UPRS Sodba in sklep I U 1795/2023-17

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1815/2023/16 (1221-12) z dne 1. 12. 2023 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1815/2023/16 (1221-12) z dne 1. 12. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Francoski republiki, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja tožnika izvrši kakor hitro je to izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Francija sprejela ali ponovno sprejela tožnika, to je od 16. 7. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27 (3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 30. 3. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik v postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena.

3Tožnik je v predhodnem policijskem postopku in ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito 30. 3. 2023 navedel, da je v evropski prostor vstopil legalno z letalom in veljavnim vizumom, in sicer je 25. 3. 2023 prišel v Francosko republiko. Njegov vizum je bil veljaven od 19. 8. 2022 do 18. 9. 2022. Na francosko letališče je prišel pozno zvečer in tam na avtobusni postaji prenočil, v tem času pa so mu odtujili potni list. V Ljubljano je prispel 27. 3. 2023.

4Tožena stranka je pristojnemu organu Francije v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnika in v roku, določenem v Dublinski uredbi, ni prejela odgovora, tako da je 22. 7. 2023 na podlagi sedmega odstavka 22. člena Dublinske uredbe proglasila Francijo kot pristojno državo za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Pristojni organ Francije je najprej ugovarjal proglasitvi, a je 27. 7. 2023 potrdil prošnjo za sprejem tožnika.

5Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumom, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3.

6Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor in v nadaljevanju obrazložitve sklepa povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

7Tožena stranka je s strani tožnikovega pooblaščenca prejela dokument "Informacije o stanju v Franciji". Preučila je vso zadevno dokumentacijo, vključno s temi informacijami. Pri tem ugotavlja, da izjave, ki jih je tožnik podal na osebnem razgovoru, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Franciji. Glede tožnike izjave, da ga v Franciji nekdo opazuje in da se tam ne počuti svobodnega, pa tožena stranka ugotavlja, da za te izjave ni predložil nobenih dokazov, niti ni tega podrobneje obrazložil. V Franciji za mednarodno zaščito ni zaprosil, posledično pa tam ni bival v azilnem domu in ni imel stika z uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito. V primeru vrnitve v Francijo bo nastanjen v objekt, ki je namenjen izključno nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito, njegova prošnja pa bo vsebinsko obravnavana v državi, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Tožena stranka je preučila tudi informacije, ki jih je v postopek predložil pravni pooblaščenec tožnika, večina teh informacij pa se nanaša na nastanitvene zmogljivosti za prosilce v Franciji. Iz poročila Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) izhaja, da zaradi prostorske stiske približno 40% prosilcev za mednarodno zaščito ostane brez primerne nastanitve. Vendar imajo s problem prezasedenosti težave tudi druge države Evropske unije, med drugim tudi Republika Slovenija. Glede tega razmere v Franciji niso v ničemer odstopajoče od razmer v Republiki Sloveniji. Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) M.K. in drugi proti Franciji iz leta 2022 pa se evidentno nanaša na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Franciji ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Predaje v Francijo se po poročilu AIDA evidentno niso ustavile, med Republiko Slovenijo in Francijo pa velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. V zvezi z izjavo pooblaščenca, da je tožnik tukaj že začel svoj postopek za mednarodno zaščito, vložil prošnjo in imel vsebinski osebni razgovor, pa tožena stranka ugotavlja, da v sodni praksi obstaja več sodb, ki potrjujejo, da dejstvo, da je pristojni organ s prosilcem opravil osebni razgovor, ne predstavlja prevzema odgovornosti za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob predaji Franciji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

8Tožnik v tožbi navaja, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, po katerem mora poteči manj kot šest mesecev od poteka vizuma, da bi bila določena država odgovorna za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito. Tožniku je vizum potekel 18. 9. 2022 in se je šest mesecev izteklo 18. 3. 2023, prošnja za mednarodno zaščito pa je bila podana šele 30. 3. 2023. Glede na to se zgornja premisa (pravno pravilo) in spodnja premisa (dejstvo) v tem primeru ne skladata. Do tega bistvenega argumenta se tožena stranka sploh ni opredelila. Na to je bila izrecno opozorjena na osebnem razgovoru dne 1. 8. 2023. Ne more se tožena stranka zgolj sklicevati na to, da je že proglasila Francijo za pristojno in da je ta sprejela odgovornost ter da sta se državi že zmenili o predaji tožnika, ampak je treba upoštevati tudi argument tožnika o poteku šestmesečnega roka. Glede na navedeno je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

9Tožnik oporeka tudi temu, da dejstvo, da je pristojni organ že opravil osebni razgovor, ne predstavlja avtomatske odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje.

