VSRS Sodba I Up 85/2024

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 137/2024-13 z dne 29. 1. 2024 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6659/2023/11 (121-11) z dne 4. 1. 2024, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Avstriji kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.¹ S sklepom je zavrnilo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2Presodilo je, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Pritrdilo je ugotovitvi toženke, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Avstrijo. Poudarilo je, da niti tožnikove navedbe niti predloženo gradivo v upravnem postopku ni terjalo, da bi tožena stranka pred odločitvijo o tožnikovi prošnji morala presojati tudi obstoj pogojev, ki so potrebni za morebitno uporabo 16. člena Uredbe Dublin III. Ker tožnik pravno relevantnih dejstev v zvezi s to določbo v postopku pred toženko ni navedel, jih toženka utemeljeno ni presojala. Upravičenih razlogov o tem, zakaj teh dejstev, ki naj bi sicer takrat že obstajala, ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, tožnik ni navedel niti v sodnem postopku. Iz navedenih razlogov je Upravno sodišče kot nepotrebna zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče (tožnikovega sina) in za postavitev izvedenca medicinske stroke, saj sta bila oba predlagana v zvezi s tožbenimi navedbami, da je v tej zadevi utemeljena uporaba 16. člena Uredbe Dublin III. Upravno sodišče je še opozorilo, da tudi sicer pravno relevantnih dejstev iz 16. člena Uredbe Dublin III tožnik ni ustrezno konkretiziral niti v tožbi. Zaključilo je, da se s presojo, ali morda tožnikove težave same po sebi predstavljajo zadržek za predajo Avstriji, ni ukvarjalo, saj je tožnik tožbene razloge v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem omejil izključno na (ne)uporabo določbe 16. člena Uredbe Dublin III.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

6Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj bi Upravno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na uporabo 16. člena Uredbe Dublin III, posledično pa naj bi zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje v obravnavani zadevi. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje tudi presoji Upravnega sodišča, da pravno relevantnih dejstev v zvezi s prej citirano določbo Uredbe Dublin III ni navedel v postopku pred toženo stranko, v sodnem postopku pa ni podal upravičenih razlogov o tem, zakaj teh dejstev (ki naj bi sicer takrat že obstajala) ni navedel že v postopku izdaje sklepa.

7Vrhovno sodišče pritrjuje presoji Upravnega sodišča, da mora biti za uporabo določbe 16. člena (Vzdrževane osebe) Uredbe Dublin III, na katero se sklicuje pritožnik, podanih več objektivnih elementov. Povedano drugače, po presoji Vrhovnega sodišča je (kot smiselno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa) pritožnik tisti, ki bi moral zatrjevati in dokazovati, da so v njegovem primeru podane takšne okoliščine, ki kot relevantne izhajajo iz prej citirane določbe Uredbe Dublin III in jih je Upravno sodišče povzelo v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa (tj. da je prosilec resno bolan, pri čemer mora biti njegovo zdravstveno stanje takšno, da je odvisen od svojega otroka; da mora ta otrok v državi članici prebivati zakonito; da je med prosilcem (staršem) in otrokom, od katerega je starš zaradi resne bolezni odvisen, družinska vez obstajala že v državi izvora; da je otrok zmožen nuditi pomoč resno bolnemu staršu; da morata prosilec in otrok pisno izraziti željo po tem, da ostaneta skupaj).

8V tej zvezi Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v pritožbi izraža zgolj pavšalno nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča iz 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, da je pritožnik v upravnem postopku, v katerem je imel pooblaščenko, sicer podal izjavo o tem, da ima določene zdravstvene težave in tudi izjavo o tem, da je v Slovenijo med drugim prišel zaradi sina, ki živi v Mariboru. Niti v prošnji niti na osebnem razgovoru niti po njem pa ni podal trditev o prej navedenih, za uporabo določbe 16. člena Uredbe Dublin III, relevantnih okoliščinah, konkretno: da je njegovo zdravstveno stanje takšno, da je odvisen od sinove pomoči; da je njuna družinska vez obstajala že v državi izvora; da mu je sin zmožen nuditi pomoč; nikoli v predhodnem postopku pa tudi nista pisno izrazila želje, da ostaneta skupaj. Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe. Pritožnik namreč pri nasprotovanju dokazni oceni ni argumentiral, zakaj naj bi bilo navedeno stališče sodišča nepravilno.

9Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da toženka dejansko ni zavrnila pritožnikovih navedb glede njegovega zdravstvenega stanja zato, ker ni podal pisno izražene želje, da z otrokom ostaneta skupaj, saj je njegove navedbe glede sina zavrnila že zato, ker polnoletnega otroka ni štela za družinskega člana v smislu prej citirane določbe Uredbe Dublin III. Kot je pravilno povzelo Upravno sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, je namreč toženka tudi poudarila, da ugotovljeno pritožnikovo zdravstveno stanje ne dosega stopnje resnosti, na podlagi katere bi lahko sklepali, da je odvisen od sina, ki študira v Mariboru, takšno stališče pa oprla na pritožnikove navedbe o samostojni poti iz Avstrije v Slovenijo. Torej je na podlagi neizkazanosti obeh okoliščin (statusa otroka in resnosti bolezni) ocenila, da niso izkazani razlogi, da bi Slovenija prevzela odgovornost za obravnavno tožnikove prošnje na podlagi 16. člena Uredbe Dublin III. Ne drži torej, da bi Upravno sodišče dejansko odločilo preko presoje toženke.

