UPRS Sodba III U 158/2023-12

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožeča stranka je pri Spirit Slovenija, javni agenciji (Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje investicij, podjetništva in internacionalizacije, v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka 12. člena Zakona o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (v nadaljevanju ZPGOPEK) dne 27. 2. 2023 vložila elektronsko vlogo, in v marcu 2023 prejela izplačilo v višini 9.742,38 EUR, v aprilu 2023 izplačilo v višini 3.247,46 EUR in v maju 2023 izplačilo v višini 3.247,46 EUR, torej skupaj izplačilo v višini 16.237,30 EUR.

2Tožena stranka je dne 24. 5. 2023 ob naknadnem preverjanju izpolnjevanja pogojev ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka 3. člena ZPGOPEK, ki določa, da upravičenec na dan oddaje vloge ne sme imeti neplačanih zapadlih obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki znašajo 50 EUR in več, in ima izpolnjene obveznosti iz naslova predložitve vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjega leta do dneva oddaje vloge. Tožena stranka je namreč pri Finančnem uradu Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) pridobila informacijo, da tožeča stranka na dan vložitve vloge za pomoč ni imela poravnanih vseh zapadlih obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti, ki so znašale 50 EUR in več.

3Tožena stranka je tožečo stranko dne 12. 6. 2023 seznanila s svojimi ugotovitvami ter jo pozvala, da se do teh ugotovitev opredeli oziroma da predloži morebitno dokumentacijo. Tožeča stranka je toženi stranki posredovala potrdilo FURS št. DT 42900-12995/2023-1 z dne 1. 3. 2023 (v nadaljevanju potrdilo FURS z dne 1. 3. 2023), iz katerega izhaja, da je imela na dan 28. 2. 2023 plačane vse do tega dne evidentirane obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. Tožeča stranka je še pojasnila, da je vlogo za pomoč vložila 27. 2. 2023 ob 19.51 uri, takoj naslednjega dne pa pridobila potrdilo o poravnanih obveznostih. Iz potrdila torej izhaja, da je imela plačane tudi vse obveznosti, katerim je rok plačila potekel 27. 2. 2023. Vlogo je oddala 27. 2. 2023 zvečer zato, ker je ni želela oddati v zadnjem trenutku, to je na dan 28. 2. 2023 do 12.00 ure.

4Tožena stranka je s pojasnili tožeče stranke seznanila FURS ter jo pozvala naj se do teh navedb opredeli. FURS je v pisnem odgovoru z dne 24. 7. 2023 navajala, da je tožeča stranka na dan oddaje vloge za pomoč izkazovala dolg v višini 12.655,90 EUR (nerazporejena plačila 214,88 EUR, presežek DDV 2.858,61 EUR, REK 1/2023 EDP zapadlost 22. 2. 2023 15.729,40 EUR, plačano 28. 2. 2023), pri tem pa ni bil izkazan noben upravičen razlog, na podlagi katerega bi se lahko ta dolg storniral. Potrdilo, ki ga je predložila tožeča stranka, je bilo izdano po stanju na dan 28. 2. 2023 in ne po stanju na dan oddaje vloge 27. 2. 2023.

5Tožena stranka zaključuje, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz tretjega odstavka 3. člena ZPGOPEK. Deveti odstavek 16. člena tega zakona med drugim določa, da tožena stranka v primeru, če ugotovi, da je bila pomoč upravičencu odobrena oziroma izplačana neupravičeno, izda odločbo in naloži upravičencu, da v 30. dneh od vročitve odločbe vrne znesek neupravičeno prejete pomoči. Na podlagi te ugotovitve je tožena stranka tožeči stranki izdala odločbo, št. 302-2-01363/2003/4 z dne 7. 9. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je tožeči stranki naložila, da mora v roku 30 dni po vročitvi te odločbe vrniti prejeta sredstva v višini 16.237,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na transakcijski račun naveden v izreku.

6Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlagala, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka pa naj ji povrne tudi stroške tega postopka. Tožeča stranka navaja, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in da se zato odločitve ne da preizkusiti. Da bi lahko sodišče presojalo zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, bi moralo biti v njej navedeno vsaj dejansko stanje stvari ter dokazi, ki utemeljujejo sprejeto odločitev. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožeči stranki v postopku tudi ni bila dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, kar je prav tako absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka se je namreč v izpodbijani odločbi na podlagi pojasnila tožeče stranke opredelila le do potrdila FURS z dne 1. 3. 2023, ni pa ničesar navedla v zvezi s potrdilom FURS z dne 12. 6. 2023. Listini sta pomembni za ugotovitev, ali je imela tožeča stranka na dan vložitve vloge 27. 2. 2023 poravnane vse evidentirane obvezne denarne davčne obveznosti. Iz potrdila z dne 12. 6. 2023 izhaja, da je imela tožeča stranka na dan oddaje vloge plačane tudi vse obveznosti z dne 27. 2. 2023, česar pa tožena stranka ni upoštevala. V tem delu ostaja izpodbijana odločba nepojasnjena in je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v odločbi tudi navaja, da je pri FURS zahtevala izjasnitev glede izpolnjevanja pogojev poravnanih obveznosti ter da je FURS dne 23. 6. 2023 posredovala pojasnilo, da je imela tožeča stranka na dan 27. 2. 2023 dolg v višini 12.655,90 EUR. Ker tožeča stranka s tem ni bila seznanjena, se do tega pojasnila ni mogla opredeliti, s čimer je bilo poseženo v njene pravice.

7Tožeča stranka obenem predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero naj odloži izvršitev izpodbijane odločbe. Izvršitev te odločbe bi za tožečo stranko pomenila težko popravljivo škodo. Tožeča stranka je kandidirala na razpisu in je pričakovala, da bo v letošnjem letu prejela približno 45.000 EUR subvencije. Prepričana je bila, da je z oddajo vloge zadostila vsem pogojem in ni pričakovala, da bo tožena stranka upoštevala le potrdilo z dne 1. 3. 2023, ne pa tudi potrdila z dne 12. 6. 2023. Tožeča stranka je že vnaprej predvidela kako bo plačevala stroške električne energije, po odločitvi tožene stranke pa se je mesečno izplačilo v višini 2.300 EUR ustavilo in mora sedaj sama plačevati mesečne stroške iz tega naslova, ki znašajo približno 10.000 EUR, za kar mora najemati tudi kratkoročne kredite. Zaposluje 30 delavcev, ki jim mora izplačevati plače, vsi stroški, ki jih plačuje, pa so visoki. Enkratno izplačilo vračila sredstev, kot je to predvideno po izpodbijani odločbi, bi še dodatno obremenilo že tako težek poslovni rezultat tožeče stranke. Posluje preko dveh prodajaln, če pa bo morala sredstva vrniti, bo to pomenilo odpuščanje že zaposlenih delavcev. Ukrep, ki ga je sprejela tožena stranka je tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe se namreč z ničemer ne bi poseglo v javno korist oziroma korist nasprotnih strank, saj so bila sredstva iz javnega razpisa že podeljena oziroma razdeljena.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Uvodoma pojasnjuje pravni okvir obravnavane zadeve, to je sprejem ZPGOPEK ter opisuje pomoč, ki jih ta zakon določa, predvideni postopek za pridobitev pomoči in izvajanje nadzora. Tožeča stranka je pri toženi stranki 27. 2. 2023 pravočasno vložila "Vlogo za enostavno pomoč gospodarstvu na podlagi Zakona o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (ZPGOPEK)" (v nadaljevanju vloga ali vloga za pomoč). Tožena stranka je tožeči stranki v mesecih od januarja do maja 2023 na podlagi te vloge izplačala pomoč v višini 16.237,30 EUR. V postopku preliminarne kontrole pogojev za dodelitev pomoči, je tožena stranka opravila vpogled v bazo FURS. Vsem upravičencem, pri katerih je taka preliminarna poizvedba pokazala, da katerega od pogojev za prejemanje pomoči ne izpolnjujejo, je tožena stranka dne 1. 6. 2023 poslala dopis z informacijo o tem. Tožeča stranka je ta dopis prejela 12. 6. 2023. Na podlagi zaprosila tožene stranke je FURS posredovala še uradne podatke za tožečo stranko, iz katerih izhaja, da na dan oddaje vloge 27. 2. 2023 ne izpolnjuje finančnega pogoja za pridobitev pomoči, o čemer je tožena stranka tožečo stranko tudi seznanila, tožeča stranka pa se je o tem izjavila. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita.