10Nadalje se tožnik sklicuje tudi na sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev v Franciji, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Nastanitve prosilcev v Franciji so neprimerljive s Slovenijo. Iz informacije "France: Council of State Leaving People in Destitution on Doubtful Vulnerability Criteria, 40 Per Cent of Asylum Seekers Without Material Reception Conditions, Evicitions in Paris, Calais and Dunkerque" z dne 20. 1. 2023 izhaja, da 40 % prosilcev ostane brez materialnih pogojev ob sprejemu, kar pomeni, da se morajo znajti sami oziroma so prepuščeni ulici. Enako izhaja tudi iz informacije AIDA - Poročilo o državi: Francija, maj 2023. Sodba ESČP M.K. in drugi proti Franciji z dne 8. 12. 2022 se nanaša na več primerov prosilcev za azil, ki niso mogli dobiti nastanitve v sistemu nastanitve, ki je sicer njim namenjen, in niti prostora v nujnih nastanitvenih zmogljivostih. Po mnenju tožnika zgolj statistični podatki o vrnjenih osebah ne morejo biti dokaz o tem, kaj se dejansko dogaja v določeni državi. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

11Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi tožnika zoper izpodbijani sklep. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Franciji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Ker smo v zimskem času, bi morebitno bivanje tožnika na ulici lahko imelo usodne posledice.

12Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Francija v roku dveh mesecev od datuma, ko je prejela zahtevo, nanjo ni odgovorila in je zato Francija odgovorna za reševanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je sicer imel veljavni vizum za obdobje od 19. 8. 2022 do 18. 9. 2022, česar pa tožena stranka 15. 5. 2023, ko je Franciji poslala zahtevo za ponovni sprejem, ni vedela. Francija je 27. 7. 2023 odgovorila, da sprejema tožnika. Zaradi zavajajočih izjav tožnika pri pošiljanju zahteve za ponovni sprejem Franciji, ki je bila Franciji poslana v časovnem obdobju, ki je skladno z določili Dublinske uredbe, ni mogla vedeti o veljavnosti francoskega vizuma in tako oporeka, da je pristojnost Francije potekla zaradi preteka 6-mesečnega roka od konca veljavnosti vizuma. Tožena stranka tudi zavrača tožbene navedbe, da naj bi s prvim osebnim razgovorom, ki ga je opravila s tožnikom, prevzela vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje, saj to ne predstavlja prevzema odgovornosti za obravnavanje njegove prošnje, pri čemer se tožena stranka sklicuje na stališča iz več sodb Upravnega sodišča RS. Glede tožbenih navedb, da Francija ne izpolnjuje materialnih pogojev za sprejem tožnika, pa tožena stranka poudarja, da tudi v Sloveniji prosilci ne bivajo v najbolj dostojnih razmerah, migracijskemu pritisku pa so izpostavljene skoraj vse evropske države in se s problemom prezasedenosti srečujejo tudi druge države EU. Iz poročil, ki so bila dostavljena, da približno 40 % prosilcev lahko ostane brez materialne oskrbe, kot je nastanitev, ni mogoče sklepati, da bo tožnik v primeru predaje v Francijo tam ostal brez nastanitve, saj je več kot 60 % prosilcem to omogočeno. Poleg tega se predaje po Dublinski uredbi v Francijo izvajajo. Res je, da je ESČP decembra 2022 Francijo obsodilo, ker je prosilce pustila na ulici, vendar pa Franciji ni naložilo kakšnih sankcij oziroma pozvalo ostale države članice EU k prekinitvi transferjev v Francijo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13Tožnik v pripravljalni vlogi v zvezi z navedbo tožene stranke, da ni mogla vedeti glede pretečenosti veljavnosti vizuma, navaja, da bi tožena stranka lahko začela z aktivnostmi, potrebnimi za določitev morebitne druge pristojne države z vpogledom v podatkovno bazo izdanih vizumov. Objektivno dejstvo je, da je šestmesečni rok od poteka veljavnosti vizuma potekel in državi se ne moreta dogovarjati za prevzem pristojnosti mimo tega dejstva. Med strankama ni sporno, da obstaja le 60% možnost, da bo tožnik v Franciji dobil nastanitev, to, da 40% ljudi ostane brez nastanitve, pa predstavlja nevarnost še posebej sredi zime.

