VSL Sodba II Cp 797/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točka I. in III. izreka) spremeni tako, da:

- točka I. glasi: "Zavrne se tudi tožbeni zahtevek v delu, ki glasi: "Tožena stranka A. A., je dolžna tožeči stranki Javnemu štipendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije, Dunajska 20, Ljubljana, plačati znesek v višini 35.831,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 3. 2020 dalje do plačila, vse v roku petnajst dni od vročitve predmetne sodbe," in da

- točka III. glasi: "Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 2.816 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 635 EUR, v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo vračilo revalorizirane vrednosti štipendije (in stroškov) za študij v tujini - znesek 35.831,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2020 naprej (točka I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za zakonske zamudne obresti od 25.831,77 EUR od 9. 10. 2019 do 10. 3. 2020 - točka II. izreka). V točki III. je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec v zavrnilnem delu (prav: v obsodilnem in stroškovnem delu). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.¹ Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovnim zahtevkom. Navaja, da se je v Republiko Slovenijo vrnil jeseni 2021 in pričel opravljati dejavnost kot s. p. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da delo s. p. za avstralsko univerzo ne pomeni izpolnitve pogodbe v smislu 14. člena Pogodbe o štipendiranju, št. 000-252/2010 z dne 28. 12. 2010 (v nadaljevanju: Pogodba o štipendiranju), ne glede na dejstvo, da tukaj plačuje davke in prispevke. To stališče ni skladno s pogodbo. Slednja namreč ne določa, za katere stranke naj bi samozaposleni delal, da bi se lahko govorilo o doprinosu k slovenskemu gospodarstvu. Pogodba ne določa, koliko strank bi moralo biti in v kakšnem časovnem ter finančnem obsegu oziroma, da mora s. p. delati izključno za delodajalca v Republiki Sloveniji. Tako stališče je v nasprotju z EU načelom prostega gibanja delavcev (45. člen PDEU) ter omejuje pravico do proste izbire zaposlitve. Zmotno je razlogovanje sodišča, da v skladu s 14. členom Pogodbe štipendist izpolni svojo obveznost, če se pod pogoji iz 13. člena Pogodbe samozaposli v Republiki Sloveniji in se vključi v delovni proces pri osebi v Republiki Sloveniji. S tem je izenačena samozaposlitev in zaposlitev v okviru delovnega razmerja. Napačni so nadalje zaključki sodišča, da se je toženec samozaposlil v Republiki Sloveniji samo iz razloga, da še vedno dela za univerzo v Avstraliji. Natančno je pojasnil, da je njegov cilj, da se vrne v Slovenijo, tu opravlja svoj poklic in širi znanje. Vendar se v Sloveniji ni uspel zaposliti na ustreznem delovnem mestu, ker jih ni, opozoril je na enak primer iz sodne prakse. Prizadeva si za sodelovanje s slovenskimi podjetji v čimvečjem številu, to mu omogoča s. p. V bližnji prihodnosti bo na ta način lahko razvil sodelovanje s slovenskimi podjetji in si sam ustvaril ustrezno delovno mesto. Pogodba ne navaja, kdo morajo biti stranke samozaposlenega. Pogoj, ki ga določa sodišče, ni bil določen ob sklenitvi pogodbe. Zmoten je zaključek sodišča, da toženec ne vrača svojega znanja v Slovenijo. Pri vračanju znanja gre za proces in ne za enkraten dogodek, saj se po dvanajstih letih življenja v tujini vračanje znanja lahko dogaja le postopoma. Ne more biti vrnjeno s trenutkom zaposlitve v RS. Ne strinja se nadalje z zaključkom sodišča, da v enoletnem roku po vrnitvi v Slovenijo (jeseni 2021) ni iskal zaposlitve v RS. Pogoj samozaposlitve je zopet izenačen s pogodbenim pogojem zaposlitve pri delodajalcu. Toženec se je jeseni 2021 samozaposlil v RS, torej se je zaposlil in namerava tukaj ostati. Protispisne so navedbe, da ni iskal zaposlitev niti na Inštitutu Jožef Stefan. Tam se je dogovarjal za zaposlitev, a možnosti ni bilo. Mogoča je bila le v okviru projektov, kar pa tožencu ni omogočalo preživetja. Povedal je, da redno spremlja možnosti zaposlitve v RS.