VSK Sklep Cpg 133/2023

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nadaljevanje postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Orožno sodišče v Kopru delno ugodilo ugovoru dolžnika, tako da se sklep z dne 9.3.2023 delno razveljavi, kolikor meri na šest, v izreku naštetih nepremičnin, v ostalem delu pa je ugovor zavrnilo. Sklenilo je, da je upnik verjetno izkazal svojo terjatev in da obstaja tudi pogoj nevarnosti iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

2Zoper sklep se pritožuje dolžnik. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo navodilo višjega sodišča, saj je odločilno vprašanje, ali je imel dolžnik namen odtujiti celotno svoje premoženje. Dejstvo, da je v okviru svoje dejavnosti odtujil samo eno nepremičnino v vrednosti 119.279,50 EUR (+ DDV), njegovo preostalo premoženje pa znaša 1.387.000,00 EUR, kaže na to, da ni imel namena preprečiti izvršbo. Domnevna ravnanja upnika v smeri izogibanja plačila njegovih upnikov ne igrajo nobene vloge pri ugotavljanju domnevnega namena dolžnika za preprečevanje izvršbe. Predstavljajo le (domnevna) predhodna dejanja, v zvezi s katerimi upnik v tej pravdi zatrjuje obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti. Subjektivni pogoj pa predstavlja namen dolžnika po preprečevanju izvršbe. Namesto da bi ugotavljalo slednjega, se je sodišče posvetilo ugotavljanju verjetnosti obstoja objektivnega pogoja. V nadaljevanju pritožnik nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje glede verjetnega obstoja terjatve. Iz razlogov sodišča je razbrati, da meni, da za ugotavljanje ničnosti pravnega posla zadošča zavedanje strank o likvidnostnih težavah odsvojitelja, pri tem pa pozablja, da je ravnanje lahko nemoralno le v primeru, da je odsvojitelj insolventen (le v tem primeru obstaja obveznost enakega obravnavanja vseh upnikov). V nadaljevanju dolžnik navaja okoliščine, ki po njegovem mnenju pomenijo, da upnik ni bil insolventen. Pri zaključku, da naj bi bilo za oba sklopa pogodb razvidno, da upnik ni prejel kupnine in da jo je dejansko prejel dolžnik, je sodišče odločalo mimo navedb, poleg tega je spregledalo navedbe in predvsem dokaze, ki jih je v zvezi z omenjenima pogodbama dolžnik podal v odgovoru na tožbo. Te svoje trditve in dokaze ponovno navaja v pritožbi. Vse te trditve in dokaze je sodišče zavrnilo z neobrazloženo navedbo, da dolžnik ni ponudil nobene prepričljive logične razlage. Gre za arbitrarnost. V nadaljevanju pritožnik obravnava ločeno vsako posamezno točko izpodbijane sodbe in sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in neobrazloženost. Pojasnjuje tudi okoliščine v zvezi z izvedenimi plačili, ki temeljijo na asignacijah. Vztraja, da pri pravdnih strankah ni šlo za povezane osebe v smislu predpisov. V zvezi z nevarnostjo je dolžnik dokazal, da prodaja ene nepremičnine družbi A. d.o.o. nima nobene zveze s pozivom stečajnega upravitelja in da je bil tudi postopek prodaje sprožen pred tem pozivom. Sklepanje sodišča, da naj bi se o tem A. A. dogovarjala z B. B., ki je bil že junija 2022 pozvan na predložitev dokumentacije, je brez podlage. Stališče sodišča je v nasprotju s sodno prakso, po kateri je treba izkazati konkretna aktualna ravnanja, ki merijo na onemogočenje izvršbe. Pri tem je na stališču, da morebitne povezave med različnimi akterji ne igrajo nikakršne vloge pri dokazovanju subjektivnega pogoja in da opravljanje redne dejavnosti ne more predstavljati subjektivne nevarnosti. Končno pa dolžnik izpostavlja še okoliščino, da je po uvedbi stečaja nad upnikom svoje nepremično premoženje celo povečala z nakupom poslovnih prostorov in parkirišč v Kopru, kar izključuje subjektivni pogoj.

