VSC Sklep I Kp 291/2022

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega podaljšal pripor.

2Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica A. A. iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor zoper obdolženega odpravi. Podrejeno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3Zoper sklep se je pritožila tudi zagovornica B. B. in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo pripora zoper obdolženega. Podrejeno predlaga, da pripor nadomesti z ukrepom hišnega pripora.

4Pritožbi sta neutemeljeni.

5Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa, v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, da je še vedno begosumen in ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost oškodovanca ter drugih ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženega tudi sorazmeren ukrep. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve nadalje izhajajo vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni, skladni in celoviti, zato pritožbi neutemeljeno očitata obremenjenost sklepa sodišča prve stopnje s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Zagovornica B. B. v vloženi pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, graja pred vsem vloženo obtožnico in se v tem delu izpodbijanega sklepa dotika le v toliko, kolikor se sklicuje na vloženo obtožnico. Večina razlogov s katerimi izpodbija utemeljen sum tako predstavljajo ugovorne navedbe iz že vloženega ugovora zoper obtožnico, o katerem bo odločal pristojni senat sodišča prve stopnje. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskimi zaključki, da utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, ki je bil ugotovljen s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave, s tekom preiskave zbranimi dokazi ni bil omajan. Zagovornici v pritožbah ponavljata zagovor obdolženca, ki je zanikal, da bi očitano mu kaznivo dejanje poskus uboja storil naklepoma. Sklicuje se na silobran, kar je v določenih segmentih potrdila tudi njegova partnerica, ki pa se z obdolženčevim zagovorom ne ujema glede uporabljenega noža in solzivca. Uporaba slednjega je izkazana ne le z izpovedjo oškodovanca, pač pa tudi z izpovedjo priče C. C. in tudi z mnenjem izvedenke za medicino, ki je ugotovila, da je bila zaradi uporabe solzivca poškodovana tudi oškodovančeva hčerka. Ugotovitve izvedenke pa tudi glede nastanka oškodovančevih poškodb ne nasprotujejo njegovi izpovedbi, za katero pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnicama meni, da se bistveno ne razlikuje od njegove prijave kaznivih dejanj, na kateri je temeljil sklep o uvedbi preiskave. Oškodovančevi izpovedbi pa ne nasprotuje niti izpoved priče Č. Č., še manj pa D. D., ki je slišala kričanje in otroško vpitje. Zato je tudi po presoji sodišča druge stopnje večja verjetnost, da se je dogodek zgodil tako kot je to opisal oškodovanec, od verjetnosti da se je zgodil tako kot je to v svojem zagovoru navajal obdolženec. V zvezi s pritožbeno izpostavljenimi kontradiktornimi dokazi (tudi zdravniškim potrdilom o poškodbah obdolženca) pa je potrebno dodati, da se takšni dokazi pri odločanju o priporu ne morejo ocenjevati na ta način, kot to uveljavljata zagovornici, saj je ocena takšnih dokazov prepuščena nadaljnjemu postopku. Pri odločanju o priporu je namreč treba presoditi ali iz zbranih podatkov in dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo zaključek, da sta bili storjeni obdolžencu očitani kaznivi dejanji in v tem pogledu prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Kadar pa dokazi in dejstva govorijo za in proti, mora biti odločitev prepuščena nadaljnjemu postopku.

7Takšnih zaključkov o obstoju utemeljenega suma ne morejo omajati niti navedbe zagovornic, da obdolženi ni imel nikakršnega namena škoditi oškodovancu in njegovi hčerki, niti trditve zagovornice A. A., da ni prav nihče dolžan trpeti agresije in agresivnih napadov na družinske člane, ki naj bi izhajala iz ravnanja oškodovanca ter da naj bi obdolženi proti oškodovancu ravnal zgolj z namenom obrambe (torej v silobranu), nato pa zaradi strahu ter v osebni stiski, takoj po dogodku zapustil Slovenijo in odšel na Kosovo, kjer naj bi imel dogovorjeno zaposlitev. Glede na vse predhodno navedeno, pritožbene navedbe obeh zagovornic, upoštevajoč vse okoliščine obravnavanega primera, na zaključke o obstoju utemeljenega suma nimajo nikakršnega relevantnega vpliva, zato so predmetni izsledki za obdolženega obremenilni in ne razbremenilni, kot želita to v pritožbah prikazati zagovornici. Nenazadnje iz izsledkov medicinskega izvedenskega mnenja izhaja, da je zgolj naključju in nikakor ne volji obdolženega, mogoče pripisati dejstvo, da obdolženemu očitanega dejanja (poskusa uboja) ni uspelo dokončati, in je tako kaznivo dejanje uboja ostalo le pri poskusu.

8Utemeljeni pa so tudi razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obdolženem podan priporni razlog begosumnosti. Obdolženec je sicer državljan Slovenije (in hkrati državljan Kosova), v času očitanih kaznivih dejanj pa je imelo v Sloveniji prijavljeno bivališče na naslovu Cesta v Laško 38, Celje, med tem ko naj bi neprijavljen z družino bival na naslovu ... . Navkljub navedeni povezavi s Slovenijo pa obdolženca ni odvrnilo, da ne bi takoj po storitvi kaznivega dejanja zapustil Slovenijo in se na ta način poskušal izogniti kazenskemu postopku, ko mu zaradi očitanega kaznivega dejanja poskusa uboja grozi visoko predpisana kazen od 5 do 15 let zapora. Obdolženec pa je celo sam povedal, da je neposredno po dogodku od matere izvedel, da ga zaradi pretepa iščejo policisti. Sodišče ob tem ni spregledalo niti dejstva, da od februarja 2022 tudi obdolženčeva otroka nista več obiskovala vrtca, prav tako naj ne bi na dotedanjem naslovu več bivala njegova partnerka in otroka. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sklepalo, da so obdolženi in njegova družina takoj po dogodku zapustili Slovenijo, zaradi česar se po oceni sodišča druge stopnje, obdolženčevo slovensko državljanstvo in prebivanje z družino v Sloveniji pred storitvijo kaznivega dejanja ter vpis otroka v slovensko šolo, premalo trdne povezave s Slovenijo, da bi obdolženec v Sloveniji zanesljivo ostal.

