VSL Sklep II Cp 130/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa notarke A. A. št. SV 000/07 z dne 12. 6. 2007, Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 000 z dne 31. 5. 2007 in Sporazuma o ustanovitvi hipoteke na vknjiženi nepremičnini po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, sklenjena med strankami tega postopka, ter za izbris hipoteke na nepremičninah parcelna št. 2729 k. o. ... in parcelna št. 747/2 k. o. ...; (2) da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku (v nadaljevanju: tožnik) vrniti zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidni iz I.2. točke izreka izpodbijane sodbe; (3) da je tožena stranka dolžna drugi tožnici (v nadaljevanju: tožnica) vrniti vse prejemke iz naslova zgoraj navedenih ničnih pravnih poslov za obdobje od 24. 5. 2018 dalje, plačanih na podlagi izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Piranu I 57/2018, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izvršenega posameznega zapadlega plačila do vračila, kot to izhaja iz I.3. točke izreka izpodbijane sodbe. Stroške pravdnega postopka v višini 8.530,40 EUR je naložilo v plačilo tožnikoma.

2Tožnika vlagata pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje novo sojenje. Nasprotujeta stališču sodišča prve stopnje, da so bile njune navedbe izrazito splošne. Menita, da sta bila v postopku izredno konkretna. Natančno sta pojasnila okoliščine nastanka primera in razloge za vložitev tožbenega zahtevka. Na drugi strani je iz izpovedi prič, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, razvidno, da je bila praksa sklepanja kreditnih poslov pri toženi stranki konfuzna, nejasna in nedorečena. Njihove izpovedi so se medsebojno izključevale in si bile vsebinsko protislovne. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka tožniku ponudila kredit v CHF in ga ob tem zavajala, da mu drugega kredita ne more ponuditi, češ da je kreditno nesposoben. Slednje ne drži, saj je iz navedb strank in predloženih pogodb razvidno, da je imel tožnik odlično bonitetno oceno in je bil sposoben pridobiti prvovrsten kredit. Sodišče prve stopnje ravnanja tožene stranke ni zaznalo kot nepoštenega in nestrokovnega, kar je vplivalo na napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka je namerno zavajala kreditno sposobne kreditojemalce, da jih je zavedla v zanje izredno neugoden kreditni posel, hkrati pa izredno ugoden zanjo. Sodišče prve stopnje se nadalje ni opredelilo do dejstva, da so bili med letoma 2007 in 2017 večkrat izpolnjeni pogoji za odstop od kreditne pogodbe s strani tožene stranke, vendar tožena stranka od pogodbe ni odstopila. Če bi od pogodbe odstopila, bi bila nesorazmerna valutna obremenitev za tožnika bistveno nižja. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da je element dobre vere banke ožji od kriterija strokovno in skrbno opravljene pojasnilne dolžnosti. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni soočilo izpovedi prič in obeh tožnikov ter medsebojno primerjalo dokazov, temveč je izhajalo iz predpostavke, da banka vedno ravna pošteno, in celo znižalo pravni standard pričakovanega ravnanja strokovnjaka. V kreditni pogodbi ni bilo nikjer označeno ali izrecno navedeno, da gre za aleatorno pogodbo, zato je ocena sodišča prve stopnje o aleatornosti pogodbe napačna. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedbe, da je bilo za toženo stranko nesprejemljivo, da ji tožnik vrača kredit v CHF in ji dejansko prinese CHF namesto EUR. Neutemeljeno je zavrnilo dokazovanje z izvedencem finančne stroke, ki je ključno za presojo ravnanja tožene stranke v konkretnem primeru. Napačna je presoja poroštvene pogodbe, ki jo je podpisala tožnica. Vsak povprečen posameznik bi prevzem poroštva razumel v smeri subsidiarnega poroštva. Tako je bila tudi tožnica prepričana, da se bo izvršba vršila na skupnem premoženju po vrsti, kot je zapisano v pogodbi.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnik kot kreditojemalec je 31. 5. 2007 s toženo stranko sklenil Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 000, katere predmet je bil kredit v višini 298.116 CHF. Tožena stranka je kredit, odobren v CHF, izplačala v EUR po referenčnem tečaju ECB na dan koriščenja kredita. V kreditni pogodbi je bilo dogovorjeno, da se kredit vrača v 240-ih mesečnih anuitetah. Ob sklenitvi pogodbe je mesečna anuiteta znašala 1.988,91 CHF oziroma 1.207,82 EUR, pri čemer je prva anuiteta zapadla v plačilo 31. 5. 2007, zadnja pa 31. 5. 2027. Kreditna terjatev tožene stranke je bila zavarovana s poroštvom tožnice in z vpisom hipoteke na nepremičninah tožnikov, in sicer na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe in Sporazuma o ustanovitvi hipoteke SV 000/07 z dne 12. 6. 2007.

