VSL Sodba I Cp 1746/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v IV. točki izreka tako spremeni, da se znesek 2.134, 25 EUR nadomesti z zneskom 541,65 EUR, sicer pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: (I.) zavrnilo denarni zahtevek na plačilo 3.000 EUR civilne kazni ter (II.) tožencu prepovedalo kršenje in prihodnje kršitve pravic tožnice iz naslova poslovnih skrivnosti, in sicer nadaljnjo uporabo izpisov iz CVS telemetričnega sistema za sledenje in podatkov digitalnih tahografskih kartic, razen v sodnih postopkih in v postopkih pred inšpekcijskimi organi. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III.) ter tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti 2.134,25 EUR stroškov pravdnega postopka (IV.).

2Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da višje sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo 10. člen Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS). Ob ugotovitvi, da je toženec podatke, ki so poslovna skrivnost, pridobil protipravno, bi moralo po vzoru sodne prakse¹ glede podobne določbe Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) odločiti le še o višini civilne kazni. Razlaga, da bi bil njen izrek nesorazmeren, saj konkurenčni položaj tožnice ni poslabšan, je lahko nevarna, ker privede do razumevanja, da je izrek civilne kazni dopusten le, če kršitelj poslovno skrivnost protipravno uporabi ali če pride do poslabšanja konkurenčnega položaja imetnika poslovne skrivnosti. Preventivni namen civilne sankcije je v odvračanju kršilcev in potencialnih kršilcev od kršitev pravic imetnika poslovne skrivnosti, ne pa v ugodnosti za kršilca. Tehtanje okoliščin je zato potrebno le pri odločanju o višini civilne kazni in ne omogoča diskrecije pri njenem izreku. Pri tem mora sodišče civilno kazen prisoditi vsaj v višini dogovorjenega oziroma običajnega nadomestila za uporabo, ugotovljene okoliščine pa upošteva pri presoji višine do zahtevanega zvišanja civilne kazni do 200 %.

Tehtanje okoliščin v 40. točki obrazložitve v luči četrtega odstavka 10. člena ZPosS je pomanjkljivo, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč tehtalo le preventivni namen kazni, spregledalo pa je, da je bila kršitev storjena namerno, prav tako se ni ukvarjalo z višino običajnega nadomestila.

Ker je za odločitev o višini civilne kazni bistveno, ali je toženec podatke protipravno uporabil, tožnica graja sodbo tudi v tem delu. Ključno je vprašanje razmerja med določbo 1. alineje 5. člena ZPosS, po kateri je uporaba poslovne skrivnosti protipravna, če je kršilec poslovno skrivnost protipravno pridobil, in določbo 4. alineje prvega odstavka 7. člena ZPosS, po kateri sodišče zavrne zahtevek imetnika poslovne skrivnosti, če ugotovi, da je bila ta pridobljena, razkrita ali uporabljena, kot to dovoljuje zakon. Iz sodbe ni razvidno, katera določba je tožencu dovoljevala uporabo poslovne skrivnosti. Po 219. b členu ZPP je za razkritje predpisan poseben postopek, ki kot podlago predvideva sklep sodišča. Toženec takšnega predloga ni podal, zato je poslovno skrivnost uporabil protipravno. Določba drugega odstavka 4. člena ZPosP ne izključuje določbe 1. alineje drugega odstavka 5. člena ZPosS, kar izhaja iz sistemske umestitve določb v zakonu. Zato so razlogi o vzrokih za pridobitev poslovne skrivnosti nepomembni. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje glede spora med strankama pred prenehanjem delovnega razmerja, saj sta slednjega podaljšali. Noben zakon ne dovoljuje pridobivanja podatkov na zalogo zaradi morebitne kasnejše uporabe v sodnih ali inšpekcijskih postopkih.

Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je uspela z enim od treh tožbenih zahtevkov, torej vsaj s 33 % in ne z 10 %, kot je odločilo sodišče.

3Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

O diskreciji sodišča pri izreku civilne kazni:

5Naše obligacijsko pravo temelji na sistemu popolne odškodnine. Civilna kazen zato predstavlja izjemo, ki jo je treba razlagati restriktivno². Presega namreč namen odškodnine, ki je v restituciji in zadoščenju, in s svojo funkcijo posega v polje kaznovanja in prevencije. Tudi Sodišče EU kaznovalnim odškodninam ni naklonjeno. Tako je v zadevah Hannson³ in Liffers⁴ poudarilo, da je treba primerno nadomestilo za kršitev določiti glede na škodo, ki je nastala oškodovancu, in ni soglašalo s plačilom pavšalnega dodatka v smislu kaznovalne odškodnine. V zadevi Olawska Telewizija Kablowa⁵ pa je opozorilo na nevarnost njenega samodejnega določanja ob vsakršni kršitvi, predvsem z vidika zlorabe pravic.