9Pritožbeno sodišče tako glede na vse do sedaj navedeno pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da je begosumnost pri obdolžencu povsem realna in konkretna, saj je tudi celo v času, ko je bila načrtovana njegova izročitev Sloveniji in je bil zato na Kosovu v priporu, iz hišnega pripora pobegnil. Izročitev obdolženega pa je bila nato uspešno izvedena šele dne 22. 3. 2024.

10Zato se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe zagovornic, da priporni razlog begosumnosti ni izkazan, ker naj bi bil obdolženi sicer eksistenčno vezan na Slovenijo (ima prijavljeno stalno bivališče in družino) in mora skrbeti za nepreskrbljeno partnerko in otroke, iz Slovenije pa da je pobegnil iz strahu ter da se je organom pregona sam predal. Ob tem pa naj ne bi imel v tujini prijavljenega bivališča, niti zaposlitve, prav tako naj ne bi v tujini prejemal nobenih dohodkov. Pri obdolženem namreč obstoji povsem konkretna nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost, lahko ponovno zapustil ozemlje Slovenije in pobegnil nazaj na Kosovo ali v kakšno tretjo državo, s tem pa se izognil dokončanju tega postopka.

11Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša.

12Tako objektivne okoliščine - teža, način in okoliščine izvršenih dveh kaznivih dejanj, med drugim tudi eno najtežjih zoper življenje in telo, kot tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obdolženčeve osebne lastnosti (izredna agresivnost, nasilnost, predrznost, nepredvidljivost, in nekritičnost ter brezčutnost), ko naj bi oškodovanca sprva poškropil s solzivcem, ob tem zadel njegovo hčer in ji ob tem povzročil neizmeren strah in telesno poškodbo, nato pa naj bi oškodovanca še napadel z nožem in mu povzročil štiri vbodne rane na telesu, vse navedeno pa naj bi storil ob dejstvu naključnega srečanja z oškodovancem ter brez predhodnega resnega konflikta, kažejo na pravilnost in utemeljenost zaključkov sodišča prve stopnje, o realni obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Da temu ni tako in da obdolženec ni izkazal izredne agresivnosti, predrznosti in nepredvidljivosti, pa zagovornici izvajata iz lastne ocene zbranih dokazov oziroma iz zagovora obdolženca, da je ravnal v silobranu, s čimer pa pritožbenega uspeha ne moreta doseči.

13Takšnih zaključkov pa ne more omajati niti pritožbeno izpostavljena obdolženčeva nekaznovanost in dejstvo, da med begom (dve leti) pred slovenskimi pravosodnimi organi, obdolženec naj ne bi storil novega kaznivega dejanja. Glede na navedeno se kot neutemeljene izkažejo tudi navedbe zagovornice A. A. o neobstoju konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi obdolženi takšno kaznivo dejanje lahko ponovil.

14Pritožbeno sodišče na podlagi vsega povzetega pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da je ponovitvena nevarnost pri obdolženem nedvomno podana. Zaključki sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti namreč temeljijo na objektivnih in subjektivnih okoliščinah obravnavanega dogodka, ko naj bi se obdolženec silovito odzval na sicer povsem vsakdanji in malenkostni zaplet, in to ob navzočnosti oškodovančevega mladoletnega otroka, pri čemer naj bi bil uporabljen solzivec in nož, kar nedvomno kaže na obdolženčevo nepredvidljivost v njegovih ravnanji in neobčutljivost za posledice takšnih ravnanj, upoštevajoč tudi njegovo ravnanje po dogodku. Pritožbi obeh zagovornic obdolženega v zvezi z ugotovljenim obstojem pogojev za pripor, zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata kršitev določb kazenskega postopka.

15Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženca, pritožnici ne moreta izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor zoper obdolženega ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je namreč razumno obrazložilo, da teža ter način storitve obravnavanih kaznivih dejanj (poskus uboja po 115. členu KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 ter lahka telesna poškodba po 122. členu KZ-1), ki naj bi ju obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil na škodo varnosti in zdravja oškodovanca in njegove leto in pol stare hčerke, utemeljujejo zaključek, da je pripor edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo preprečiti ponovitveno nevarnost obdolženega in odvrniti njegovo begosumnost. Utemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren noben drug milejši ukrep (hišni pripor) kot v pritožbi predlagata obe zagovornici, s katerim bi bilo mogoče enako učinkovito zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja tega postopka ter da kaznivih dejanj ne bi ponavljal. Ukrep pripora je tako za zagotovitev varnosti, zdravja in življenja oškodovanca ter drugih ljudi ter zagotovitev nemotenega poteka kazenskega postopka edini primeren in sorazmeren ukrep. Zato slednji utemeljeno odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Tako se pritožbena zavzemanja za drugačen zaključek, glede na vse do sedaj navedeno, izkažejo kot neutemeljena.

16Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki obeh zagovornic niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa, sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

17Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev teh pritožb po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.