6Tožnika sta v tožbi in nadaljnjih vlogah opozarjala, da gre za oderuško pogodbo ter da tveganje med strankama ni bilo sorazmerno porazdeljeno. Trdila sta, da tožena stranka pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Tožena stranka se je zavedala, da bo višina obveznosti po kreditni pogodbi izredno narasla, vendar je zatrjevala in tožnika zavajala, da je CHF stabilna valuta. Že v času odobritve kredita je tožena stranka vedela, kdaj in v kakšnem obsegu bodo nastopila valutna nihanja, saj je vedela tudi za razloge, ki bodo ta nihanja povzročili, česar pa tožnikoma ni pojasnila. Tožnika sta trdila, da nista bila seznanjena s tveganji kreditne pogodbe niti poučena, kakšne nevarnosti jima zaradi možnosti valutnega nihanja grozijo. Kredit je bil ugoden izključno za toženo stranko, zato gre za izrazito neravnovesje v njeno korist. Upoštevaje njeno znanje in pričakovanja iz konkretnega pravnega posla sta tožnika toženi stranki očitala tudi poslovno goljufijo.

7Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in drugih vlogah kot bistveno navajala, da je svojo pojasnilno dolžnost izpolnila. Tožniku je predstavila ponudbo obeh vrst kreditov in mu izdatno pojasnila, da je kredit z valutno klavzulo v CHF poleg tveganja spremembe variabilne obrestne mere povezan z dodatnim tečajnim tveganjem valutnega para CHF/EUR. Pojasnila mu je tudi, da gibanja tečaja CHF ni mogoče napovedovati ter da njegovo gibanje ni omejeno v nobeno stran in z nobeno stopnjo. Na riziko spremembe tečaja je bil tožnik opozorjen tudi v 17. členu kreditne pogodbe. Tožena stranka je zanikala, da bi lahko napovedala gibanje tečaja CHF ter da je bila zaradi gibanja tečaja deležna kakršnekoli koristi. Glede tožnice je izrecno zanikala, da bi ji njeni uslužbenci podali pojasnila, ki bi tožnico lahko prepričali, da gre za subsidiarno poroštvo in ne solidarno poroštvo, kot to jasno izhaja iz sklenjene pogodbe.

8V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje kot glavne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo naslednje: 1.) da sklenjena kreditna pogodba nima nedopustne kavze, saj kreditiranja v tuji valuti leta 2007 ni prepovedoval noben predpis; 2.) da ne gre za oderuško pogodbo, saj tožnik objektivnega in subjektivnega elementa oderuštva ni izkazal; 3.) da tožena stranka ni vedela in ni mogla vedeti, da bo v času obravnavane kreditne pogodbe prišlo do velike spremembe valutnega razmerja v škodo tožnikov, zaradi česar njena slaba vera ni podana; 4.) da med izpolnitvami pogodbenih strank ni bilo znatnega neravnotežja; 5.) da morebitna poslovna goljufija ne privede do ničnosti pravnega posla; 6.) da je tožnica kot povprečno razumna in skrbna potrošnica morala in mogla vedeti in razumeti, da prevzema solidarno poroštvo za vse obveznosti iz kreditne pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporni pogodbeni pogoj pošten in kreditna pogodba ne more biti nična, je štelo za nepomembno med pravdnima strankama sicer sporno vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost tožene stranke (ne)pravilno opravljena, zaradi česar se do trditev strank in izvedenih dokazov v tej smeri ni opredelilo.

9Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je zaključilo, da je presoja (ne)poštenosti spornega pogodbenega pogoja povsem neodvisna od vprašanja, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena ali ne. Sledeč merilom, ki jih je razvilo SEU ob razlagi Direktive 93/13, je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo, da je (ne)opravljena pojasnilna dolžnost banke ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja ? glej sodbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023. V prvem odstavku 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) alternativno¹ naštetih splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev ni mogoče presojati neodvisno od ugotovitev o tem, na kakšen način je banka opravila svojo pojasnilno dolžnost do potrošnika. To je osnovno izhodišče za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.² V nadaljevanju obrazložitve sodišče druge stopnje izpostavlja nekaj ključnih argumentov, s katerimi je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 8/2022 ob sklicevanju na sodno prakso SEU utemeljilo pomen pojasnilne dolžnosti.

10Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni, vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Iz zadev Paribas³ izhaja, da je za presojo znatnega neravnotežja pomembno, kakšen je bil obseg danih pojasnil. Pri testu nepoštenosti se ne preveri samo vsebina pogodbenega pogoja (poštenost po vsebini), temveč tudi, kako je pogoj predstavljen (poštenost v preglednosti oz. postopkovna poštenost)⁴ ? potrošniku mora biti pregledno predstavljeno, kakšno breme oziroma potencialno neugodnost pogodbeni pogoj vzpostavlja zanj. Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja je odvisna od njegove vsebine in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša, ter načina njegove predstavitve.⁵ V ta okvir spadata zlasti zahtevi, da potrošnik dobi informacije, potrebne za sprejem informirane odločitve, in da ponudnik opusti agresivne prakse, ki bi lahko vplivale na potrošnikovo odločitev. S tem se potrošniku omogoči, da zaščiti svoje interese in se izogne, da bi vstopil v pogodbeno razmerje, ki bi se mu ob ustreznem informiranju izognil.⁶

11V zvezi z ustreznim obsegom pojasnil iz judikature SEU izhaja, da je pri kreditih v tuji valuti po Direktivi 93/13 poleg uvida v razumevanja osnovnega delovanja takšnega kreditiranja osrednji cilj predpogodbenega informiranja, da finančna ustanova tako ali drugače informira potrošnika, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo potrošnik morda težko nosil.⁷ Pri tem so posebej pomembna pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, ter o povečanju obrestnih mer⁸. Po judikaturi SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih lahko znatno spremeni in da ima to zanj lahko tudi znatne negativne ekonomske posledice, tudi takšne, ki bi jih težko premostil (to je nujna vsebina pojasnilne dolžnosti).⁹

12Tudi določba druge alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (da se pogodbeni pogoj šteje za nepoštenega, če je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika) kaže na velik pomen pojasnilne dolžnosti. Že sama jezikovna razlaga te določbe izključuje, da bi se potrošnik lahko sklepčno skliceval, da je izpolnitev obveznosti neutemeljeno v njegovo škodo, če je prejel vsa potrebna pojasnila, in se je tveganje uresničilo v njegov škodo.¹⁰ Enako je vprašanje (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti pomembno pri presoji, ali je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Potrošnikova pričakovanja so neločljivo povezana s samo izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti, na katero se zaradi profesionalnosti nasprotne strani legitimno zanese. Če potrošnik ni bil opozorjen, da ima lahko kredit v tuji valuti zlasti v dolgoročnem obdobju znatne negativne posledice, tudi takšne, ki jih bo morda težko nosil, jih ?utemeljeno? ni pričakoval v tako velikem obsegu.¹¹

