VSC Sodba II Kp 11939/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen dve leti in osem mesecev zapora. Oprostilo ga je povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ne pa tudi krivdno povzročenih stroškov kazenskega postopka, ki so bili do izreka sodbe zaznamovani v višini 509,01 EUR in katere mora obtoženec plačati skladno z določilom 94. člena ZKP. Obtožencu je sodišče naložilo v plačilo tudi potrebne izdatke oškodovanca B. B. ter nagrado ter potrebne izdatke njegovega pooblaščenca odvetnika C. C. iz Celja iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo izdan poseben sklep po pravnomočnosti sodbe. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP je sodišče odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika D. D., odvetnika v Slovenskih Konjicah ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika E. E., odvetnika v Celju, ki sta bila obtožencu postavljena po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun. V skladu s prvim in drugim odstavkom 105. člena ZKP je sodišče odločilo, da je obtoženec dolžan poravnati oškodovancu B. B. premoženjskopravni zahtevek v višini 167.350,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila in sicer od zneska 2.800,00 EUR od 1. 11. 2015 dalje, od zneska 163.000,00 EUR od 4. 4. 2016 dalje in od zneska 1.550,00 EUR od 2. 8. 2016 dalje, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovorniku iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje oziroma, da obtoženca oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovor obtoženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obtoženi storil kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo izpodbijano obsodilno sodbo, pritožbeno sodišče pritrjuje, se jim pridružuje in se v delih, ko argumentaciji sodišča prve stopnje niti ni kaj dodati, nanje tudi sklicuje.

5Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi poseglo v obtožnico in v izreku sodbe namesto s strani obtožbe zatrjevanega obtoženca "A. A. st." izpustilo ločevalni dodatek z imenom "st." ter nato na več mestih v izreku izpodbijane sodbe navajalo zgolj obtoženi "A. A." brez navedenega ločevalnega dodatka glede na rodovno zaporedje, pri čemer te spremembe ni obrazložilo. Na ta način je sodišče prve stopnje poseglo v obtožbo oziroma prekoračilo obtožbo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP. Sodba se namreč ne nanaša na osebo, ki je obtožena. Ker ni podana subjektivna identiteta med obtožnico in izrekom sodbe, je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, zaradi česar je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Zatrjevani procesni kršitvi nista podani. V prvem odstavku 364. člena ZKP je določeno, da se mora pisno izdelana sodba popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. Sodba mora imeti uvod, izrek in obrazložitev. V tretjem odstavku citiranega člena je določeno, da mora izrek sodbe, med drugim, obsegati osebne podatke o obtožencu (prvi odstavek 277. člena). Pisno izdelana sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse potrebne osebne podatke, na podlagi katerih je brez dvoma mogoče zaključiti, da se sodba nanaša na obtoženega A. A., torej na osebo, zoper katero je bila v tem kazenskem postopku vložena obtožnica in je tako nedvomno podana subjektivna (in tudi objektivna) identiteta med sodbo in obtožbo. Sodišče prve stopnje torej ni prekoračilo obtožbe, izrek sodbe pa tudi ni nerazumljiv, kot sicer neobrazloženo zatrjuje zagovornik v pritožbi.

7Zagovornik nadalje v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je imel obtoženi goljufivi namen in da je od vsega začetka zasledoval za cilj pridobiti protipravno premoženjsko korist od oškodovanca. V zvezi z zaključki sodišča prve stopnje glede dokazanosti goljufivega namena obtoženca sicer navaja, da uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa zagovornik prvih dveh navedenih pritožbenih razlogov ni obrazložil. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi namreč, da izpovedba oškodovanca ni zanesljiva, saj da jo je tekom postopka večkrat spremenil, nadalje, da obtoženi oškodovanca ni mogel preslepiti glede svojega finančnega stanja, ker je bil oškodovanec z njim seznanjen, prav tako, da je bil oškodovanec seznanjen z dejstvom, da se je obtoženi nahajal v postopku osebnega stečaja.

