VSL Sodba I Cp 1072/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremičnine v k. o. 001 (parcele 499/1, 500 in 501), premičnine (osebno vozilo BMW X3, letnik 2012; vrtni traktor ... (Husqvarna) ter obveznosti iz naslova kredita po kreditni pogodbi z Banko A., d. d., z dne 27. 8. 2014 (s stanjem dolga na dan 11. 1. 2018 v znesku 3.491,59 EUR). Tožnici je na skupnem premoženju prisodilo delež v višini 36 %, tožencu pa v višini 64 %. Tožencu je tudi naložilo, da mora tožnici plačati 786,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2018 dalje ter 1.883,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2021 dalje. Višji in drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo. Nazadnje je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti 5.256,49 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2Pritožili sta se obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe, toženec pa njen preostali del. Oba uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Prvenstveno predlagata spremembo izpodbijane sodbe, tožnica tako, da bosta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, toženec pa tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno oba predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica poudarja, da določitev deleža na skupnem premoženju ni čisti matematični izračun, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje. Pri tem ni upoštevalo vseh dohodkov in odhodkov, niti pomoči tožnice tožencu, ki je presegla običajno. Zaradi njegove bolezni je morala skrbeti za dietno prehrano, v tem času pa tudi opraviti bistveno več dela kot toženec. Več je prispevala k skrbi za skupno hčer in gospodinjstvo. Skrbela je za toženčevo mamo, ko je ta bivala pri njiju, čeprav to ni bila tožničina zakonska obveznost. Nagrobni spomenik je stal 3.000,00 EUR, a je sodišče priznalo le 250,00 EUR, češ da naj bi si stroške razdelili toženčevi sorodniki, ki pa jih v resnici ni toliko. Hči je živela pri tožencu že po razpadu skupnosti pravdnih strank. Sodišče sodbi ni priložilo valorizacije, zato se te ne da preveriti. Ni pojasnilo, zakaj je pri tožencu upoštevalo nadomestilo za telesno okvaro. Čeprav toženec tega ni zatrjeval, je upoštevalo vrnjeno preplačilo preživnine. Napačno je izračunalo pravdne stroške, ki jih je bilo treba plačati po tožbi B. B. Vrnjenih zneskov brezplačne pravne pomoči za škodo na objektu zaradi poplave ni upoštevalo. Neobrazložena je ostala ocena, koliko je toženec zaslužil s telefoni. Res je toženec dobil odškodnino za škodo na vozilu, vendar ni dokazal, da je prejeti znesek porabil za skupno premoženje. Toženec C. C. ni posodil denarja leta 1999, saj je bila posojilna pogodba sklenjena šele leta 2002, ko sta pravdni stranki že bili v zvezi. Tudi toženec je štel, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, drugače ne bi zahteval od tožnice polovice sredstev za fasado. Poleg tega sta pravdni stranki na nepremičnini v Y. sami določili enaka deleža, vendar sodišče tega ni upoštevalo. Tožnica je z delom na X. zaslužila najmanj 40.000,00 EUR. Delala je vsaj 15 ur na teden in ne samo 37 ur na mesec, kot je ugotovilo sodišče. Ves prejet zaslužek ni bil položen na toženčev račun. Tudi pravdne stroške ji je odmerilo od prenizke osnove.

