UPRS Sodba III U 253/2020-22

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Vsebina izpodbijane odločbe

1Upravna enota Postojna (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je dne 29. 9. 2020 tožnici izdala odločbo - vozniško dovoljenje št. ..., za vožnjo motornih vozil kategorij AM, B1, B in G, z omejitvijo 01.06 ter veljavnostjo do 17. 1. 2024.

Vsebina odločbe drugostopenjskega organa

2Ministrstvo za infrastrukturo je z odločbo, št. 3716-214/2020/2-02411138 z dne 23. 11. 2020, zavrnilo tožničino pritožbo zoper navedeno vozniško dovoljenje in njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Kot v svoji obrazložitvi pojasni drugostopenjski organ, iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal na podlagi tožničine vloge z dne 29. 9. 2020 in predloženega zdravniškega spričevala št. 2020-733, ki ga je 28. 9. 2020 izdal izvajalec zdravstvene dejavnosti A., d.o.o. V tem spričevalu je pod 1. točko navedeno, da je izdano zaradi podaljšanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, in pod 2. točko, da je voznik telesno in duševno zmožen za voznika motornih vozil kategorij AM, B, B1 in G kategorije, z omejitvijo 01.06. Izpodbijano vozniško dovoljenje je bilo izdano z veljavnostjo do 17. 1. 2024, tj. do tožničine starosti 70 let, s čimer pa se tožnica ne strinja. Kot je še pojasnjeno, je bilo predhodno vozniško dovoljenje tožnici v skladu z omejitvijo iz zdravniškega spričevala izdano z veljavnostjo do 22. 9. 2020, zato je bila dolžna vlogi za podaljšanje vozniškega dovoljenja priložiti novo veljavno zdravniško spričevalo.

3Drugostopenjski organ se nato sklicuje na določbe 59. člena Zakona o voznikih (Uradni list RS, št. 85/16 do 43/19, v nadaljevanju: ZVoz-1), veljavne na dan izdaje izpodbijane odločbe, ter navaja, da ob uporabi jezikovne in logične razlage iz določbe četrtega odstavka tega člena sledi, da se vozniško dovoljenje (z veljavnostjo desetih let) izdaja le do dopolnjenega 70. leta starosti, po tem pa se veljavnost vozniških dovoljenj podaljšuje le ob predložitvi zdravniškega spričevala. Navedeno pa jasno izhaja tudi iz šestega odstavka 59. člena ZVoz-1, saj iz te določbe izhaja, da se v vsakem primeru podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po dopolnjeni starosti 70 let izvede izključno ob predložitvi zdravniškega spričevala, ki izkazuje telesno in duševno zmožnost za vožnjo motornega vozila. Zato določbe četrtega odstavka 59. člena ZVoz-1 ni mogoče razlagati na način, da se veljavnost vozniškega dovoljenja v vsakem primeru podaljša z veljavnostjo desetih let, brez da se uporabi tudi nadaljnja določba šestega odstavka tega člena. Ta imetnika vozniškega dovoljenja zavezuje, da mora, če želi veljavnost vozniškega dovoljenja podaljšati, z novim zdravniškim spričevalom izkazati telesno in duševno zmožnost za vožnjo, kar se izvede tako, da se osebi ponovno izda vozniško dovoljenje.

4V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožnice na že pravnomočno končane postopke podaljšanja vozniškega dovoljenja drugim osebam oziroma v njih sprejete odločitve, drugostopenjski organ pojasnjuje, da njihove (ne)pravilnosti v okviru obravnavanega pravnega sredstva (tožničine pritožbe) ne more preizkušati ter da je za odločitev v obravnavani zadevi relevantno dejansko in pravno stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v tem postopku. Zato je pritožbo zavrnil. Nato obrazloži še zavrnitev tožničine zahteve za povračilo stroškov postopka, pri čemer se sklicuje na določbe 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in dejstvo, da se je postopek začel na zahtevo tožnice.

