UPRS Sodba I U 1318/2023-6

Tožbi se ugodi, II. točka izreka odločbe Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 673/2023 z dne 8. 8. 2023 se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo (pravilno odločba in sklep) je toženka v skupno odločanje združila postopke odločanja o tožnikovih predlogih za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v tam navedenih zadevah (I. točka izreka) ter prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrnila (II. točka izreka).

2V obrazložitvi navaja, da tožnik prosi za BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v tam naštetih prekrškovnih (PRnz) zadevah na prvi in drugi stopnji. Navaja, da mu je bilo izrečenih večje število glob v znesku 7.980 evrov, da so vse odločbe pravnomočne in izvršljive, da glob ni plačal niti niso bile izterjane in da je zato treba globe izterjati tako, da se mu določi nadomestni zapor. Meni, da se bo glede na določbe Zakona o prekrških (ZP-1) tožniku določilo skupno 80 dni zapora. Tožnikova edina alternativna možnost pa je, da predlaga nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist, za kar ne potrebuje odvetnika. Zato ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje vsebinskega pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnik tožbo vlaga zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe in sklepa. Navaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, ker je izvršitev plačila glob lahko zastarala, in sicer v nekaterih zadevah relativno, v nekaterih pa absolutno. Trdi, da je v vseh zadevah bilo treba podati take ugovore in da je to tudi storil. Poleg tega je bilo treba v teh prekrškovnih zadevah podati ugovor, da se združijo v en sam postopek tudi zato, da bi bila zagotovljena zakonska omejitev trajanja nadomestnega zapora. Meni, da se v prekrškovnih zadevah, enako kot v kazenskih, ne presoja izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP, v zvezi s čemer se sklicuje na sodno prakso tega sodišča. Glede potrebnosti dodelitve BPP za zastopanje na drugi stopnji navaja, da je sodišče v nekaterih zadevah tožnikov predlog za nadomestitev zapora z delom v splošno korist zavrglo kot prepozen, zaradi česar je moral v teh zadevah vložiti pritožbe, v katerih se je glede pravočasnosti skliceval na stališče Ustavnega sodišča v zadevi Up-290/17 z dne 23. 6. 2023. Sklepno trdi, da je izpodbijana odločba posega v njegovo zakonsko, ustavno in konvencijsko pravico do obrambe z zagovornikom.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

K I. točki izreka

5Tožba je utemeljena.

6V tem upravnem sporu izpodbijana odločba o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP temelji na določbah 24. člena ZBPP.

7Po prvem odstavku navedenega člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

8Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

9Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

10V obravnavanem primeru tožnik prosi za dodelitev BPP v zvezi s pravnim svetovanjem in zastopanjem v dvanajstih prekrškovnih zadevah. Tožnik ne prereka toženkine ugotovitve, da so v vseh navedenih zadevah izrečene globe pravnomočne, vztraja pa, da je kljub temu v vseh zadevah še mogoče vlagati ugovore in pravna sredstva, in sicer zato, ker je izvršitev izrečene sankcije lahko zastarala v smislu 44. člena ZP-1, zaradi zagotavljanja, da trajanje nadomestnega zapora ne bo presegla predpisanega maksimuma, ter zaradi nepravilno zavrženih predlogov za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist.

11Sodišče je v svoji praksi (npr. sodbi I U 1885/2020 in III U 73/2022), na katero se sklicuje tudi tožnik, že presodilo, da je ZP-1 popolnoma spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da sodijo prekrški v področje kaznovalnega prava, v katerem se uporablja in izreka represivne ukrepe ter da se z umestitvijo v omenjeno področje pri obravnavi prekrškov nalaga zakonodajalcu in uporabniku prava obveznost upoštevanja minimalnih ustavnopravnih jamstev, prav tako kot pri kaznivih dejanjih.¹ Presodilo je še, da je zato v postopkih o prekrških, ob upoštevanju primerljivosti tako materialnega kot procesnega prekrškovnega prava kazenskemu,² treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča³ v zvezi s kazenskimi zadevami in izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).⁴

12Tako je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah⁵ (EKČP), treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer:

- resnost kršitev in teža zagrožene kazni;

- kompleksnost obravnavane zadeve, v zvezi s čimer je po presoji sodišča treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca⁶ (v obravnavani zadevi tožnikov v tem upravnem sporu).

13V tem primeru gre sicer, kar med strankama ni sporno, za že pravnomočno končane prekrškovne postopke, vendar tožniku zaradi neplačila izrečene globe grozi sankcija nadomestnega zapora. Po presoji sodišča že navedeno zadostuje za presojo, da niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi 24. člena ZBPP. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-290/17, U-I-51/17 namreč smiselno izhaja, da je sankcija nadomestnega zapora primerljiva z zaporno kaznijo. Ko pa prosilcu grozi takšna kazen, njegova prošnja za pravno pomoč zagovornika tudi v prekrškovnem postopku ne more biti očitno nerazumna. To še zlasti velja, ker je tudi v procesni fazi, v kateri je sicer obravnavana zadeva, po tožnikovih navedbah še vedno mogoče vlagati ugovore in pravna sredstva, česar toženka ne prereka. Glede na navedeno težo zagrožene sankcije pa ocena možnosti uspeha teh ugovorov oziroma pravnih sredstev za presojo pogojev po 24. členu ZBPP ne more biti bistvena.

14Ker je po povedanem upravni organ glede na okoliščine primera zmotno uporabil 24. člen ZBPP, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano II. točko izreka odločbe z dne 8. 8. 2023 odpravilo ter na podlagi četrtega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponoven postopek.

15Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V tej zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pri čemer v tem upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

¹ Več o tem glej: Kovač, P., Kerševan, E., Pečarič, M., Remic, M., Orel, N., in Čas, P. , Inšpekcijski nadzor: razprave, sodna praksa in komentar zakona; Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, (2016), str. 257.
² V prekrškovnem postopku se poleg temeljnega ZP-1 subsidiarno uporablja tudi nekatere določbe drugih zakonov. V Kazenskem zakoniku (KZ-1) se po vsebinski ustreznosti opredeljujejo temeljni instituti, kot so silobran, skrajna sila, prištevnost, prisiljenost, oblike zmot, oblike krivde, udeležbe, čas in kraj storitve. Poleg tega ZP-1 ne določa vsebine pojmov naklep in malomarnost, zato je treba za opredelitev vsebine teh pojmov uporabiti določbe KZ-1. Organi se morajo v rednem postopku o prekršku držati tudi določb iz Zakona o kazenskem postopku (ZKP) glede jezika v postopku, rokov, vlog in zapisnikov, zaslišanja obdolženca, zasliševanja prič, izvedenstva, prenosa krajevne pristojnosti,hišnih in osebnih preiskav, zasega in odvzema predmetov, zasega elektronskih ter z njimi povezanih naprav in nosilcev elektronskih podatkov. Storilcem prekrška mora biti enakopravno zagotovljeno, da se v postopku branijo sami ali z zagovornikom. Več o tem glej: Analiza Inšpektorata RS za notranje zadeve kot inšpekcijskega in prekrškovnega organa, Tina Stojaković, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo, diplomsko delo, Ljubljana, maj 2019, str. 15-18.
³ Glej: sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 z 11. 11. 2015 in X Ips 224/2014 z 10. 12. 2015.
⁴ Tako tudi: sodba Upravnega sodišča RS I U 1698/2017 s 3. 10. 2017.
⁵ Tretji odstavek 6. člena EKČP v točki c določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.
⁶ Primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 z 11. 11. 2015, točka 15 obrazložitve.