Toženec vztraja, da nepremičnine v k. o. 001 predstavljajo njegovo posebno premoženje, sicer pa mu na njih pripada višji delež. Kar 66 % kupnine je bilo plačanih iz toženčevega posebnega premoženja. Brez tega pravdni stranki tudi kredita ne bi mogli vrniti. Odločitev glede avtomobila BMW je protislovna. Toženec je namreč imel denar, saj je prodajal telefone, preprodajal avtomobile, še pred tem pa je prejemal tudi najemnino za svojo nepremičnino v k. o. 002. Tožnica je kredit v višini 10.000,00 EUR samo delno porabila za fasado. Preostali znesek ni bil porabljen za skupne potrebe, saj je tožnica tedaj že planirala odhod od toženca. V sporu s toženčevo nekdanjo partnerico B. B. je bila udeležena tudi tožnica, zato bi morale finančne posledice bremeniti obe pravdni stranki. Res je moral toženec vrniti skupaj 2.176,42 EUR brezplačne pravne pomoči, vendar je to poravnal iz prejete odškodnine, torej iz svojega posebnega premoženja. Zaslužil je bistveno več od tožnice, medtem ko je bil njen zaslužek od dela na X. bistveno manjši, kot je ugotovilo sodišče. V postopku za določitev preživnine je namreč tožnica sama priznala, da je za svoje delo prejemala le 50,00 EUR mesečno. Ni jasno, ali je sodišče verjelo izpovedi priče D. D. Poleg tega sodišče ni upoštevalo toženčeve skrbi za tožnico na začetku njunega skupnega življenja, ko se je tožnica še šolala in takrat ni delala. Sredstva od toženčevega življenjskega zavarovanja so njegovo posebno premoženje, saj je bila pogodba sklenjena pred zakonsko zvezo s tožnico, premije pa so bile plačane iz toženčevega posebnega premoženja. Tožnica je na začetku skupnega življenja imela le avtomobil R5, medtem ko je toženec oddajal hišo v Z. v najem za 1.000,00 DEM mesečno. Na skupnem premoženju mu zato pripada najmanj 75 % delež. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj za ločeno obravnavanje uspeha v pravdi po temelju in višini zahtevka ni podlage. Poleg tega toženec le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni uspel, saj je tožnici priznaval 25 % delež.

3Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo svoje nasprotnice. Predlagata njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotujeta pritožbenim trditvam.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri obravnavanju in odločanju ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, niti tistih, na katere merita pritožbi. Izpodbijana sodba je jasno in razumljivo obrazložena, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Dejanski in pravni razlogi, na katere je sodišče oprlo svojo presojo, so ne le pravilni, ampak dovolj tehtni in prepričljivi, da jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati, hkrati pa jih niti pritožbeni pomisleki ne morejo omajati.

O tožničini pritožbi:

6Res je, da določitev deležev na skupnem premoženju nekdanjih zakoncev ne more biti čisti matematični izračun, vendar ta očitek, ki ga je tožnica naperila zoper izpodbijano sodbo, ni umesten. Seštevanju in primerjavi dohodkov in odhodkov zakoncev v času njunega skupnega življenja se v tovrstnih pravdah ni mogoče izogniti, saj si sodišče v nasprotnem primeru ne bi moglo ustvariti ustrezne predstave o denarnih prispevkih posameznega zakonca k nastanku skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je ugotovljene nominalne zneske valoriziralo, saj je šele to omogočilo njihovo realno primerjavo. Tožnica niti ne trdi, da je sodišče prve stopnje pri tem zagrešilo kakšno napako. Posplošeni pritožbeni dvom o pravilnosti valorizacije ne zadošča. Sodišče je stranki z valoriziranimi zneski seznanilo že na naroku 24. 11. 2021 in jima omogočilo dajanje pripomb, vendar jih tožnica takrat ni imela. Sicer pa so valorizirani zneski pregledno prikazani v obrazložitvi sodbe, tako da jih je na podlagi javno dostopnih podatkov SURS o stopnji inflacije mogoče enostavno preveriti.

