UPRS Sodba I U 450/2021-20

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ z izpodbijanimi sklepi, zaradi zavarovanja izpolnitve in plačila davčne obveznosti v ocenjeni višini 389.254,56 EUR, ugotovljene v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68. a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2018, s prvim, v izreku navedenim sklepom (sklep z zap. št. 30) tožniku prepovedala razpolagati z deležem v družbi A., d.o.o. (v nadaljevanju A.), z drugim navedenim sklepom (sklep z zap. št. 31) tožniku prepovedala sprejem poplačila terjatev v skupnem znesku 1.078.500,00 EUR, ki jih ima tožnik do družbe A., in družbi A. kot dolžniku prepovedala poplačilo terjatev, ki jih ima tožnik do omenjene družbe, s tretjim navedenim sklepom (sklep z zap. št. 40) pa odredila predznambo zastavne pravice na v izreku sklepa navedenih nepremičninah.

2V obrazložitvah izpodbijanih sklepov prvostopenjski davčni organ ugotavlja, da je bil v postopku že omenjenega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju: DIN) izdan zapisnik, v katerem so bili za inšpicirano obdobje ugotovljeni oziroma ocenjeni nenapovedani dohodki v višini 556.077,95 EUR in od te davčne osnove obračunan davek po stopnji 70% v višini 389.254,56 EUR. V nadaljevanju obrazložitve davčni organ povzame zapisniške ugotovitve, tj. izračun povečanja neto premoženja tožnika in izračun davčne osnove, ter ugotavlja, da se z ozirom na navedene ugotovitve utemeljeno pričakuje, da bo v odločbi obračunana davčna obveznost presegla 50.000,00 EUR. S tem je na podlagi 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) podana podlaga za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, sklep iz tretjega odstavka 111. člena ZDavP-2 pa šteje za začasni sklep za zavarovanje iz 119. člena istega zakona, s katerim davčni organ lahko tožniku odredi zavarovanje, kakršno se odreja z izpodbijanimi sklepi.

3Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni odločanje o pritožbah zoper omenjene sklepe združilo v en postopek. Pritožbi tožnika zoper sklep (31) je v postopku odločanja ugodilo in sklep v izreku odpravilo za 689.245,44 EUR zneska terjatve, tako da le-ta namesto 1.087.600,00 EUR znaša 389.245,56 EUR. Pritožbi zoper sklepa (30) in (40) pa je kot neutemeljeni zavrnilo. Odločeno je tudi o priglašenih stroških postopka, tako da je tožena stranka dolžna vrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 915,00 EUR. V razlogih sklepa in odločbe pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski davčni organ pravilno postopal po določbah ZDavP-2 in izbral ustrezne instrumente zavarovanja. Ni pa ravnal pravilno, ko je pri sklepu, s katerim je prepovedal sprejem poplačila terjatve (31), pričakovano davčno obveznost zavaroval v višjem znesku, kot naj bi le-ta nastala in s tem nesorazmerno posegel v premoženje tožnika. Zato je pritožbeni organ sklep odpravil za znesek, ki znesek pričakovane in s tem verjetne davčne obveznosti presega.

4Pri preostalem zavarovanju pa pritožbeni organ zatrjevane nesorazmernosti ne najde. Pri tem ugotavlja, da prepoved razpolaganja s terjatvijo sicer ostaja v veljavi za znesek 389.254,56 EUR, da pa obenem obstaja velika verjetnost, da terjatev ne bo poplačana, saj iz javno objavljenih podatkov izhaja, da družba A. posluje z izgubo, tožnik pa izvršilnega naslova do družbe še nima. Glede vrednosti poslovnega deleža pa ugotavlja, da se tožnik ne sklicuje na njegovo ocenjeno vrednost, medtem ko je iz sodnega registra razvidno, da znaša vrednost poslovnega deleža, ki ga ima tožnik v družbi, 8.000,00 EUR, kar je bistveno manj od verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti, s tem da je z ozirom na to, da družba posluje z izgubo, težko pričakovati iztržek tudi za navedeni znesek. Tožnik pa tudi ne izkaže, da bi za poplačilo zadoščale nepremičnine, saj ugotovitev tržne cene sama po sebi še ne zagotavlja, da bi bilo mogoče takšno ceno dejansko iztržiti ob njihovi prodaji.

5Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga, da sodišče tožbi zoper sklepa (30) in (40) ugodi in zavarovanje po obeh sklepih odpravi, toženki pa naloži, da mu povrne stroške postopka. Tožbo vlaga iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi napačnega sklepa o dejanskem stanju in zaradi samovoljnosti in neobrazloženosti odločbe in s tem kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

6V tožbi navaja, da je že v pritožbah izpostavil, da je zavarovanje nesorazmerno. Izpostavil je tudi, da se z ozirom na vzpostavljeno zavarovanje na terjatvah, na poslovnem deležu in na nepremičnini neupravičeno množi, ter da se na ta način nesorazmerno in tudi brez ustrezne utemeljitve posega v premoženje tožnika. Razloge tožene stranke v tej zvezi namreč tožnik šteje za napačne in same s sabo v nasprotju. V tej zvezi navaja, da poslovanje družbe z izgubo ni relevanten razlog za to, da se ugotavlja nezmožnost poplačila terjatve, saj dobiček iz poslovanja ni namenjen poplačilu terjatev. Za poplačilo terjatev gre premoženje družbe, v tem pogledu pa iz javno objavljenih podatkov, konkretno iz bilance stanja, sledi, da po podatkih AJPES, ki jih povzema, premoženje družbe zadošča za pokritje obveznosti iz naslova terjatev. Tožnik zato vztraja, da je izpodbijana odločitev očitno napačna in samovoljna, in da bo terjatev z ozirom na predstavljene podatke verjetno poplačana. Poleg tega očita, da odločitev tožene stranke v pogledu pritožb zoper izpodbijana sklepa (30) in (40) ne vsebuje ustrezne obrazložitve, oziroma da obrazložitve sploh ni, kar je kršitev pravice tožnika iz 22. člena Ustave.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri odločitvi in pri razlogih. S trditvami tožnika o verjetnem poplačilu terjatev se ne strinja ter navaja okoliščine, iz katerih izhaja nasprotno. Predvsem ugotavlja, da družba A. posojenih zneskov ne vrača, tako da je imel tožnik ob izdaji sklepa (31) do družbe skupno za 1.078.500,00 EUR terjatev. Sicer pa ima, kot izkazuje konto kartica, ki jo tožnik prilaga tožbi, omenjena družba po stanju na dan 3. 3. 2021 še za 1.012.400,00 EUR dolga do tožnika.

8Tožnik v prvi pripravljalni vlogi prereka navedbe, ki jih vsebuje odgovor tožene stranke na tožbo. V vlogi pojasnjuje, da je in zakaj je tožena stranka tista, ki je odgovorna za položaj, to je za nepravočasno poplačilo terjatve, ki jih ima tožnik do družbe A. Vztraja, da so terjatve likvidne, nepoplačane pa izključno zaradi blokad premoženja s strani tožene stranke.

9Tožena stranka v pripravljalni vlogi nasprotuje navedbam tožnika in vztraja pri svojih razlogih. Navaja, da iz listin, ki jih tožnik prilaga pripravljalni vlogi, ni razvidno, zakaj naj bi bil dolg družbe do tožnika v letu 2020 še vedno neporavnan, oziroma zakaj naj bi bilo sporno terjatev šteti za likvidno. Vsekakor naj bi obstajal dvom, da jo bo mogoče izterjati, to pa je razlog za zavarovanje pričakovane davčne obveznosti tudi z drugimi sredstvi.

10Tožba ni utemeljena.

11V zadevi je sporno zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti, ki je bilo opravljeno z izpodbijanimi sklepi, in ki sicer pravilno temelji na drugem odstavku 111. člena ZDavP-2. V konkretnem primeru je namreč nesporno, da pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR in so zato podani pogoji za zavarovanje še pred izdajo odločbe v postopku DIN, v katerem se obstoj davčne obveznosti ugotavlja.

12Sporen tudi ni način zavarovanja z zadevnimi sklepi, saj iz določb ZDavP-2 ne izhaja ovira za zavarovanje obveznosti iz terjatev, deležev v družbi in nepremičnin, kot to pravilno navaja že tožena stranka v svoji odločbi. Sporna je sorazmernost ukrepanja z ozirom na pričakovano davčno obveznost in ki ostaja med strankama sporna še tudi po tem, ko tožena stranka na pritožbo tožnika prvotno izdani sklep (31) spremeni in znesek terjatev, za katerega se odreja zavarovanje, omeji na znesek obveznosti, ki se po podatkih DIN pričakuje.

