VSRS Sodba in sklep I Up 64/2024

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1859/2023-24 z dne 9. 1. 2024 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1859/2023-24 z dne 9. 1. 2024 se zavrže.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5334/2023/11 (1221-11) z dne 15. 12. 2023, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.¹ S sklepom je zavrnilo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2V obrazložitvi sodbe se je Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Poudarilo je, da je toženka pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška. Pritrdilo je tudi ugotovitvi toženke, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Presodilo je, da tožnik ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Zato je štelo, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

4Pritožnik je dne 27. 2. 2024 vložil tudi pravočasno dopolnitev pritožbe, v kateri Upravnemu sodišču očita, da se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do nekaterih njegovih navedb (še zlasti glede obrazca in poteka postopkov na hrvaškem) oziroma sodbe ni ustrezno obrazložilo.

5Toženka na pritožbo in njeno dopolnitev ni odgovorila.

K I. točki izreka

6Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

7Med strankama ni sporno, da je bil pritožnik 27. 8. 2023 vnesen v centralno evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in da je slednja na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje.²

8Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški.

9Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje konsistentno in celovito presodilo dejansko stanje in ugotovilo (21., 22. in 23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa), da se pritožnikove navedbe o neprimernem in nasilnem ravnanju hrvaških policistov ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema, temveč na predhodni policijski postopek, ko je imel status tujca, pritožnika pa ob predaji Republiki Hrvaški ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito.

10Izvedbe drugih dokazov pritožnik v pritožbenem postopku ni predlagal, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in Upravno sodišče, taka presoja pa je po ustaljeni sodni praksi omejena.

11Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), za namene uporabe 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ni pomembno, ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III, nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Skupni evropski azilni sistem in načelo medsebojnega zaupanja namreč zagotavljata, da uporaba tega sistema v nobeni fazi in v nobeni obliki ne povzroči resne nevarnosti kršitve člena 4 Listine, ki ustreza členu 3 EKČP. V zvezi s tem bi bilo protislovno, če bi obstoj take nevarnosti v fazi azilnega postopka onemogočil predajo, ta nevarnost pa bi se tolerirala, kadar bi se ta postopek končal s priznanjem mednarodne zaščite. Zato mora tudi sodišče, ki odloča v upravnem sporu zoper odločitev o predaji, kadar ima na voljo elemente, ki jih je zadevna oseba predložila, da bi dokazala obstoj take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb. Merilo pri tej presoji pa mora dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve.³ Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.⁴

12Vse kvalificirane okoliščine obravnavanega primera so že bile predmet sodne presoje pred Upravnim sodiščem, Vrhovno sodišče pa rezultatom te presoje pritrjuje. Tudi zatrjevane okoliščine policijskega postopka niso pravno odločilne za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Uredbi Dublin III, ki bi bile upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo pritožnik znašel po predaji.⁵ Iz navedenih zatrjevanih okoliščin policijskega postopka tako (kot pravilno ugotavlja Upravno sodišče v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa) ne izhaja niti, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen sistemskim pomanjkljivostim azilnega sistema, niti da obstaja nevarnost, da bi bil v primeru vrnitve sam izpostavljen ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju v smislu 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine. Te povezave pritožnik ne konkretizira in ne utemelji niti v pritožbenem postopku.

