VSC Sklep I Kp 89695/2023

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2Zoper sklep se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Pritožnica predlaga naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni v smislu pritožbenih navedb in obtoženca izpusti na prostost.

3Pritožba ni utemeljena.

4Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegova begosumnost in ponovitvena nevarnost, v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Zaključek o obstoju utemeljenega suma je sodišče prve stopnje stopnje utemeljilo s sklicevanjem na pravnomočno obtožnico ter vse dokaze, na katerih le ta temelji. Niti iz pritožbenih trditev niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma. Tako ni mogoče pritrditi stališču zagovornice, da glede na predloženo dokazno gradivo ne izhaja utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja s strani obtoženca, saj je le ta bil s pravnomočnostjo obtožnice potrjen, zagovornica pa z lastno dokazno oceno izpovedb prič ter podatkov na katerih temelji prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenosti suma, pravilnosti prvostopenjskega zaključka o obstoju le-tega ne more omajati. Pritožbena dokazna ocena izpovedi zaslišanih prič je preuranjena oziroma v predmetnem pritožbenem preizkusu neupoštevna. V tej fazi kazenskega postopka se namreč ne ocenjuje dokazov, saj je to pridržano senatu na glavni obravnavi, ki dokaze izvaja neposredno in na podlagi tega sprejema dokazno oceno.

6Zato so pravilni zaključki izpodbijanega sklepa, da je na ravni utemeljenega suma mogoče sklepati, da je obtoženi spravil dva tuja državljana (državljana Turčije), ki nista imela dovoljenja za vstop in bivanje v Sloveniji, čez mejo na njeno ozemlje, z namenom pridobitve premoženjske koristi. Z zanikanjem izvršitve obtoženemu očitanega kaznivega dejanja in navajanjem primerljive sodne prakse zagovornica ne more uspeti. Namreč po preizkusu pritožbeno izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zaključilo, da je podan utemeljen sum, da je obtoženi kaznivo dejanje storil na način kot se mu očita, pri čemer je bila, kot že navedeno, utemeljenost tega suma preizkušena s pravnomočno obtožnico. Ne gre pa spregledati niti dejstva, da je obtoženec po izdaji izpodbijanega sklepa, z državnim tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, ki ga je prvo sodišče sprejelo ter obtoženca (nepravnomočno) spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, za katerega utemeljen sum, po stališču pritožnice, naj ne bi bil izkazan. Ravno nasprotno, z obtoženčevim priznanjem krivde, je v pravnomočni obtožnici ugotovljen utemeljen sum, le še dodatno potrjen.

7Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zoper obtoženca, državljana Gruzije, ki ga na Republiko Slovenijo, kjer nima niti stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev, niti nikakršnega premoženja, ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, nedvomno podan razlog begosumnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obtoženi prosto prehaja meje evropskih držav, saj naj bi iz podatkov njegovega osebnega telefona izhajalo, da se je na ozemlju Slovenije v bližini državne meje in ob avtocesti že večkrat poprej zadrževal, v mesecu decembru leta 2023 pa bil dvakrat tudi že v Italiji. V Italijo naj bi se vračal tudi sedaj. Tako se posplošene navedbe zagovornice, da namen obtoženega izvršiti obravnavano kaznivo dejanje s tem še ni izkazan, izkažejo za ne konkretizirane in neutemeljene. Pravilno in utemeljeno je sklepanje sodišča prve stopnje, da se je obtoženi v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu, z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, kar pritožba sicer zanika, vendar zgolj na načelni ravni, ko ne ponudi nobenega konkretnega razloga zaradi katerega naj bi se obtoženec nahajal na ozemlju RS. Teža očitanega kaznivega dejanja in kazen (od 3 do 10 let zapora in denarna kazen), ki je zanj predpisana (po tretjem odstavku 308. člena KZ-1), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da obstoji realna nevarnost, da bi obtoženi v primeru izpustitve na prostost pobegnil in se izognil kazenskemu postopku in zaporni kazni. Glede na vse navedeno so tako zaključki sodišča prve stopnje, da so pri obtoženem utemeljeno podani priporni razlogi begosumnosti nedvomno pravilni in utemeljeni.

8Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval.

9Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Sodišče je utemeljeno sklepalo, da si obtoženec, ki je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje, le ta pridobiva s kriminalno dejavnostjo kot se mu očita v tem postopku.

10Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine očitanega kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 10 let in denarna kazen, izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Obtoženčeve negativne osebne lastnosti (vztrajnost, trdno odločenost, premišljenost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in dejstvo, da obtoženi nima rednih sredstev za preživljanje (opravlja priložnostna dela), in je brez vsakršnega premičnega in nepremičnega premoženja, po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženčeva ravnanja vodilo koristoljubje. Obtoženi naj bi od tujcev prejel plačilo za opravljeni prevoz v skupnem znesku 200 EUR (100 po osebi EUR). Takšnih zaključkov izpodbijanega sklepa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe zagovornice, da očitki o pričakovanju velikih zaslužkov pri izvršitvi kaznivega dejanja pri obtoženemu niso izkazani. Po oceni pritožbenega sodišča glede vsega navedenega tako ne obstoji noben dvom, da je bilo kaznivo dejanje skrbno načrtovano in storjeno izključno zaradi pridobitve premoženjske koristi.

11Utemeljenih zaključkov sodišča prve stopnje, da je pri obtoženem izkazana ponovitvena nevarnost pa ne omajejo niti navedbe pritožnice, da obtoženi do sedaj še ni bil obsojen za kazniva dejanja, in se izkažejo za neutemeljene. Iz izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bil obtoženi že dne 4. 11. 2023 ustavljen na Poljskem, v vozilu pa je prevažal štiri ilegalne migrante, kar nedvomno kaže na obtoženčevo predhodno aktivnost povezano z opravljanjem ilegalnih prevozov tujcev, ki nimajo dovoljenj za vstop niti za bivanje na ozemlju Slovenije. Tako je utemeljeno sklepanje, da obstoji nevarnost, da bi obtoženi v primeru izpustitve na prostost lahko ponovno izvrševal istovrstna kazniva dejanja v zvezi z ilegalnimi prevozi migrantov.

12Po prepričanju pritožbenega sodišča je tako glede na vse do sedaj ugotovljeno nedvomno utemeljen sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obtoženem povsem realna in konkretna.

13Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornice obtoženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP)

14Če bo za obtoženega nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.