Povzetek tožbe in nadaljnji potek upravnega spora

5Tožnica je zoper izdano vozniško dovoljenje vložila tožbo v upravnem sporu, s katero to dovoljenje izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer samo v delu (to je točkah 4b. in 11), v katerem je odločeno, da vozniško dovoljenje velja do 17. 1. 2024. Sodišču predlaga, naj razsodi, da se izpodbijana odločba delno odpravi, in sicer v navedenem delu, kjer je določena časovna veljavnost vozniškega dovoljenja, in v tem delu odloči, da tožnici izdano vozniško dovoljenje velja do 29. 9. 2030, prvostopenjskemu organu pa naloži, da (zaradi strogosti oblike vozniškega dovoljenja) v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe tožnici izda novo dovoljenje s spremenjeno veljavnostjo do 29. 9. 2030. Podredno pa tožnica sodišču predlaga delno odpravo izpodbijane odločbe v zgoraj navedenem delu odločitve o časovni veljavnosti vozniškega dovoljenja in vrnitev zadeve v tem delu prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Uvodoma tožnica pojasni, da izpodbijano vozniško dovoljenje predstavlja upravno odločbo brez obrazložitve, izdano na predpisanem obrazcu. Nato navaja, da je 28. 9. 2020 pridobila zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti kandidata za voznika in voznika motornega vozila, iz katerega izhaja, da je telesno in duševno zmožna za voznika motornih vozil kategorij AM, B, B1 in G. Na podlagi naslednjega dne vložene vloge za izdajo vozniškega dovoljenja ji je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, iz katere je razvidno, da je tožnici veljavnost vozniškega dovoljenja podaljšal do 17. 1. 2024, kar je ravno do njenega 70. leta starosti. Po mnenju tožnice podlage za takšno odločitev ni, ampak bi ji moral prvostopenjski organ glede na zakon izdati vozniško dovoljenje z veljavnostjo desetih let (tj. do 29. 9. 2030), saj ob izdaji dovoljenja še ni dopolnila 70 let starosti. Tožnica opozarja, da ji je pri starosti 66 let upravni organ vozniško dovoljenje nezakonito podaljšal le za tri leta, kar je krajše obdobje, kot bi ga dobila oseba, ki bi dopolnila 70 let in predložila zahtevano zdravniško potrdilo. Tožnica izpostavlja primera, ko sta druga prvostopenjska organa (Upravna enota A. in Upravna enota B.) podaljšala veljavnost vozniškega dovoljenja za deset let osebama, ki sta bili stari 68 in 66 let, kar kaže, da si sta si v njenem primeru upravna organa napačno tolmačila zakon in sta tako tožnico nezakonito starostno diskriminirala. Kot dokaze je tožnica v tožbi predlagala potrdilo o prejemu njene vloge za izdajo vozniškega dovoljenja, izpodbijano odločbo (vozniško dovoljenje), odločbo drugostopenjskega organa ter ostale listine upravnega spisa zadeve (ki naj jih predloži toženka), med katerimi so tudi zdravniško spričevalo z dne 28. 9. 2020 in vozniški dovoljenji Upravne enote A. z dne 2. 11. 2017 in Upravne enote B. z dne 3. 7. 2019, izdani dvema drugima osebama; predlagala je tudi zaslišanje strank.

7Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

8V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

9Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Po določbi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in prvim odstavkom 25. člena ZUS-1C, lahko namreč sodišče s soglasjem strank v sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranki glavni obravnavi pisno odpovesta. V obravnavanem primeru sta obe stranki podali takšno pisno izjavo, tudi sicer pa v zadevi dejansko stanje ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Sodna presoja

K I. točki izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, in sicer v delu, kjer je (v točkah 4.b in 11 vozniškega dovoljenja) odločeno, da tožnici izdano vozniško dovoljenje velja do 17. 1. 2024.

12Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče v vsem bistvenem sledi tudi razlogom, s katerimi je takšno odločitev ob obravnavanju tožničine pritožbe utemeljil drugostopenjski organ, in se nanje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje, glede na tožbene ugovore pa še pojasnjuje:

13Iz upravnih spisov zadeve izhaja in med strankama ni sporno: - da je tožnica 29. 9. 2020 pri prvostopenjskem organu vložila vlogo za izdajo vozniškega dovoljenja; - da ji je priložila dne 28. 9. 2020 izdano zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti za voznika motornih vozil kategorij AM, B, B1, G (z omejitvijo 01.06. in navedbo, da zdravstveni pregled za podaljšanje veljavnosti ni potreben); - da ji je prvostopenjski organ na podlagi vloge in priloženega zdravniškega spričevala izdal izpodbijano odločbo, tj. vozniško dovoljenje, v katerem je določeno, da velja do 17. 1. 2024; - da je bila tožnica (ki je rojena ...) ob izdaji izpodbijane odločbe stara 66 let, dne ... 2024 pa dopolni 70 let starosti.

