VSRS Sodba I Up 97/2024

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 194/2024-13 z dne 5. 2. 2024 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3835/2023/12 (1221-15) z dne 19. 1. 2024, s katerim je navedeni organ tožene stranke zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.¹ S sklepom pa je ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in izvršitev prej navedene odločbe (pravilno sklepa - op. Vrhovno sodišče) zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2V obrazložitvi je kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU).

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo potrdilo stališče toženke, da je za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Odločitev sodišča prve stopnje glede na obrazložitev (27. točka) temelji na ugotovitvah, da je pritožnik prišel na Hrvaško in da je bil 29. 6. 2023 vnesen v evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito. Poleg tega je ugotovilo, da je nastala procesna situacija iz drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III,² ki je enakovredna sprejetju zahteve s strani Hrvaške.

7Tem ugotovitvam pritožnik v pritožbi konkretizirano ne nasprotuje, temveč zgolj ponavlja tožbene navedbe, da toženka ne razpolaga z verodostojnimi dokumenti, ki bi izkazovali, da je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišču prve stopnje torej očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar pa iz vsebine njegovih ugovorov izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila presoja sodišča o njegovem statusu na Hrvaškem napačna. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo s strani sodišča prve stopnje in toženke ugotovljeno dejansko stanje za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.³

8Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

9Pritožnik v zvezi s tem v pritožbi vztraja, da takšne sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški obstajajo. Utemeljuje jih s svojimi izkušnjami ob vstopu v Republiko Hrvaško, zlasti z nasilnim ravnanjem hrvaških policistov in z nerazumevanjem jezika postopka, in se sklicuje na nekatere slovenske članke, dostopne na internetu, v katerih poročajo o lanskem protestnem shodu proti podobnim odločitvam toženke, na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-392/22 z dne 29. 2. 2024 ter na razloge za odločitev Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 269/22 z dne 8. 5. 2023.

10Te pritožbene navedbe so po vsebini zgolj ponovitev tožbenih navedb, do katerih se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo - s sklicevanjem na razloge sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je pojasnilo, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja hrvaških policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje. Tej presoji Vrhovno sodišče pritrjuje, saj se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na položaj, v katerem se bo prosilec znašel po predaji.⁴

11Da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice, sicer izhaja iz 64. točke obrazložitve sodbe Sodišča EU z dne 29. 2. 2024 v zadevi C-392/22,⁵ na katero se pritožnik tudi sklicuje.

12Na podlagi teh materialnopravnih izhodišč je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na razloge izpodbijanega sklepa pritrdilo tudi ugotovitvam toženke, da iz relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (tudi iz poročil AIDA in EUAA) ne izhaja, da pritožniku v okoliščinah, ugotovljenih v obravnavani zadevi, ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje njegove prošnje, kot jo zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III. Dokazno je ocenilo tudi informacije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi, ki so jih v postopku predložili pritožnikovi pooblaščenci, vključno s članki o lanskem protestnem shodu proti podobnim odločitvam toženke (31. točka obrazložitve), na katere ponovno opozarja pritožnik v pritožbi. Zgolj posplošeno nestrinjanje s to oceno pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe. Pritožnik namreč v tem pogledu pravno odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov mednarodne zaščite na Hrvaškem, še ni prišel v stik, da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija, v pritožbi niti ne izpodbija.

13Iz zgoraj navedenih razlogov na drugačno presojo (ne)obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na stališče iz odločitve nemškega upravnega sodišča, ki je na podlagi domnevnih nepravilnosti policijskega ravnanja na državni meji sklepalo na tveganje o spoštovanju obveznosti, ki jih Republika Hrvaška ima na podlagi Uredbe Dublin III. Navedena odločitev v posameznem specifičnem primera namreč še ne more utemeljiti obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški. Poleg tega se, kot izhaja iz njenega pavšalnega pritožbenega povzemanja, ta nanaša na vprašanje verižnih deportacij oseb, ki nimajo položaja prosilca za mednarodno zaščito. To pa, kot navedeno, za obravnavano zadevo glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob upoštevanju pravilnih materialnopravnih izhodišč, ni relevantno. Nenazadnje se po ugotovitvah, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 9. točki obrazložitve, predaje prosilcev iz drugih držav članic (tudi iz Nemčije) v Republiko Hrvaško neprekinjeno izvajajo. Pritožnik sicer tudi v pritožbi trdi, da toženka ni navedla vira teh informacij, vendar pa je ta očitek očitno neutemeljen, saj je tožena stranka v izpodbijanem sklepu izrecno navedla, da gre za statistične podatke hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve in se sklicevala na konkretno spletno stran.

14Tudi v zvezi s pritožbenimi očitki o opustitvi tolmačenja v hrvaškem upravnem postopku je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 295/2023 z dne 21. 12. 2023 s sklicevanjem na 82. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU v zadevi C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (N. S.) že pojasnilo, da vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice, kot je na primer opustitev postavitve tolmača, ne vpliva na obveznost predaje in da lahko prosilec s tem povezano sodno varstvo (enako kot to velja za ostale zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin) uveljavlja v Republiki Hrvaški.

15Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi navedbe (34. točka izpodbijane sodbe), ki jih je pritožnik podal šele v tožbi, to je glede zdravstvenega stanja, ki naj bi se mu postopno poslabševalo, ter presojalo morebitni učinek predaje na njegovo zdravstveno stanje. Pri oceni, da ne gre za posebej hudo fizično bolezen, se je oprlo na pritožnikove izjave in dodalo, da sam niti ni trdil, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje razlog, da se ga ne preda Hrvaški niti, da tam ne bo deležen ustrezne zdravstvene oskrbe. Tudi tem ugotovitvam pritožnik v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje, temveč zgolj ponovi tožbeni očitek, da je toženka nepravilno navedla, da je mlad in zdrav.

16Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Ta določa obveznost ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod, če država članica, na katero je naslovljena zahteva za ponovni sprejem, ne odgovori v predpisanem roku.
³ Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbenem postopku tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno stališče v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021.
⁴ Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločbo Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023, 31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča.
⁵ Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 64.-65. točka obrazložitve.