UPRS Sodba I U 1354/2021-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča s parc. št. 367/11 k. o. ... v znesku 247,18 evrov, in sicer v znesku 7,30 evrov za zazidano zemljišče ter 239,88 evrov za nezazidani del istega zemljišča. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil.

2V obrazložitvi drugostopenjske odločbe organ pojasnjuje pravne podlage za odmero nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. Glede določitve zazidanega in nezazidanega dela zemljiške parcele se sklicuje na mnenje Občine Medvode z dne 14. 9. 2020.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnica s tožbo izpodbija nadomestilo, odmerjeno za nezazidano stavbno zemljišče. Opozarja, da se odločba in občinski odlok, ki je bil podlaga odmeri, sklicujeta na Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal. Meni, da po Zakonu o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97) na isti zemljiški parceli ni mogoče hkrati določiti zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča. Trdi, da nezazidano zemljišče, kot ga je v nasprotju z ZSZ/97 določila občina, nima dostopa do javnega cestnega omrežje, saj iz REN izhaja, da se z javno cesto stika le v eni točki, kar za dostop ne zadošča. Uveljavlja, da ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku določitve nezazidanega stavbnega zemljišča, kar pomeni kršitev pravice do izjave. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek.

4Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrne. V njem v bistvenem ponavlja razloge drugostopenjske odločbe. Pojasnjuje pa tudi podlago za uporabo ZGO-1.

5V pripravljalni vlogi tožnica vztraja pri tožbenih navedbah. Navaja, da je zakonodajalec s sprejemom Gradbenega zakona (GZ) kot zakonsko podlago za nadomestilo določil Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) in Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2). Meni, da se je s tem uresničila posledica iz 3. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13. Ne glede na to pa meni tudi, da se po drugi alineji 218.b člena ZGO-1 kot nezazidano stavbno zemljišče določi celotna zemljiška parcela in da je zato odlok v nasprotju z zakonom. Dodaja, da je bil postopek določitve površine nezazidanega stavbnega zemljišča dvofazen in da ji je občina omogočila sodelovanje v prvi fazi, ni pa je obvestila o znižanju te površine z 2.892 m2 na 2.399 m2. Navaja še, da je v tej zadevi treba možnost dostopa do javnega vodovodnega, elektroenergetskega in kanalizacijskega omrežja šele ugotoviti.

Dokazni postopek

6Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in v listine v sodnem spisu.

7Dokazni predlog za zaslišanje tožnice je zavrnilo kot prepozen na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnica namreč tega dokaza ni predlagala že v upravnem pritožbenem postopku. V tem delu upravnega postopka je imela tožnica potem, ko je po vložitvi pritožbe upravni organ pridobil mnenje Občine Medvode in ga vročil tožnici, možnost, da se v postopku dodatno izjavi in predlaga dokaze. Prepoved navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v tožbi, izhaja iz tega, da je predmet sodnega varstva v upravnem sporu zakonitost izpodbijane odločbe. Stranka je dolžna v upravnem postopku takoj, ko je mogoče navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so pomembni za odločitev, in tako upravnemu organu omogočiti, da izda zakonito odločbo. Ker je bil v tem primeru glede na pomanjkljivosti postopka na pravi stopnji, dokazni postopek dopolnjen v postopku s pritožbo, v katerem je bilo tožnici omogočeno, da se izjavi, je bila tožnica dolžna navesti vsa dejstva in predlagati dokaze vsaj v tej fazi upravnega postopka.

K I. točki izreka

8Tožba ni utemeljena.

9Predmet tožbenega izpodbijanja v tem upravnem sporu je odločba o odmeri nadomestila za uporabo nezazidanega dela stavbnega zemljišča parc. št. 367/11 k. o. ...

10Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se upravni organ ne bi smel opreti na določbe ZGO-1. Zakon, ki je bil v obravnavanem primeru podlaga za izdajo občinskega Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (v nadaljevanju Odlok), na podlagi katerega je odmerjeno nadomestilo, je ZSZ/84, oziroma natančneje njegovo VI. poglavje, ki se je v tem delu uporabljal izrecno na podlagi 5. točke prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZSZ/97. Ta ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki v prehodnih in končnih določbah (103. člen) ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. ZUreP-1 je v 180. členu tudi določal, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu je ZGO-1 v določbah členov 218. do 218.b med drugim natančneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah členov 218.c, 218.č in 218.d pa še uskladitev podatkov za odmero nadomestila in uskladitev predpisov, ki so namenjeni pridobivanju podatkov za odmero.

11Tako ZUreP-1 kot ZPNačrt (z izjemo 89. člena) sta prenehala veljati z uveljavitvijo novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2; 299. člen), ZGO-1 pa je prenehal veljati z uveljavitvijo Gradbenega zakona (GZ; prvi odstavek 125. člena). Oba zdaj veljavna zakona kot datum začetka uporabe in s tem razveljavitve prej veljavnih zakonov določata 1. 6. 2018, kar je pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe (18. 4. 2019). Pri tem ZUreP-2 v prehodnih določbah (členi 266 do 303) izrecno našteva postopke, pričete pred njegovo ureditvijo, ki naj se končajo po prej veljavni zakonodaji, med njimi pa ni postopkov za odmero NUSZ. GZ sicer v prvem odstavku 106. člena določa, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1, vendar postopek za odmero NUSZ, kot že rečeno, ni začet na podlagi ZGO-1, temveč ZSZ/84. Ob upoštevanju načela zakonitosti bi to torej pomenilo, da je treba kot pravilno materialnopravno podlago pri odmeri NUSZ (glede na prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZSZ) upoštevati izključno določbe VI. poglavja ZSZ/84 in seveda določbe zakonodaje, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, torej predvsem ZUreP-2, saj prehodne določbe zakonov, veljavnih v času izdaje izpodbijane odločbe ne dajejo podlage za uporabo določb ZUreP-1, ZPNačrt in ZGO-1 v tem postopku¹. Vendar pa po oceni sodišča takšno stališče ne vzdrži sodne presoje.

12Ustavno sodišče RS je namreč v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine (ZDavNepr) z odločbo št. U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se ZDavNepr (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) našteti prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja ZSZ/84 in občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1. Torej ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitve ZUreP-2 ter GZ), je (glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča.

13S tem stališčem je sodišče že v sodbah I U 428/2020 z dne 18. 5. 2021, I U 208/2019 z dne 10. 6. 2021, I U 200/2020 z dne 13. 7. 2021, I U 946/2020 z dne 21. 9. 2021, I U 591/2020 z dne 19. 10. 2021, I U 203/2020 z dne 17. 11. 2021, I U 2006/2019 z dne 16. 11. 2021 in drugih odstopilo od stališča, sprejetega v sodbah I U 986/2019 z dne 24. 9. 2020 in I U 971/2019 z dne 27. 1. 2021, po katerem se naj bi po uveljavitvi GZ (in s tem razveljavitvi ZGO-1) za opredelitev zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč uporabljale določbe ZUreP-2 in določbe VI. poglavja ZSZ/84, iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve te sodbe.

14Prav tako neutemeljeno tožnica uveljavlja, da je Odlok nezakonit in neustaven, ker je bil sprejet na podlagi predpisov, ki so prenehali veljati. Pooblastilo občini za sprejem odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča daje prvi odstavek 61. člena ZSZ/84. Navedena določba ZSZ/84 je del VI. poglavja zakona, ki ureja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. ZSZ/84 oziroma njegovo VI. poglavje je na podlagi 33. člena ZdavNepr prenehal veljati 1. 1. 2014. Kot že rečeno, je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 ZDavNepr razveljavilo (1. točka izreka) ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi je tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter občinski odloki, ki so bili izdani na njegovi podlagi.