14Sodišče je v obravnavani zadevi dne 19. 12. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da so mu potni list, v katerem je bil francoski vizum, ukradli v Franciji v parku na avtobusni postaji. V primeru vrnitve v Francijo ga skrbi, ker je na googlu našel podatek, da so tam slabe razmere, da ni dovolj prostora in da ljudje spijo zunaj. Veliko ljudi spi v šotorih in pod mostom, trenutno je zelo slabo tudi zaradi mraza. V Sloveniji mu je dobro, ima sobo, v kateri spi s sostanovalcem. Ne spomni se dobro, kdaj je prišel v Evropo, bil je v šoku po tem, ko so ga izpustili iz zapora. Ne spomni se natančno, koliko časa je bil v Franciji. V Francijo je vstopil legalno. Drži pa, da je rekel, da je bil v Franciji le nekaj dni. V Francijo ni prišel v obdobju, ko je imel veljavno vizo od 19. 8. 2022 do 18. 9. 2022.

K točki I izreka:

15Tožba je utemeljena.

16Pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka odločila, da je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Francija, je določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3. V prvem odstavku 12. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala. Iz navedenih določil je razvidno, da mora biti kumulativno izpolnjenih več pogojev, da je lahko odgovorna država članica tista, ki je dokument, v konkretnem primeru vizum, izdala. Že iz same jezikovne razlage tega določila je razvidno, da mora prosilec vizum posedovati. V obravnavani zadevi pa tožnik svojega potnega lista s francoskim vizumom nedvomno ne poseduje, saj je povedal, da so mu ga v Franciji ukradli, tožena stranka pa v izpodbijanem sklepu celo sama ugotavlja, da tožnik v postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo in da zaradi tega njegova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena. Že iz navedenega razloga niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče določitev Francije za odgovorno državo članico utemeljiti na podlagi četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe. Tudi če bi tožnik vizum posedoval, še vedno ne bi bili izpolnjeni vsi pogoji iz četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe za določitev Francije kot odgovorne države članice. S tem v zvezi so namreč po presoji sodišča utemeljeni tožbeni ugovori, da je glede na določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe odgovornost Francije obstajala šest mesecev od poteka veljavnosti vize, med strankama pa ni sporno, da je veljavnost vizuma potekla 18. 9. 2022. Torej se je šestmesečno obdobje od poteka veljavnosti vizuma izteklo 18. 3. 2023, tožnik pa je v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito šele 30. 3. 2023, kar je po poteku šestmesečnega roka. Tudi če je Francija odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sprejela, to še ne pomeni, da so podani vsi pogoji, določeni v Dublinski uredbi, za določitev Francije kot odgovorne države. Tudi v zvezi s tem se sodišče strinja s tožečo stranko, da je objektivno dejstvo, da je šestmesečni rok od poteka veljavnosti vizuma potekel pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in se državi ne moreta dogovarjati za prevzem pristojnosti mimo tega dejstva. Tudi če tožena stranka sprva ni vedela za potek šestmesečnega obdobja po poteku veljavnosti vizuma, to ne spremeni dejstva, da je šestmesečno obdobje po poteku veljavnosti vizuma že minilo. Iz navedenih razlogov materialno pravo, konkretno četrti odstavek 12. člena Dublinske uredbe, ni bilo pravilno uporabljeno.

