UPRS Sodba I U 535/2024-40

Tožba se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve (20. 6. 2023), da ga bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela, ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (4. 5. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 18. 5. 2023 vnesla Republika Bolgarija, 20. 4. 2023 pa Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 6. 6. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 20. 6. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (22. 6. 2023). Iz njih je razvidno, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, saj ni njegova ciljna država, problematične pa so tudi tamkajšnje bivalne razmere, saj je moral spati na tleh, poleg tega so se policisti do njega vedli grdo. Po končanem policijskem postopku so policisti tožnika odpeljali do azilnega doma v Zagrebu, kjer so ga dve uri pustili sedeti brez hrane. Tožnik je vprašal glede hrane, vendar ga je uslužbenec azilnega doma porinil in rekel naprej. Dve uri kasneje so prinesli hrano, ko so pojedli, so nadaljevali pot. To je bil tožnikov edini stik z uradnimi osebami v Republiki Hrvaški, pred tem je bil v stiku le s policisti. Tožnik je bil v azilnem domu približno en dan, hrana je bila zagotovljena, zdravstvene oskrbe ni potreboval. V postopku vložitve prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni imel tolmača in ni vedel, kaj se dogaja, poleg tega ni dobil nobenega vabila.

4V zvezi z izjavami glede ravnanja policistov tožena stranka pojasnjuje, da bo tožnik predan v dublinskem postopku, ki je del postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača, in ne v policijskem postopku, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Tožnikove trditve o slabem ravnanju policistov temeljijo le na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da mu bodo ob predaji na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Ob predaji bodo tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, nastanjen pa bo v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

5Po presoji tožene stranke je v obravnavani zadevi bistvena ugotovitev, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. V zvezi s tem tožena stranka izpostavlja tožnikovo izjavo, da je bil v azilnem domu le kratek čas (en dan) in da je bil v stiku s tamkajšnjo uradno osebo le, ko jo je vprašal, kdaj bo dobil hrano. Ko pa je pojedel, je odšel naprej, torej ni počakal na postopek mednarodne zaščite. Tožnik ni navedel težav z uradnimi osebami v postopku sprejema ali postopku mednarodne zaščite, ki se zanj praktično še ni začel, njegove tudi sicer nekonkretizirane izjave o slabem policijskem ravnanju pa se ne nanašajo na navedena postopka. Iz tožnikovih izjav ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti s tožnikom po pridobitvi statusa prosilca za mednarodno zaščito. Zato ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Tožnika bodo ob predaji sprejele druge uradne osebe notranjega ministrstva in ne policisti, nastanjen pa bo v azilni dom. Tožena stranka se sklicuje še na javno dostopne podatke, iz katerih je razvidno, da je Republika Hrvaška do 31. 3. 2023 v dublinskih postopkih sprejela že 170 oseb, največ iz Avstrije (51), Nemčije (47) in Belgije (28).

6Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, (1) da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in (2) da tam ni navedenih sistemskih pomanjkljivosti.

Tožnikove trditve

7Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

8Po tožnikovem mnenju je iz njegovih izjav v upravnem postopku razvidno, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju ter nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Tožena stranka bi morala preizkusiti tožnikove trditve in preveriti razpoložljiva poročila o stanju na Hrvaškem.

9V zvezi z resnimi pomanjkljivostmi na Hrvaškem glede dostopa tujcev do azilnega postopka se tožnik sklicuje na tožbi priložena poročila. Trdi, da Republika Hrvaška že dalj časa sistematično krši pravice beguncev z uporabo metod mučenja in da ne spoštuje njihovih temeljnih pravic (sklicuje se na naslednje članke: Još jedna godina brez poštivanja temeljnih prava migranata u Hrvatskoj z dne 18.12.2022, Evidence that asylum seekers are facing human violations in Croatia is now incontestable, says new study, z dne 22. 7. 2022, Al Report, Croatia 2021, 2022, Croatia Condemned for systematic abuse of migrants z dne 14. 4. 2022). Iz poročil je razvidno, da je Republika Hrvaška prosilcem za azil sistematično onemogočala dostop do azila, da je prosilce nezakonito vračala ("push back") in zlorabljala ljudi, ki so v državo vstopili nezakonito, kar se lahko zgodi tudi prosilcu, ki je vrnjen v dublinskem postopku. Ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 24. 5. 2022 meni, da ni pričakovati, da bodo hrvaške oblasti učinkovito preprečile prihodnje kršitve, saj niso pripravljene priznati niti preteklih kršitev v zvezi z mednarodno zaščito.