15Res je, da je sodišče v svoji dosedanji praksi (npr. sodbe I U 1957/2017, I U 775/2016, I U 26/2019, I U 2103/2017, III U 3/2017, III U 185/2016) ob upoštevanju določb 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa pravne posledice razveljavitve zakona, presodilo, da po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne "oživi" prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi sedaj razveljavljenih določb. V takšnih primerih Ustavno sodišče pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo, začasno samo zapolni, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno pomeni, da z odločbo Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, ZSZ/84 (oziroma njegovo VI. poglavje) in na njegovi podlagi sprejeti odloki niso začeli ponovno veljati, pač pa se le uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, in sicer v vsebini, kakršna je bila ob prenehanju njihove veljave. V navedeni sodni praksi je sodišče tudi pojasnilo, da predpisi, ki jim je veljava prenehala, kljub temu da se še uporabljajo, ne morejo biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev.

16Vendar pa je zakonodajalec že v 58. členu Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (ZIPRS1617) prvič določil, da se kot uporaba prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja ZSZ/84 ter uporaba 218. člena, 218.a člena, 218.b člena, 218.c člena, 218.č člena in 218.d člena ZGO-1 šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/84. Enako določbo kot 58. člen ZIPRS1617 vsebujejo tudi nadaljnji zakoni o izvrševanju proračunov, to je 59. člen ZIPRS1718, 55. člen ZIPRS1819, 55. člen ZIPRS2021, 55. člen ZIPRS2122, 60. člen ZIPRS2223 in 59. člen ZIPRS2324. Navedena ureditev je torej veljala tudi v času, ko je bil sprejet in objavljen Odlok², ki je podlaga za odmero v obravnavanem primeru.

17Po presoji sodišča zakonska ureditev, ki je po prenehanju veljavnosti ZSZ/84 omogočila sprejem Odloka, ni neustavna. Iz zakonodajnega gradiva³ izhaja, da je zakonodajalec pri sprejemu navedene določbe, izhajal iz istega namena, kot ga je pri določitvi načina izvrševanja odločbe U-I-313/13 zasledovalo Ustavno sodišče. To je, da v obdobju do uveljavitve z Ustavo usklajene zakonodaje za odmero davka na nepremičnine občine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih (gl. 90. točko odločbe U-I-313/13). Zakonodajalec nadalje pojasnjuje, da z navedeno določbo vsakokratnega zakona o izvrševanju proračuna občinam omogoča poseganje v obstoječ sistem odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker je to nujno potrebno zaradi poprave morebitnih nezakonitosti obstoječih odlokov, usklajevanja z novimi prostorskimi akti, spodbujanja lokalnega gospodarstva in zasledovanja prostorske politike občin.

18Glede na navedeno zakonsko podlago, ki je po pojasnjenem obstajala že v času sprejema Odloka, odlok ni nezakonit in neustaven zgolj zato, ker je bil sprejet po 1. 1. 2014.⁴ Sodišče zato ni imelo podlage, da iz tega razloga zavrne njegovo uporabo (exceptio illegalis).