13Navzlic temu tožnik v tožbi vztraja pri svoji trditvi, da je zavarovanje nesorazmerno, in sicer zaradi "množenja zavarovanj", ki ga še vedno šteje za nesorazmeren poseg v njegovo lastnino. Trdi namreč, da je z odrejenimi zavarovanji davčni organ posegel v premoženje tožnika, ki presega višino verjetne davčne obveznosti. In ker je obveznost po sklepu (31) že zavarovana do zneska predvidene davčne obveznosti, naj bi, po navedbah tožnika, ne mogla obstajati več podlaga za dodatno zavarovanje, ki se nanaša na nepremičnine in na lastniški delež tožnika v družbi A. Tožnik torej v tožbi sklepu (31) kot takšnemu več ne nasprotuje, nasprotuje pa zavarovanju, ki se odreja s sklepoma (30) in (40), in zaradi katerega naj bi bilo, glede na sklep (31), s katerim se zavaruje celotna pričakovana davčna obveznost, po zatrjevanju tožnika zavarovanje nesorazmerno.

14Tožbena trditev, da ostaja izpodbijana odločitev v tem pogledu neobrazložena, ne drži in jo negira že tožnik sam, ko v tožbi nasprotuje razlogom toženke, iz katerih je zavrnila pritožbo zoper omenjena sklepa. Zavrnila pa je, kot sledi iz obrazložitve odločbe, pritožbo in vzdržala zadevna sklepa v veljavi zato, ker je ocenila, da obstaja verjetnost, da terjatve tožnika do družbe po sklepu (31) ne bodo poplačane, ter za to tudi navedla razloge.

15V zvezi z razlogi tožene stranke pa ima tožnik prav, ko navaja, da dobiček iz poslovanja ni namenjen poplačilu obveznosti, v konkretnem primeru poplačilu terjatev, ki jih ima tožnik do družbe A., in da zato poslovanje družbe A. z izgubo še ne pomeni, da terjatve ne bodo poplačane. To, da terjatve ne bodo poplačane iz dobička, sicer na načelni ravni drži, je pa poslovanje z izgubo tudi po presoji sodišča vsaj okoliščina oziroma takšen indic, ki kaže na težave pri poslovanju omenjene družbe in s tem na verjetnost, da za poplačilo terjatev ne bo dovolj sredstev oziroma premoženja, in da zato terjatve ne bodo poplačane. Več od verjetnosti pa se po presoji sodišča, ob dejstvu ugotavljanja pričakovane in s tem verjetne davčne obveznosti, tudi v pogledu ostalih okoliščin, ki utemeljujejo odrejeno zavarovanje, ne zahteva. Zato sodišče v pogledu verjetnosti nepoplačila pričakovane obveznosti po sklepu (31) sledi toženi stranki in tožbene ugovore kot ne dovolj prepričljive zavrača. Čim pa je tako in je podana verjetnost, da pričakovana obveznost po enem od sklepov ne bo v celoti poplačana, so podani razlogi za zavarovanje še z drugimi sredstvi, kakršno sledi iz izpodbijanih sklepov (30) in (40), in torej "množenje zavarovanj", ki mu tožnik nasprotuje v tožbi, v konkretnem primeru ni šteti za nesorazmerno.

16Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Dodatnih razlogov toženke, ker jih vsebuje odgovor na tožbo, sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso pri odločanju ni upoštevalo. V posledici tudi ni presojalo oziroma upoštevalo dodatnih utemeljevanj tožnika in toženke, ki jih v tej zvezi vsebujeta pripravljalni vlogi. Glede na povedano pa tudi ni slediti očitku tožnika o kršitvi pravic iz Ustave.

17Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18Ker v zadevi ključne dejanske okoliščine, kakršne so obstajale ob izdaji izpodbijanih sklepov in ki so podlaga za odločitev (tj. višina pričakovane davčne obveznosti, ki se zavaruje s sklepi, ter izguba družbe A. pri poslovanju) niso sporne, je sodišče odločilo o tožbi izven glavne obravnave.