VSL Sodba I Cp 948/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 560 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 27.180,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2018 dalje ter stroškov postopka. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki v celoti povrniti njene stroške tega postopka.

2Zoper sodbo se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je izpodbijano sodbo zmotno oprlo na 4.4. točko 4. člena Pogodbe o odplačnem prenosu in prevzemu poslovnega deleža v družbi A., d. o. o. z dne 9. 1. 2018 (v nadaljevanju Pogodba). Opozarja, da sodišče prve stopnje ni presojalo pravnega standarda časa kot bistvene vsebine pogodbe, ki ga je treba vsebinsko določiti, upoštevaje vse okoliščine konkretnega pogodbenega razmerja, niti ni presojalo, ali v konkretnem primeru sama določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, zadošča za sklep o fiksni pogodbi. Ni se opredelilo do tega, kaj naj bi pri Pogodbi kazalo na tožnikovo posebej izraženo voljo, da je kasnejša izpolnitev zanj brez pomena, ter da je tak pomen časa izpolnitve sprejela tudi tožena stranka kot element svoje obveznosti. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 190/2017 in II Ips 150/2013. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se ni opredelilo do nadaljnjega besedila 4.4. točke 4. člena Pogodbe, ki določa, da sta pridobitelja, v primeru, da katerikoli izmed njiju ne plača kupnine na način in v roku iz te pogodbe, odsvojitelju solidarno dolžna plačati „pogodbeno kazen“ v višini neplačane kupnine. Po mnenju tožnika so določila 4. in 6. člena Pogodbe sama s seboj v nasprotju, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje razložiti skladno z drugim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnik nasprotuje tudi izvedenskemu mnenju izvedenca finančne stroke. Vztraja, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, ali so pri oceni poslovnega deleža A., d. o. o. upoštevani tekoči in bodoči projekti, ki so bili na dan sklenitve Pogodbe del premoženja družbe. Ti projekti so taksativno našteti v prilogi 1 Pogodbe z dne 9. 1. 2018. Z dnem vpisa v sodni register je tožena stranka pridobila premoženjska in upravljavska upravičenja v družbi A., d. o. o., nakar je 30. 6. 2018 prišlo do odpisa pretežnega dela kratkoročnih terjatev v višini 1.653.960,27 EUR, kar je imelo za posledico insolventnost navedene družbe. Glede na to, da je do odpisa prišlo, ko je družbo A., d. o. o. že upravljala tožena stranka (skupaj z drugim družbenikom), tožnik meni, da ne zadostuje ocena izvedenca, da naj bi bila postavka neunovčljiva že v letu 2017. Lahko bi šlo za prenos tekočih in bodočih gradbenih projektov v poslovno in premoženjsko sfero tožene stranke in drugega družbenika. Tožnik je prepričan, da je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno in samo s seboj v nasprotju, kar bi moralo sodišče prve stopnje odpraviti po uradni dolžnosti.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in sodišču druge stopnje predlaga, da jo v celoti zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta 9. 1. 2018 sklenili Pogodbo v obliki notarskega zapisa, katere predmet je bil tožnikov poslovni delež v družbi A., d. o. o.. Dogovorjena je bila kupnina v višini 38.857,50 EUR, katero je bila tožena stranka dolžna plačati v več obrokih. Tožena stranka je tožniku skupno plačala 11.857,50 EUR, preostanka kupnine, ki je predmet te pravde, pa ne.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na 4.4. točko 4. člena Pogodbe. V vlogi z dne 24. 9. 2020 (sprememba tožbenega zahtevka) in pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2021 se je tožnik skliceval na 104. člen OZ in dejstvo, da je bila Pogodba razvezana po samem zakonu z dnem 4. 7. 2018, ko je zapadel v plačilo drugi obrok drugega dela kupnine po 4.3. točki 4. člena Pogodbe, ki ga tožena stranka ni plačala. S temi navedbami je tožnik smiselno uveljavljal, da je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina Pogodbe. Sodišče prve stopnje je to presojalo in na podlagi 4.4. točke 4. člena Pogodbe¹ zaključilo, da sta se pravdni stranki sporazumeli o tem, da sta način in rok plačila bistveni sestavini Pogodbe, zaradi česar je prišlo do razveze Pogodbe po samem zakonu, in sicer z dnem, kot trdi tožnik (tj. 4. 7. 2018). Tudi po presoji sodišča druge stopnje je navedeno določilo Pogodbe jasno in nedvoumno ter ustreza dikciji prvega odstavka 104. člena OZ. Sklicevanje tožnika na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ne privede do drugačnega sklepa. V zadevah II Ips 190/2017 in II Ips 150/2013 je šlo za situaciji, ko sta pravdni stranki določili konkreten rok oziroma datum izpolnitve obveznosti (plačila), nista pa izrazili volje o tem, ali ta rok predstavlja bistveno sestavino pogodbe. Vrhovno sodišča RS je tako v obeh primerih pojasnilo, da natančna določitev časa, v katerem je treba opraviti izpolnitev, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi. Fiksne pogodbe so le tiste, za katere je rok določen kot fiksen: pogodbena stranka izrazi voljo, da izpolnitev z zamudo zanjo nima nobenega pomena, nasprotna stranka pa to sprejme. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v 4.4. točki 4. člena Pogodbe tako voljo izrecno in vnaprej izrazili, saj sta soglašali, da sta rok in način plačila bistveni sestavini pravnega posla. Po presoji sodišča druge stopnje tako soglasje pravdnih strank vsebuje izrecno voljo tožnika, da je izpolnitev po dogovorjenem roku zanj brez pomena, ter na drugi strani izrecno voljo tožene stranke, da izpolnitev pod takimi pogoji sprejema.

