VSRS Sklep I Up 37/2024

Pritožbi se ugodi in se I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1712/2023-15 z dne 5. 12. 2023 razveljavi ter zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2330/ 2023/11 (1221-02) z dne 10. 11. 2023 (v nadaljevanju sklep z dne 10. 11. 2023), s katerim je to zavrglo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zaradi predaje Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,¹ odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, in zadevo vrnilo v ponoven postopek (I. točka izreka sodbe in sklepa). Ugodilo je tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z 10. 11. 2023 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je toženka opustila dolžnostno ravnanje, ker tožnikovih izjav ni preverjala tako, da bi v svojo presojo po uradni dolžnosti vključila tudi ustrezno posodobljene podatke o stanju v Republiki Hrvaški, ki so ji bile v času izdaje izpodbijanega sklepa očitno znane ali bi ji morale biti znane. Kršitev te dolžnosti, ki je ni mogoče odpraviti z naknadnim sklicevanjem na podatke iz poročil AIDA in EUAA ter njihovo predložitvijo v upravnem sporu, je vodila do tega, da se toženka ni opredelila do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja, da tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, poleg tega pa zaradi odsotnosti navedenih odločilnih dejstev odločbe ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča se toženka v zvezi z upoštevnimi podatki o stanju v Republiki Hrvaški tudi ni ustrezno sklicevala na slovensko sodno prakso, saj ni pojasnila, v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim.

3Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper I. točko izreka navedene sodbe in sklepa vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi pritožničin sklep, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so izjave, ki jih je tožnik podal med osebnim razgovorom, kazale na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Zato za sprejem pravilne in zakonite odločitve tudi ni bila dolžna pridobivati in presoditi aktualnih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo in v dopolnitvi odgovora na pritožbo pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje. Meni, da pravilnost sprejete odločitve potrjuje tudi nedavna sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C- 392/22 z dne 29. 2. 2024. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

5Pritožba je utemeljena.

6Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951, in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Ta domneva pa je izpodbojna.²

7Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, oziroma, kot je poudarilo SEU v zadevi Jawo (87. točka obrazložitve), v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen takšni nevarnosti.

8Za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov in ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.³

9Tako tudi iz sodbe SEU C-392/22, na katero se sklicuje tožnik v dopolnitvi odgovora na pritožbo, izhaja, da so države članice zavezane, da prosilca ne predajo v odgovorno državo članico, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi članici pomenijo resne in utemeljene razloge za domnevo, da bo prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine.

10Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Očitek, da je toženka vedela ali bi morala vedeti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, a se nanje ni ustrezno odzvala, se v izpodbijani sodbi namreč ne pojavi. Očitano opustitev dolžnostnega ravnanja je sodišče prve stopnje oprlo na tožnikove izjave v upravnem postopku, da so hrvaški policisti z njim slabo ravnali, in da so se do njega neprimerno vedli tudi uslužbenci hrvaškega azilnega doma.

11Pritožnica pa meni, da tožnikove izjave o neprimernem ravnanju policije in uslužbencev azilnega doma, ki jih je podal v upravnem postopku, po svoji vsebini niso bile take narave, da bi pomenile izpodbijanje domneve o varnosti druge države članice. Že v odgovoru na tožbo, še prej pa v sklepu z dne 10. 11. 2023, je očitke o grdem ravnanju hrvaške policije na meji ocenila kot nekonkretizirane in pravno nepomembne, ker ni šlo za ravnanja pristojnih organov v okviru postopka za mednarodno zaščito, v katerega bo tožnik vrnjen. Tudi trditev o tem, da ga je uslužbenec azilnega doma porinil in da je po dveurnem čakanju prejel hladen obrok (nato je azilni dom zapustil), ni štela med sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem, niti tožnik z njimi ni vzbudil dvoma, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

12V primeru kot je obravnavani, je torej o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopku predložil tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici.⁴ Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

13Po presoji Vrhovnega sodišča pa je v izpodbijani sodbi povsem izostala vsebinska presoja o tem, zakaj iz navedenih tožnikovih izjav izhaja, da se nanašajo na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem oziroma, zakaj take izjave vzbujajo dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

14Kolikor je iz napotkov, ki jih je sodišče prve stopnje dalo v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, mogoče sklepati, da je tožničino dolžnostno ravnanje utemeljilo na tožnikovih trditvah o ravnanju hrvaške policije neposredno po njegovem nezakonitem vstopu na hrvaško ozemlje in pred namestitvijo v azilni dom, pa presoja ni pravilna, saj to ravnanje, kot je pravilno pojasnila pritožnica (že v sklepu z dne 10. 11. 2023, nato pa tudi v v odgovoru na tožbo in v pritožbi), na odločitev o predaji Republiki Hrvaški nima vpliva. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.⁵ To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča.⁶ Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.⁷

15V obravnavanem primeru so tako lahko materialnopravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. Da pa bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Te presoje pa sodišče prve stopnje ni opravilo.

16Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, na čem temelji glavni očitek sodišča prve stopnje toženki, sodbe ni mogoče preizkusiti in je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

17Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev pravil postopka upravnega spora, ki so vplivale na odločitev, pritožbi ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (77. člen ZUS-1). V njem bo moralo sodišče prve stopnje pravno odločilne tožnikove navedbe presoditi v skladu z navedenimi izhodišči. Če bo ugotovilo, da je za toženko nastopila dolžnost, da s pomočjo aktualnih poročil o stanju preveri delovanje hrvaškega azilnega sistema, bo moralo s tem povezano morebitno kršitev tožnikove pravice do izjavljanja odpraviti samo na glavni obravnavi (druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

18Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku, če bo upoštevalo tožbene navedbe glede sistemskih pomanjkljivosti, pritožnici omogočiti, da se o njih izjavi, saj bo v navedbenem in dokaznem pogledu šlo za odgovor na tožnikove nove navedbe.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Sodba SEU C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo, 80. - 84. točka obrazložitve.
³ Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 76. - 78. točka obrazložitve.
⁴ V zvezi s tem, kakšen prag resnosti morajo dosegati zatrjevane pomanjkljivosti glej npr. sodbo ESČP z dne 21. 1. 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, 252. do 263. točka obrazložitve. Tudi SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo, odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).
⁵ Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločba Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023, 31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča.
⁶ Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča VSRS I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.
⁷ Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 64.-65. točka obrazložitve.