3V odgovoru na pritožbo je upnik pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe. Ponavlja svoje navedbe o treh fazah delovanja, o tem, da pravdni stranki nista nastopali kot ločena in neodvisna poslovna subjekta in da je vse posle treba obravnavati kot celoto. Enako dejavnost kot dolžnik ima tudi upnik, ki bi nepremičnine lahko prodajal tretjim sam. Glede plačil FURSu, P. in K. dolžnik ni izkazal dogovora z upnikom, da naj bi šlo za plačilo dolgovanega zneska po pogodbah. Upnik primarno uveljavlja ničnost pravnih poslov, zato vprašanje insolventnosti ni relevantno. Vztraja, da vsa korespondenca in vsa ravnanja dolžnika in A. A., vključno s kapitalsko povezanostjo, dokazujejo, da je posle upnika dejansko vodila A. A. Dolžnik je tako zatem, ko je bilo ugotovljeno, da stečajni upravitelj razpolaga z listinami, ki dokazujejo oškodovanje upnikov, nepremičnino prodala naprej družbi A. d.o.o. Gre za eno nadaljevano dejanje, ki se odvija naprej in se bo na isti način odvijalo tudi naprej.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih ugovorov dolžnika in svoje zaključke tudi ustrezno obrazložilo, da so zmožni preizkusa. Očitane kršitve postopka zato niso podane. Za izdajo začasne odredbe zadošča že verjetnost terjatve in verjetno izkazana nevarnost. Sodišče torej tehta med razlogi za in proti. Če so razlogi za močnejši, sodišče izda začasno odredbo.

6V predmetni zadevi je upnik vložil tožbo na ugotovitev (A) ničnosti prodajne pogodbe z dne 24.4.2020, s katero je upnik prodal dolžniku nepremičnine s parcelno št. 212/6, 212/9 (obe do celote) in s parcelno št. 212/8 do 2/20, vse k.o. B., v posledici je dolžnik dolžan plačati v stečajno maso 139.000,00 EUR (ker vrnitev lastninske pravice zaradi odsvojitve nepremičnin tretjemu ni več mogoča) in (B) dogovora o plačilu 72.600,00 EUR z dne 14.2.2020 v zvezi s prodajno pogodbo št. AG-2212/632 z dne 14.2.2020, sklenjeno med upnikom in C. C., po katerem je dolžnik prejel plačilo 72.600,00 EUR¹, v posledici pa je dolžnik dolžan plačati v stečajno maso ta znesek. Podrejeno je v zvezi z istimi pravnimi posli upnik uveljavljal zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, še bolj podrejeno pa je od dolžnik zahteval plačilo obeh gornjih zneskov. V tožbi (in predlogu za izdajo začasne odredbe) je upnik navajal, da je s pogodbo z dne 24.4.2020 nepremičnine navidezno prodal dolžniku (v pogodbi je bila navedena cena 150.000,00 EUR, dolžnik ni plačal ničesar), ta pa jih je že 4.6.2020 prodal naprej dobroverni tretji osebi za ceno 244.000,00 EUR, pri čemer je bilo v obeh pogodbah dogovorjeno, da je treba del kupnine v višini 105.000,00 EUR² nakazati osebama, ki sta pred tem v letu 2019 nepremičnine prodala. Dogovor o nakazilu dela kupnine dolžniku je brez pravne podlage in torej ničen. V zavarovanje svoje terjatve je upnik predlagal prepoved odtujitve in obremenitve dolžnikovih nepremičnin (z izpodbijanim sklepom gre le še za nepremičnini s parcelno št. 3783/41 in 3783/40 v k.o. C. C.).

