VSL Sodba I Cp 1011/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. tč. Izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec tožniku v 15 dneh plačati 1.437,31 EUR za zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, in 1.367,84 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (I. in II. tč. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. tč.).

2Zoper sodbo (obrazloženo zoper ugodilni del – I. in II. tč. izreka) se je pritožil toženec, ki predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in plačilo stroškov. Navaja, da je tožnik izdajal poljubne račune v nasprotju s pogodbo. Pogodbena zaveza je bila 3.000 EUR, toženec je plačal 3.050, kar je še več. Računa 13/2020 za 1000 EUR in 14/2020 za 500 nista plačana, ker sta brez podlage. 1000 EUR (8. čl. pogodbe) je bilo dogovorjenih za primer, če klub uspešno posluje, kar se v letu 2020 zaradi epidemije COVID 19 ni zgodilo, kar še natančneje pojasnjuje. Ne drži, da je bilo pogodbeno določilo jasno in da je bilo treba upoštevati sezono 2019. Glede 500 EUR (7. čl. pogodbe) za plačilo zavarovalne police za tožnika pa pritožnik vztraja, da tega stroška tožniku ni povrnil zato, ker ga slednji ni imel. Priča A. A., ki naj bi potrdila nasprotno, je tožnikova sorodnica, in šele tekom sojenja se je tožnik spomnil, da je plačal preko nje. Zato mu tudi obresti ne gredo od vložitve tožbe naprej.

3Tožnik je na pritožbo ni odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti po 433. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR. Po 1. odst. 458. čl. ZPP se sme odločba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

6Sodišče prve stopnje je v zadevi ugotovilo sledeče:

- Pravdni stranki sta 13. 2. 2020 sklenili pogodbo za tekmovalno sezono, po kateri tožena stranka ni plačala tožniku 1000 EUR, kar je določba 2. odst. 8. čl. pogodbe predvidevala v primeru uspešnega poslovanja tožene stranke, in sicer do 15. 8. 2020. Ugotovilo je, da se je pogoj uspešnega poslovanja nanašal na leto 2019, saj se je uspešnost poslovanja na dan 15. 8. 2020 lahko presodila le za preteklo leto. Ugotovilo je, da je bilo poslovanje tega leta uspešno. Da ni tako, je ugovor zoper ugotovljeno dejansko stanje, kar glede na zgoraj navedena pravila sporov majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.

Nadalje je sodišče ugotovilo, da sta se z isto pogodbo stranki dogovorili, da tožena plača tožeči stroške zavarovanja do 500 EUR, od česar je tožnik plačal 329,28 EUR, in sicer preko sponzorjev, konkretno preko A. A. Da ni tako, je ugovor zoper ugotovljeno dejansko stanje, kar torej glede na pravila sporov majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.

7Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo; Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (9. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Upnik je zato upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. čl. OZ). Zamudne obresti je zato sodišče prve stopnje pravilno dosodilo od vložitve tožbe dalje, tudi za povračilo plačane zavarovalnine, ki jo je tožnik zahteval s tožbo.

8Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo je argumentacijsko brez dodane vrednosti glede na vse že podane argumente s strani strank in sodišča prve stopnje in glede na zakonsko omejene pritožbene razloge v sporih majhne vrednosti, zato kljub temu, da ima tožnik do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, s katero si tožnik ni koristil, zato strošek zanjo trpijo sami (155. čl. ZPP).