14V zadevi je sporno vprašanje razlage določb ZVoz-1, ki so relevantne za odločitev v delu, ki se nanaša na obdobje veljavnosti izdanega vozniškega dovoljenja. Tožnica se zavzema za razlago zakona na način, da bi ji prvostopenjski organ moral vozniško dovoljenje podaljšati oziroma izdati za deset let, to je z veljavnostjo do 29. 9. 2030, medtem ko prvo- in drugostopenjski organ določbe ZVoz-1 razumeta tako, da se lahko vozniško dovoljenje v primeru, kot je obravnavani, izda le z veljavnostjo do dne, ko tožnica dopolni 70 let starosti.

15Določbe glede izdaje, veljavnosti in podaljšanja veljavnosti vozniškega dovoljenja so vsebovane v 59. členu ZVoz-1. Četrti odstavek tega člena ZVoz-1, kakršen je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, določa: "Če ta zakon ne določa drugače, se vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij AM, A1, A2, A, B, B1, BE, F in G izda z veljavnostjo desetih let. Po dopolnjeni starosti 70 let se vozniško dovoljenje izda z veljavnostjo petih let." Citirano določbo pa je treba razlagati in uporabljati skupaj z drugimi določbami ZVoz-1, na to nenazadnje izrecno napotuje prvi stavek četrtega odstavka 59. člena ZVoz-1, ko govori, da se četrti odstavek 59. člena ZVoz-1 uporabi, če ta zakon ne določa drugače. Takšna izjema od pravila iz četrtega odstavka 59. člena ZVoz-1 pa tudi po presoji sodišča med drugim smiselno izhaja iz šestega odstavka istega člena ZVoz-1, v katerem je določeno, da se imetniku vozniškega dovoljenja kategorij AM, A1, A2, A, B, B1, BE, F in G, ki dopolni starost 70 let, podaljša veljavnost vozniškega dovoljenja, če predloži zdravniško spričevalo, da je telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila določene kategorije. Sodišče v tej zvezi pripominja, da mora biti zdravniško spričevalo veljavno, kar med drugim pomeni, da ni starejše od treh let (prim. četrti odstavek 88. člena ZVoz-1).

16Namen zakonske ureditve, ki postavlja dodaten pogoj za podaljšanje vozniškega dovoljenja osebam z dopolnjenim 70. letom starosti in tudi skrajšuje obdobje, za katero se po tem letu starosti vozniško dovoljenje izda oziroma podaljša, je razviden iz zakonodajnega gradiva za sprejem ZVoz-1, tj. Predloga zakona o voznikih, EVA: 2015-2430-0016, prva obravnava. Kot izhaja iz obrazložitve k 59. členu zakona, predpisovanje obveznega opravljanja zdravniškega pregleda pomeni zagotavljanje jamstva za izpolnjevanje minimalnih standardov psihofizične sposobnosti, z namenom pogostejšega izvajanja pregledov po dopolnjeni starosti 70 let pa se tudi skrajšuje obdobje veljavnosti vozniškega dovoljenja na pet let. Takšni ureditvi nerazumnosti ni mogoče očitati, saj je splošno znano, da psihofizične sposobnosti z leti praviloma pešajo. Preverjanje telesne in duševne zmožnosti za vožnjo motornega vozila ob dopolnitvi določene starosti in pogostejše preverjanje teh sposobnosti po tej starosti je torej utemeljeno z namenom zviševanja ravni varnosti vseh udeležencev v prometu.

17Glede na navedeno je pravilna razlaga določb ZVoz-1, kot jo je v obravnavanem primeru zavzela toženka. Na pravilnost takšne razlage po presoji sodišča kaže tudi to, da je v sedaj veljavnem četrtem odstavku 59. člena ZVoz-1 (kot velja po sprejemu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o voznikih, Uradni list RS, št. 43/22, v nadaljevanju: ZVoz-1D) tudi izrecno določeno, da se, če ta zakon ne določa drugače, vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij AM, A1, A2, A, B, B1, BE, F in G izda z veljavnostjo desetih let, vendar največ do dopolnjene starosti 70 let, po dopolnjeni starosti 70 let pa se izda z veljavnostjo petih let; pri čemer iz zakonodajnega gradiva, ki je bilo podlaga za sprejem te določbe (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o voznikih, EVA 2021-2430-0039 z dne 23. 12. 2021, obrazložitev k 20. členu novele, ki se nanaša na 59. člen ZVoz-1) izhaja, da gre za določbo, ki se vnaša zaradi jasnosti zakonske ureditve (in torej ne njene vsebinske spremembe).