Glede verjetnosti terjatve

7Za razliko od pritožbe je sodišče prve stopnje vse okoliščine zadeve obravnavalo celovito in v medsebojni povezavi. Dolžnik zato s sklicevanjem na le posamezne okoliščine, izvzete iz celotnega konteksta, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je upnik svojo terjatev izkazal z verjetnostjo, kakršna je potrebna za izdajo začasne odredbe. Stališče pritožnika, da je tudi za ničnost pogoj, da je bil upnik v času sklepanja spornih poslov že insolventen, je napačna. Kadar je namen obeh strank pri sklepanju pogodb nemoralen in jih stranke sklepajo zaradi takega namena, so pogodbe nične. V Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) so poleg tega določene obveznosti vodstev gospodarskih družb že od trenutka, ko družba zaide v težave. Izogibati se morajo ravnanjem, zaradi katerih bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani in ravnanjem, s katerimi se ogroža ali zmanjšuje premoženje družbe ali kako drugače ogroža sposobnost preživetja družbe³. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imel upnik v spornem obdobju velik del časa blokirane račune⁴, kar pomeni, da ni imel denarja za plačilo računov in je bil začet izvršilni postopek. Poleg tega je dolžnik v istem obdobju zanj plačeval številne že zapadle račune, kar je dejansko tipično za družbe v težavah. Res je asignacija legalen posel, vendar iz potrdil o plačilih, ki jih je dolžnik vložil v spis, ni razvidna njihova podlaga (pogodba, oziroma dogovor o asignaciji), zato dolžnik ni verjetno izkazal, da je šlo za medsebojne pobote (oziroma ni izkazal, katere obveznosti naj bi bile pobotane). V zvezi s tem zato tudi ni verjetno izkazal, da je s plačili pobotal svojo obveznost iz naslova kupnine po pogodbi z dne 24.4.2020, še posebej glede na to, da se številke ne ujemajo. Navedba v pritožbi, da naj bi za preplačilo nastala njegova (očitno še neporavnana⁵) terjatev do upnika, kvečjemu potrjuje zaključek sodišča, da je v spornem obdobju imel upnik težave s plačevanjem svojih obveznosti⁶. Iz dopisovanja med A. A. in davčnim svetovalcem poleg tega izhaja, da je slednja pisala z elektronskega naslova dolžnika in da je v sporočilu zapisala, da "glede obravnave D. mi prevzamemo postopek (stroške) za D.⁷". Razlaga, ki jo ponuja pritožnik, da je A. A. pisala kot računovodja in ne kot zakonita zastopnica upnika, ni verjetna, saj ni jasno, zakaj bi računovodja prevzemal stroške za svojo stranko. Vse našteto kaže, da je imel upnik že v spornem obdobju težave s poravnavanjem svojih obveznosti, kar je navsezadnje rezultiralo v stečaju, ki je bil začet že dobrih osem mesecev po v tej pravdi spornih poslih⁸. Kljub temu je sklenil pogodbo, s katero je odsvojil nepremičnino, ki je bila očitno zanimiva za trg (saj jo je dolžnik praktično takoj prodal naprej in to za bistveno višjo ceno) in zanjo ni prejel plačila, v pogodbi z C. C. pa se je dogovoril, da bo del kupnine nakazala dolžniku, ne da bi se v postopku izkazala kakršnakoli podlaga za tako nakazilo.

