VSM Sodba IV Kp 94260/2023

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 94260/2023 z dne 20. 5. 2024 obdolženega B. B. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je 180,00 EUR sodne takse, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se je po pooblaščencu pritožil zasebni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja in mu naloži plačilo stroškov postopka oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba pooblaščenca kršitve kazenskega zakona ne obrazloži, saj določno ne pove, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da to kršitev uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zato je zatrjevana kršitev povsem brez podlage.

5Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo in prepričljivo pojasnilo, zakaj obdolženec z besedami, ki izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, ni storil kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1.

6Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero se pritožnik ne strinja. Navaja, da so s strani obdolženca izrečene besede objektivno žaljive, podane z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, obdolženec pa z izrečenimi besedami ni ravnal zaradi obrambe svojih pravic in varstva upravičenih koristi, saj je zahteval nekaj, do česar sploh ni upravičen. Prav tako po mnenju pritožnika zasebni tožilec kot predsednik lovske družine ni dolžan trpeti intenzivnejših posegov v pravico do časti in dobrega imena kot obdolženec, ki je član lovske družine, ampak oba uživata to pravico v enakem obsegu.

7Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Za presojo, ali je izvršeno kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti besed ali izjav samih po sebi, ampak je treba v vsakem posameznem primeru pretehtati, koliko je utemeljena storilčeva omejitev pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) zaradi spoštovanja oškodovančeve pravice do časti in dobrega imena (35. člen Ustave RS) ter pri tem upoštevati naravo in pomen obeh pravic ter vse okoliščine primera.¹ Kaznivo dejanje razžalitve je tako izvršeno le, če storilec prestopi dopustne okvire pravice do svobode izražanja in s tem nedopustno poseže v oškodovančevo pravico do časti in dobrega imena. Način razreševanja kolizije teh dveh ustavno varovanih pravic ureja tretji odstavek 158. člena KZ-1. Navedena določba izključuje protipravnost za razžalitev, čeprav je ta v določeni izjavi objektivno vsebovana, če je izjava podana v okoliščinah, v katerih zakon daje prednost pravici do svobode izražanja pred varstvom časti in dobrega imena, in pod pogojem, da se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da izjava ni bila dana z namenom zaničevanja.

8V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje kolizijo obeh navedenih pravic pravilno razrešilo ter utemeljeno zaključilo, da obdolženec s svojim ravnanjem ni prestopil dopustne meje pravice do svobode izražanja ter ni nedopustno posegel v pravico zasebnega tožilca do časti in dobrega imena. Pravilno je v točkah 7 in 8 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so s strani obdolženca izrečene besede ("lažeš kot cigan in si za mene siromak") sicer objektivno žaljive, vendar pa je protipravnost njegovega ravnanja izključena na podlagi tretjega odstavka 158. člena KZ-1 (točke 9 do 12 izpodbijane sodbe). Kot je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je obdolženi tako žaljivo izrazil o zasebnem tožilcu pri obrambi svojih pravic in varstvu upravičenih koristi ter v resni kritiki ravnanja zasebnega tožilca kot predsednika Lovske družine Lendava (v nadaljevanju: društva), pa tega ni storil z namenom njegovega zaničevanja. Do takšnih zaključkov je utemeljeno prišlo na podlagi presoje izrečenih besed, okoliščin in konteksta, v katerem so bile izrečene, ter vloge obdolženca in zasebnega tožilca. Pritožba sicer poskuša prepričati, da obdolženec spornih besed ni izrekel zaradi obrambe svojih pravic in varstva upravičenih koristi, vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je v točkah 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno izpostavilo obdolženčevo (brezuspešno) prizadevanje za dostop do dokumentacije društva, ki mu ga je zasebni tožilec kot predsednik društva omogočil šele po posredovanju informacijskega pooblaščenca, na katerega se je obrnil obdolženec, pa še takrat mu zasebni tožilec zahtevane dokumentacije ni predal v celoti. Tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec sporne izjave podal v zvezi z uresničevanjem pravice do pridobitve zahtevane dokumentacije društva, torej pri obrambi svojih pravic in varstva upravičenih koristi.

9Ob takšni pravilni presoji obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje nadalje ugotavljalo, ali je obdolženec sporne izjave podal v še sprejemljivih okvirih pravice do svobode izražanja ali pa gre za izjave, podane z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, katerih izključni namen je osebna žalitev zasebnega tožilca. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da obdolženec spornih besed ni izrekel z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, za kar je sodišče navedlo podrobne in prepričljive razloge v točkah 10 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče. Ugotovitev o neobstoju zaničevalnega namena je utemeljilo s sosledjem dogodkov, samim izborom besed ter načinom in kontekstom njihovega izreka, upoštevajoč vlogo zasebnega tožilca in obdolženca. V zvezi s tem je pravilno izpostavilo, da je obdolženec sporne izjave podal po pregledu prejete dokumentacije, ko je ugotovil, da mu slednja tudi tokrat ni bila predana v celoti, čeprav je to zasebni tožilec zapisal v zapisnik ter je med obdolžencem in zasebnim tožilcem v zvezi s tem prišlo do besednega dvoboja, v katerem je zasebni tožilec obdolžencu očital, da laže ter zavaja, obdolženec pa se je odzval z izrekom spornih besed. Utemeljeno je upoštevalo tudi predhodna ravnanja zasebnega tožilca, ko je ta dober teden dni pred spornim dogodkom obdolženca vabil na pregled dokumentacije, pa ni prišel in se ni opravičil ter ga je obdolženec zaman čakal, kakor tudi s strani zasebnega tožilca podano prijavo obdolženca policiji zaradi možnosti izvajanja krivolova, ki pa je nato policija v postopku ni ugotovila. Tako je obdolženec tudi po oceni pritožbenega sodišča sporne izjave podal kot odziv na predhodna ravnanja zasebnega tožilca, usmerjene pa so bile v kritiko ravnanja zasebnega tožilca v vlogi predsednika društva (ad rem) in ne v njegovo osebno žalitev in blatenje (ad personam), zaradi česar zaničevalni namen obdolženca ni podan. V nasprotju s prepričanjem pritožnikov je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi status zasebnega tožilca in obdolženca. Zasebni tožilec kot predsednik društva, ki deluje v javnem interesu, mora biti pripravljen na kritike in neprijetne besede v zvezi z opravljanjem te njegove vloge. Dolžan je trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do časti in dobrega imena in je stopnja, ki jo mora dopustiti, ko gre za izražanje mnenj o njem višja, kot v primeru obdolženca kot člana društva. Upoštevajoč vse navedeno, tudi po presoji pritožbenega sodišča v ravnanju obdolženca, ki je sporne besede izrekel pri obrambi svojih pravic in varstvu upravičenih koristi, ni prepoznati zaničevalnega namena, pač pa kritiko ravnanja zasebnega tožilca kot predsednika društva, v posledici česar je kaznivost obdolženčevega ravnanja skladno s tretjim odstavkom 158. člena KZ-1 izključena.

10Po obrazloženem, ko pritožba tudi v preostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

11Drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP in je posledica neuspešne pritožbe zasebnega tožilca, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-345/01 z dne 5. 2. 2004.