9Tožeča stranka je z vložitvijo vloge za pomoč dne 27. 2. 2023 izrecno izjavila, da se strinja s pogoji, določenimi v zakonu. S podpisom izjave o sprejemanju teh pogojev, ki je sestavni del vloge z dne 27. 2. 2023, je pristala in sprejela tudi zahtevani finančni pogoj za prejem pomoči, pri tem pa jamčila in izjavila, da nima neporavnanih obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki ne presegajo 50 EUR. Ker je bilo ob naknadni kontroli ugotovljeno, da tožeča stranka finančnega pogoja iz tretjega odstavka 3. člena ZPGOPEK ne izpolnjuje, ji je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo.

10V zadevi je relevanten časovni trenutek na dan oddaje vloge. Tožeča stranka je vlogo oddala dne 27. 2. 2023. Izpolnjevanje finančnega pogoja je tožeča stranka dokazovala s potrdilom FURS z dne 1. 3. 2023, iz katerega pa izhaja, da je imela evidentirane obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila, poravnane na dan 28. 2. 2023. Enako to izhaja tudi iz potrdila FURS št. DT 42900-40086/2023-1 z dne 12. 6. 2023 (v nadaljevanju potrdilo z dne 12. 6. 2023). Tožeča stranka tega potrdila v postopku naknadne kontrole tudi sicer ni predložila, ne glede na to pa je mogoče iz obeh listin (potrdil) ugotoviti, da si tožeča stranka relevantno časovno obdobje razlaga napačno in v nasprotju z vsebino ZPGOPEK. Bistven je namreč dan oddaje vloge in ne dan poteka roka za oddajo vloge. Tudi sicer tožeča stranka v dopisu z dne 13. 6. 2023 ni navedla, da bi imela na dan 27. 2. 2023 poravnane vse obveznosti, niti ni predložila dokazila, ki bi to izkazovalo. Obstoj neporavnanih obveznosti na dan oddaje vloge 27. 2. 2023 je tožena stranka ugotovila na podlagi uradnih podatkov iz evidenc FURS. Tega tožeča stranka v postopku pred toženo stranko niti ni izpodbijala, kar kaže, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in sprejela pravilno odločitev. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da se tožena stranka ni opredelila do potrdila FURS z dne 12. 6. 2023, saj je to potrdilo tožeča stranka priložila šele k tožbi, na odločitev pa to potrdilo tudi sicer ne more vplivati.

11Glede tožbenega očitka, da tožeča stranka ni bila seznanjena z dopisom FURS z dne 24. 7. 2023, tožena stranka odgovarja, da očitana kršitev ni vplivala na možnost tožeče stranke, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožeča stranka se je glede obstoja dolga izjasnila, kar pomeni, da ji je bila ta pravica omogočena. Tožeča stranka tudi ni predložila nobenega dokaza, ki bi izkazoval, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno.

