UPRS Sklep I U 573/2024-19

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je še, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v 6 mesecih od 21. 9. 2023 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo.

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 23. 8. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Na dan odvzema tožnikovih prstnih odtisov je tožena stranka ugotovila, da je 15. 8. 2023 Republika Hrvaška vnesla tožnika v Centralno evidenco EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru je tožena stranka seznanila tožnika s tem, da je tožena stranka poslala prošnjo za ponovni sprejem pristojnemu organu Republike Hrvaške, ki je 21. 9. 2023 odgovoril, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Po izvedenem postopku je tožena stranka ocenila, da tožnik v obravnavani zadevi ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v odgovorno državo članico.

3Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Zaradi narave svoje odločitve sodišče tudi podrobneje ne povzema vsebine tožbe.

4Pooblaščenka je z vlogo z dne 25. 3. 2024 sodišče obvestila, da se tožnik ne nahaja več na ozemlju Republike Slovenije, vendar je s tožnikom še v stiku. Trdi, da ima tožnik pravni interes, saj je rok za predajo odgovorni državi članici že potekel, kar je privedlo do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, ki ga je imel v Republiki Sloveniji.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da iz uradnih evidenc Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil prostore azilnega doma v Ljubljani 17. 3. 2024 in se do dne priprave odgovora na tožbo v azilni dom ni vrnil. V nadaljevanju prereka tožbene navedbe po vsebini.

6Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednji razlogov:

7Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe, zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Iz 6. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 izhaja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku tako pravice kot tudi obveznosti, med katerimi so stalna dosegljivost pristojnemu organu, odzivnost na njegova vabila in podrejenost njegovim ukrepom. Vrhovno sodišče RS je povzelo presojo iz sklepa Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 3936/07 z dne 4. 7. 2008, ki je temeljila na enaki določbi 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti. Ustavno sodišče RS je v navedeni zadevi presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno pritožbo v navedeni zadevi je zavrglo, saj je zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo.

9Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi iz tožnikovega ravnanja razvidno, da je s tem, ko je zapustil azilni dom in ni sporočil, kje se nahaja, prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Ob upoštevanju navedenih stališč Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS okoliščina, ki jo zatrjuje tožnik, da je v stiku s pooblaščenko kljub temu, da ni v Republiki Sloveniji, po presoji sodišča ne pomeni, da ni bila tožnikova zapustitev azilnega doma samovoljna, saj tožnikova pooblaščenka ni trdila, da se je tožnik vrnil v azilni dom ali je sporočil, kje je nastanjen.

10Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na obvestilo tožene stranke, je tožnik 17. 3. 2024 po svoji volji zapustil azilni dom in se ni vrnil vanj. Samovoljna zapustitev Azilnega doma dne 17. 3. 2024 izhaja tudi iz izpisa iz uradne evidence Azilnega doma, ki se nahaja v upravnem spisu (priloga B2). Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

11Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.