7Tožnici tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da je njena pomoč tožencu v času njunega skupnega življenja presegla običajno pomoč in podporo, ki sta si ju dolžna nuditi zakonca. Dejstvo, da je tožnica v času toženčeve bolezni (približno dve leti) imela nekaj več dela s pripravo dietne prehrane zanj, se izravna z dejstvom, da je toženec pomagal tožnici na začetku njunega skupnega življenja, ko je še študirala. Nedenarni prispevek zakoncev pri varstvu in vzgoji otrok, opravljanje domačih del ter skrbi za ohranitev premoženja je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo za celotno obdobje skupnega življenja pravdnih strank. Zaključek izpodbijane sodbe, da sta bila njuna prispevka približno enaka, je v zadostni meri dokazno podprt, predvsem pa razumen in prepričljiv. Res je, da tožnica ni bila dolžna skrbeti za svojo taščo, ker je bila to obveznost toženca in drugih njenih otrok. Sodišče prve stopnje je zato ta tožničin prispevek pravilno štelo kot tožničino pomoč tožencu in je ni bilo dolžno denarno ovrednotiti, kot si je obetala tožnica. Ker je tožničina pomoč trajala sorazmerno kratek čas (približno mesec dni), ta njen prispevek tudi ni mogel bistveno vplivati na drugačno oceno tožničinega nedenarnega prispevka k nastanku skupnega premoženja. Glede spornega izdatka za nagrobni spomenik toženčevi materi je sodišče prve stopnje, ob odsotnosti drugih dokazov, ki bi jih sicer morala ponuditi tožnica, verjelo tožencu, da je k plačilu spomenika sam prispeval le 250,00 EUR.

8Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da v podatkih, ki jih je posredoval FURS, med toženčevimi prihodki ni bilo zajeto nadomestilo za telesno okvaro, ki ga je prejemal toženec, zato ga je sodišče upoštevalo posebej. Podrobnejša obrazložitev o tem ni bila potrebna. Nadalje je sodišče v zvezi s plačevanjem preživnine za toženčevega sina korektno upoštevalo tudi vračilo preplačane preživnine, četudi toženec tega dejstva ni izrecno zatrjeval. Pritožbeni očitek, ki se nanaša na pravdne stroške v toženčevem sporu z B. B., je pretiran, saj gre (sodeč po pritožbenih navedbah) za neznatno in zato neupoštevno razliko (5,64 EUR). Glede vračila stroškov brezplačne pravne pomoči je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so ti nastali v zvezi z uveljavljanjem škode na stanovanjskem objektu, zato stroški postopka bremenijo oba zakonca in ne le toženca. Ustrezno je pojasnilo tudi svojo oceno toženčevega zaslužka s prodajo telefonov. Nenazadnje je tožnica potrdila, da se je toženec ukvarjal s to dejavnostjo, zato ni utemeljena njena sedanja pritožbena trditev, da gre za popolnoma neizkazane pavšalne navedbe. Odškodnina, ki jo je toženec prejel za materialno škodo na vozilu, je brez dvoma predstavljala njegovo posebno premoženje. V zvezi s tem ni sprejemljiv pritožbeni očitek, da bi moral toženec dokazati, da je ta sredstva porabil za skupno premoženje. Če jih ni, so ostala na njegovem računu, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, zato tožnica glede tega zneska ni bila prikrajšana. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče med toženčevimi odhodki moralo upoštevati tudi njegovo posojilo C. C. Bistveno je, kdaj je bilo posojilo dejansko izročeno in ne kdaj sta pogodbeni stranki posojilno pogodbo zapisali. Tožnica ni dokazala, da bi toženec posojilo izročil v času njune zakonske zveze, zato ga pri odločanju v tej pravdi ni mogoče upoštevati.

9Nepremičnina v Z., kjer sta pravdni stranki vpisani kot solastnika v enakih deležih, ni predmet te pravde, zato dogovor pravdnih strank v zvezi s to nepremičnino ne more vplivati na odločitev o višini njunih solastninskih deležev na njunem skupnem premoženju. Takšen učinek bi lahko imela le morebitna pravnomočna sodba glede tega premoženja. Tudi toženčeva zahteva, naj mu tožnica vrne polovico izposojenih sredstev za fasado, ne zadošča za sklepanje o tem, da naj bi toženec priznaval, da sta pravdni stranki enako prispevali k skupnemu premoženju.