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Meni, da dejansko ugovarja le nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Vendar je pravilno stališče sodišča, da toženec z delom za tujo univerzo ni izpolnil pogoja iz 14. člena Pogodbe. Opozarja na pritožbene novote v zvezi s sklicevanjem na kršitev evropskega načela prostega gibanja delavcev. Organizacije, za katere dela posameznik kot s. p., morajo biti vsaj v pretežni meri z območja Slovenije. Tak je namen pogodbe. Bistveno je, da slovenskemu gospodarskemu okolju štipendist ponudi svoje znanje, pri čemer toženec svoje znanje nudi le tuji ustanovi. Ni se vključil v delovni proces pri delodajalcu v RS niti ne opravlja dejavnosti kot s. p. za druge osebe v RS. Javni interes, ki je ratio sklenjene pogodbe, ni izpolnjen. Navedba toženca, da je bil vedno njegov namen, da se vrne v Slovenijo in tukaj opravlja svoje delo, ne pripomore k stališču, da pogodbeni namen ni izpolnjen. Za razvoj sodelovanja s slovenskimi podjetji, na katerega se sklicuje v pritožbi, je imel več let časa, pa tega ni storil. Njegovo iskanje zaposlitve v Sloveniji ni bilo posebej aktivno. Sodelovanje s slovenskimi organizacijami v obsegu nekaj ur ne more šteti kot izpolnitev pogodbenih obveznosti. Navedbe o nejasnem pogodbenem pogoju glede vprašanja o možnih strankah s. p., so pritožbene novote. Določilo 14. člena Štipendijske pogodbe je treba razlagati namensko. Zaposlitve na Inštitutu Jožef Stefan ni aktivno iskal. Prav tako ni dokazal, da se je prijavljal na razpisana delovna mesta. Zaposlitev bi moral iskati v okviru magistrske izobrazbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Ni mogoče slediti pritožbenemu naziranju, da je toženec zgolj s formalno ureditvijo samostojne dejavnosti oziroma samozaposlitvijo v Republiki Sloveniji izpolnil pogodbeno obveznost po 13. in 14. členu Pogodbe o štipendiranju, ki jo je sklenil s tožnico, ki je oseba javnega prava, dne 28. 12. 2010, potem, ko je bil izbran na podlagi javnega razpisa za študij slovenskih državljanov v tujini za leto 2010 in ko mu je bila izdana odločba z dne 5. 11. 2010 za dodelitev štipendije za dvoletni magistrski študij v tujini, ki se ga je zavezal zaključiti do 1. 7. 2012. Med njegovimi obveznostmi mu je pogodba med drugim nalagala, da mora neposredno po zaključku izobraževanja, za katerega je prejel štipendijo, skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v RS (prvi odstavek 13. člena Pogodbe), oziroma to obveznost izpolni tudi, če se pod pogoji, določenimi v prejšnjem členu, samozaposli v RS (14. člen Pogodbe). Pravilna je ocena in presoja sodišča prve stopnje, oprta na sprejeta in že ustaljena stališča v sodni praksi o pravni naravi pogodbe o štipendiranju štipendistov v tujini,² da s samozaposlitvijo v R Sloveniji pritožnik navedene pogodbene obveznosti ni izpolnil. Sodišče je namreč ugotovilo, in to za pritožbo ni sporno, da toženec od vrnitve v Slovenijo opravlja tukaj registrirano dejavnost kot s. p., izključno za Univerzo v Avstraliji, kjer je bil zaposlen pred vrnitvijo v Slovenijo (v času od januarja 2020 do vrnitve v Slovenijo v jeseni 2021). Za obravnavano upravno pogodbo je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ključen javni interes: s štipendiranjem slovenskih državljanov za študij v tujini usposobiti visoko izobražene strokovnjake, ki bodo po uspešno dokončanem študiju, za katerega so prejemali štipendijo, pridobljeno znanje vrnili z zaposlitvijo doma, bodisi tako, da ga bodo nudili delodajalcem bodisi naročnikom v R Sloveniji. Le na ta način je mogoče govoriti, da bodo prispevali k družbenemu in gospodarskemu razvoju države, ki jih je štipendirala, kar je namen tovrstne pogodbe. Tipični pogodbeni interes pogodbe o štipendiranju študija v tujini je pogodbena obveznost štipendista, da se po končanem študiju za določen čas (praviloma za toliko časa, kot ga je država v času študija podpirala) zaposli doma.³ Delo izključno za tujega naročnika ne predstavlja pravilne izpolnitve pogodbe o štipendiranju.