12Glede tožbenih očitkov, ki se nanašajo na obrazloženost izpodbijane odločbe, tožena stranka navaja, da si tožeča stranka prihaja sama s seboj v nasprotje, saj po eni strani trdi, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, po drugi strani pa se opredeljuje in izjasnjuje glede vseh dejanskih vidikov vprašanja izpolnjevanja razpisnih pogojev. To kaže, da je bila izpodbijana odločba ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

13Glede zahteve tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, tožena stranka prereka vse navedbe tožeče stranke, sodišču pa predlaga, naj tak zahtevek zavrne. Navaja, da tožeča stranka predlaga izdajo odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po sodni praksi Vrhovnega sodišča se pri odločanju o začasnih odredbah zahteva restriktiven pristop, stranka, ki postavi zahtevo za izdajo začasne odredbe, pa mora že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa tudi, da je taka škoda zanjo težko popravljiva.

14Tožena stranka je pri dodeljevanju sredstev odločala v skladu s pogoji ZPGOPEK, kar pa ne pomeni, da je uspel vsak od prijavljenih subjektov. Ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena oziroma zajamčena in je zato sodna presoja v tovrstnih primerih zadržana.

15Tožeči stranki z izpodbijano odločbo ni nastala premoženjska škoda, niti do premoženjske škode ne bo prišlo, pač pa bo šlo za vračilo neupravičeno prejete subvencije. Tožeča stranka ni izkazala, da bi brez izdaje začasne odredbe zanjo nastala težko popravljiva škoda. S tem, ko je sodelovala v postopku na podlagi ZPGOPEK, je šlo za negotovo pridobitev javnih sredstev, odvisno od izpolnjevanja predpisanih zakonskih pogojev in tako zgolj za pričakovanje, s katerim težko popravljive škode ni mogoče izkazovati. Po ustaljeni upravno sodni praksi tudi sicer škoda sama po sebi še ne predstavlja težko popravljive škode, pač pa mora to tožeča stranka izkazati. Če bo tožeča stranka v postopku upravnega spora uspela in bo izpodbijana odločba odpravljena, bo s tem odpadla pravna podlaga za vračilo denarnih sredstev. To kaže, da je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred naslovnim sodiščem.

16Tožeča stranka tudi sicer zgolj na splošno zatrjuje nastanek premoženjske škode, za kar ni predložila nobenih listinskih dokazov. Sodišče torej nima na voljo niti temeljnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko izdalo začasno odredbo. Ni jasno, v čem bi bila tožeča stranka ovirana, če bi uspela s tožbo v upravnem sporu. Trditve o težko popravljivi škodi so torej ostale na pavšalni in hipotetični ravni brez ustreznih dokazov.

17Sodišče je v zadevi opravilo javno glavno obravnavo, na kateri sta obe stranki vztrajali pri svojih stališčih iz tožbe in odgovora na tožbo. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa, in sicer: vlogo za enostavno pomoč, ki jo je tožeča stranka vložila dne 27. 2. 2023; poziv tožene stranke, poslan tožeči stranki, št. 302-2-01363/2023/2 z dne 1. 6. 2023 z vročilnico; pojasnila tožeče stranke na prejeti poziv z dne 13. 6. 2023; potrdilo FURS št. DT 42900-12995/2023-1 z dne 1. 3. 2023; potrdilo FURS št. DT 42900-40086/2023-1 z dne 12. 6. 2023; dopis FURS, poslan toženi stranki, št. DT 0211-31389/2023-15 z dne 24. 7. 2023; odločbo tožene stranke, izdano tožeči stranki, št. 302-2-01363/2023/4 z dne 7. 9. 2023 (izpodbijana odločba) z vročilnico; seznam matičnih podatkov za delavce, ki dobivajo plačo z dne 28. 9. 2023 (priloženo tožbi); kratkoročne obveznosti do dobaviteljev v državi (partner A., d. d.) na dan 28. 9. 2023 (priloženo tožbi); in kratkoročne obveznosti do dobaviteljev v državi (partner A., d. d.) od 1. 1. do 31. 12. 2022 (priloženo tožbi).

18Dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke B. B. (sodišče ga je povabilo na narok, vendar pa se ga ni udeležil) je sodišče zavrnilo. V zadevi je ključno vprašanje, ali je tožeča stranka na dan 27. 2. 2023 imela poravnane neplačane zapadle obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki znašajo 50 EUR in več. Odgovor na to vprašanje temelji na listinskih dokazih, zakoniti zastopnik pa bi lahko pojasnil zgolj to, kaj vrnitev sredstev pomoči pomeni za tožečo stranko in njene zaposlene, torej okoliščine, ki bi bile lahko kvečjemu pomembne za izdajo začasne odredbe. Te začasne odredbe pa sodišče ni izdalo oziroma je predlog za njeno izdajo zavrglo, saj je v stvari odločilo po vsebini, kar vse je natančneje pojasnjeno v obrazložitvi k II. točki izreka te sodbe.

K točki I izreka:

19Tožba ni utemeljena.

20Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala na podlagi devetega odstavka 16. člena ZPGOPEK, tožeči stranki naložila, da mora v roku 30 dni po prejemu odločbe na račun tožene stranke vrniti sredstva v višini 16.237,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21Državni zbor RS je ZPGOPEK sprejel z namenom, da se zaradi izjemno visokih povišanj cen energentov določijo začasni ukrepi pomoči za področje gospodarstva in ohranitev delovnih mest v skladu s Sporočilom Komisije Začasni okvir za krizne ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu po agresiji Rusije proti Ukrajini 2022/C 426/01 (UL C št. 426 z dne 9. 11. 2022, str. 1) in likvidnostni ukrepi za gospodarstvo (prvi odstavek 1. člena ZPGOPEK). Upravičenec do pomoči za gospodarstvo je, med drugim, tudi pravna ali fizična oseba, ki je organizirana v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe (prvi odstavek 3. člena ZPGOPEK), s tem, da ne sme imeti na dan oddaje vloge neplačanih zapadlih obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki znašajo 50 EUR in več, in ima izpolnjene obveznosti iz naslova predložitve vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjega leta do dneva oddaje vloge (tretji odstavek 3. člena ZPGOPEK). Upravičenec lahko pri toženi stranki uveljavlja le eno izmed pomoči za gospodarstvo, ki so: (-) enostavna pomoč za gospodarstvo, kot jo opredeljuje oddelek 2.1. začasnega okvira; (-) osnovna posebna pomoč za podjetja, kot jo opredeljuje 66. točka oddelka 2.4. začasnega okvira; (-) posebna pomoč zaradi zmanjšane gospodarske uspešnosti, kot jo opredeljuje podtočka a 67. točke oddelka 2.4. začasnega okvira; (-) posebna pomoč za energetsko intenzivna podjetja, kot jo opredeljuje podtočka b 67. točke oddelka 2.4. začasnega okvira; in (-) posebna pomoč za energetsko intenzivna podjetja v posebnih sektorjih, kot jo opredeljuje podtočka c 67 točke oddelka 2.4. začasnega okvira (tretji in prvi odstavek 4. člena ZPGOPEK). ZPGOPEK kot upravičeno obdobje za dodelitev pomoči za gospodarstvo določa obdobje od 1. januarja do vključno 31. decembra 2023 (prvi odstavek 5. člena), upravičencu pa je odobrena pomoč za gospodarstvo, če izračunana skupna višina pomoči presega 600 EUR (peti odstavek 5. člena ZPGOPEK). Pomoč za gospodarstvo se dodeli v obliki nepovratnih sredstev (deveti odstavek 6. člena ZPGOPEK).

