UPRS Sodba I U 1228/2024-6

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 385/2024 z dne 21. 5. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Organ za BPP je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) z dne 3. 5. 2024.

2V obrazložitvi je navedel, da je prejel prošnjo tožnika za BPP za vložitev zahteve za sodno varstvo (ZSV) zoper plačilni nalog št. 5010101722797 (PN) z dne 28. 4. 2024, za zastopanje v prekrškovni zadevi na prvi stopnji. Po proučitvi zadeve je organ ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). PN bremeni tožnika storitve prekrška po petem odstavku 33. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), tj. da med vožnjo ni uporabljal varnostnega pasu. Prošnja za BPP je neutemeljena glede na načelo pravilnosti in sorazmernosti dodelitve BPP ter zaradi neobstoja izgledov za uspeh. Niti teža dejanja in zagrožena kazen niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne kažejo, da bi bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v prekrškovnem postopku tožniku potrebno in pravilno dodeliti BPP. Kot sankcija tožniku najbrž grozi globa, a ta okoliščina sama zase ne odtehta. Posamezen storilec lahko pod pogoji Zakona o prekrških (ZP-1) v primeru, če zaradi premoženjskega stanja globe in stroškov ni zmožen plačati, najpozneje do poteka plačilnega roka predlaga, da se plačilo nadomesti z delom v splošno korist; sodišče odobri tako nadomestitev v splošno korist predlagatelju, ki bi z vidika materialnega kriterija izpolnjeval pogoje za BPP (19. a in 202.c člen ZP-1). Prav tako lahko zaprosi za obročno plačilo globe (18. člen ZP-1). O obeh možnostih je vsak obdolženec v sodbi izrecno poučen. Dejansko stanje zadeve je tudi povsem jasno: kot voznik tožnik med vožnjo ni uporabljal varnostnega pasu. Zadeva je kljub pravni laičnosti tožnika enostavna tudi s stališča pravne podlage oziroma tolmačenja prekrškovnega predpisa. Tožnik zato ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh in bi bila dodelitev BPP nerazumna. Storilčev položaj z zagotovitvijo poštenega postopka varujejo tudi temeljna načela in nekatera pravila rednega prekrškovnega postopka po ZP-1 (načelo zakonitosti, načelo materialne resnice ali načelo proste presoje dokazov).

3Tožnik je vložil tožbo iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnik očitanega prekrška ni storil. Denarna globa mu je bila izrečena neutemeljeno in enostransko s strani policije, ki Rome obravnavajo še posebej restriktivno in strogo. Če tožnik globe ne bo plačal, mu grozi nadomestitev denarne globe z zaporno kaznijo, kar je najhujši poseg države v svobodo posameznika. Tožnik ima pravico, da se zoper represivne ukrepe države brani s pravnimi sredstvi oziroma, v tem primeru z ZSV po ZP-1. Tožnik je ZSV vložil, v sodnem postopku bo sodišče zaslišalo priče: policiste, ki so vodili prekršek, kršitelj bo podal zagovor, odvisno od izpovedb policistov bo tožnik predlagal še zaslišanje priče A. A., sopotnice v tožnikovem vozilu. Logika odločanja organa za BPP bi v postopkih pomenila, da je upravičenost do BPP odvisna od tega, ali bo stranka v postopku uspela ali ne. Takšno odločanje vodi v nesprejemljivo prakso na način, da bi organ vezal upravičenost do BPP na uspeh oziroma na uspeh s pravnim sredstvom, pri čemer se toženka spušča v sodno vejo oblasti in nasploh v pristojnost inštančnih sodišč. Organ očitno ne loči med nerazumnostjo in neutemeljenostjo ter se spušča v materialne in procesne analize konkretnih sodnih postopkov in postavlja v vlogo razsodnika. Organ je do tožnika kot pripadnika romske skupnosti odkrito sovražno nastrojen in ravna pristransko, ko na str. 4 zapiše, da ''je dejansko stanje zadeve povsem enostavno: (tožnik) med vožnjo ni uporabljal varnostnega pasu'', kar je povsem nesprejemljivo. Z izpodbijano odločbo je organ tožniku kršil ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva. Tožnik sam ne zna sestaviti, niti vložiti zahteve za sodno varstvo, zato potrebuje zagovornika. Je Rom brez osnovne izobrazbe in kot pripadnik najnižjega sloja prebivalstva pomoč zagovornika potrebuje še toliko bolj. V sodnem postopku se ni sposoben zagovarjati sam, niti ne zastopati, niti varovati svojih interesov, temveč potrebuje kvalificirano pomoč odvetnika, ki mu edini lahko nudi strokovno pomoč, tudi v sodnem postopku, ko bo sodišče zasliševalo policiste, ki bodo nedvomno storili vse, da se PN obdrži v veljavi. Tožnik ni razumel pravnega pouka v PN. Tožnik ne zna uporabljati računalnika, doma nimajo niti električne napeljave, niti vode, zato ni sposoben napisati ZSV. Če je zoper oblastni akt države, ki posega v osebni ali premoženjsko pravni položaj posameznika, možno vložiti predvideno zakonito pravno sredstvo, ni mogoče govoriti o nerazumnosti zadeve. Zadeva bi bila nerazumna, če bi tožnik želel zoper policista, ki mu je izdal PN, vložiti odškodninsko tožbo iz takšnih ali drugačnih razlogov. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo kot nezakonito odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, ki naj ji naloži tudi povrnitev njegovih stroškov postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

