VDSS Sodba Psp 369/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 4. 2016 in št. ... z dne 15. 12. 2015 in da je toženec dolžan tožniku odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 2. 8. 2007, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V obširni pritožbi, v kateri se iste navedbe večkrat ponovijo, izpodbija sodbo iz razloga po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da interpretacija 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, ni pravilna. Ustavno sodišče RS s svojo odločitvijo ni izključilo možnosti uveljavitve zahtevkov na izplačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi toženca iz leta 2007 in novo odmerjeno starostno pokojnino v letu 2015. Njegova pravica temelji na temeljnih načelih pokojninskega in invalidskega prava, zlasti s pogojenostjo pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, saj bi se sicer ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom, pravice do socialne varnosti in lastninske pravice, ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter v načelo varnosti zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države. Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara, in ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti in o kateri je moč kadarkoli ponovno odločiti, če se pokaže, da niso bili upoštevani vsi prispevki pri izračunu osnove in odmere pokojnine. Pravnomočna odločba o odmeri iz leta 2007 tako ni ovira za ponovno odmero osnovne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan tudi za nazaj, glede na to, da gre za pridobljeno pravico iz materialnega zakona, ki je zajamčena ustavna pravica in je bila protiustavnost pri uporabi določila 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami ZPIZ/92) ugotovljena že leta 2002. Poleg tega pa je bilo dejstvo, da določen del prihodkov tožnika pri obračunu osnove ni bil upoštevan, tožniku ob izdaji odločbe z dne 5. 7. 2007 prikrito, saj iz same odločbe, niti iz izreka, ali iz obrazložitve, to dejstvo ne izhaja. Sklicuje se na 156. člen in 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Vztraja, da tožniku od 2. 8. 2007 dalje pripada razlika med že izplačanimi zneski in zneski, do katerih bi bil upravičen ob upoštevanju tega dela plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer pa po njegovem tudi 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 ne določa, da tožniku ne pripada razlika med ponovno odmerjeno pokojnino in že izplačanimi zneski vse od prvega dne upokojitve dalje. Meni, da je v danem primeru bila z odločbo toženca očitno kršena določba zakona in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Vztraja, da je opisana situacija nedopustna, saj posega v ustavno varovano varstvo pravice do pokojnine. Dejstvo je, da pokojnina tožnika ni bila odmerjena na podlagi vplačanih prispevkov in prejetih plač. Prvostopno sodišče, ki je kot pravno podlago navedlo odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 in 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), je zavzelo stališče, da je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 5. 7. 2007. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, stališče glede pravnomočnosti odločbe pa je napačno. Meni, da neupoštevanje dela plač pri odmeri pokojnine za odločbo z dne 5. 7. 2007 pomeni, da o tem delu dohodkov, ki sodijo v pokojninsko osnovo, za obdobje od 2. 8. 2007 do 30. 6. 2015, še ni bilo odločeno. Zato ni ovire za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, tudi za nazaj. V nasprotnem primeru je tožniku kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah. Tudi sicer je vprašljiva ustavnost odločbe, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej. Glede na raznoliko prakso v podobnih primerih pomeni grob poseg v ustavno načelo enake obravnave in nesprejemljivo prenašanje odgovornosti toženca na tožnika, ki na izračun pokojninske osnove ni imel nobenega vpliva in tudi z dejstvom neupoštevanja dela plače, namenjenega za notranji odkup delnic pri izračunu pokojninske osnove ni bil seznanjen. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in Ustave RS. V konkretnem primeru tudi ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, hkrati pa se sklicuje na to, da sodbe v določenem delu (glede pravnomočnosti) ni mogoče preizkusiti. Takšna pomanjkljivost bi kvečjemu predstavljala kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v konkretnem primeru tudi ta kršitev ni podana.

5Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 8. 4. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 15. 12. 2015. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo, ki jo je dne 2. 12. 2015 vložil pri tožencu za izdajo odločbe, po kateri bi bil upravičen do ponovne odmere starostne pokojnine v višjem znesku tudi za čas od 2. 8. 2007 dalje in na tej podlagi do izplačila razlike vse od 2. 8. 2007 in do 30. 6. 2015. Toženec se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 in poudaril, da tožnik zoper odločbo z dne 5. 7. 2007 ni vložil pritožbe in da tudi ni nikoli zahteval ponovne odmere starostne pokojnine z upoštevanjem delov plač za notranji odkup delnic.

6Iz dokumentacije izhaja, da je bila z odločbo št. ... z dne 5. 7. 2007 tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.180,49 EUR na mesec od 2. 8. 2007 dalje. Na podlagi že citirane odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 je toženec po uradni dolžnosti tožniku starostno pokojnino ponovno odmeril z odločbo št. ... z dne 9. 6. 2015 in sicer od 1. 7. 2015 dalje. Zoper citirano odločbo tožnik ni vložil pritožbe, ampak je dne 2. 12. 2015 predlagal izdajo odločbe o višji starostni pokojnini vse od upokojitve dalje, to je od 2. 8. 2007 dalje. Sporno v tej zadevi je torej vprašanje, ali ima tožnik pravico do ponovne odmere in pravico do višjega zneska starostne pokojnine vse od upokojitve dalje, to je od 2. 8. 2007 dalje.

7V zvezi z vprašanjem ponovne odmere pokojnine, je stališče zavzelo Ustavno sodišče RS v že citirani odločbi z dne 26. 3. 2015. Odločilo je, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS, tožencu pa je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnin, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Zavarovanci oziroma uživalci pokojnin, pri katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je izdal odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom, razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I. - IV. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če ji je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnin, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka).

8Med strankama ni sporno, da tožnik pred odločitvijo toženca o novi odmeri pokojnine z odločbo z dne 9. 6. 2015 ni vložil zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine in da je toženec po uradni dolžnosti začel postopek ponovne odmere starostne pokojnine. V postopku je ugotovil, da je tožnik prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Upoštevaje omenjeno dejstvo je toženec tožniku ponovno odmeril starostno pokojnino z odločbo z dne 9. 6. 2015 od 1. 7. 2015 dalje.

9Ker je bilo o pokojnini in tudi o sami višini pokojnine z odločbo z dne 5. 7. 2007 že pravnomočno odločeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji oziroma kot to ugotavlja Ustavno sodišče Republike Slovenije, je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Taka možnost je podana tudi v 183. členu ZPIZ-2. Ker ZPIZ-1 take določbe ni vseboval, je Ustavno sodišče RS presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. V 11. točki odločbe posebej poudarja, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnin v času veljavnosti ZPIZ-1 protiustavno neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je obravnavani, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. ZPIZ/92 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej. Enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe. Vse navedeno pomeni, da je ključnega pomena za samo odločitev v obravnavanem primeru dejstvo, da je odločba toženca z dne 5. 7. 2007 o odmeri starostne pokojnine od 2. 8. 2007, že pravnomočna, drugačno stališče pritožbe pa je pravno zmotno.

10V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča RS in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse do upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo. V konkretnem primeru je to vse od 2. 8. 2007, to je od dneva, ko je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine. Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je edino 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Glede na zakonsko ureditev in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožniku v nobenem primeru ni mogoče priznati več pravic, kot mu gredo po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ker zakon ne omogoča priznanja višjega zneska za nazaj, so s tem v zvezi neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uveljavljane pravice do višje starostne pokojnine, vse od upokojitve dalje.

11Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.