22Upravičenec uveljavlja pomoč za gospodarstvo tako, da pošlje vlogo na pristojni organ (to je toženo stranko), in sicer za celotno upravičeno obdobje do 28. februarja 2023 do 12. ure elektronsko preko aplikacije, ki jo vzpostavi tožena stranka (prvi in drugi odstavek 12. člena ZPGOPEK). 12. člen ZPGOPEK določa, kaj mora upravičenec priložiti vlogi, med drugim tudi izjavo, da na dan oddaje vloge nima neplačanih zapadlih obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki znašajo 50 EUR in več (2. alineja četrtega odstavka 12. člena ZPGOPEK). Tožena stranka mora pred odobritvijo pomoči preveriti morebitno pomoč, ki jo je upravičenec že prejel (13. člen ZPGOPEK), nato pa se izplačilo izvrši na podlagi oddane vloge na transakcijski račun upravičenca, in sicer v višini 80 % višine pomoči za posamezno izplačilo, upravičenec pa je upravičen za vsak mesec upravičenega obdobja do ene dvanajstine ocenjene višine pomoči celotnega upravičenega obdobja (prvi in drugi odstavek 14. člena ZPGOPEK).

23Tožena stranka ima za namene izvajanja nadzora pravico neposredno od upravičenca pridobivati dokazila, pojasnila in druge listine z namenom ugotovitve dejanske upravičenosti do pomoči po ZPGOPEK (prvi odstavek 16. člena ZPGOPEK). Upravičenec, ki je uveljavil pomoč za gospodarstvo po ZPGOPEK in je naknadno ugotovil, da ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pomoči, mora o tem nemudoma pisno obvestiti toženo stranko, najkasneje pa do vključno 30. aprila 2024 (osmi odstavek 16. člena ZPGOPEK), tožena stranka pa mora, če ugotovi, da je bila pomoč izplačana neupravičeno ali prejme o tem obvestilo upravičenca, izdati odločbo, s katero naloži upravičencu, da vrne znesek neupravičeno prejete pomoči v 30 dneh od vročitve odločbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (deveti odstavek 16. člena ZPGOPEK).

24Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka vlogo za enostavno pomoč gospodarstvu po ZPGOPEK vložila elektronsko v aplikacijo tožene stranke dne 27. 2. 2023. Tožeča stranka ne oporeka navedbi tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je na podlagi te vloge v mesecu marcu 2023 prejela izplačilo v višini 9.742,38 EUR, v aprilu 2023 izplačilo v višini 3.247,46 EUR in v maju 2023 izplačilo v višini 3.247,46 EUR, torej izplačilo v skupni višini 16.237,30 EUR. Sodišče zato šteje, da ta ugotovitev ni sporna. Sporno tudi ni, da je imela tožeča stranka na dan 28. 2. 2023 poravnane vse do takrat zapadle obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jim je potekel rok plačila. Sporno pa je, ali je imela tožeča stranka te obveznosti poravnane že 27. 2. 2023, ko je oddala vlogo za pomoč. Ta podatek je namreč za odločitev v zadevi ključnega pomena, saj je do pomoči upravičen le tisti upravičenec, ki ima zapadle obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, poravnane na dan oddaje vloge (in ne na dan izteka roka za vložitev vloge za pomoč).

25Iz podatkov FURS, ki jih je pridobila tožeča stranka v postopku nadzora nad izpolnjevanjem pogojev za pridobitev pomoči, izhaja, da je tožena stranka na dan 27. 2. 2023 imela neporavnanih več kot 50 EUR zapadlih obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo. S tem podatkom FURS, ki ga je tožena stranka pridobila iz uradnih evidenc, je tožečo stranko seznanila, ta pa je odgovorila s predložitvijo dokazila - potrdila FURS z dne 1. 3. 2023, iz katerega izhaja, da je imela vse obveznosti poravnane na dan 28. 2. 2023. Ne drži torej tožbeni ugovor tožeče stranke, da ji tožena stranka ni dala možnosti, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so bistvene za presojo v sporni zadevi. Po prejemu tega odgovora je tožena stranka z njim seznanila FURS, nakar je FURS v dopisu z dne 24. 7. 2023 toženo stranko obvestila, da je imela tožeča stranka po njenih evidencah na dan 27. 7. 2023 dolg (torej neporavnane obveznosti) v višini 12.655,90 EUR. Navedla je tudi, da je v potrdilu z dne 1. 3. 2023 upoštevano stanje na dan 28. 2. 2023 in ne stanje na dan 27. 2. 2023. Res je, da tožena stranka s tem odgovorom tožeče stranke ni seznanila, kar je kršitev določb postopka, vendar pa je to kršitev odpravilo sodišče s tem, ko je tožeči stranki na glavni obravnavi dalo možnost, da se z odgovorom seznani in o tem izjavi. Pooblaščenka tožeče stranke po seznanitvi s tem odgovorom nanj ni imela pripomb.

