VSRS Sodba I Up 74/2024

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5822/2023/17 (121-11) z dne 22. 1. 2024, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.¹ S sklepom pa je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se izvršitev izpodbijanega sklepa zadržala do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje presodilo, da je izpodbijana odločitev toženke zakonita in pravilna. Izhajalo je iz pozitivnega rezultata iz sistema EURODAC, v katerem je bil tožnik zaveden s sklicno številko (case ID) "1", torej so mu bili v Republiki Hrvaški prstni odtisi skladno z 9. členom Uredbe Eurodac² odvzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Ker je Republika Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Presodilo je, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi v pritožbenem postopku ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Republika Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito,³ niti to, da je Republika Hrvaška odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela.

7Pritožnik pa v pritožbi ugovarja stališču sodišča prve stopnje, da je glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu bistveno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Pritožnik meni, da je to stališče v konkretnem primeru napačno in vztraja, da umetno razlikovanje med policijskim in azilnim postopkom ni dopustno. Ponavlja tožbene navedbe, da se po njegovem azilni postopek začne, ko si vnesen v evidenco na policijski postaji kot prosilec za azil oziroma vlagatelj namere. Navaja, da če tožniku že prej na Hrvaškem niso bila zagotovljena vsa jamstva v skladu z Uredbo Dublin III, potem utemeljeno domneva, da mu le-ta ne bodo zagotovljena tudi v primeru predaje Hrvaški.

8Ta pritožbeni očitek je neutemeljen. Vrhovno sodišče poudarja, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.⁴ To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča.⁵ Tudi Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.⁶

9Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da se pritožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo pritožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. V azilnem domu na Hrvaškem se po lastni volji ni nastanil in ni imel stikov s tamkajšnjimi uradnimi osebami, po oddaji prstnih odtisov tudi ni imel težav s policisti in drugimi osebami. Tudi, če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaške policije resnične, pa po presoji sodišča prve stopnje ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

10Vse kvalificirane okoliščine tega primera so že bile predmet sodne presoje pred sodiščem prve stopnje, Vrhovno sodišče pa rezultatom te presoje pritrjuje, saj je sodišče prve stopnje konsistentno in celovito presodilo dejansko stanje. Ker izvedbe drugih dokazov pritožnik v pritožbenem postopku ni predlagal, se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in sodišče prve stopnje, taka presoja pa je po ustaljeni sodni praksi omejena.

11Kot je pritožniku pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, njegov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi niti ni imel stikov (56. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa).⁷ Pritožnikovo vztrajanje na stališču, da zaradi ravnanj hrvaške policije obstaja ovira za njegovo predajo Hrvaški, zato ne more imeti uspeha. Na drugačno stališče tudi ne more vplivati pritožbena trditev, da pritožnik ne loči med policijskim in azilnim postopkom. Z njo namreč ne uveljavlja nobenega pravnega argumenta, temveč izraža le nestrinjanje s takim stališčem. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je bila pritožniku že sedaj na Hrvaškem kršena pravica do tolmača, saj slednja pripada pritožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.

12Tudi pritožbeni ugovori o tem, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevane izdane odločbe, s katero naj bi Republika Hrvaška tožniku naložila, da mora hrvaško ozemlje zapustiti v roku 24 ur, so neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje po presoji vseh okoliščin zaključilo, da ni logično, da bi Hrvaška tako odločbo tožniku izdala (48. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa). Pritožnik v pritožbi v zvezi s tem zgolj povzema odločitev sodišča prve stopnje in pavšalno izraža nestrinjanje s takim stališčem, pri tem pa se ne opredeli do ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal nobenega tehtnega razloga, zakaj odločbe ni obdržal.

13Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo informacij v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi, ki so jih v postopku predložili pritožnikovi pooblaščenci, saj iz izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da se je do teh informacij v celoti opredelilo (55. točka in nasl. obrazložitve). Pritožnikovo vztrajanje na zmotnem stališču, da ločevanje med policijskim in azilnim postopkom ni ustrezno ter da so zato za obravnavano zadevo relevantni zatrjevani "push backi", ki se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije, je tako upoštevaje, da bo pritožnik Hrvaški predan v dublinskem postopku in ob zgoraj že obrazloženem, neutemeljeno. Zgolj to, da se z zanj neugodnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje pritožnik ne strinja, ne more voditi do obstoja zatrjevane kršitve.

14Pritožbeno ponavljanje tožbenih navedb, da iz zagotovila, ki ga je predložila toženka, ni jasno, kako ga bodo obravnavali hrvaški organi, je neutemeljeno, saj se je do tega očitka v celoti opredelilo že sodišče prve stopnje, ko je v zvezi z listino (z dne 12. 12. 2023), s katero je Republika Hrvaška potrdila svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, dalje presodilo, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran in je imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje ter se izjavi o (za odločitev) pomembnih dejstvih in da je toženka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost (47. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa). Pritožnik tej presoji ne ugovarja, zato ji Vrhovno sodišče le pritrjuje.

15V zadevi tako ni mogoče ugotoviti, da bi bil pritožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen sistemskim pomanjkljivostim azilnega sistema oziroma nevarnosti, da bo izpostavljen ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic oziroma 4. člena Listine.

16Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).
³ Iz izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pritožnik 13. 9. 2023 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške.
⁴ Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločba Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023, 31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča.
⁵ Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.
⁶ Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 64.-65. točka obrazložitve.
⁷ Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023.