VSRS Sodba I Up 62/2024

Pritožba zoper sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1791/2023-20 z dne 3. 1. 2024 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep toženke št. 2142-6130/2023/7 (1221-12) z dne 30. 11. 2023, s katerim je zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.¹ S sklepom je ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe in izvršitev prej navedene odločbe (pravilno sklepa - o.p. Vrhovno sodišče) toženke zadržalo do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2V obrazložitvi je pojasnilo, da ni sporno, da je bil tožnik 23. 9. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške ter da je upoštevaje (b) točko člena 18(1) Uredbe Dublin III toženka pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, ki je skladno s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III odgovornost za to pisno prevzela. Pritrdilo je tudi stališču, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na ilegalno prečkanje hrvaško - bosanske meje in na nadaljnjo policijsko obravnavo tožnika, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU).

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper sodbo (I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa) vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi. Ponovno opisuje obravnavo, ki je je bil deležen s strani hrvaške policije in s tem utemeljuje, da obstaja tveganje, da bo na Hrvaškem (ponovno) podvržen nečloveškemu ravnanju. Pri tem se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023 in izpostavlja, da ta sodba govori o neustreznem odzivu in pripravljenosti hrvaških organov, pri čemer ne razlikuje med policisti in uradnimi osebami. Sodišču prve stopnje očita, da je navedbe o tem, da mu je bila vročena odločba, da mora v določenem roku zapustiti hrvaško ozemlje, da hrvaška policija ljudem v podobni situaciji izroči papirje, na katerih piše, da morajo v roku 24 oz 48 ur zapustiti državo in njegovo sklicevanje na hrvaško zakonodajo, neutemeljeno označilo kot prepozne, saj jih je navedel že na osebnem razgovoru, kjer je pojasnil, da je po oddanih prstnih odtisih prejel papir, ki je bil napisan v hrvaškem jeziku in ga ni razumel. Vztraja tudi pri očitku, da Vrhovno sodišče brez obrazložitve vztraja pri dokazovanju sistemskih pomanjkljivosti, kar predstavlja odstop od odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up 613/16.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnik po vsebini (smiselno) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja tako, da ponavlja tožbene navedbe. Pavšalno zatrjuje, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v primeru predaje Republiki Hrvaški tam ne bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja zaradi sistemskih pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.² Ob tem se ponovno sklicuje na sodbo ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 17. 1. 2023 ter na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, ki naj je Vrhovno sodišče ne bi upoštevalo.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik povsem splošno nasprotuje stališčem izpodbijane sodbe in se sklicuje na dokaze, do katerih se je opredelilo že sodišče prve stopnje. V prejšnji točki navedeni pritožbeni očitki so v odsotnosti kakršnekoli utemeljitve, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna, nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti, posledično pa tudi ne ugotoviti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Lahko le pritrdi sodišču prve stopnje, ki je v 41., 42. in 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa glede tožbenih navedb v zvezi z sodbo ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, ugotovilo, da ta sodba za obravnavani primer ni relevantna, saj v njej ni bilo ugotovljeno, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III. Vrhovno sodišče poudarja, da se citirana sodba nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sodbi in sklepu I Up 250/2023 z dne 28. 11. 2023, se namreč navedena sodba ESČP nanaša na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedlo do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. ESČP je v zvezi s tem primerom ugotovilo kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka s strani pristojnih organov. Na tej podlagi pa ni mogoče posplošeno zaključiti, da so človekove pravice na Hrvaškem kršene, torej da niso priznane in varovane. Med državami članicami EU je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

8Pritrditi je mogoče tudi presoji sodišča prve stopnje, da predstavljajo tožbene navedbe o vročitvi odločbe, v kateri je bilo določeno, da mora v določenem roku zapustiti hrvaško ozemlje; da hrvaška policija ljudem v podobni situaciji izroči papirje, na katerih piše, da morajo v roku 24 oziroma 48 ur zapustiti državo ter da natančno branje hrvaške zakonodaje razkriva zelo dobro in premišljeno zasnovan sistem, ki na prvi pogled daje zakonito pravno podlago za tovrstna ravnanja in postopke, katerih cilj je osebe prisiliti v zapustitev hrvaškega sistema, novote in je pritožnik z njimi prekludiran. Gre namreč za nova dejstva, ki so v direktnem nasprotju s pritožnikovimi navedbami, ki jih je podal na osebnem razgovoru, kjer je pojasnil, da je po odvzemu pristnih odtisov prejel papir, ki ga ni razumel, saj je bil pisan v hrvaškem jeziku in ga je kasneje tudi izgubil. Pa tudi sicer, če bi sodišče prve stopnje navedene tožbene navedbe upoštevalo, je očitno, da te pavšalne navedbe, ki nimajo potrditve v ugotovljenem dejanskem stanju, da naj bi hrvaška policija pritožniku izročila dokument, za katerega ni vedel kaj na njem piše in ga je izgubil, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

9Pritožnik ne more uspeti niti s pavšalnim sklicevanjem na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, saj vzporednic med zadevama ni videti, niti jih pritožnik v pritožbi ne navaja. Stališča iz navedene odločbe pa so bila že presežena s sodbo SEU v zadevi C- 578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017.³

10Navedbe, o tem, da je poročilo AIDA, na katerega se sklicuje toženka, zastarelo in da ni dokazov, da se prošnje tujcev, ki so vrnjeni po Dublinu dejansko obravnavajo, pa pritožnik prvič navaja šele v pritožbi. Ker ob tem ne pojasni, še manj dokaže, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave, jih Vrhovno sodišče, ker gre za nedovoljene pritožbene novote, ni upoštevalo (prvi odstavek 74. člena ZUS-1).

11Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
³ SEU je v nasprotju s stališčem iz navedene odločbe Ustavnega sodišča o obvezni uporabi t. i. klavzule suverenosti v ustaljeni sodni praksi sprejelo stališče, da sodišče države članice te države ne more prisiliti k uporabi navedene klavzule, glej npr. odločitev SEU v združenih zadevah C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, DG in drugi proti CZA in Ministero dell’Interno, z dne 30. 11. 2023. Glej tudi odločitve Vrhovnega sodišča, npr. sodba I Up 6/2017 z dne 15. 2. 2017, sodba in sklep I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017.