13Pritožnik ne oporeka ugotovitvam Upravnega sodišča v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli kot tujca, ki se je nezakonito nahajal na ozemlju njihove države, in da ga bodo obravnavali hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija.⁶ Prav tako Vrhovnemu sodišču niso razvidni razlogi, zaradi katerih bi lahko iz domnevnega, s strani pritožnika zatrjevanega ravnanja hrvaške policije sklepali, da bi se v primeru vrnitve Republiki Hrvaški zatrjevane kršitve ponovile, da bi jih torej izvajali hrvaški organi, pristojni za odločanje o mednarodni zaščiti. Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).⁷ Zgolj pavšalna navedba, ki nima potrditve v ugotovljenem dejanskem stanju, da naj bi pritožniku hrvaška policija izročila dokument, za katerega ni vedel, kaj na njem piše (ki ga je sam zavrgel) in da naj bi mu v angleškem jeziku povedali "go go" ter jih izpustili v gozd, ne more pripeljati do drugačne odločitve v tej zadevi. Upravno sodišče je namreč ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledilo obrazložitvi toženke v izpodbijanem sklepu, pri tem pa v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa posebej opozorilo na ugotovitev toženke, da je nelogično, da bi pritožnika hrvaška policija najprej evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito in se s tem zavezala za obravnavo njegove prošnje, nato pa ga napotila v gozd. Glede kopije obrazca, ki ga je pritožnikova pooblaščenka predložila na naroku dne 3. 1. 2024, in naj bi dokazoval, da pritožnik ne bo deležen postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški v primeru vrnitve v skladu z Uredbo Dublin III, pa je Upravno sodišče v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa prepričljivo obrazložilo, da ta ni v povezavi s pritožnikom, saj ni sporno, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, tudi sicer pa nikoli ni navajal, da bi mu bil izročen takšen obrazec. Tej presoji pritožnik ni konkretizirano ugovarjal, zato ji Vrhovno sodišče pritrjuje. Glede na navedeno pa je očitno neutemeljen tudi očitek, da naj se Upravno sodišče ne bi opredelilo niti do obrazca niti do pritožnikove izpovedbe o tem, da naj bi jim hrvaški predstavniki oblasti rekli, da jih na ozemlju Republike Hrvaške ne želijo in naj gredo.

14Kot že navedeno, drugih okoliščin, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi bila dopustna, pritožnik ne navaja. Pritožnik tako ne izpostavlja nobenih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale odstop od meril odgovornosti, ki so določena v III. poglavju Uredbe Dublin III.

15Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s sodbo ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 17. 1. 2023. Upravno sodišče se je namreč do citirane sodbe opredelilo v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pravilno presodilo, da za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantna, saj v njej ni bilo ugotovljeno, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III. Vrhovno sodišče poudarja, da se citirana sodba nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sodbi in sklepu I Up 250/2023 z dne 28. 11. 2023 se namreč sodba nanaša na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedlo do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka s strani pristojnih organov. Ker gre torej za v bistvenem drugačen primer od obravnavanega, se Upravno sodišče ni bilo dolžno širše opredeljevati do te sodbe, kot to smiselno v II. točki pritožbe zatrjuje pritožnik.

16Vrhovno sodišče poudarja, da odločitev v obravnavanem primeru ni v nasprotju s stališči sodbe Vrhovnega sodišča I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023. Ne drži namreč, da bi Upravno sodišče prezrlo dokaz - odgovor nevladne organizacije HPC, ki ga je pritožnikova pooblaščenka dobila v upravnem postopku. Četudi pritožnik te listine v tožbi ni izrecno izpostavil, se je Upravno sodišče do nje opredelilo v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Poudarilo je, da neobstoj organizacij za nadzor nad tem, kaj se na Hrvaškem dogaja z dublinskimi povratniki, še ne pomeni da bi bile v teh azilnih postopkih podane kakršnekoli pomanjkljivosti. Takšno stališče glede vpliva odgovora HPC na dokazno vrednost poročila AIDA iz leta 2023 v zvezi z vprašanjem dostopa dublinskih povratnikov do azilnega sistema je sprejelo tudi že Vrhovno sodišče.⁸ Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o tem, da naj bi Upravno sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede tega, kaj se dogaja s prosilci po Uredbi Dublin III, ki so predani Hrvaški. Glede na navedeno pa Upravno sodišče tudi ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj razlogi sodbe v 24. in 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju, kot to zmotno zatrjuje pritožnik.