10V obravnavani zadevi ni mogoče potegniti ločnice med policijskim in azilnim postopkom, saj je policijski postopek sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Poleg tega je treba upoštevati pravilno razporejenost dokaznega bremena in tožnikovo dokazno stisko. Izkušnjo z Republiko Hrvaško je tožnik natančno in verodostojno pojasnil, drugih dokazov nima, v obzir je treba vzeti tudi, da poročila o sistematičnih kršitvah običajno prihajajo z zamikom. Zato je tožnik, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožena stranka bi morala z gotovostjo dokazati, da za tožnika ne obstaja nevarnost v primeru vrnitve na Hrvaško. Tega ni storila, saj ni preverila poročil in od Republike Hrvaške ni dobila posebnega zagotovila glede obravnavanja tožnikove prošnje.

11V nadaljevanju se tožnik sklicuje na odločitve evropskih sodišč, iz katerih izhaja, da so bili transferji v Republiko Hrvaško zaustavljeni in da ni zagotovila, da prosilci za azil, vrnjeni na Hrvaško v dublinskem postopku, ne bi mogli postati žrtve nasilnih verižnih deportacij v Bosno in Hercegovino (BiH) ali Srbijo in bi bila zato onemogočena njihova pravica do vložitve prošnje za azil. Nasilni in ponižujoči napadi ter odrekanje pravice do zaprosila za azil se niso zgodili le takoj po nezakonitem prehodu iz Srbije ali BiH, ampak tudi v primerih, ko so migranti že ostali v notranjosti države več dni, tudi če so že prodrli daleč v druge države Evropske unije (EU) kot so Slovenija, Italija ali Avstrija in bili od tam potisnjeni nazaj. Obstajajo resni namigi, da se "push backi" nanašajo na državljane tretjih držav, ki jih je Hrvaška sprejela od drugih držav članic, in na osebe, ki so na ozemlju Hrvaške v bližini meje.

12V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta pred odločitvijo o glavni stvari nastala težko popravljiva škoda, saj bo v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Prepoved takega ravnanja pa je absolutna, zato mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni učinek, glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) nima očitno neutemeljenega zahtevka. V nasprotnem primeru bi lahko nastal položaj, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, še posebej glede na informacije, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v BiH. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in tožnik v času odločanja ne bi bil na območju Republike Slovenije, ne bi izkazoval pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

13V prvi pripravljalni vlogi tožnik opozarja, da v upravnem sporu ni dopustno utemeljevanje pravilnosti upravnega akta s predložitvijo listin, ki niso bile predmet upravnega postopka. Poleg tega je tožena stranka dostavila le izseke poročil.

14V drugi pripravljalni vlogi se tožnik sklicuje na svoje izjave na osebnem razgovoru, da so bile hrvaške uradne osebe do njega grobe in fizično nasilne, da mu niso bile zagotovljene ustrezne bivalne razmere ter da ni imel zdravstvene oskrbe in tolmača. Tožena stranka bi morala tožnika, ki je tuj državljan z osnovnošolsko izobrazbo in v postopku ni bil zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, izrecno poučiti, da mora predložiti materialne dokaze o stanju hrvaškega azilnega postopka. Ker tožena stranka tega ni storila, je bila vzpostavljena njena dolžnost, da pridobi s tem povezane splošno znane informacije, s katerimi je bila seznanjena že iz drugih postopkov. Tožena stranka bi morala tožnika pozvati, naj podrobneje obrazloži svoje izjave, če bi ocenila, da so nekonkretizirane.

