UPRS Sodba I U 737/2023-13

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije številka Bpp 56/2023‑2 z 20. 3. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Povzetek izpodbijanega sklepa

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1643/2020-17 z dne 7. 2. 2023 (v nadaljevanju sklep).

2Iz obrazložitve izhaja, da je bila prošnja zavrnjena na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zaradi ocene, da tožnica v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožena stranka ugotavlja, da je Upravno sodišče s sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), ker je ugotovilo, da ne posega v njeno pravico ali neposredno, na zakon oprto korist. FURS je postopek davčne izvršbe zoper tožnico ustavil zaradi plačila s pobotom ter razveljavil vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe. Zato je tožena stranka zaključila, da sodišče očitno ni imelo podlage za vsebinsko obravnavo tožničine tožbe in jo je moralo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa. V zvezi s tožničinim nasprotovanjem pobotu v tožbi je izpostavila, da je pravna podlaga zanj 97. a člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi s 159. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), pri čemer pobot vsebinsko ni del sklepa o ustavitvi izvršbe. Ocenila je, da tožnica tudi z morebitnimi pritožbenimi razlogi v zvezi s pobotom nima verjetnih izgledov za uspeh, saj je sodišče s sklepom presojalo zakonitost in pravilnost sklepa o ustavitvi davčne izvršbe.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnica v tožbi navaja, da je zavrnitev njene prošnje za BPP v nasprotju s sodno prakso, saj se je tožena stranka spustila v vsebinsko presojo spora. V tožbi v bistvenem navaja, da je tožena stranka presojala vsebino sklepa Upravnega sodišča in na njegovi podlagi odločala o možnostih za njen uspeh s pritožbo, s čimer je prekoračila svoje pristojnosti in posegla v pravico do sodnega varstva. Iz sodne prakse Upravnega sodišča namreč izhaja, da se tožena stranka v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZBPP ne sme spuščati v poglobljeno vsebinsko presojo same zadeve, temveč lahko prošnjo za BPP zavrne le, če že na prvi pogled ne obstojijo možnosti za uspeh. Tožena stranka je s tem po tožničinem mnenju kršila 14., 15., 22., 23. in 25. člen Ustave. Opozarja, da ima možnosti za uspeh s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, saj je v obravnavanem primeru FURS pobotal sredstva, ki jih je namenila za poplačilo svojih obveznosti iz naslova socialnih dajatev, kar pomeni, da je njen pravni in dejanski položaj s tem objektivno poslabšan. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo istemu organu v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka v tem upravnem sporu.

4Tožena stranka je predložila upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Sodna presoja

K I. točki izreka

5Tožba je utemeljena.

6V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tretji odstavek 24. člena ZBPP določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

7Povzeta zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, v katerih je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za BPP zavrne. Iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča¹ izhaja, da je zakonodajalec meje vsebinskega preizkusa zadeve opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti z uporabo kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti. S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na tej podlagi morajo biti očitni. Očiten pa pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa.²

8Glede na obrazloženo torej organ za BPP nima zakonske podlage, da bi onkraj standarda očitnosti opravil podrobno in kompleksno vsebinsko analizo oziroma obrazloženo presojo (sodne) odločbe, ki jo želi prosilec izpodbijati. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je namen BPP uresničevanje z Ustavo RS zagotovljene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, zaradi česar je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati v skladu s načelom sorazmernosti tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že opisanega standarda očitnosti. To pomeni, da organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP.³

9V obravnavani zadevi je tožena stranka storila prav to, saj je izpodbijano odločitev podrobno oprla na vsebinsko presojo sklepa Upravnega sodišča, da tožbo zavrže. Tako je ugotavljala, da je FURS postopek davčne izvršbe ustavil, zaradi česar je po presoji tožene stranke Upravno sodišče tožbo utemeljeno zavrglo, ker upravni akt očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Na ta način pa je tožena stranka podrobno in poglobljeno analizirala vsebino sklepa Upravnega sodišča in presodila, da sodišče ni imelo podlage za vsebinsko obravnavo tožničine tožbe, ker tožnica zanjo ni izkazovala pravnega interesa. Ob tem se je tožena stranka sklicevala tudi na ZDavP-2 in ZPIZ-2 ter navedla, da pobot vsebinsko ni del sklepa o ustavitvi izvršbe. ZBPP organu za BPP ne daje pooblastila za tako podrobno in kompleksno vsebinsko presojo zadeve. Organ za BPP ne more zavrniti prošnje za dodelitev BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, če se strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločitve nima možnosti za uspeh. Tožena stranka take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla, prav tako pa o njenem obstoju ni mogoče sklepati vsaj posredno.

10Glede na obrazloženo je izpodbijana odločba nezakonita zaradi napačno uporabljenega materialnega prava, zaradi česar jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponoven postopek organu, ki je izpodbijani akt izdal, v katerem bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev nujne BPP, upoštevajoč tudi vse ostale pogoje iz ZBPP.

11Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo očitno treba že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov tožbi ugoditi in odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka

12Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

13Ker je bila zadeva rešena po sodniku posamezniku brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Tožena stranka je dolžna tožnici stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe.

14Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

¹ Glej na primer sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenje v zadevah I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019, I U 1190/2019 z dne 10. 9. 2019, I U 509/2020 z dne 14. 5. 2020, II U 322/2020 z dne 11. 11. 2020, I U 544/2022 z dne 11. 5. 2022 in I U 643/2022 z dne 8. 7. 2022.
² Glej na primer razlago pojma očiten v sklepu Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi Up‑62/96 z dne 11. 4. 1996.
³ Tako na primer Upravno sodišče v zadevi I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019.