VSK Sklep I Kp 86938/2023

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom pripor, odrejen zoper zgoraj navedene tri obdolžence iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku, podaljša za en mesec, to je do 25.1.2024 do 16.23 oziroma 16.20 ure. Obdolženci so v priporu od dne 25.11.2023 dalje.

2Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženega A. A. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb kazenskega postopka ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in pripor odpravi oziroma pripor nadomesti z javljanjem na policijski postaji.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbene navedbe zagovornika, da ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženi A. A. storil očitano kaznivo dejanje, ne držijo. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na ugotovitve iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ter pri tem ocenilo nove dokaze in sicer zaslišanja policistov, ki so prijeli obdolžence, pri čemer navedeno le še potrjujejo ugotovitve o obstoju utemeljenega suma in o tem, da naj bi obdolženi A. A. v avtomobilu prevažal pet tujcev, ob zaustavitvi pa naj bi najprej bežal z avtomobilom in nato še peš. Zagovornik je že v izjasnitvi o predlogu za podaljšanje pripora navajal, da so tujci obdolženemu A. A. pokazali dovoljenja za gibanje po Evropski uniji, da so imeli veljavne dokumente ter da je dejanje storil iz humanitarnih razlogov. Na te očitke je že odgovorilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz spisovnega gradiva v tej zadevi namreč izhaja, da naj tujci ne bi imeli dovoljenj za vstop in bivanje v Sloveniji. Iz dejstva, da je obdolženec bežal pred policisti, sodišče prve stopnje prepričljivo zaključi, da tujci obdolžencu dovoljenj niso pokazali in jih ni prevažal iz humanitarnih razlogov.

5Zagovornik tudi izpodbija obstoj pripornega razloga begosumnosti, vendar navedeno ne drži. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, grozi obdolžencu visoka kazen, na Slovenijo ga nič ne veže, v primeru izpustitve pa bi odšel v tujino, lahko tudi v državo svojega državljanstva. S tem bi bistveno otežil ali celo onemogočil izvedbo kazenskega postopka. Na begosumnost kaže tudi njegov dejanski beg pred policisti. Pripor je tudi nujno potreben ukrep, saj milejši ukrepi (zagovornik navaja javljanje na policijski postaji) ne bi onemogočili obdolžencu odhod iz Slovenije, glede na visoko stopnjo begosumnosti pa tudi ni za zaupati obdolžencu, da bi v Sloveniji ostal. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve tudi pravilno ugotovilo, da je podana sorazmernost posega v osebno svobodo obdolženca glede na določbo 20. člena Ustave Republike Slovenije.

6Ker glede na vse obrazloženo pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.