Trditve tožene stranke

15V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da tožnik ni podal konkretnih izjav glede izpostavljenosti mučenju ter nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju v Republiki Hrvaški. Na razgovoru je le pavšalno navedel, da so ga v kampu porinili, čeprav mu je bila dana možnost, da se o dogajanju v celoti izreče. Po mnenju tožene stranke usmerjanje oseb, čeprav na nekoliko neprijeten način, ni nečloveško in poniževalno ravnanje.

16V zvezi s tožnikovim ugovorom, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in da je bila tožena stranka zato dolžna preveriti razpoložljiva poročila o stanju na Hrvaškem, tožena stranka poudarja, da ni njena naloga zagotoviti tako pomoč. Tožnik je imel dostop do informacij o brezplačni pravni pomoči, tožena pa se je opredelila do njegovih izjav.

17V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je tožnikovo sklicevanje na različne sodbe nedopustna novota. Kljub temu meni, da se poročili iz leta 2022 nanašata na "push backe" tujcev, ki v Republiki Hrvaški niso zaprosili za mednarodno zaščito, kar ne velja za tožnikov primer. Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se nanašata na dogajanje v prejšnjih letih, zastarele informacije (iz leta 2021 ali prej) pa so razvidne tudi iz novinarskih člankov, zato posredovano gradivo ni izraz aktualnega stanja.

18Iz sklepov Upravnega sodišča v Hannovru in Stuttgartu so sicer razvidne sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem postopku za priznanje mednarodne zaščite zaradi indicev o "push backih". Vendar gre za odločitvi v konkretnem primeru in le za začasno prekinitev predaje. V zvezi z odločitvijo Upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022 tožena stranka opozarja, da so lahko prosilci vrnjeni v izvorno državo šele po pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

19Iz sodb Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 25. 2. 2022 in 24. 5. 2022 res izhaja, da vrnitev na Hrvaško po "redni poti" prosilcem ne nudi varnosti, da ne bodo vrnjeni v BiH brez predhodnega zaslišanja in učinkovitega pravnega varstva. Vendar pa sodišče priznava, da sodba ne temelji na predhodni sodni praksi in domnevah, na katerih so odločala druga sodišča. Poleg tega je iz ugotovitev sodišča razvidno, da imajo prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem pravico do materialne podpore, ki vključuje nastanitev, hrano, obleko in finančno podporo. Nastanjeni so v nastanitvenih centrih, na primer v Zagrebu v nekdanjem hotelu Porin ali v Kutini. Ni razvidno, da se za dublinske povratnike v zvezi z nastanitvijo ne bi spoštovale minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Prosilci imajo pravico do nujne medicinske pomoči ter zdravstvene in psihološke oskrbe. Zdravljenje je na voljo v sprejemnih centrih in lokalnih bolnišnicah.

20Iz odločitve Kraljevine Nizozemske ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme vračati, ampak da mora pristojni organ pred predajo raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine. Iz aktualnega poročila AIDA je glede Nizozemske razvidno, da je pristojno ministrstvo januarja 2023 obvestilo predstavniški dom o nadaljevanju vračanja v Republiko Hrvaško. Hrvaške oblasti so zagotovile nizozemskim organom, da bodo delovale skladno z mednarodnimi obveznostmi. Poleg tega je Evropska komisija ugotovila, da Hrvaška izpolnjuje pogoje za vpeljavo schengenskega pravnega reda, saj je zavezana k politiki "nične-tolerance" do kakršnegakoli nasilja na meji.

21Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo Oddelka za upravno sodstvo pri Državnem svetu Kraljevine Nizozemske z dne 13. 9. 2023, iz katere je razvidno, da je drugostopenjski pritožbeni organ v celoti sprejel zagotovila Republike Hrvaške. Menil je, da iz informacij izhaja, da vrnjenim prosilcem po Dublinu ne grozi izgon iz Hrvaške brez obravnave njihove prošnje za mednarodno zaščito ali med njeno obravnavo, kar so bistveno drugačne okoliščine kot ob izdaji sodbe z dne 13. aprila 2022. Zavrnjeni so bili viri, s katerimi so prosilci skušali dokazovati, da jim v primeru morebitne vrnitve grozi "push back".

22V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje še na poročili AIDA (Country Report: Dublin Croatia) in Agencije Evropske unije za azil (EUAA), iz katerih je razvidno, da osebe po predaji Republiki Hrvaški niso ovirane v vložitvi prošnje za mednarodno zaščito.