6ZPosS je v naš pravni red prenesel Direktivo (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem⁶ (v nadaljevanju Direktiva). Ta v 30. točki uvodnih določb izpostavlja, da je treba oškodovancu zagotoviti primerno nadomestilo za škodo, ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja. Če bi bilo zaradi nematerialne narave poslovne skrivnosti težko določiti znesek dejansko povzročene škode, je mogoče višino odškodnine izračunati iz elementov, kot so avtorski honorarji in licenčnine, ki bi jih bilo treba plačati, če bi kršitelj zaprosil za dovoljenje za uporabo zadevne poslovne skrivnosti. Iz Direktive izhaja, da namen te alternativne možnosti⁷ ni uvesti obveznost določanja kaznovalnih odškodnin, temveč zagotoviti nadomestilo, ki temelji na objektivnih kriterijih in upošteva stroške, ki jih ima imetnik poslovne skrivnosti. Po 15. členu Direktive se preventivni namen zagotavlja z objavo sodnih odločb, medtem ko civilna kazen za kršitelja ni predvidena.

7Slovenski zakonodajalec je civilno kazen v ZPosS prenesel po vzoru ZASP. V tretjem odstavku 10. člena zakon določa, da lahko imetnik poslovne skrivnosti, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega za 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve utrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. V četrtem odstavku pa ureja kriterije, ki jih sodišče upošteva pri odločanju o tej zahtevi. Iz dikcije četrtega odstavka jasno izhaja, da mora primeroma naštete kriterije⁸ sodišče upoštevati pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in pri odmeri njene višine. Pritožbeno stališče, da je sodišče ob podani naklepni kršitvi dolžno izreči civilno kazen ter so okoliščine primera pomembne zgolj za odločanje o njeni višini, glede na opisano ni utemeljeno. Na to opozarja tudi pravna teorija ob identični določbi 168. člena ZASP, saj Trampuž, Oman in Zupančič⁹ izpostavljajo, da zakonska merila omogočajo prilagajanje konkretnim primerom in preprečujejo zlorabo instituta civilne kazni, zato je presoja, ali sploh in v kakšni višini bo civilno kazen izreklo, na sodišču. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno ne strinja s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi V Cpg 1400/2016 z 9. 2017, ki ga izpostavlja pritožba, ter ocenjuje, da je odločitev o prisoji civilne kazni, tudi ob izpolnjenem pogoju namerne kršitve, v diskreciji sodišča.

O izreku civilne kazni v okoliščinah konkretnega primera:

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec, ki je bil pri tožnici do septembra 2018 zaposlen v kadrovski službi in je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kršil njene pravice po ZPosS, saj je protipravno kopiral podatke iz CVS telemetričnega sistema za sledenje in podatke digitalnih tahografskih kartic. Podatki so zaupne narave in so prestavljali poslovno skrivnost, ker za tožnico pomenijo ključne poslovne izkušnje, ji omogočajo optimizacijo dejavnosti in zanjo predstavljajo konkurenčno prednost, česar se je toženec zavedal. Ravnanje toženca ima tako znake protipravne pridobitve poslovne skrivnosti iz 5. člena ZPosS, ki je bila storjena namenoma.

9Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil podatke z namenom, da bi lahko izkazoval utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V svoji izpovedi je potrdil, da je delodajalec nad njim izvajal mobing, mu odrejal nezakonito delo, kar je hotel prijaviti inšpekciji za dokazovanje pogojev izredne odpovedi delovnega razmerja. Zaključek sodišča, da sta bili stranki že pred protipravno odsvojitvijo podatkov v sporu, je glede na navedeno prepričljiv in ga nasprotne pritožbene navedbe ne omajejo.

10Toženec je sporne podatke vložil v pravdni spis v zadevi Okrajnega sodišča X II P 000/2019, v kateri ga tožnica toži na plačilo odškodnine zaradi posega v njeno dobro ime. Zakonsko podlago za predložitev predstavljajo določila 7., 212. in prvega odstavka 226. člena ZPP. Podatki niso bili razkriti javnosti, temveč so bili namenjeni toženčevi obrambi zoper tožbeni zahtevek tožnice. Uporabljeni so bili torej v sporu med strankama, ki sta bili z njimi že seznanjeni. Ker sta po določilu drugega odstavka 4. člena ZPosS uporaba in razkritje poslovne skrivnosti zakonita, če to zahteva ali dovoli zakon, pritožbeno sodišče ne sledi pritožbi, da je bila njihova uporaba v pravdnem postopku nezakonita. Čeprav toženec, ki se je ob vložitvi odgovora na tožbo, s katerim so bili v spis predloženi sporni podatki, zastopal sam, ni postopal po 219. b členu ZPP, to na zakonitost njihove uporabe v razmerju med strankama ne vpliva. Tožnica bi namreč svoje interese po ohranitvi tajnosti lahko zaščitila z izključitvijo javnosti pri njihovi obravnavi.