6Tudi toženec je bil z namenom pogodbe brez dvoma seznanjen že ob sklenitvi pogodbe in s pritožbenimi navedbami pravilne presoje sodišča prve stopnje ne omaje. Branil se je z ugovorom nezmožnosti izpolnitve, češ da za visoko kvalificiran in izredno redek profil računalniškega jezikoslovca (doktor znanosti s področja računalniške lingvistike - procesiranja naravnega jezika), za kakršnega je bil štipendiran, v obravnavanem času ni bilo odprtih delovnih mest. Hkrati je v odgovoru na tožbo priznal, da je bil namen pogodbe izobraziti kadre, ki jih v Sloveniji še ni, ali jih je zelo malo in da je pogodbeni interes nedvomno bil, da se taki kadri nato vrnejo v Slovenijo in svoje znanje uporabijo doma.⁴ Vsi pritožbeni pomisleki o nedoločnih pogodbenih pogojih ob sklenitvi pogodbe in sklicevanje na nerazumevanje pogodbenih določil, ker je bil kot laik nevešč prava, so neutemeljeni.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožencu dodeljena štipendija za dveletni magistrski študij, ki se ga je zavezal zaključiti do 1. 7. 2012; - da je ob zaključku magistrskega študija z dopisom z dne 27. 6. 2012 zaprosil za odložitev obveznosti zaposlitve v R Sloveniji, ker je bil sprejet kot doktorski študent za Univerzi v tujini za obdobje štirih let (od 1. 9.2012 do 1. 9. 2016); - da sta pravdni stranki konkludentno dosegli dogovor o odlogu obveznosti toženca iz pogodbe za čas doktorskega študija v skladu z njegovo prošnjo z dne 27. 6. 2012 (od 1. 9. 2012 do 1. 9. 2016); - da se toženec po zaključku doktorskega študija po septembru 2016 ni zaposlil v Republiki Sloveniji, temveč najprej kot postdoktorski raziskovalec na univerzi v ... v Belgiji (od julija 2016 do januarja 2020) in nato od januarja 2020 do jeseni 2021 na Univerzi v ... v Avstraliji; - da se je v jeseni v letu 2021 vrnil v Slovenijo, pričel opravljati dejavnost kot s. p. in da kot s. p. dela za avstralsko univerzo; - da je po vrnitvi v Sloveniji sodeloval pri petih dogodkih, in sicer prostovoljno, pri čemer je na ta način opravil približno 40 delovnih ur pri recenzijah dveh revij in sodeloval na treh konferencah; - da se po zaključenem doktorskem študiju v letu 2016 in po prihodu v Slovenijo do zaključka sojenja ni poskušal zaposliti v RS, ker nadaljuje z delom za tujo univerzo.

8Po ugotovitvi, da v desetih letih po zaključku magistrskega študija ni izpolnil obveznosti iz pogodbe, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za vračilo prejetih sredstev v pretežni meri ugodilo. Pri odločanju je sicer pravilno sledilo v sodni praksi uveljavljenemu in ustaljenemu stališču o zapadlosti obveznosti po štipendijski pogodbi v rokih, ki jih je za izpolnitev štipendistove obveznosti, da se zaposli v R Sloveniji, določila novela ZŠtip-1A.⁵ Sprejeta je bila zaradi neskladnosti prejšnjega notranjega prava z evropskim, in sicer na podlagi zahteve Evropske komisije in v skladu z njenim predlogom, ki je natančno določil roke za zaposlitev štipendistov glede na čas prejemanja štipendije in stopnjo izobraževanja.⁶ Upoštevaje navedena pravna izhodišča je primeren rok za izpolnitev toženčeve pogodbene obveznosti o zaposlitvi ali samozaposlitvi v R Sloveniji deset let od zaključka izobraževanja. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavanem primeru izpolnitev te obveznosti med strankama odložena do 1. 9. 2016, ker je toženec nadaljeval izobraževanje na višji ravni izobraževanja (to je od 1. 9. 2012 do 1. 9. 2016), pa je odločitev sodišča, da toženec svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnil, preuranjena in napačna.

