UPRS Sodba I U 462/2022-21

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Povzetek dosedanjega upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril komunalni prispevek v višini 965,50 EUR zaradi priklopa enostanovanjske hiše na naslovu ... (ID ...) na zemljišču s parc. št. ..., k.o. ..., v kraju ... na javni vodovod Litija (...) (1. točka izreka), določil način in rok plačila (2. točka izreka) ter še odločil, da z vodenjem upravnega postopka upravnemu organu niso nastali stroški postopka (3. točka izreka).

2V obrazložitvi je prvostopenjski organ navedel, da je bilo na območju naselja ... zgrajeno novo vodovodno omrežje Litija, odsek ... S tem je bila tožniku omogočena priključitev enostanovanjske hiše na navedenem naslovu. Organ v postopku ni presojal, ali se je tožnik dolžan priključiti na vodovod ali ne, ker se je postopek vodil na podlagi izdanega soglasja za priključitev, št. SK-0075-2021-118 z dne 18. 3. 2021, ki je postalo pravnomočno 27. 9. 2021. Upoštevajoč 217. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) ter 2. člen Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje občine Litija (Odlok) se komunalni prispevek odmeri zaradi izboljšanja parcele s komunalno opremo po uradni dolžnosti. Tožnik je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka glede na 220. člen ZUreP-2. Organ je v nadaljevanju obrazložil način odmere komunalnega prispevka, sledeč Odloku.

3Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika je še dodal, da so z izgradnjo javnega vodovoda v določenem oskrbovanem območju in s pravnomočnostjo soglasja na priključitev na javno vodovodno omrežje izpolnjene pravne in dejanske predpostavke za (hipotetično) možnost izvedbe priklopa. Iz Odloka o oskrbi s pitno vodo tudi izhaja (14. člen), da je dolžnost lastnika stavbe, da izgradi priključek na javni vodovod na lastne stroške. Vsi pogoji priklopa so bili določeni v soglasju za priključitev na javno vodovodno omrežje z dne 18. 3. 2021. Ugotavljanje, ali obstaja podlaga za oprostitev priključitve objekta na javni vodovod oziroma za izdajo soglasja za začasno ali stalno uporabo lastnih sistemov za oskrbo z vodo ali ureditev individualnega vodovodnega sistema po drugem odstavku 69. člena Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Občine Litija (OPN Litija), bi lahko bilo predmet postopka pred pravnomočnostjo soglasja za priključitev. Upravljavec javnega vodovodnega omrežja KSP Litija je očitno v tem primeru ocenil, da ga ni mogoče subsumirati pod drugi odstavek 69. člena OPN Litija. Izpodbijanje pravnomočne odločitve o izdanem soglasju v tem postopku ni mogoče.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4Tožnik je v tožbi navedel, da njegovi hiši ni omogočena priključitev na javni vodovod. Da bi bila ta dejansko omogočena, bi bilo treba izvesti vodovodni priključek od nepremičnine na naslovu ... do samega javnega vodovoda oziroma od mesta priklopa. Sama priključitev je pogojena z velikimi stroški, katerih bremena tožnik nikamor ne zmore nositi in od njega ni mogoče zahtevati, da jih nosi izključno zaradi javnega interesa, saj lastnega interesa za priključitev tožnik v resnici nima. Tožnik in pred njim njegovi pravni predniki že ves čas uporabljajo vodno zajetje, ki se nahaja na zemljišču s parc. št. ..., k.o. ..., in za katerega ima tudi vodno dovoljenje, št. 35526-28582/2004, torej ima zagotovljeno oskrbo s pitno vodo, na ta način se z vodo oskrbuje že celo življenje in ni nikakršne ovire, da ne bi bilo tako tudi v bodoče. Iz ponudbe D., d.o.o. z dne 8. 10. 2021 izhaja, da znašajo stroški izvedbe novega vodovodnega priključka na njegov objekt okvirno oziroma najmanj 3.410,62 EUR. Poleg je treba upoštevati še znesek, naložen tožniku z izpodbijano odločbo, kar skupaj pomeni stroške v višini 4.376,22 EUR. Tožnik pri tem izrecno opozarja, da je ponudba D., d.o.o. prenizka, ker niso upoštevane specifike terena, saj gre za strmo in gosto poraščeno gozdnato površino oziroma bi moral biti priključek napeljan naokrog po cesti, kar bi tudi povečalo stroške. Tožnik je upokojenec z nizko pokojnino, ima zdravstvene težave (čaka na operacijo kile ter operacijo obeh kolenskih sklepov), teh stroškov si ne more privoščiti, sploh pa ti niso potrebni, glede na zagotovljeno oskrbo s pitno vodo. Pogoji po 2. členu Odloka zato niso podani. Tožnik je D., d.o.o. predlagal, da ga zaradi načela sorazmernosti oprosti priključitve na javni vodovod ali izgradi oziroma pripelje vodovodni priključek do njegovega dvorišča, da se bo nanj priključil. V tem primeru bi možnost priključitve na javni vodovod dejansko obstajala. Odlok pri besedni zvezi ''možnost priključitve'' zagotovo ni predvidel zgolj hipotetične možnosti priključitve. O ponovnem predlogu tožnika za oprostitev obveznosti priključitve na javni vodovod še ni odločeno in je zato izpodbijana odločba najmanj preuranjena. Tožnik je predlagal, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da je bila na oskrbovanem območju naselij ... in ... dograjena širitev javnega vodovodnega omrežja Litija, odsek ... v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, št. 351-10/2017-12 z dne 6. 7. 2017, ter za katerega je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, št. 351-256/2020 z dne 27. 1. 2021, kar vse izhaja iz pravnomočnega soglasja za priključitev na javno vodovodno omrežje, št. SK-0075-2021 z dne 18. 3. 2021. Na tem območju se nahaja nepremičnina tožnika. Z izgradnjo novega odseka vodovoda je prišlo do izboljšanja komunalne opremljenosti nepremičnine tožnika, s čimer so po ZUreP-2 in Odloka izpolnjeni pogoji za odmero KP. Pogoj za odmero KP je izpolnjen, če obstaja možnost priključitve. Tožnik zato nima prav, da možnosti priključitve ni, ker priključek ni narejen, saj je ta razlog v njegovi sferi. Toženka ni dolžna graditi individualnih priključkov (18. člen Odloka). Možnost priključitve tudi ni zgolj hipotetična glede na izdano soglasje, iz katerega izhaja tudi mesto priključitve na javni vodovod. Sicer je pa soglasje pravnomočno in bi tožnik moral s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper soglasje, dokazati, da v naravi obstajajo takšne fizične ovire, ki onemogočajo izvedbo priključka, česar ni storil. Po 12. členu Odloka o oskrbi s pitno vodo je obvezna priključitev in uporaba javnega vodovoda, zato se tožnik ne more sklicevati, da javni interes v tem primeru ni podan. Povzela je še 2. točko izreka vodnega dovoljenja. Kot že navedeno, je bilo za vodovodno omrežje na območju tožnika izdano uporabno dovoljenje z dne 27. 1. 2021, ki je pravnomočno. Toženka je zato predlagala, da sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške tega postopka.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet spora je zakonitost odločitve o odmeri komunalnega prispevka tožniku zaradi priklopa enostanovanjske hiše na naslovu ... (ID ...) na javni vodovod Litija (...) v višini 965,50 EUR. Odločitev je organ utemeljil na 217. in drugem odstavku 220. člena ZUreP-2 ter Odloku.

8Po 217. členu ZUreP-2 je komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmerja na območju celotne občine (drugi odstavek). Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (tretji odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se določi na podlagi podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (četrti odstavek). S plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe (peti odstavek). Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo poravnani vsi stroški priključevanja objekta na obstoječo komunalno opremo v razmerju do občine, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti (šesti odstavek). Vlada podrobneje določi način izračuna in odmere komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (sedmi odstavek).

9Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo, ali ki povečuje zmogljivost objekta ali spreminja njegovo namembnost (drugi odstavek 220. člena ZUreP-2).

10Odlok v 2. členu določa, da se komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo odmerja na območju celotne občine za naslednjo komunalno opremo, med drugim vodovodno omrežje (prvi odstavek), v 12. členu in nadaljnjih pa določa njegov izračun in odmero.

11Iz podatkov spisa (in kar med strankami ni sporno) izhaja naslednje: - da je bilo na območju, kjer se nahaja tožnikova stanovanjska hiša, zgrajeno novo javno vodovodno omrežje, in - da tožnikov objekt dosedaj na javno vodovodno omrežje ni bil priklopljen. Že ti dejstvi pa sta tudi po oceni sodišča, sledeč zgoraj citiranim določbam ZUreP-2 in Odloku, dali prvostopenjskemu organu podlago za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča.

12Tožnik ugovarja, da v tem primeru sploh ni možnosti priključitve, saj bi bilo treba prej izvesti priključek od njegovega objekta do mesta priklopa na javni vodovod.

13Zakon določa, da gradnjo komunalne opreme zagotavlja občina (prvi odstavek 156. člena ZUreP-2). Komunalno opremljeno je stavbno zemljišče, ki ima urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanj mogoče izvesti priključke na: - javno elektroenergetsko omrežje, - javno vodovodno omrežje in - javno kanalizacijsko omrežje (prvi odstavek 149. člena ZUreP-2).

14Zakon torej predpostavlja, da mora komunalno opremo zagotoviti občina1, priključek pa investitor, torej v tem primeru tožnik. Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem komunalne opremljenosti zemljišča v sodbi, X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019, zavzelo stališče, da je treba za presojo možnosti priključitve posamezne nepremičnine (ko se torej šteje, da je zemljišče komunalno opremljeno) ugotoviti, kakšna je prava razmejitev med dolžnostjo občine, da zagotovi komunalno opremo (javno infrastrukturo) in dolžnostjo investitorja, da zagotovi izgradnjo priključka na komunalno opremo.

15V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni Gradbeni zakon in ZUreP-2 ne definirata pojma priključka, ga pa definira (še sedaj veljavna) Uredba o oskrbi s pitno vodo (izdana na podlagi tretjega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja in za izvrševanje 36. člena istega zakona ter na podlagi drugega odstavka 109. člena Zakona o vodah) v 3. členu, 15. točka. Tako je priključek stavbe ali gradbenega inženirskega objekta na javni vodovod (v nadaljnjem besedilu: priključek na javni vodovod) cevovod od javnega vodovoda do odjemnega mesta in njegova oprema; priključek na javni vodovod je v lasti lastnika stavbe ali gradbenega inženirskega objekta in ne sodi med objekte in opremo javne infrastrukture; priključni sklop na javni vodovod, odjemno mesto in obračunski vodomer so sestavni deli priključka na javni vodovod.

16Tako je treba po presoji sodišča še vedno uporabiti razlago iz že citirane sodbe, X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019, v kateri je Vrhovno sodišče pojasnilo razliko med priključkom in javno (sekundarno) komunalno infrastrukturo, in sicer je navedlo, da se ne razlikujeta zgolj glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije. Komunalni priključek je priključek objekta na objekt komunalne oskrbe in njegovo omrežje, možnost priključka pa se ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za posamezen objekt in je torej vezan na izgradnjo določenega objekta, saj šele takrat nastane potreba in dolžnost izgradnje priključka za priključitev na javno infrastrukturo. Skladno s tem za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil zgrajen ločeno od posamezne gradnje, npr. za zagotavljanje koristi večjemu številu (predvidenih) objektov. Funkcija priključka je torej namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist, kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo. Komunalna oprema zemljišča (torej javna infrastruktura in ne priključek) ne more ostati v zasebni lasti, saj jo je tudi v primeru komunalnega opremljanja zemljišča na podlagi pogodbe o opremljanju treba prenesti na občino (157. člen ZUreP-2).