11Po določilu 7. člena ZPosS sodišče zavrne zahtevek imetnika poslovne skrivnosti, čeprav bi bila ta nezakonito pridobljena, uporabljena ali razkrita, kadar je bilo to storjeno med drugim tudi z namenom razkritja zlorabe, kršitve ali nezakonite dejavnosti, če je kršilec ravnal zaradi zaščite javnega interesa. Direktiva v 20. točki uvodnih določb pojasnjuje, da ukrepi, postopki in pravna sredstva, določeni v Direktivi, ne bi smeli omejevati prijavljanja nepravilnosti. Varstvo poslovne skrivnosti zato ne bi smelo vključevati primerov, v katerih je razkritje nepravilnosti v interesu javnosti, če se ob tem razkrije neposredno relevantno kršitev, nepravilno ravnanje ali nezakonito dejavnost. Toženec je podatke pridobil z namenom prijave kršitev pravic delavcev inšpekcijskim službam. Čeprav je pri tem zasledoval predvsem lasten interes glede uveljavljanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je prijava nezakonitosti in kršitev pravic delavcev nedvomno tudi v širšem, javnem interesu.

12Ob tehtanju opisanih okoliščin primera pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi bil izrek civilne kazni nesorazmeren s samo kršitvijo. Direktiva v 21. točki uvodnih določb določa, da je "cilj ukrepov, postopkov in pravnih sredstev iz te direktive zagotoviti, da pristojni sodni organi upoštevajo dejavnike, kot so vrednost poslovne skrivnosti, resnost ravnanja, katerega izid je protipravna pridobitev, uporaba ali razkritje poslovnih skrivnosti, in posledice takšnega ravnanja". Ker tožnica z ravnanjem toženca ni utrpela škode in njene povrnitve niti ne zahteva, bi izrek civilne kazni, ki predstavlja izjemo v našem pravnem sistemu in je Direktiva niti ne predvideva, predstavljal pretiran ukrep glede na resnost kršitve in vzroke, ki so do nje privedli. Tožnica je zaščito svojih interesov imetnice poslovne skrivnosti namreč že dosegla s prepovednim zahtevkom, po katerem je tožencu prepovedana nadaljnja uporaba spornih podatkov, razen v sodnih postopkih in pred inšpekcijskimi organi.

13Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče pri odločitvi o stroških postopka njen uspeh ovrednotilo prenizko (zgolj na 10 %). Uspela je izkazati, da so bili podatki, ki jih je nedovoljeno kopiral toženec, njena poslovna skrivnost. Prav tako je uspela s prepovednim zahtevkom ter s tem zavarovala bistven interes, da podatki ne bodo razkriti javnosti ali konkurentom. Pritožbeno sodišče zato njen uspeh v postopku ocenjuje na 1/3, uspeh toženca pa na 2/3. Sodišče prve stopnje je stroške tožnice odmerilo na 4.008,53 EUR, upoštevajoč tretjinski uspeh je tako upravičena do povračila 1.336,17 EUR. Stroške toženca je sodišče odmerilo na 2.816,74 EUR, ob dve tretjinskem uspehu je upravičen do povrnitve 1.877,82 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je tožnica tožencu dolžna povrniti 541,65 EUR pravdnih stroškov.

14Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in v stroškovnem delu (IV. točka izreka) sodbo spremenilo, tako da je tožnica tožencu namesto 2.134,25 EUR dolžna povrniti 541,65 EUR stroškov postopka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15Tožnica je s pritožbo uspela le v neznatnem delu glede stranske terjatve, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni vsebinsko prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato oba sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Pritožba se sklicuje na odločbo VSL V Cpg 1400/2016.
² Primerjaj: Trampuž, Oman Zupančič: Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, str. 389-390.
³ Sodba SEU v zadevi Hannson, C-481/14, z 9. 6. 2016, kjer je sodišče obravnavalo kršitev žlahtniteljskih pravic, povzeto po Drobež: Civilna kazen v evropskem in slovenskem pravu, Pravna praksa 30-31, 2017.
⁴ Sodba SEU Liffers, C-99/15 s 17. 3. 2016, kjer je sodišče obravnavalo kršitev pravic intelektualne lastnine, povzeto po Drobež, zgoraj navedeno delo.
⁵ Sodba SEU Olawska Telewizija Kablowa, C-367/15 s 25. 1. 2017, kjer je sodišče obravnavalo civilno kazen zaradi kršitve avtorskih pravic, povzeto po Drobež, zgoraj navedeno delo.
⁶ Drugi odstavek 1. člena ZPosS.
⁷ ZPosS to možnost ureja kot alternativo nastali škodi v drugem odstavku 9. člena.
⁸ Sodišče mora upoštevati vse okoliščine primera, "zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega nadomestila in preventivni namen civilne kazni".
⁹ Trampuž, Oman, Zupančič: zgoraj navedeno delo.