10Pravilna je tudi presoja Upravnega sodišča, da niti pritožnikove navedbe² niti v upravnem postopku predloženo gradivo³ ni terjalo, da bi toženka pred odločitvijo o njegovi prošnji presojala tudi obstoj pogojev, ki so potrebni za morebitno uporabo 16. člena Uredbe Dublin III (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa) oziroma da pritožnik v postopku pred toženko pravno relevantnih dejstev v zvezi z določbo 16. člena Uredbe Dublin III niti ni navedel (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa).

11Vrhovno sodišče poudarja, da je pritožnik v tožbi navedel zgolj, da toženka njegovih navedb o slabi zdravstveni oskrbi v Avstriji ter njegovih težavah s čeljustmi ni povezala z navedbo, da v Republiki Sloveniji živi njegov sin, ki je vpisan na Univerzo v Mariboru in bi bil tožniku zmožen nuditi pomoč, dalje pa tudi, da se ne strinja s pomanjkljivo ocene toženke, da njegovo zdravstveno stanje ne dosega stopnje resnosti, na podlagi katere bi lahko sklepali, da je odvisen od pomoči svojega polnoletnega sina, vpisanega na Univerzo v Mariboru. Glede na povzeto je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče, ki ga je Upravno sodišče sprejelo v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, da pritožnik niti v tožbi ni ustrezno konkretiziral (vseh, o.p. Vrhovnega sodišča) pravno relevantnih dejstev iz 16. člena Uredbe Dublin III⁴.

12Pritožnik neutemeljeno nasprotuje tudi dokazni presoji Upravnega sodišča, da je z navedbami o pravno relevantnih dejstvih v zvezi z določbo 16. člena Uredbe Dublin III v tožbi prekludiran, saj ni podal upravičenih razlogov o tem, zakaj teh dejstev, ki naj bi sicer takrat že obstajala, ni navedel v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Vrhovno sodišče kot nerelevantne v tej zvezi zavrača pritožbene navedbe, da naj pritožnik zaradi napačnega stališča toženke, ki polnoletnega otroka ni štelo za družinskega člana, ne bi mogel podati relevantnih navedb po 16. členu Uredbe Dublin III. Ni namreč jasno, kako bi zatrjevano stališče toženke sploh lahko vplivalo na pritožnikovo možnost podajanja navedb in predložitve dokazov, tega pa v pritožbi ne pojasni niti pritožnik.

13Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru podani zakoniti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov za postavitev izvedenca medicinske stroke in zaslišanje pritožnikovega sina, ki jih je Upravno sodišče navedlo v 5. in 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Upravno sodišče je pravilno presodilo, da je z navedbo za uporabo določbe 16. člena Uredbe Dublin III relevantnih okoliščin pritožnik v tožbi prekludiran. Pritožnik pa tudi v pritožbi ni navedel nobenih razlogov, ki bi takšno presojo Upravnega sodišča lahko omajali, temveč le ponavlja, kaj je želel dokazati s predlaganima dokazoma, torej izraža posplošeno nestrinjanje s to odločitvijo.

14Glede pritožnikovega nestrinjanja z dokazno oceno Upravnega sodišča, da ni konkretiziral pravno relevantnih dejstev v zvezi s čeljustjo, Vrhovno sodišče še dodaja, da je Upravno sodišče v opombi številka 6 izrecno navedlo, da je obe na naroku za glavno obravnavo predloženi listini, na kateri se v tej zvezi sklicuje tudi v pritožbi (tj. odgovor Urada RS za oskrbo in integracijo migrantov, da je bilo njegovi prošnji za dodatno zdravstveno storitev ugodeno, in obvestilo UKC o dodeljenem terminu pregleda pri maksiofacialnem in oralnem kirurgu), prejel še pred izdajo izpodbijanega sklepa toženke, tako da bi ju lahko predložil že v postopku pred toženko. Pritožnik v pritožbi ne navaja nobenih okoliščin, sploh pa ne takšnih, ki bi lahko predstavljale utemeljen razlog, da teh listin ni predložil že v postopku pred toženko, ampak zgolj vztraja, da že samo dejstvo napotitve na specialistični pregled izkazuje resnost njegovih težav s čeljustjo, čemur pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Pri tem Vrhovno sodišče posebej poudarja, da dejstvo, da pritožnik (kot sam navaja) nima medicinskega znanja, ni ovira, da ne bi mogel opisati težav, ki jih zaradi zatrjevane poškodbe čeljusti doživlja in zaradi katerih naj bi bil odvisen od pomoči svojega sina.

15Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Prim. s 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.
³ Prim. z 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa - pritožnik je v postopku predložil več fotografij, s katerimi je želel potrditi svoje izjave.
⁴ Ni namreč pojasnil, kakšne natančno so njegove težave s čeljustjo oziroma v čem so takšne oziroma tako zelo resne, da je odvisen od sinove pomoči, ob tem, da pritožnik biva v azilnem domu v Ljubljani, njegov sin pa v Mariboru. Prav tako ni podal navedb o njuni družinski vezi v Iraku, niti o tem, ali je sin sploh sposoben nuditi pomoč (pri čemer v tožbi ni opisal niti pomoči, kot jo potrebuje). V tožbi tudi ni navajal, da sta s sinom kakorkoli pisno izrazila željo, da ostaneta skupaj v Sloveniji, kot to zahteva prvi odstavek 16. člena Uredbe Dublin III.