno, da se prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma ne soočajo z ovirami pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v to državo ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Glede na poročilo švicarskega Sveta za begunce so dublinski povratniki premeščeni na letališče Zagreb. Tam osebo na sprejme uslužbenec Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave.

42Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v predloženih informacijah. Iz drugega sklopa informacij z dne 2o. 9. 2023 (priloga A3 spisa) je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),²⁰ ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,²¹ ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

43Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev²², saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja policije deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.²³

44Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je kot rečeno treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

45Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na kolektivno vračanje migrantov iz Hrvaške v BiH in onemogočanje vložitve prošenj za mednarodno zaščito, kar ne velja za tožnika, ki je v dublinskem postopku, poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo nista upoštevni niti sodbi ESČP v zadevah M. H. in ostali proti Hrvaški in Y. K. proti Hrvaški, saj se nanašata na položaj, ko pritožnikom ni bila omogočena vložitev prošnje za mednarodno zaščito, čemur tožnik kot rečeno ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku.

46Na odločitev prav tako ne morejo vplivati članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci" (tretji sklop informacij v prilogi A3 spisa), saj se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku. Na tožnikov položaj prav tako ne vplivata članka iz prvega sklopa informacij v prilogi A3 spisa z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov", ki se nanašata na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite, saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Na presojo sodišča nimata vpliva niti članka v zvezi z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo", ki se nanašata na dostop do psihološke pomoči, saj tožnik ni zatrjeval, da bi v Republiki Hrvaški potreboval takšno pomoč.

47Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo. Sodbe, s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, se kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo; iz statističnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške (druga stran priloge B1 spisa) je namreč razvidno, da je Avstrija Republiki Hrvaški v dublinskem postopku od 1. 1. do 30. 9. 2023 predala 170 prosilcev, Belgija 62, Nemčija 183, Švica 114 in Francija 45. Poleg tega po presoji sodišča ne bi bilo logično, da bi Republika Hrvaška glede na svoje obveznosti po Uredbi Dublin III, osebo s statusom prosilca za mednarodno zaščito, kot je tožnik, vrnila v BiH ali Republiko Srbijo.

48Na odločitev ne more vplivati niti tožnikova trditev, da mu v Republiki Hrvaški ob sprejemu prošnje v azilnem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Zapustil jo je namreč ne da bi sploh šel v azilni dom, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva. Poleg tega pravica do tolmača pripada tožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.²⁴

49Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjuje niti poročil AIDA, ter tožnik v tožbi ne zatrjuje drugih svojih osebnih okoliščin (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine²⁵, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.²⁶

50Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.
³ Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).
⁴ Za ugotavljanje dejstev v zvezi s tožnikovim statusom prosilca za mednarodno zaščito je bistveno le, ali je tožnik podal s tem povezano namero in ne ali je bila navedena listina prevedena v jezik, ki ga razume.
⁵ Na to listino se je tožnik skliceval na osebnem razgovoru.
⁶ Glasi se: "Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe."
⁷ Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.
⁸ Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.
⁹ Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.
¹⁰ Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
¹¹ Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
¹² Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.
¹³ SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).
¹⁴ Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
¹⁵ Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).
¹⁶ V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.
¹⁷ V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
¹⁸ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).
¹⁹ Prav tam (20. točka obrazložitve).
²⁰ Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.
²¹ Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).
²² Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).
²³ Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.
²⁴ Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024 (11. točka obrazložitve).
²⁵ V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.
²⁶ Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).