7Kot navedeno, je besedilo prvega stavka 4.4. točke 4. člena Pogodbe jasno in ne pušča dvoma, da je izpolnitev obveznosti v določen roku in na določen način bistvena sestavina pravnega posla. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi to besedilo Pogodbe dodatno razlagalo s pomočjo razlagalnih pravil, niti v luči drugega stavka 4.4. točke 4. člena Pogodbe, ki govori o „pogodbeni kazni“ v višini neplačane kupnine, če obveznost ni izpolnjena v dogovorjenem roku in na dogovorjeni način. Nobena od pravdnih strank se na te okoliščine niti ni sklicevala. Prav tako tožnik ni zatrjeval, da so določila Pogodbe, zlasti 4. in 6. člen, sama s seboj v nasprotju in nejasna. Njegovi pritožbeni očitki v tej smeri so tako neutemeljeni.

8Tožnik neutemeljeno nasprotuje tudi izvedenskemu mnenju izvedenca finančne stroke. Da bi moral izvedenec pri ugotavljanju vrednosti družbe A., d. o. o. upoštevati tekoče in bodoče gradbene projekte te družbe, je tožnik zatrjeval že v pripombah na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da so tožnikove trditve o tekočih in bodočih poslih družbe A., d. o. o. ostale na pavšalni ravni. Tožnik ni navedel kateri posli in projekti družbe so tekli in bili načrtovani. Pritožbeno sklicevanje na prilogo 1 Pogodbe ne zadostuje, saj manjkajoče trditvene podlage v nobenem primeru ne more nadomestiti izvedba dokaza ali sklicevanje na priložene dokaze. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek o neustreznosti izvedenskega mnenja, ker je premoženjska in upravljaska upravičenja nad družbo A., d. o. o. v letu 2018 pridobila tožena stranka. Tožnik pomislekov glede morebitnega vpliva prevzema tožene stranke na vrednost družbe oziroma poslovnega deleža (tudi) v letu 2017, ni izrazil v pripombah na izvedensko mnenje, niti ni o tem zastavil kakršnihkoli vprašanj izvedencu, ko je bil ta zaslišan pred sodiščem prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, na podlagi katerih podatkov in listin je izvedenec ugotovil, da je bila vrednost družbe A., d. o. o. na dan sklenitve pogodbe (9. 1. 2018), na dan razveze Pogodbe (4. 7. 2018) ter na dan izdelave mnenja oziroma v času sojenja, enaka nič. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se tožnik do podlag, ki jih je uporabil izvedenec, ni opredelil. Prav tako ni predložil ali predlagal dokazov, ki bi kazali nasprotno od ocene izvedenca. Tako kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje nima dvomov v jasnost, strokovnost in argumentiranost izvedenskega mnenja.

9Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 155. členu v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je toženi stranki, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovorila, dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT). Toženi stranki je priznalo 750 točk oziroma 450 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 560 EUR. Toženi stranki pa ni priznalo stroškov pregleda listin in posveta s stranko ter stroškov prejema odločbe in poročila stranki, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojni storitvi, temveč so ti stroški že zajeti v nagradi za pritožbeni postopek. Tožnik je dolžan odmerjene stroške povrniti toženi stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Prvi stavek navedene točke 4. člena Pogodbe se glasi: „Stranke so sporazumne, da sta rok in način plačila bistveni sestavini tega pravnega posla.“