Dosedanji potek postopka

23Sodišče je v zadevi že odločalo s sodbo in sklepom I U 1712/2023 z dne 5. 12. 2023 ter ugodilo tožbi, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (I. točka izreka). Zahtevi za izdajo začasne odredbe pa je ugodilo tako, da je do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa (II. točka izreka).

24Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo I. točko izreka navedene sodbe in sklepa ter zadevo vrnilo sodišču v nov postopek.

Dokazni postopek

25V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo in priloge sodnega spisa (A3 do A5 ter B4 in B5), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je prebralo zapisnik o zaslišanju tožnika na glavni obravnavi dne 5. 12. 2023.

Presoja tožbe

26Tožba ni utemeljena.

27Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

28V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

29Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

30Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v sistemu Eurodac pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013²)³, česar tožnik ne izpodbija določno. Zato je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III⁴, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, po sprejemu pa je to prošnjo dolžna obravnavati na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena⁵. Zato sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

31Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine⁶, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

32Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).⁷

33SEU je v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

34V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 (12. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

35Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.⁸

36Ob upoštevanju navedenih stališč so tako z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. Pri presoji, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je torej treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.⁹ Pri tem je treba upoštevati, da je ocena te stopnje relativna in odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti in zdravstvenega stanja žrtve.¹⁰ Pri oceni, ali je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, je treba upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem (1) namen oziroma motiv za takšno ravnanje, pri čemer odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje;¹¹ (2) okoliščine, v katerih je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; (3) ranljivost žrtve, kar je podano tudi, če je osebi odvzeta prostost, pri čemer je treba upoštevati, da odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.¹²

37Iz povzetka tožnikovih izjav v upravnem postopku je razvidno, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško zaradi problematičnih bivalnih razmer (spati je moral na tleh) in ker so se policisti do njega vedli grdo. Po končanem policijskem postopku so policisti tožnika odpeljali do azilnega doma v Zagrebu, kjer dve uri ni dobil hrane, ko se je tožnik v zvezi s tem pozanimal, pa ga je uslužbenec azilnega doma porinil in rekel naprej. Dve uri kasneje so prinesli hrano, ko so pojedli, so nadaljevali pot. To je bil tožnikov edini stik z uradnimi osebami v Republiki Hrvaški, pred tem je bil v stiku le s policisti. Tožnik je bil v azilnem domu približno en dan, hrana je bila zagotovljena, zdravstvene oskrbe ni potreboval. V postopku vložitve prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni imel tolmača in ni vedel, kaj se dogaja, poleg tega ni dobil nobenega vabila.

38Glede na tožnikove izjave v upravnem postopku je po presoji sodišča jasno, da navedeno zatrjevano ravnanje uslužbencev hrvaškega azilnega doma, ko tožniku takoj ob prihodu v azilni dom niso prinesli hrane, ne dosega minimalne stopnje resnosti, da bi prešlo v okvir pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine. Obrok je namreč tožnik kljub dvournem časovnem zamiku, ki ga je treba pripisati postopku tožnikove nastanitve v azilnem domu, očitno dobil, hladna hrana pa je po presoji sodišča le posledica pozne ure¹³, ko razdelitev obrokov hrane običajno ne poteka, pri čemer iz tožnikovih trditev ni razvidno, da bi imel zaradi prejete (hladne) hrane kakršnekoli zdravstvene posledice. Minimalne stopnje resnosti že samo po sebi ne dosega niti ravnanje uslužbenca azilnega doma, ki naj bi tožnika porinil in mu rekel "naprej", poleg tega tožniku kot mlademu moškemu (10. 2. 2024 je bil star 38 let), ki ni ranljiva oseba,¹⁴ navedeno ravnanje očitno ni pustilo zdravstvenih posledic, saj jih ni navajal in ni poiskal zdravniške pomoči. Glede na navedeno že iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi zatrjevane razmere v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

39Na presojo sodišča ne vplivajo prav tako posplošene tožbene trditve, da bi morala tožena stranka na osebnem razgovoru zaradi razjasnitve vseh okoliščin primera pozvati tožnika, naj podrobneje obrazloži svoje izjave in da predloži dokaze. Ker iz tožbenih navedb ni razviden konkretiziran tožnikov ugovor glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), lahko sodišče uvodoma le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 22. 6. 2023. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,¹⁵ kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III. Na navedeno presojo ne more vplivati niti posplošen tožnikov tožbeni ugovor, da na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca, saj je podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.¹⁶ Tožnikov odgovor na vprašanje, ali ima pooblaščenca, ki bi bil prisoten na osebnem razgovoru, pa je bil nikalen.