8Drži tudi zaključek sodišča, da gre za personalno povezane osebe. Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na le 10 % poslovni delež (v obdobju med 3.4.2019 in 5.3.2020 je bil lastnik 10 % poslovnega deleža upnika dolžnik), saj je pri preostalih 90 % šlo za lastni kapital. Po določbi 528. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) gre za povezano družbo tudi v primerih, ko eni družbi pripada večina glasovalnih pravic v drugi družbi. Glasovalne pravice, ki pripadajo družbi, se ugotovijo iz razmerja med številom glasovalnih pravic, ki jih družba lahko uresničuje iz svojih deležev, in skupnim številom vseh glasovalnih pravic. Od skupnega števila vseh glasovalnih pravic se odštejejo glasovalne pravice iz lastnih deležev družbe in deležev, ki pripadajo drugemu za račun družbe. Dolžnik je torej del spornega obdobja tudi formalno v celoti obvladoval upnika. Pred prodajo poslovnega deleža ukrajinskemu državljanu je bil njegov lastnik B. B., partner D. D., ki je bila v času sklepanja spornih poslov zakonita zastopnica upnika. B. B. je bil pred tem nekaj časa tudi zakoniti zastopnik družbe Z. (ki je za upnika vodila računovodstvo) in dolžnika, v katerem je lastnik poslovnega deleža A. A. (v preostalem delu gre za lastni kapital). Lastnica poslovnega deleža v dolžniku pa je bila v spornem obdobju družba E. d.o.o., katere družbeniki so bili v različnih obdobjih tudi A. A. in E. E. (oče B. B.). Tudi v družbi F., ki je prav tako sodelovala pri sklepanju pogodb, katerih posledica je bila odtujitev nepremičnega premoženja upnika, sta bila v različnih obdobjih družbenika B. B. in E. E. V pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da gre za personalno povezane osebe (povezane so tudi v smislu določb ZGD-1), zato pritožbeno sodišče ne dvomi. Res dolžnik v času sklenitve pogodbe z dne 24.4.2020 ni bil več lastnik poslovnega deleža v upniku, vendar sta pogodbo podpisali D. D. in A. A., obe iz kroga povezanih oseb, pogodba pa je bila sklenjena mesec dni po prenosu poslovnega deleža, iz listin priloženih pogodbi, je razvidno, da se je postopek prodaje začel še v času, ko je bil lastnik poslovnega deleža dolžnik.

9Kot izhaja iz neprerekanih navedb v tožbi in iz tožbi priloženih pogodb, je upnik v obdobju med januarjem in majem 2020 sklenil več pogodb, katerih predmet so bile nepremičnine (poleg pogodb z dni 14.2.2020 in 24.4.2020 še pogodbi z dne 15.5.2020 in 22.5.2020). Vse pogodbe (razen pogodbe z C. C.) so bile sklenjene v krogu povezanih oseb, njihov rezultat pa je bil, da je upnik ostal brez nepremičnin. Res sklenitev pogodbe praviloma pomeni le spremembo oblike premoženja, vendar se v postopku ni izkazalo, da bi upnik iz naslova kupnin prejel kakšna sredstva⁹. Glede na kratko časovno razdobje med pogodbo z dne 24.4.2020, s katero je upnik povezani družbi prodal nepremičnine in pogodbo, s katero so bile iste nepremičnine naprej prodane tretji osebi za bistveno višji znesek, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je upnik verjetno izkazal, da je šlo za preusmeritev denarnega toka v škodo upnika.

10Vse našteto zato verjetno kaže na usklajeno delovanje z namenom oškodovanja upnika (in njegovih upnikov). Usklajeno delovanje hkrati pomeni, da je dolžnik vedel za namen sklepanja pogodb, oziroma je bil to tudi njegov namen. Ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve (blokade računov v spornem obdobju, kasneje pa plačevanje upnikovih dolgov s strani dolžnika brez listin, ki bi dokazovale asignacijo, povezanost družb, kratko obdobje, v katerem je upnik odsvajal svoje nepremičnine povezanim družbam, oziroma nanje preusmerjal denarni tok, usklajeno delovanje povezanih oseb), verjetno kažejo, da je bila posledica očitanih pravnih dejanj zmanjšanje premoženja upnika in preusmeritev njegovega premoženja na povezane osebe. Tako ravnanje pa je nemoralno in v nasprotju za namenom gospodarske družbe in je zahtevek na ugotovitev ničnosti in plačilo zneskov 139.000,00 EUR in 26.092,77 EUR verjetno izkazan.