10Tožnica ni ponudila nobenega zanesljivega dokaza o tem, koliko je zaslužila z dodatnim delom na X. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ponujeno trditveno in dokazno gradivo, pravilno sklepalo in tudi prepričljivo obrazložilo, da tožnica v spornem obdobju ni zaslužila zatrjevanih 40.000,00 EUR, pač pa valorizirano le 23.441,00 EUR. Ker gre za tožničino dokazno breme, ki ga v tem delu ni zmogla, tožnica ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da ves njen zaslužek ni bil položen na toženčev bančni račun. Sicer pa njene trditve, da je delala vsaj 15 ur tedensko, ne potrjuje niti izpoved njene priče F. F.

11Končno ni utemeljeno niti tožničino pritožbeno nasprotovanje stroškovni odločitvi. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri pravdnih stroškov pravilno uporabilo Odvetniško tarifo, upoštevaje vrednost odvetniške točke v času izdaje sodbe.

O toženčevi pritožbi:

12Odstop od načela enotnosti skupnega premoženja, za katerega se zavzema toženec, je tudi starejša sodna praksa dopuščala le izjemoma, medtem ko je odgovor novejše sodne prakse na to vprašanje odklonilen. Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev pri vseh predmetih skupnega premoženja.¹ Vložek posebnega premoženja v pridobitev skupnega premoženja ne more biti razlog za odstop od navedenega načela, ne glede na velikost ali pomembnost posebnega vložka; vpliva lahko na velikost deležev pri skupnem premoženju kot celoti, ne pa na višji delež pri posameznem predmetu iz skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je dejstvo, da sta pravdni stranki za nakup nepremičnine v k. o. 001 namenili kupnino od toženčevih nepremičnin v k. o. 002, upoštevalo pri ugotovitvi višjega toženčevega deleža na skupnem premoženju, glede nepremičnin v k. o. 001 pa pravilno zaključilo, da so glede na čas njihove pridobitve in dejstvo, da je bil ostanek kupnine plačan s kreditom, skupno premoženje pravdnih strank. Svojo odločitev o tem je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo, tako da toženca ni prikrajšalo za odgovor na njegovo stališče, da naj bi bile navedene nepremičnine njegovo posebno premoženje.

13Tudi odločitev glede vozila BMW je pravilna, njena obrazložitev v sodbi pa brez zatrjevanega notranjega nasprotja. Glede na čas nakupa tega vozila ne more biti nobenega dvoma, da gre za skupno premoženje pravdnih strank. Pritožbena trditev, da je toženec imel denar za nakup, ne zadošča. Toženec bi moral dokazati, da je imel ob nakupu vozila (še) dovolj svojih prihrankov oziroma posebnega premoženja in da je za nakup namenil prav ta sredstva. Ta dokaz tožencu ni uspel.

14Odveč so tudi pritožbeni pomisleki glede spornega kredita. Tožnica je izpovedala, katere izdatke sta pravdni stranki, poleg stroškov za fasado, s temi sredstvi pokrila. Toženec nasprotnega ni dokazal, zato ne more uspeti s trditvijo, da naj bi toženka kredit porabila za svoje osebne potrebe. Sodba je tudi v tem delu ustrezno obrazložena, saj izrecno ugotavlja, da je bil kredit namenjen za skupno premoženje, namreč za hišo v Z.

15Toženec se neupravičeno zavzema za drugačno odločitev glede stroškov postopka, ki jih je moral plačati v sporih s svojo nekdanjo partnerico B. B. Tožnica v nobenem od postopkov ni bila obsojena na povračilo stroškov, zato je sodišče prve stopnje izdatke iz tega naslova pravilno upoštevalo med toženčevimi odhodki. Enako velja za vračilo stroškov brezplačne pravne pomoči. Pritožbeni poudarek, da je te stroške toženec plačal iz posebnega premoženja, namreč iz prejetih odškodnin (oziroma zavarovanja), je odveč, ker je bilo to dejstvo upoštevano v primerjavi oziroma preglednici, ki jo vsebuje 31. točka obrazložitve sodbe.