40Glede na to, da je bila tožniku v Republiki Hrvaški po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (1) zagotovljena nastanitev in prehrana, (2) da tožnik ni izkazal, da mu v azilnem domu ni bila omogočena zdravstvena oskrba (tožnik niti ni trdil, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje táko, da bi potreboval zdravstveno oskrbo), (3) da zatrjevano ravnanje uslužbencev azilnega doma ne dosega minimalne stopnje resnosti in (4) da tožnik ni navajal težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite, v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

41Zato je v nadaljevanju sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri tem je upoštevalo v postopku v upravnem sporu predloženo tožnikovo dokazno in trditveno gradivo ("Informacije o stanju na Hrvaškem" v prilogah od A3 in A4 spisa ter poročilo Human Rights Watch v prilogi A5 spisa), ki je obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj je tožnik (prosilec za mednarodno zaščito) že s tem, ko ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, izkazal, da navedenega gradiva upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane odločilne nove dejanske okoliščine (da osebe po predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku niso ovirane pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in da se zanje v zvezi z nastanitvijo spoštujejo minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine) je tožena stranka prav tako navedla šele v odgovoru na tožbo in jih dokazovala z aktualnimi poročili (prilogi B4 in B5 spisa). Ker teh novih okoliščin toženi stranki ni bilo treba vključiti v podlago za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, kar pomeni, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta ni bila pomanjkljiva¹⁷, je sodišče upoštevalo tudi njene navedbe in dokaze o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.

42Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,¹⁸ ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.¹⁹

43V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.²⁰ V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov (spati je moral na tleh; policisti so se do njega vedli grdo) nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, torej ko tožnik še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev tožene stranke, je bil tožnik po oddaji prstnih odtisov na Hrvaškem po lastni volji le kratek čas v azilnem domu in ni imel stikov s tamkajšnjimi uradnimi osebami, pri čemer zatrjevane slabe izkušnje v azilnem domu po presoji sodišča ne nakazujejo na upoštevne sistemske pomanjkljivosti (37. do 40. točke obrazložitve te sodbe). Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz poročila AIDA iz leta 2023 (točka 2. 7. navedenega poročila v prilogi B4 spisa), ki je zaupanja vreden vir, je namreč razvidno, da se prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma ne soočajo z ovirami pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v to državo ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave.

44Drugačen položaj oseb, ki so Republiki Hrvaški predani v dublinske postopku, ni razviden iz poudarjenega teksta v listini v prilogi A4 spisa z naslovom "Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško". Nanaša se namreč le na odločitve sodišč v posamičnih primerih (točka 1.A na prvi in drugi strani priloge A4 spisa), na odločitev Hrvaške glede prekinitve dublinskih predaj Grčiji in na odločitev nizozemskega Državnega sveta o prekinitvi dublinskih predaj zaradi nadaljnje raziskave položaja (točka 1.A na tretji strani priloge A4 spisa). Podlage za drugačno stališče ne daje niti poročilo EUAA iz leta 2023 (točka 4. 2. 6. navedenega poročila v prilogi B4 spisa), ki je prav tako zaupanja vreden vir, saj opisuje le s tem povezano različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno).

45Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v predloženih informacijah. Iz drugega sklopa informacij z dne 2o. 9. 2023 (priloga A3 spisa) je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča (med drugim tudi Upravno sodišče v Braunschweigu s sodbo z dne 24. 5. 2022) odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),²¹ ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,²² ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Za obravnavano zadevo v navedenih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, prav tako ni upoštevno sklicevanje na odgovor HPC (točka 1.C "Komentarja na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško" v prilogi A4 spisa), iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki.

46Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije in uslužbencev azilnega doma sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev²³, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja policije deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.²⁴

47Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je kot rečeno treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

48Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na kolektivno vračanje migrantov iz Hrvaške v BiH in onemogočanje vložitve prošenj za mednarodno zaščito, kar ne velja za tožnika, ki je v dublinskem postopku, poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo nista upoštevni niti sodbi ESČP v zadevah M. H. in ostali proti Hrvaški in Y. K. proti Hrvaški, saj se nanašata na položaj, ko pritožnikom ni bila omogočena vložitev prošnje za mednarodno zaščito, čemur tožnik kot rečeno ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku.

49Na odločitev prav tako ne morejo vplivati članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci" (tretji sklop informacij v prilogi A3 spisa), saj se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku. Na tožnikov položaj prav tako ne vplivajo članka iz prvega sklopa informacij v prilogi A3 spisa z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov" in spletni članek Human Rights Watch (priloga A5 spisa), ki se nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite, saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Na presojo sodišča nimata vpliva niti članka v zvezi z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo", ki se nanašata na dostop do psihološke pomoči, saj tožnik ni zatrjeval, da bi v Republiki Hrvaški potreboval takšno pomoč.

50Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo. Sodbe, s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, se kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo; iz statističnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške (prva stran četrtega lista priloge B4 spisa) je namreč razvidno, da je Avstrija Republiki Hrvaški v dublinskem postopku od 1. 1. do 31. 9. 2023 predala 170 prosilcev, Belgija 62, Nemčija 183 in Švica 114. Poleg tega po presoji sodišča ne bi bilo logično, da bi Republika Hrvaška glede na svoje obveznosti po Uredbi Dublin III, osebo s statusom prosilca za mednarodno zaščito, kot je tožnik, vrnila v BiH ali Republiko Srbijo. Na tem mestu sodišče izpostavlja še sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023, ki je sprejelo stališče, da je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do postopka mednarodne zaščite. Iz sodbe je razvidno, da v tem primeru ni več pomembno vprašanje, (1) ali je prosilec za mednarodno zaščito izjemno težko prišel na ozemlje Republike Hrvaške, in (2) da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško ali jo prečkati (tretji list priloge B3 spisa).

51Na odločitev ne more vplivati niti tožnikova trditev, da mu v Republiki Hrvaški ob sprejemu prošnje v azilnem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Zapustil jo je namreč že po enem dnevu bivanja v azilnem domu, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva.

52Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter tožnik v tožbi ne zatrjuje drugih svojih osebnih okoliščin (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine²⁵, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.²⁶

53Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).
³ V postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), se kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).
⁴ Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.
⁵ Iz te določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.
⁶ Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
⁷ Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
⁸ Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.
⁹ SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).
¹⁰ Glej na primer sodbi ESČP v zadevah Khlaifia and others v. Italy z dne 15. 12. 2016 (159. točka obrazložitve) in M. S. S. v Belgium and Greece z dne 21. 1. 2011 (219. točka obrazložitve).
¹¹ Khlaifia and others v. Italy (160. točka obrazložitve).
¹² Prav tam.
¹³ Iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi je razvidno, da je obrok prejel ob enih zjutraj.
¹⁴ Iz okoliščin obravnavane zadeve ni razvidno, da bi bil tožnik ranljiva oseba v smislu 22. točke 2. člena ZMZ-1. V tem pogledu je ranljiva oseba s posebnimi potrebami zlasti mladoletnik, mladoletnik brez spremstva, invalidna oseba, starejša oseba, nosečnica, starš samohranilec z mladoletnim otrokom, žrtev trgovanja z ljudmi, oseba z motnjami v duševnem razvoju, oseba s težavami v duševnem zdravju in žrtev posilstva, mučenja ali drugih težjih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja.
¹⁵ Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
¹⁶ Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).
¹⁷ V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.
¹⁸ V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
¹⁹ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).
²⁰ Prav tam (20. točka obrazložitve).
²¹ Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.
²² Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).
²³ Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).
²⁴ Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.
²⁵ V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.
²⁶ Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).