17Da je priključek na javni vodovod del stavbe oziroma gradbenega inženirskega objekta in last lastnika stavbe oziroma gradbeno inženirskega objekta, ki ga je lastnik dolžan zgraditi na lastne stroške, izhaja tudi iz prvega odstavka 14. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju občine Litija.

18Pri tem je treba še upoštevati, da se komunalni prispevek odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (kot to izhaja iz citiranega drugega odstavka 217. člena ZUreP-2). Tudi glede možnosti priključitve je uporabljivo stališče Vrhovnega sodišča iz omenjene sodbe, po katerem mora občina zagotoviti priključitev objektov na javno infrastrukturo, tako da se kot komunalno opremljene lahko štejejo le tiste parcele, pri katerih se je priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo lahko izvedla (le) na podlagi izgradnje posameznih priključkov. Če je bilo pred tem za priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo (javno infrastrukturo) treba šele izgraditi dodatne objekte, ki nimajo (več) značilnosti priključka, temveč značilnosti infrastrukture (torej komunalne opreme), navedenih parcel pravno ni bilo mogoče šteti za komunalno opremljene.

19Da priključitev na komunalno infrastrukturo ni omogočena, kot pojasnjeno zgoraj, pa tožnik ne ugovarja, zaradi česar tudi ne vzdrži njegov ugovor glede nemožnosti priključitve na javni vodovod.

20Tožnik tudi ne more z uspehom zatrjevati, da nima interesa za priključitev glede na izdano vodno dovoljenje, po katerem že ves čas uporablja vodno zajetje na parc. št. ..., k.o.... Iz vodnega dovoljenja, št. 35526-28582/2004 z dne 30. 8. 2006, namreč izhaja, da se to izdaja za določen čas in sicer velja do 31. 12. 2020, preneha pa veljati v 1 (enem) letu od dokončnosti uporabnega dovoljenja za javni vodovod, ki je zgrajen na območju, na katerem imajo stranke stalno ali začasno prebivališče (II. točka izreka). Ne samo, da je veljavnost citiranega dovoljenja potekla, temveč je bila tudi vezana na izgradnjo javnega vodovoda v območju, kjer tožnik stalno prebiva. In ker je do izgradnje javnega vodovoda na tem območju, tj. območju ... prišlo, obveznost priključitve na javni vodovod pa izhaja iz že citirane Uredbe o oskrbi s pitno vodo, natančneje iz njenega 10. člena v zvezi s prvim odstavkom 3. člena, in Odloka o oskrbi s pitno vodo, tudi ta tožbeni ugovor ne vzdrži sodne presoje.

21Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe o previsokih stroških priključka (ki po ponudbi D., d.o.o. z dne 8. 10. 2021 znašajo 3.410,62 EUR in ki so po mnenju tožnika izračunani v prenizkem znesku glede na specifičnost terena) in nezmožnosti njihovega plačila s strani tožnika zaradi njegovih premoženjskih razmer. Kot je tožniku pojasnil že drugostopenjski organ v svoji odločbi, bi tožnik ugovor v zvezi z visokimi stroški priključka moral uveljavljati v postopku izdaje soglasja za priključitev. Ker pa se predlog za oprostitev plačila priključka tudi ne nanaša na ta postopek, tj. postopek odmere komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da je izpodbijana odločba izdana preuranjeno, ker o drugem predlogu tožniku za oprostitev plačila priključka še ni bilo odločeno.

22Glede na navedeno je sodišče, ker je spoznalo, da je izpodbijani akt pravilen in bil izdan v zakonitem postopku, hkrati pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

23Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave, ker so se obe stranki postopka odpovedali glavni obravnavi in predlagali sodišču, da odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

24Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika in toženke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.