19Prav tako sodišče nima podlage za zavrnitev uporabe določb 4. člena Odloka, po katerih je nezazidano stavbno zemljišče tudi del zemljiške parcele. Te določbe imajo namreč podlago v določbah ZGO-1. Drugi odstavek 218. člena ZGO-1 določa, da se za zazidana stavbna zemljišča po tem členu štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek). To pa pomeni, da četudi se zemljišče, na katerem je objekt, ovrednoti kot zazidano stavbno zemljišče, se v primeru, če površina tega zemljišča presega gradbeno parcelo oziroma fundus x 1,5, presežna površina vrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče. Drugi odstavek 218. člena ZGO-1 torej daje jasno podlago za to, da se kot nezazidano stavbno zemljišče vrednoti tisti del stavbnega zemljišča, ki ni gradbena parcela, vse to pa le ob predpostavki, da ta preostali del zemljišča izpolnjuje tudi druge pogoje iz 218. in 218. b člena ZGO-1.⁵ Pri tem pa ob jasni določbi drugega odstavka 218. člena ZGO-1 določbe druge alineje prvega odstavka 218. b člena ZGO-1 ni mogoče razumeti drugače kot pojasnjeno, to je, da se kot nezazidano stavbno zemljišče lahko šteje tudi le del stavbnega zemljišča. Nenazadnje to jasno izhaja iz besedila tretjega odstavka 218. b člena ZGO-1. Za presojo pa ni relevantna definicija zemljiške parcele, kot izhaja iz določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), saj je pravno relevantna namenska raba prostora, ki pa ne po prejšnji ne po sedanji ureditvi ni vezana na zemljiško parcelo.⁶

20Tožnica ne more uspeti z očitki o kršitvi pravice do izjave v postopku določitve nezazidanega stavbnega zemljišča. Uskladitev in pridobivanje podatkov o površini zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča je določena v 218. c in 218. č členu ZGO-1. Postopanje občinskega organa po teh določbah oziroma po ustreznih določbah občinskega odloka ni upravni postopek, temveč je opravljanje materialnega dejanja, torej organizacijsko opravilo.⁷ Za zakonitost postopka izdaje izpodbijane odločbe pa je bistveno, da ima stranka v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020 in I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020 možnost v upravnem postopku, kakršen je obravnavani, dokazovati, da v javni evidenci vpisani podatki oziroma da podatki, ki so bili sporočeni davčnemu organu, niso točni, kar davčni organ presodi po načelu proste presoje dokazov. Da bi bila površina nezazidanega dela stavbnega zemljišča v tem primeru ugotovljena v nasprotju z določbami ZGO-1, pa tožnica v tožbi ne zatrjuje, posledično tega tudi ne dokazuje.

21Kot že rečeno, so merila za ugotavljanje površine nezazidanega dela stavbnega zemljišča določena v drugem odstavku 218. člen ZGO-1. Glede na to, da je površina zemljiške parcele 3.085 m2 ter da je po podatkih o namenski rabi, določeni s prostorskim aktom, zemljiška parcela v 97 % stavbna, površina celotnega stavbnega zemljišča znaša 2.992 m2. Iz izpodbijanega akta izhaja, da je upravni organ štel, da nezazidana površina stavbnega zemljišča znaša 2.399 m2, kar glede na citirano določbo drugega odstavka 218. člena ZGO-1 pomeni, da ima gradbena parcela objekta površino 593 m2. Da je ta površina zazidanega dela stavbnega zemljišča ugotovljena v nasprotju z merili, ki so predpisana z zakonom, pa tožnica ne navaja.

22Da je za nezazidano stavbno zemljišče dopustno odmeriti nadomestilo za njegovo uporabo, mora biti zemljišče komunalno opremljeno v skladu določbo druge alineje prvega odstavka 218. b člena ZGO-1. V skladu s tem peti odstavek 4. člena Odloka določa, da se kot nezazidana stavbna zemljišča štejejo zemljišča, na katerih je zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo iz javnega omrežja, odvajanje odpadne vode in odstranjevanje odpadkov ter možnost dostopa na javno cesto. Šesti odstavek istega člena Odloka pa določa, da se šteje, da je oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odpadne vode in odstranjevanje odpadkov ter možnost dostopa na javno cesto zagotovljena, če se zemljišče lahko šteje za opremljeno stavbno zemljišče skladno s predpisi o prostorskem načrtovanju.