16Toženec je po ugotovitvi izpodbijane sodbe v resnici zaslužil več kot tožnica, ni pa ponudil zadostnih dokazov, ki bi omogočali sklepanje o tem, da so bili njegovi dohodki še višji od tistih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec tudi neutemeljeno izpodbija presojo o tožničinih dohodkih od dodatnega dela na X. Ta presoja je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložena in tudi dokazno podprta. Pomisleki glede izpovedi priče D. D. so odveč, saj se je sodišče pri ugotavljanju višine urne postavke oprlo prav na navedeno pričo, ki je bil takratni tožničin sodelavec. Ravnanje tožnice, ki je v postopku za določitev preživnine poskušala minimalizirati te svoje dohodke, bi lahko vzbujalo dvom o njeni verodostojnosti. Ne more pa vplivati na dejansko višino teh tožničinih dohodkov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

17Pritožba posebej poudarja toženčevo skrb za tožnico na začetku njunega skupnega življenja, vendar je bila ta toženčeva pomoč in podpora pozneje kompenzirana s tožničino pomočjo tožencu v času njegove bolezni. Glede na jasne ugotovitve sodišča prve stopnje toženec ne more doseči drugačne presoje nedenarnih prispevkov pravdnih strank k pridobitvi njunega skupnega premoženja.

18Pravilna je tudi ugotovitev izpodbijane sodbe, da sredstva, ki so bila tožencu izplačana na podlagi življenjskega zavarovanja, niso njegovo posebno, ampak skupno premoženje pravdnih strank. Ni bistveno, da je bila pogodba sklenjena (tik) pred začetkom skupnega življenja pravdnih strank; bistveno je, da so bile premije praktično v celoti plačane v obdobju, ko sta pravdni stranki živeli v ekonomski skupnosti. Pritožbena trditev, da naj bi toženec premije plačeval iz svojega posebnega premoženja, ni dokazno podprta in zato ni upoštevna. Tudi toženčevo trditev o dohodkih (najemninah) od njegovega posebnega premoženja je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo. Toženec domnevno višjih prihrankov iz tega naslova, od že v sodbi upoštevanih, ni dokazal. Če bi bile toženčeve trditve o njegovih prihrankih resnične, pravdni stranki nakupa nepremičnin gotovo ne bi financirali s krediti in posojili, kot pravilno poudarja izpodbijana sodba.

19Glede na ugotovljene denarne in nedenarne prispevke pravdnih strank k pridobitvi njunega skupnega premoženja je sodišče prve stopnje pravilno določilo tudi višino njunih deležev na tem premoženju. Toženec s svojo trditvijo, da je upravičen do še višjega deleža, ne more uspeti.

20Toženec pa neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje jih je pravilno odmerilo in stroškovno breme ustrezno porazdelilo, upoštevaje doseženi uspeh strank v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri tem je ustrezno upoštevalo vse okoliščine obravnavanega primera, kar je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da toženec le s sorazmerno majhnim delom v pravdi ni uspel, saj je v resnici nasprotoval prav vsem tožničinim zahtevkom in celo v pritožbi vztraja, da ne gre za skupno, ampak za njegovo posebno premoženje.

Sklepno:

21Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, torej niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje zato obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22Ker sta pravdni stranki s pritožbama propadli, nista upravičeni do povračila svojih stroškov za pritožbo. Njuni stroški za odgovor na pritožbo nasprotnika pa so po višini enaki in se lahko pobotajo. Pravdni stranki morata zato vse stroške pritožbenega postopka kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Iztok Ščernjavič, Jasna Hudej: Skupno premoženje zakoncev - analiza novejše sodne prakse s komentarjem; Odvetnik št. 72/jesen 2015.