Glede nevarnosti

11V zvezi z nevarnostjo je upnik zatrjeval tri dejstva: način sklepanja pogodb, ki kaže na vzorec skrivanja premoženja pred upniki, odsvojitev ene nepremičnine dobrovernemu tretjemu takoj po tem, ko je dolžnik izvedel za aktivnosti stečajnega upravitelja in onemogočanje stečajnemu upravitelju, da bi dobil dokumentacijo o poslovanju upnika in na ta način kvalitetno uveljavljal upnikova upravičenja. Kot rečeno, gre za povezane osebe, za katere je bilo verjetno izkazano, da ravnajo usklajeno, zato je sodišče prve stopnje pravilno kot odločilnega štelo poziv stečajnega upravitelja B. B. (pred tem pa tudi družbi A2Z, kjer je delovala A. A.). Za presojo nevarnosti tako ni pomembno, da je bilo potrdilo Občine C. pridobljeno 19.10.2020, dva dni preden je tožena stranka prejela opomin pred tožbo. Navsezadnje že po naravi stvari ni logično, da bi upravitelj vložil tožbo, ne da bi tudi že pred pošiljanjem opomina skušal doseči kakšen dogovor. Odsvojena je bila nepremičnina, ki je predmet druge pravde na izpodbijanje pravnih dejanj, ki naj bi bilo storjeno v korist ene od s strankama povezanih oseb. V pogodbi je bil dogovorjen odlog plačila leto dni¹⁰, kar prav tako kaže na določen način ravnanja. Ne glede na to, da dolžnik ima še drugo nepremičnino premoženje in da se ukvarja s prometom z nepremičninami, je iz njegovega ravnanja mogoče verjetno sklepati na nevarnost, da bo skušal preprečiti izvršbo in onemogočiti poplačilo upnika. Gre za konkretno ravnanje, ki meri na preprečitev izvršbe, pri čemer konkretnega ravnanja ni mogoče presojati izolirano od ostalih ravnanj. Ravnanje je tudi aktualno, saj je do njega prišlo le dva meseca pred izdajo predmetne začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je verjetno ugotovilo, da dolžnik skupaj z več povezanimi družbami in več povezanimi osebami usklajeno deluje z namenom onemogočiti poplačilo upnikov tožeče stranke¹¹. Nevarnost za uveljavitev terjatve je zato podana. Res je dolžnik v vmesnem obdobju kupil nepremičnine v Kopru in s tem povečal svoje nepremično premoženje, vendar to glede na gornje zaključke in dejstvo, da gre za pogodbo z DUTB in da je do nakupa prišlo že junija 2022 in sicer na podlagi javnega razpisa marca 2020, v pogodbi pa je s strani A. A. podpisan dokument z datumom 4.4.20202¹², ne vpliva. Očitano ravnanje v smeri preprečevanja izvršbe in tudi razlogi zanj (ukrepanje stečajnega upravitelja) so se namreč začeli kasneje.

12Ker so na podlagi povedanega pogoji za izdajo začasne odredbe v obsegu, v katerem je izdana, podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju). Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nadaljevanje postopka, saj je odvisna od končnega uspeha v pravdi.

¹ V postopku o izdaje začasne odredbe je ostalo le še 26.092,77 EUR.
² Znesek 139.000,00 EUR predstavlja razliko med 244.000,00 EUR in 105.000,00 EUR.
³ Primerjaj določbo 33.a člena ZFPPIPP.
⁴ Gre za 78 dni, od tega ves čas od 24. januarja do 10. aprila 2020. Zaključek sodišča je zato pravilen in v skladu z listinami.
⁵ Od plačila do začetka stečaja je minilo dobre pol leta.
⁶ Zato niti ni pomembno, da je bil stečaj začet šele nekaj mesecev kasneje, 14.1.2022.
⁷ Očitno je ravno v spornem obdobju potekal davčni pregled upnika.
⁸ Posli s F. d.o.o., na katere se v tožbi sklicuje upnik in zanje trdi, da gre za vzorec delovanja, pa so bili sklenjeni še kasneje.
⁹ Kot rečeno dolžnik ni priložil nobene listine, v kateri bi bila dogovorjena ali vsaj predlagana kakšna asignacija.
¹⁰ Podobno kot pri sporni pogodbi z dne 24.4.2020, za katero pa se je na koncu (verjetno) izkazalo, da poplačila ni prejel upnik in da je bil denarni tok preusmerjen.
¹¹ V zadevi, na kateri se sklicuje pritožnik, ni šlo za usklajeno delovanje.
¹² Očitno se je postopek nakupa začel že takrat.