9Obveznost zaposlitve toženca po štipendijski pogodbi namreč še ni zapadla, ker od zaključka izobraževanja 1. 9. 2016 do sojenja še ni minilo deset let. Rok za izpolnitev toženčevih pogodbenih obveznosti bo iztekel šele 1. 9. 2026. To pomeni, da ima do tedaj toženec še vedno pravico in dolžnost, da svojo pogodbeno obveznost izpolni. Za to se je zavzemal tako na prvi stopnji, ko je predlagal izpolnitev pogodbe v nadaljnjih dveh letih po prihodu v Slovenijo, kot v pritožbi, ko navaja, da bo pogodbo mogoče izpolniti s postopnim razvojem sodelovanja s slovenskimi podjetji kot naročniki njegovih storitev, ali z nadaljnjim sodelovanjem z njimi v obliki projektov. Dokler izpolnitveni rok ne poteče, tožeča stranka vračila štipendije še ne more terjati in je njen tožbeni zahtevek neutemeljen.

10Kot zmotno je treba zavrniti tudi smiselno naziranje sodišča prve stopnje, da pogodbe ne bi bilo mogoče (vsaj delno) izpolniti z delom za slovenske naročnike, ki ne traja polni delovni čas. Tretji odstavek 13. člena obravnavane pogodbe namreč določa, da se trajanje zaposlitve preračuna na polni delovni čas, če štipendist sklene delovno razmerje z delovnim časom, ki je krajši od polnega delovnega časa. Povedano drugače: pritožniku je treba pritrditi, da bo v okviru svoje dejavnosti še naprej lahko delal tudi za tujega naročnika. Vendar bo svoje pogodbene obveznosti izpolnil, če bo delal za slovenske naročnike po preračunu delovne obveznosti do polnega delovnega časa vsaj toliko let, kolikor študijskih let je trajalo štipendijsko razmerje.

11Ker so bila pravno relevantna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, je zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo ter tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

O stroških postopka

12Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla, mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odmerjeni so na stroškovniku na list. št. 256, upoštevaje OT⁷ po tretjem odstavku 12. člena. Obsegajo odvetniške stroške za sestavo vlog v izvršilnem postopku ter za sestavo vlog in zastopanje na narokih v nadaljnjem pravdnem postopku s pripadajočimi materialnimi stroški (kar skupaj znese 3.772 točk) in 22 % DDV. Upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR v času odločanja, odvetniški stroški znašajo 2.761 EUR, skupaj s sodno takso za ugovor (55 EUR) znašajo stroški tožene stranke za postopek na prvi stopnji 2.816 EUR. Tožena stranka jih mora povrniti v izpolnitvenem roku petnajstih dni, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ⁸ in načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006⁹).

13Ker je pritožnik uspel s pritožbo, mu mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka, sama pa do njih zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški pritožbenega postopka so odmerjeni po enakih materialnopravnih izhodiščih kot pravdni stroški na stroškovniku na list. št. 274 spisa. Obsegajo odvetniške stroške za sestavo pritožbe z materialnimi stroški in DDV. Odmerjeni znesek 653 EUR mora tožena stranka povrniti v enakem paricijskem roku kot pravdne stroške in bo v primeru zamude tudi od tega zneska dolgovala zakonske zamudne obresti.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Primerjaj: VS RS II Ips 50/2019 - točke 19 do 21.
³ VS RS, II Ips 50/2019, točka 19 do 21 in točka 35.
⁴ Odgovor na tožbo, red. št. 53.
⁵ Ur. list RS, št. 8/2016.
⁶ Podrobneje: VSL II Cp 2557/2016 in VS RS II Ips 117/2018, VS RS II Ips 50/2019, VSL II Cp 173/2020.
⁷ Odvetniška tarifa, Ur. list RS, št. 2/2015 in 70/22.
⁸ Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁹ Pravna mnenja 1/2006, stran 7.