8Vse naštete trditve obrambe, s katerimi zagovornik podaja lastno dokazno oceno in skuša z njo izpodbiti s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno dejansko stanje, so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljene. Sodišče prve stopnje je na strani od 13 do 16 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo celovito in prepričljivo dokazno oceno izpovedbe oškodovanca B. B., katero je ocenilo kot verodostojno. Opredelilo se je tudi do manjših, nebistvenih razhajanj v njegovih navedbah tekom različnih faz postopka (izpovedba v preiskavi, na glavni obravnavi in nenazadnje njegove navedbe ob podaji kazenske ovadbe). Navedlo je jasne in življenjsko logične razloge, na podlagi katerih je gradilo svoj zaključek o tem, da je obtoženi od samega začetka ravnal z goljufivim namenom, z edinim ciljem, da od oškodovanca, kateri mu je zaradi dolgoletnega poznanstva njega in zlasti njegovih staršev, povsem zaupal, pridobi premoženjsko korist.

9Oškodovančevo izpovedbo, ki je v celoti verodostojna tudi po oceni pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju povezalo tudi z izvedenimi dokazi. Potrdila, za katera obtoženi priznava, da jih je napisal in svoj podpis na njih dal overiti pri upravni enoti, v celoti potrjujejo izpovedbo oškodovanca o tem, kdaj in v kakšnih zneskih je denar izročil obtožencu. Na dveh potrdilih je naveden tudi rok vračila, medtem ko je glede tretjega potrdila o posoji zneska 1.550,00 EUR oškodovanec povedal, da mu je obtoženi ob izročitvi denarja obljubil, da mu ga bo vrnil v kratkem času. Oškodovanec je v celoti zavrnil navedbe obrambe, da naj bi ob posoji denarja obtožencu vedel, da se le-ta nahaja v osebnem stečaju. Povedal je, da ga je o tem seznanil šele njegov odvetnik tik preden sta podala zoper obtoženca kazensko ovadbo. Takšna izpovedba oškodovanca je prepričljiva že zato, ker si je težko predstavljati, da bi oškodovanec obdolžencu posodil denar kar trikrat zapored ob poznavanju dejanske zadolženosti obtoženca, ki je razvidna iz listin stečajnega spisa. Oškodovančevi navedbi, da je šele tik pred podajo kazenske ovadbe zoper obtoženca, od svojega odvetnika izvedel, da se obtoženi nahaja v postopku osebnega stečaja, pa pritrjuje tudi podatek, da je oškodovanec po pooblaščencu pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani najprej vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za znesek 167.350,00 EUR, ki pa je bil s sklepom istega sodišča št. VL 74447/2016 z dne 25. 7. 2016 zavržen prav zaradi stečajnega postopka, ki je bil dne 8. 12. 2014 začet nad obtoženim kot dolžnikom in do takrat še ni bil zaključen. V kolikor bi oškodovanec resnično vedel za uvedeni postopek osebnega stečaja zoper obtoženca, bi bilo povsem nelogično vlagati predlog za izvršbo z njegove strani, , saj dokler teče postopek osebnega stečaja (ne glede na to ali je upnik v tem postopku prijavil svojo terjatev ali ne), vložitev predloga za izvršbo na poplačilo terjatve v izvršilnem postopku ni dopustna.

10Sodišče prve stopnje je posebno skrbnost namenilo presoji obtoženčevega goljufivega namena in je glede dokazanosti le tega navedlo jasne in prepričljive razloge v točkah 32, 34 in 35 obrazložitve. Ne le, da je obtoženi izkoristil dolgoletno poznanstvo oškodovanca z obtoženčevimi starši, da se mu je predstavljal kot uspešen poslovnež s podjetjem na ..., kot lastnik številnih nepremičnin, ga osebno sprejel v razkošni stanovanjski hiši na ..., temveč mu je tudi zamolčal, da je že od decembra 2014 v postopku osebnega stečaja, da je bilo v tem postopku priglašenih za več kot 2,2 mio EUR terjatev, da so bile del stečajne mase tudi njegove nepremičnine v Krajnski gori in v Celju. Goljufivi namen obtoženca je nadalje potrjen, kot je pojasnilo prvostopno sodišče, z njegovimi nadaljnjimi ravnanji, ko se je oškodovancu izogibal na raznorazne načine, kot je prepričljivo opisal sam oškodovanec, zato je zatrjevanje pritožbe, da oškodovanec ni predložil dokazov o tem, da naj bi obtoženca sploh kdaj pozval k vračilu, golo sprenevedanje.

11Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil oškodovanec v času posoje denarja seznanjen s finančnim položajem obtoženca in da je prostovoljno ter brez vsake prisile privolil v prikrajšanje. Takšne trditve so v nasprotju z izvedenimi dokazi tekom kazenskega postopka. O vseh teh dokazih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odločilo o krivdi obtoženca, pa je v obrazložitvi sodbe podalo jasne in prepričljive razloge, katerim se pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

12Zmotno je stališče obrambe, da je med obtoženim in oškodovancem šlo zgolj za civilnopravno razmerje, zaradi česar bi moral oškodovanec svoj zahtevek po plačilu odškodnine uveljavljati v civilnopravnem postopku. Na ta način zagovornik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je oškodovancu dosodilo premoženjskopravni zahtevek. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da je obtoženi oškodovancu s storitvijo kaznivega dejanja povzročil veliko premoženjsko škodo v višini 167.350,00 EUR. Z izrekom obsodilne kazenske sodbe je tako podan temelj za odškodninsko odgovornost obtoženca. Svojo odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v točkah od 42 do 45 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tem argumentom v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj je takšna odločitev sodišča prve stopnje bila pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje pa je tudi obrazložilo pravno podlago za prisojo zakonskih zamudnih obresti, kar sicer zagovornik neobrazloženo izpodbija.

13Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločbo o izrečeni kazenski sankciji ter pri tem odločilo, da ni najti nobenih razlogov za spremembo odločbe o kazenski sankciji v obtoženčevo korist. Sodišče prve stopnje je v točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe korektno navedlo vse okoliščine, ki so vplivale tako na izbiro kazenske sankcije, kakor tudi na višino izrečene zaporne kazni. Pri tem je kot tehtno obteževalno okoliščino upoštevalo višino premoženjske škode, ki je nastala oškodovancu, saj le-ta za več kot trikrat presega mejo, ki je v Kazenskem zakoniku določena kot meja za kvalificirano obliko obtožencu očitanega kaznivega dejanja ter posledično visoko premoženjsko korist, ki jo je obtoženi pridobil z izvršitvijo kaznivega dejanja, nadalje pa tudi njegovo vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja, ko je oškodovanca kar trikrat lažnivo zavedel in prepričal v izročitev denarja. Ne gre tudi spregledati, kot je zapisalo prvostopno sodišče, da oškodovancu do dneva izreka prvostopne sodbe ni povrnil ničesar. Kot olajševalne okoliščine je sodišče prve stopnje izpostavilo dejstvo, da obtoženi še ni bil kaznovan pred sodiščem, da skrbi za enega otroka in da ima sedaj urejeno življenje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se vse upoštevane olajševalne in obteževalne okoliščine ustrezno odražajo v višini izrečene zaporne kazni.

14Zagovornik v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo izpostavlja, da sodišče ni dovolj upoštevalo olajševalnih okoliščin na strani obtoženca in sicer njegove starosti, dejstva, da je obtoženec zelo slabega zdravstvenega stanja ter časovno odmaknjenostjo do dogodka. Na ta način naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in določbo prvega odstavka 374. člena ZKP. Navedene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, saj je prvostopno sodišče obrazložilo vse okoliščine, ki so vplivale na izbiro kazenske sankcij in na odmero višine kazni. V zvezi z zatrjevanim slabim zdravstvenim stanjem obtoženca pritožbeno sodišče izpostavlja, da je ta pritožbena navedba ostala zgolj na ravni zatrjevanja, saj zagovornik glede zdravstvenega stanja obtoženca ni predložil nikakršnih dokazil. Starost sama po sebi ni olajševalna okoliščina, zagovornik pa tudi ni obrazložil, zakaj naj bi v konkretnem primeru to predstavljalo pomembno olajševalno okoliščino. V zvezi z zatrjevano časovno odmaknjenostjo od dogodka pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da ne gre za tako pomembno okoliščino, ki bi opravičevala znižanje izrečene zaporne kazni.

15Pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa prav tako ne obremenjujejo kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Glede na neuspeh obrambe v pritožbenem postopku bi bil obtoženec dolžan plačati sodno takso kot strošek tega postopka. Vendar ga je pritožbeno sodišče, iz enakih razlogov kot je to storilo že sodišče prve stopnje, plačila sodne takse oprostilo, saj prejema le nizko pokojnino, preživljati pa mora tudi enega nepreskrbljenega otroka. Podlaga za taksno oprostitev je v določbah četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.