UPRS Sklep I U 447/2023-31

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno sodno odločbo.

1Tožnik je pri Upravnem sodišču rs vložil tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Ljubljana (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) DT 4297-39829/2022-2 z dne 19. 9. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je davčni organ ugotovil, da se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije od 18. 2. 2021 dalje do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status, ker ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Tožnik meni, da je izpodbijana odločba napačna in predlaga njeno odpravo, kakor tudi odpravo vseh posledic izpodbijane odločbe.

2Tožnik predlaga tudi, naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in da toženki prepove vsako nadaljnje odtegovanje od tožnikove pokojnine na podlagi izpodbijane odločbe do pravnomočne sodbe. Predlog utemeljuje z navedbo, da je zaradi ravnanja toženke materialno ogrožen in da prejema tako nizko pokojnino, da se ne more vrniti v Slovenijo. Tožnik s tem, kar prejme ne more preživeti, saj mora poleg običajnih življenjskih stroškov redno plačevati tudi imigracijske dajatve, sicer mu grozi deportacija iz države, kjer sedaj prebiva (Filipini op. sodišča). Poleg navedenega v tej državi ne dobiva nobene socialne podpore, kot jo država daje v Sloveniji. Tožnik prejema invalidsko pokojnino, ki je nižja od 500 EUR, katere znesek se zaradi različnih odtegljajev stalno spreminja, zato natančne višine pokojnine ne more navesti.

3Toženka v odgovoru na predlagano začasno odredbo navaja, da je začasna odredba institut, predviden v Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na podlagi katerega sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Tožnik predlaga začasno zadržanje odločbe o ugotovitvi rezidentskega statusa. Glede opredelitve pravnega pojma težko popravljive škode se toženka sklicuje na sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 326/2008, I Up 144/2011 in I Up 468/2012. Tožnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe konkretno ne navaja okoliščin in dejstev, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, marveč zgolj pavšalno navaja, da z manj kot 500 EUR na Filipinih komaj preživi, saj mora poleg bivanjskih stroškov plačevati še migracijske dajatve. Tožnik ni izkazal kakšni stroški konkretno ga dejansko bremenijo. Poleg navedenega iz podatkov spisa (iz prošnje za oprostitev plačila stroškov upravnega spora) izhaja tožnikova navedba, da se v tujini nahaja kot turist, kar je v nasprotju s predhodno navedenimi trditvami. Toženka meni, da tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 in sodišču predlaga, da tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

K I. točki izreka

4Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

5Tožnik hkrati s tožbo predlaga izdajo odložitvene začasne odredbe. Prvi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (t. i. odložitvena začasna odredba, ki jo predlaga tudi tožnik v konkretnem primeru). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (t.i. ureditvena začasna odredba), česar pa tožnik v konkretnem primeru ne predlaga.

6Sporno v zadevi je, ali je tožnik v konkretnem primeru kot verjetno izkazal nastanek težko popravljive škode, kar je zakonsko določen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe in tudi, ali je izkazal, da z izdajo predlagane začasne odredbe ne bo prizadeta javna korist, kar je drugi zakonsko določen pogoj za izdajo začasne odredbe.

7Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oz. z začasno ureditvijo stanja.¹ Odločanje o začasni odredbi po 32. členu ZUS-1 terja restriktivni pristop. Izdajanje začasnih odredb namreč ni namenjeno splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa zakon, temveč (ob izpolnitvi vseh v 32. členu ZUS-1 določenih pogojev) posegu v izvrševanje oziroma učinkovanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v svojem predlogu konkretno navesti vse za to pomembne okoliščine, konkretno mora navesti dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, utemeljiti, da je ta škoda zanj težko popravljiva, in vse to s stopnjo verjetnosti tudi izkazati, kot to pravilno navaja toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Trditveno in dokazno breme, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, določeni v 32. členu ZUS-1, je primarno na tožniku, ki zahteva začasno pravno varstvo.

8V obravnavanem primeru tožnik s tožbo izpodbija odločbo, s katero je davčni organ ugotovil, da se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije od 18. 2. 2021 dalje do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status. Na davčnem področju je težko popravljivost škode mogoče utemeljiti s posledicami, ki tožnika prizadanejo med drugim tudi zato, ker je bilo poseženo v sredstva, ki jih tožnik potrebuje za uresničevanje bistvenih vidikov tožnikovega dela in življenja.² Škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe mora biti zatrjevana konkretizirano, tako po temelju, kot tudi po višini. Tožnik pa v obravnavanem predlogu za izdajo začasne odredbe zgolj posplošeno (pavšalno) navaja, da s tem, kar prejme ne more preživeti, saj mora poleg običajnih življenjskih stroškov redno plačevati tudi imigracijske dajatve, sicer mu grozi deportacija iz države, kjer sedaj prebiva (Filipini op. sodišča). Za predhodno navedene pavšalne trditve tožnik ne predloži nobenih dokazov o višini prejemkov, kakor tudi ne o višini in plačilu običajnih življenjskih stroškov, na katere se sklicuje in tudi ne o višini in plačilu imigracijske dajatve, ki jo navaja. Zgolj na trditveni ravni ostaja tudi tožnikova navedba, da prejema invalidsko pokojnino, ki je nižja od 500 EUR, za kar tožnik prav tako ne predloži nobenih dokazov. Kot dokaz sicer prilaga kopijo podpisanega zahtevka za plačilo pokojninske rente s strani zavarovalnice T., d. d. ter izpis plačila te rente z dne 14. 6. 2023 v višini 45,59 EUR, kar pa po presoji sodišča ne zadostuje za dokazovanje verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Sodišče ugotavlja, da tožnik pri zatrjevanju težko popravljive škode ne navaja konkretiziranih posledic, ki zanj izvirajo neposredno iz izpodbijane odločbe. Pri navedbah tožnik ostane zgolj na splošni ravni, ter tudi ne predloži zadostnih dokazov.³ Tožnik bi moral že v zahtevi za izdajo začasne odredbe celovito navesti vse okoliščine in dejstva, ki utemeljujejo tako nastanek in višino škode, ter da je zanj takšna škoda težko popravljiva, za navedbe pa predložiti tudi dokaze, česar tožnik ni storil.

9Po povedanem tožnik ni izkazal že prvega zakonsko določenega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti nastanka težko popravljive škode za tožnika, ki jo je mogoče odvrniti zgolj z izdajo predlagane začasne odredbe, zato sodišče ni presojalo obstoja drugega zakonskega pogoja, to je prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank.

10S svojimi navedbami in predloženimi dokazi tožnik ni uspel sodišče prepričati o nujnosti zadržanja izvršitve izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča tožnik ni uspel izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru morebitnega uspeha v upravnem sporu. Ker tožnik ni uspel izkazati, da so izpolnjeni vsebinski zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), je sodišče tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K II. točki izreka

11ZUS-1 stroškov postopka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne ureja posebej, zato si je sodišče odločanje o stroških postopka, ki jih je tožnik priglasil v predlogu za izdajo začasne odredbe, pridržalo za končno sodno odločbo.

¹ Glej sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 38/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 214/2019 z dne 9. 12. 2019 in I Up 96/2019 z dne 4. 6. 2019.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022.
³ Primerjaj sklepa Upravnega sodišča RS III U 137/2022-9 z dne 6. 6. 2022 in I Up 2/2022 z dne 4. 8. 2022.