5Tožba je utemeljena.

6Tožnik v tem primeru izpodbija odločitev organa za BPP o zavrnitvi njegove prošnje za dodelitev za vložitev ZSV zoper PN št. 5010101722797 z dne 28. 4. 2024.

7Organ je svojo odločitev utemeljil z neobstojem izgledov za uspeh (24. člen ZBPP), upoštevaje še načelo pravičnosti in sorazmernosti dodelitve BPP.

8Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh […]. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari […] in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago […].

9Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Tožnik tako nima prav, da organ že a priori ne sme presojati uspeha v postopku, saj mu tako presojo (v določenem obsegu, kot bo v nadaljevanju obrazloženo) nalaga sam zakon.

10Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

11Po presoji sodišča organ za BPP v predmetni zadevi "očitne nerazumnosti" tožnikove prošnje za dodelitev BPP ni uspel ustrezno utemeljiti.

12Sodišče uvodoma ugotavlja, da je organ za BPP v obrazložitvi odločbe (str. 4) pravilno povzel določbe ZP-1 glede zagrožene sankcije v tovrstnih primerih, možnosti obdolženca s tem v zvezi (19. a, 202. c, 18. člen), kot tudi o pravnem pouku o navedenih možnostih v vsaki sodbi, izdani v prekrškovnem postopku. Sodišče tudi pritrjuje organu za BPP, da na kršitev materialnega prava pazita po uradni dolžnosti sodišče I. in sodišče II. stopnje (159. člen ZP-1) ter, da se storilčev položaj varuje s spoštovanjem temeljnih načel in nekaterih pravil prekrškovnega postopka po ZP-1 (2. člen, 68. člen v zvezi s 65. členom, 71. člen ZP-1).

13Se pa sodišče ne strinja s pristopom organa za BPP k vsebinski oceni očitne neutemeljenosti tožnikove prošnje. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je organ za BPP - in kar po oceni sodišča pravilno ugovarja tožnik - v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedel presojo pravilnosti in zakonitosti PN, ko je v tretjem odstavku na 4. strani navedel, da je ''dejansko stanje zadeve (dogodka dne 28. 4. 2024) povsem enostavno: kot voznik¹, med vožnjo, ni uporabljal varnostnega pasu''. Organ je še dodal, da je zadeva - kljub pravni laičnosti tožnika kot prosilca - enostavna tudi s stališča pravne podlage, uporabe prava oziroma pravne zahtevnosti tolmačenja prekrškovnega predpisa, tožnik pa s tem v zvezi v tožbi izpostavlja svojo neukost, ki tudi po oceni sodišča presega (zgolj) pravno laičnost. Iz povedanega tako sledi, da je organ za BPP ocenil, da je odločitev, sprejeta s spornim PN, pravilna, in na tej podlagi tudi oprl svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje. Organ za BPP je v postopku odločanja o BPP tako prevzel vlogo, ki jo ima v prekrškovnem postopku Okrajno sodišče, s tem pa je po presoji sodišča presegel okvire ocene "očitne nerazumnosti", ki jo je upravičen izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

14Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. V skladu s četrtim in petim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ za BPP upoštevati mnenje sodišča, ki se tiče uporabe materialnega prava, ter o zadevi ponovno odločiti.

15Sodišče v zadevi ni odločilo na podlagi glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

16Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena).

¹ Prosilec oziroma sedaj v tem upravnem sporu tožnik;