UPRS Sklep I U 126/2024-13

Tožba se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi sklepa povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj je povedal na osebnih razgovorih. Prvi ponovni zahtevek tožnik vlaga, ker ima v Sloveniji službo in si želi tukaj ostati. Zatrdil je, da ostajajo razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, isti, kot v predhodnem postopku. Od izdaje odločitve se ni zgodilo nič novega. Ko je bil v Sloveniji, mu je umrla mati. Vlagatelj na razgovoru ni imel ničesar drugega dodati. Tožena stranka nadalje v sklepu navaja, da je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je vlagatelj pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju: pristojni organ) predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer 11.7. 2023. Pristojni organ je o podani vlagateljevi prošnji odločil ter 24. 8. 2023 izdal odločbo št. 2142-3847/2023/5 (1222-12), s katero je prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnil. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da vlagateljeve navedbe niso takšne narave, da bi izpolnjevale pogoje za podelitev mednarodne zaščite, saj je prošnjo utemeljeval z revščino. Vlagatelj je zoper odločbo pristojnega organa vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije 13. 9. 2023 s sodbo št. I U 1261/2023-11 kot neutemeljeno zavrnilo. Vlagatelj je zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije nato vložil pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki jo je s sodbo št. I Up 260/2023 z 10. 11. 2023 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije. Odločba pristojnega organa je postala pravnomočna 10. 11. 2023 s sodbo Vrhovnega sodišča ter 20. 11. 2023 tudi izvršljiva. Vlagatelj je nato 18. 12. 2023 pri pristojnemu organu podal prvi ponovni zahtevek za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka nadalje na podlagi preučitve izjav ki jih je vlagatelj podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, na osebnem razgovoru, kot tudi ob podaji prvega zahtevka, zaključuje, da vlagatelj ob podaji prvega zahtevka ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov. Tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je pristojni organ vlagateljev prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, s sklepom zavrgel.

2Tožnik v tožbi predlaga, da se naj izpodbijani sklep tožene stranke razveljavi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Dejansko tožbo utemeljuje zgolj z navedbami, da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj v matični državi dolgoročno ne more preživeti. V pogojih izjemne revščine, ki obstajajo v Kraljevini Maroko je za preživetje izjemnega pomena pomoč družine, on sam pa nima družine, ki bi mu pomagala. Tožnik v tožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar v tožbi svojih navedb ne obrazloži.

3Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, vztraja, da je pravilen in zakonit, ter predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Zaradi narave svoje odločitve sodišče v tem sklepu tudi vsebine odgovora na tožbo ne povzema.

4Sodišče je dne 23. 1. 2024 prejelo dopis tožene stranke št. 2142-3847/2023/32, v katerem tožena stranka sodišče obvešča, da je tožnik dne 17. 1. 2024 samovoljno zapustil azilni dom, Cesta v Gorice 15, kjer je bil začasno nastanjen, kot to izhaja iz uradne evidence tožene stranke, in ji njegovo sedanje prebivališče ni znano. Sodišče je dne 29.1.2024 opravilo glavno obravnavo, kjer je pooblaščenki tožnika predočilo dokumentacijo o tem, da je tožnik zapustil azilni dom. Tožena stranka je na glavni obravnavi navedla, da se tožnik ni vrnil v azilni dom, prav tako je pooblaščenka tožnika navedla, da nima informacija o tem, da bi se tožnik vrnil v azilni dom. Sodišče je tako štelo, da se tožnik do dne 26.1.2024 ni vrnil v azilni dom in da je azilni dom samovoljno zapustil že 17.1.2024 in se torej ni vrnil v roku treh dni (2. alineja 2. odst. 50 člena ZMZ-1).

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi ponovni prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku sodišče ni opredeljevalo, zaradi česar jih tudi ni podrobneje povzemalo v tem sklepu.

6Pri tem sodišče v zvezi z navedenim opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 315/2016, kjer je sodišče navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS).

7Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je enako stališču, kot ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v številnih drugih prejšnjih odločitvah, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.