17Poleg tega so tožnikovi pooblaščenci že v upravnem postopku predložili določene informacije, iz katerih izhaja, da so nekateri prosilci za mednarodno zaščito v Franciji zaradi prezasedenosti brez materialnih pogojev ob sprejemu, tožena stranka pa teh navedb ni dodatno preverila. Iz informacije "France: Council of State Leaving People in Destitution on Doubtful Vulnerability Criteria, 40 Per Cent of Asylum Seekers Without Material Reception Conditions, Evicitions in Paris, Calais and Dunkerque" z dne 20. 1. 2023 tako med drugim izhaja, da uradna statistika razkriva, da je skoraj 40 % prosilcev za azil v Franciji brez materialnih pogojev ob sprejemu. Tudi iz poročila AIDA iz maja 2023 izhaja, da v Franciji več kot 40.000 prosilcev za azil nima dostopa do nastanitvenih zmogljivosti (nastanitev, nadomestilo itd.). Osebe, vrnjene po dublinskem postopku, se soočajo s pomembnimi ovirami pri dostopu do sprejemnih centrov. Gre za enake težave kot jih imajo vsi drugi prosilci za azil v Franciji pri zagotavljanju stanovanja. Iz povzetka sodbe ESČP M. K. in drugi proti Franciji pa izhaja, da je več primerov prosilcev za azil, ki so ostali brez nastanitve, ker niso mogli dobiti nastanitve v sistemu nastanitve, ki je sicer njim namenjen, in niti prostora v nujnih namestitvenih zmogljivostih. To, da je ESČP Francijo obsodilo, med strankama niti ni sporno, saj je to tožena stranka celo sama potrdila v odgovoru na tožbo, in sicer, da je bila Francija obsojena, ker je prosilce pustila na ulici. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu sicer na te informacije odgovorila s tem, da so migracijskemu pritisku izpostavljene skoraj vse evropske države, s problemom prezasedenosti oziroma prenaseljenostjo nastanitvenih kapacitet se srečujejo tudi druge države Evropske unije, tudi Slovenija. S tem, da se vse države soočajo s problemom prezasedenosti, se sodišče sicer strinja, vendar pa to ne more biti razlog za to, da bi prosilci lahko ostali zunaj nastanitvenih kapacitet. Lahko se sicer zgodi, da so objekti za nastanitev prezasedeni, vendar pa velik migracijski pritisk kljub temu še vedno ne more biti razlog za to, da se prosilcev sploh ne bi nastanilo in da bi posledično temu morali biti na ulici. Iz navedenih razlogov bi tožena stranka morala, v kolikor bi se ugotovilo, da je glede na določilo Dublinske uredbe Francija odgovorna država članica, dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da tožnik v nobenem primeru ne bi ostal na cesti, pri čemer zimski čas v takem primeru predstavlja še dodatno nevarnost.

18Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do vseh ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka še naprej preučiti merila iz poglavja III Dublinske uredbe, da bi ugotovila, katero državo članico je mogoče določiti kot odgovorno.

K točki II izreka:

19Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

20Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahtevi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

21Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da iz informacij v predloženem upravnem postopku izhaja, da za približno 40 - 50 % prosilcev za mednarodno zaščito v azilnih domovih in drugih nastanitvenih zmogljivostih v Franciji ni mesta, pri čemer je navedeno, da je situacija za dublinske povratnike enaka situaciji vseh ostalih prosilcev. Nadalje navaja, da je treba tudi upoštevati, da smo v zimskem času, zato bi morebitno bivanje tožnika na ulici lahko imelo usodne posledice. Po drugi strani pa ima tožnik v Sloveniji zagotovljeno ustrezno nastanitev. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana že s tem, ker tožena stranka ni izrecno prerekala navedb v zvezi s samo zahtevo za izdajo začasne odredbe, neprerekane navedbe pa se štejejo za priznane (214. člen Zakona o pravdnem postopku). Iz tega razloga je sledilo navedbam v zahtevi za izdajo začasne odredbe in ocenilo, da so pogoji za izdajo začasne odredbe s tem izpolnjeni.