13Glede na pojasnjeno pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi bil pred tem ugotovljen obseg danih pojasnil ponudnika. Vzroki za nepreglednost (dobra/slaba vera ponudnika) in posledice nepreglednosti (ne/uravnoteženost) pogodbenega pogoja so nujen del presoje njegove nepoštenosti.¹² Ali povedano drugače: pojasnilna dolžnost je neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.

14Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje se je sodišče druge stopnje odločilo, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (drugi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku ? ZPP). Dopolnitev oziroma dokončanje postopka na prvi stopnji je nujno za zagotovitev pravic obeh strank do učinkovitega sodnega varstva (izostal je namreč cel sklop dejstev, ki jih sodišče druge stopnje ne more ugotavljati kot prvo oziroma ne sme kot prvo izvajati dokazne ocene). S tem pa bosta spoštovani pravici obeh strank do pritožbe, obenem pa zaradi vrnitve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je velik del dokazov namreč že izvedlo, tako da (večine) ne bo treba izvajati ponovno, pač pa jih bo treba le dodatno oceniti glede sicer zatrjevanih, a neugotovljenih dejstev. Dopolnitev postopka na prvi stopnji bo namreč tudi bolj ekonomična kot (ponovno) izvajanje dokazov pred sodiščem druge stopnje.

15Ker je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se do vseh ostalih pritožbenih očitkov vsebinsko ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16V novem sojenju naj sodišče prve stopnje pravilno upošteva materialnopravna izhodišča v najnovejših odločbah Vrhovnega sodišča RS,¹³ iz katerih izhaja, da je temeljna predpostavka za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja ugotavljanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, dokazno breme za ugotavljanje tega dejstva pa je na strani tožene stranke (banke). Ugotovitev, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena, je namreč odločilna pri presoji, ali obstaja katera od alternativno določenih predpostavk za nepoštenost spornega pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Upoštevaje takšna, drugačna materialnopravna izhodišča, naj sodišče prve stopnje znova oceni, ali za popolno in pravilno dokazno oceno zadoščajo že izvedeni dokazi, ali pa bo treba glede na do sedaj izveden dokazni postopek izvesti dodatne, že predlagane dokaze (npr. postavitev izvedenca finančne stroke). Če bo sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju ugotovilo, da so sporne pogodbe nične, bo moralo odločiti tudi o dajatvenem delu tožbenega zahtevka.

17Ker pravdni postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 v 29. točki obrazložitve.
² Glej 10. do vključno 13. točko obrazložitve.
³ Sodbe SEU v zadevah C-609/19 in C-776/19 do C-782/19.
⁴ V zvezi z vplivom nepreglednosti na presojo nepoštenosti glej zlasti sodbe SEU C-472/10, C-92/11 in C-191/15.
⁵ Smernice Direktive 93/13, str. 35
⁶ Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 v 36., 38. in 51. točki obrazložitve.
⁷ Glej sodbo SEU C-212/20 v 42. točki obrazložitve in tam navedeno sodno prakso. SEU podobno tudi v zadevah C-186/16, C51/17, C-125/18, C-84/19, C-670/20 (36. točka) in v že citiranih zadevah Paribas.
⁸ Glej sodbe SEU C-776/19 do C-782/19 v 69. točki, C-609/19 v 48. točki.
⁹ Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 v 63., 66., 67. in 44. točki obrazložitve.
¹⁰ Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 v 43. točki obrazložitve.
¹¹ Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 v 44. točki obrazložitve.
¹² Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 v 45. točki obrazložitve.
¹³ Trenutno zlasti sodbe II Ips 8/2022, II Ips 18/2022 in II Ips 54/2023.