18Sodišče torej ne sledi stališču tožnice, da bi ji glede na četrti odstavek 59. člena ZVoz-1 prvostopenjski organ moral na podlagi obravnavane vloge (29. 9. 2020) izdati vozniško dovoljenje z veljavnostjo desetih let. V takem primeru bi se namreč tožnici izdalo vozniško dovoljenje z veljavnostjo do njenega celo več kot 76. leta starosti, kar bi bilo v nasprotju ne le z obrazloženo vsebino šestega odstavka 59. člena ZVoz-1 in namenom, ki ga zasleduje, ampak bi to hkrati pomenilo tudi, da bi se tožnici vozniško dovoljenje izdalo za več kot pet let po tem, ko bi dopolnila starost 70 let, kar bi bilo tudi v nasprotju z določbo iz druge povedi četrtega odstavka 59. člena ZVoz-1.

19Iz navedenih zakonskih določb torej izhaja, da je pogoj za to, da se imetniku vozniškega dovoljenja, ko dopolni starost 70 let, podaljša veljavnost vozniškega dovoljenja, predložitev veljavnega zdravniškega spričevala, ki dokazuje telesno in duševno zmožnost za vožnjo motornega vozila določene kategorije. S tem, ko zakon določa ta pogoj in ga veže na starostno mejo dopolnitve 70 let, hkrati izključuje možnost podaljševanja vozniškega dovoljenja čez starostno mejo 70 let, brez predložitve zdravniškega spričevala, ki bi bilo veljavno ob starosti 70 let.

20Glede na to, da je tožnica vložila obravnavano vlogo za izdajo vozniškega dovoljenja s priloženim zdravniškim spričevalom z dne 28. 9. 2020 (katerega veljavnost je glede na predhodno povedano potekla 28. 9. 2023, torej preden je tožnica dopolnila 70 let starosti), prvostopenjski organ ni imel podlage, da bi ji vozniško dovoljenje podaljšal čez starostno mejo 70 let. Z izdajo vozniškega dovoljenja z veljavnostjo do 17. 1. 2024, to je do tožničinega dopolnjenega 70 leta, je torej sprejel pravilno in zakonito odločitev. Tožnica bo tako morala, če bo želela veljavnost vozniškega dovoljenja podaljšati, predložiti novo (veljavno) zdravniško spričevalo.

21Po obrazloženem sodišče zavrača tudi tožbene očitke v smeri, da je bila tožnica z odločitvijo nezakonito diskriminirana. Glede njenega sklicevanja na dvema drugima osebama izdani vozniški dovoljenji je že drugostopenjski organ pravilno pojasnil, da pravilnosti in zakonitosti v drugih postopkih sprejetih odločitev v tem postopku ne more preizkušati. Enako velja za sodišče v tem upravnem sporu, ki še dodaja, da stranka ne more doseči drugačne odločitve s sklicevanjem na primere, v katerih je bilo materialno pravo uporabljeno na način, ki sodne presoje ne bi prestal (da bi sodna praksa potrdila stališče, ki ga zagovarja tožnica, pa ta niti ne trdi). Tudi sicer po presoji sodišča tožnica ugovora o nedopustni starostni diskriminaciji s svojimi tožbenimi stališči ne more utemeljiti. Razlaga, za katero se zavzema, bi namreč bistveno težo pri odločanju dajala okoliščini, kdaj je osebi veljavnost vozniškega dovoljenja potekla (npr. tik pred dopolnjenim 70. letom starosti ali tik po tem). Takšni ureditvi pa bi bilo po presoji sodišča utemeljeno očitati diskriminatornost brez stvarnega razloga, vsekakor bolj kot ureditvi, po kateri mora vsaka oseba ob dopolnjenem 70. letu starosti za izdajo oziroma podaljšanje vozniškega dovoljenja predložiti veljavno zdravniško spričevalo, ki izkazuje, da je telesno in duševno zmožna za vožnjo motornega vozila določene kategorije. V vprašanje, ali je predpisana zakonska ureditev (zgolj) bolj ali manj primerna, pa se sodišče ne more spuščati.

22Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v tem upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

23Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.