26Sodišče soglaša s toženo stranko, da je za presojo zadeve ključno, ali je imela tožeča stranka na dan 27. 2. 2023, ko je oddala vlogo za pridobitev pomoči, poravnave vse neplačane zapadle obveznosti iz naslova obveznih dajatev in druge denarne nedavčne obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo. Tožena stranka je na podlagi pridobljenih dokazov pravilno ugotovila, da temu ni bilo tako in je zato ob upoštevanju devetega odstavka 16. člena ZPGOPEK utemeljeno izdala izpodbijano odločbo, s katero je tožeči stranki naložila, da mora prejeti znesek vrniti v roku 30 dni od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka v postopku ni zanikala, da na dan 27. 2. 2023 ni imela poravnanih obveznosti, je pa s potrdilom FURS z dne 1. 3. 2023 in s potrdilom FURS z dne 12. 6. 2023 dokazala, da je imela te obveznosti poravnane na dan 28. 2. 2023, kar pa za odločitev v zadevi (kot je že bilo pojasnjeno) ni relevantno. Vsebina potrdila FURS z dne 12. 6. 2023 ni po vsebini v ničemer drugačna kot vsebina potrdila FURS z dne 1. 3. 2023, saj je v njem navedeno, da je imela tožeča stranka na dan 28. 2. 2023 poravnane tiste obveznosti, ki so zapadle do dne 27. 2. 2023, kar pa še ne pomeni, da so bile poravnane tudi na dan 27. 2. 2023. Sodišče zavrača ugovor tožeče stranke, da se tožena stranka do potrdila FURS z dne 12. 6. 2023 v izpodbijani odločbi ni izjavila, saj je tožeča stranka to potrdilo priložila šele tožbi in se je tožena stranka šele z vročitvijo tožbe z njim seznanila ter se do njega opredelila.

27Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor tožeče stranke, da odločba ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja pojasnilo tožene stranke o tem, katere materialne predpise je upoštevala pri odločanju, kako je vodila postopek, kaj je tožeča stranka v postopku izjavila ter kakšno dejansko stanje je ugotovila in na podlagi katerih dokazov. Nenazadnje se je tožeča stranka v tožbi vsebinsko opredelila do spornih vprašanj (izpolnjevanja pogoja poravnanih vseh evidentiranih obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, na dan vložitve vloge dne 27. 2. 2023), kar kaže, da je bila izpodbijana odločitev ustrezno obrazložena.

28Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da tožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

29Tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1); sodišče pa lahko izvršitev izpodbijanega akta na tožnikov predlog zadrži do izdaje pravnomočne odločbe (kot to v predmetni zadevi predlaga tožeča stranka), če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

30Glede na opisano zakonsko ureditev je vložena tožba, o kateri še ni pravnomočno odločeno, predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Z začasno odredbo se namreč izvršitev izpodbijanega akta lahko zadrži le do pravnomočne sodne odločbe o tožbi. Ko je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe ni več mogoče izdati. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ta procesna predpostavka za odločanje o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ni več podana, saj je sodišče s sodbo iz I. točke izreka (zoper katero po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena in je zato pravnomočna z dnem izdaje sodbe) pravnomočno odločilo o tožbi. Sodišče je zato predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ter ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena tega zakona zavrglo.

K točki III izreka:

31Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.