23Tak predpis je ZUreP-2, ki se je uporabljal v času izdaje izpodbijane odmerne odločbe. Ta zakon je v prvem odstavku 149. člena določal, da je komunalno opremljeno tisto stavbno zemljišče, ki ima urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanj mogoče izvesti priključke na javno elektroenergetsko omrežje, javno vodovodno omrežje in javno kanalizacijsko omrežje. V drugem odstavku 149. člena pa je ZUreP-2 določal, kdaj se zemljišče šteje za komunalno opremljeno kljub temu, da ni mogoče izvesti priključka na javno vodovodno in kanalizacijsko omrežje.

24Navedena ureditev izhaja iz podmene, da je razlog za obremenitev nezazidanih stavbnih zemljišč z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča v tem, da sili lastnike teh zemljišč, da čim prej zagotovijo njihovo pozidavo. Zato je po naravi stvari logično, da občina ne more siliti lastnikov zemljišč v njihovo zazidavo in jim posledično odmerjati nadomestilo, če ta zemljišča pogojev za zazidavo ne izpolnjujejo, ker občina ni poskrbela za njihovo komunalno opremljenost. Po drugem odstavku 147. člena ZUreP-2 je namreč gradnja objektov in omrežij, razen gospodarske javne infrastrukture, dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih. Kaj se šteje za opremljeno stavbno zemljišče v posamezni enoti urejanja prostora pa, kot rečeno, določa 149. člen ZUreP-2.

25Tožnica nima prav, da v tem primeru ni zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja. Za to presojo namreč ni bistveno, kateri del parc. št. 367/11 k. o. ... je gradbena parcela in kateri nezazidano stavbno zemljišče, temveč da ima to zemljišče dostop do javnega cestnega omrežja, kar med strankami ni sporno. Ni pa pravno relevantno, da naj bi imel nezazidan del tožničine zemljiške parcele stik z javno cesto le v eni točki, saj tožnica ne trdi, da tožnici ni omogočen fizični dostop do javnega cestnega omrežja preko tistega dela njene zemljiške parcele, ki naj bi se po njenih navedbah štel za gradbeno parcelo.

26Tožnica v tožbi ne trdi, da obravnavano zemljišče ni opremljeno s preostalo predpisano komunalno opremo na enega od načinov, ki je določen v 149. členu ZUreP-2. To (zgolj smiselno) navaja šele v prvi pripravljalni vlogi, ki pa jo je vložila po preteku 30 dnevnega roka za tožbo iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. Ker je tožba v upravnem sporu sodno varstvo pravic in pravnih koristi pravnih subjektov zoper odločitve državnih organov ter je za njeno vložitev v 28. členu ZUS-1 predpisan prekluziven rok, po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi, niti tekom upravnega postopka. Ker torej tožnica trditev o tem, da nezazidano stavbno zemljišče ni komunalno opremljeno v smislu 149. člena ZUreP-2, ni postavila v pravočasni tožbi (niti še prej v pritožbenem delu upravnega postopka, v katerem se je imela možnost izjaviti), sodišče njenih (sicer tudi pavšalnih trditev), ki so bile podane po preteku roka za tožbo, ni upoštevalo.

27Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

28Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Takšno stališče je to sodišče zavzelo v sodbah I U 986/2019 s 24. 9. 2020 in I U 971/2019 s 27. 1. 2021.
² Ur. list RS št. 77/2019 z dne 20. 12. 2019.
³ Npr. k 59. členu ZIPRS1718, Predlog zakona z dne 22. 9. 2016, EVA 2015-1611-0175, str. 56 in 57.
⁴ Vsa prej navedena sodna praksa se nanaša na upravne akte, izdane na podlagi odlokov, ki so bili sprejeti oziroma spremenjeni pred navedeno intervencijo zakonodajalca.
⁵ Prim. npr. sodbe tega sodišča I U 2006/2019 z dne 16. 11. 2021, I U 1928/2020 z dne 7. 6. 2023, in druge.
⁶ Gl. npr. 15. točko prvega odstavka 3. člena ZUreP-2.
⁷ Gl. sklep Vrhovnega sodišča I Up 80/2020, tč. 10.