17Pritožnik ne more uspeti niti s pavšalnim sklicevanjem na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, ki naj je Upravno sodišče v obravnavani zadevi ne bi upoštevalo, saj vzporednic med zadevama ni videti. Stališča iz navedene odločbe pa so bila že presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017.⁹ Da pa bi sam postopek izročitve povzročil tveganje nečloveškega in ponižujočega ravnanja, pritožnik niti ne zatrjuje. Tudi sicer pa ne drži, da naj Upravno sodišče ne bi upoštevalo pritožnikove izpovedi, da je bil na Hrvaškem dvakrat pretepen, da so mu dvakrat vzeli denar in enkrat telefon, oziroma, da naj njegove izpovedbe ne bi dokazno ocenilo. Nasprotno, iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da jo je ocenilo kot nerelevantno, saj je sprejelo stališče, da četudi so njegove navedbe resnične, te skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjim sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskim pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.¹⁰

18Glede na vse doslej pojasnjeno se Upravno sodišče tudi ni bilo dolžno širše opredeljevati do hrvaške zakonodaje (konkretno določb hrvaškega Zakona o tujcih), saj med strankama, kot že pojasnjeno, ni sporno, da je bil pritožnik 27. 8. 2023 vnesen v centralno evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in torej ob predaji Hrvaški ne bo obravnavan kot tujec. Ta ključna okoliščina spremembe pritožnikovega statusa pa jasno izhaja tudi iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

19Vrhovno sodišče še dodaja, da mora biti iz obrazložitve prvostopenjske odločitve v upravnem sporu razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za prepričanje sodišča o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in njegove pravne subsumpcije pod uporabljene norme materialnega prava. V vsakem primeru mora biti jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih opredelilo, kar vse je sestavni del pravice do obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave. S tem se torej povezuje potreba po argumentiranem stališču sodišča o razlogih za odločitev z opredelitvijo do bistvenih navedb strank v postopku.

20V tej zvezi Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se Upravno sodišče v izpodbijani sodbi res ni opredelilo do sodbe I U 688/2023 z dne 15. 4. 2023, vendar pa stališča te sodbe za odločitev v obravnavani zadevi niso bila bistvena, saj je Vrhovno sodišče pritožbi zoper citirano sodbo Upravnega sodišča s sodbo I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 ugodilo, sodbo pa spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Podobno velja glede očitka, da naj se Upravno sodišče ne bi opredelilo do tožbenih navedb, iz katerih izhaja, da se prosilcem za mednarodno zaščito ne sme izdati odločbe o vrnitvi, kar izhaja iz 9. točke Direktive o vračanju št. 2008/115/ES, saj v obravnavanem primeru ni bilo dokazno, da bi bila takšna odločba pritožniku dejansko izdana oziroma vročena.

21Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

K II. točki izreka

22Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

23Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Točka 2. obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ O tem se tudi SEU sklicuje na sodbo ESČP z dne 21. 1. 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, 252. do 263. točka obrazložitve. Ta posebej visoki prag resnosti bi bil tudi dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.
⁴ Sodba SEU v zadevi C‑163/17 Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji z dne 19. 3. 2019.
⁵ Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023.
⁶ Ustrezno ravnanje s pritožnikom zagotavljajo tudi pristojni organi Hrvaške v dopisu z dne 8. 5. 2023, s katerim je Hrvaška odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje sprejela; iz navedenega dopisa med drugim izhaja, da pristojni organ povprašuje tudi o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave.
⁷ Prim. s sodbo VSRS I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023.
⁸ Prim. s sodbo VSRS I Up 268/2023 z dne 4. 12. 2023.
⁹ SEU je v nasprotju s stališčem iz navedene odločbe o obvezni uporabi t. i. klavzule suverenosti v ustaljeni sodni praksi sprejelo stališče, da sodišče države članice te države ne more prisiliti k uporabi navedene klavzule, glej npr. odločitev SEU v združenih zadevah C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, DG in drugi proti CZA in Ministero dell’Interno, z dne 30. 11. 2023. Glej tudi odločitve Vrhovnega sodišča, npr. sodba I Up 6/2017 z dne 15. 2. 2017, sodba in sklep I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017.
¹⁰ Prim. s sodbo VSRS I Up 291/2023 z dne 15. 1. 2024.