UPRS Sodba I U 533/2023-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo vlogo za izplačilo pomoči za financiranje regresa za letni dopust za leto 2021 v višini 2.048,00 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi podatkov tožnikove bilance stanja na dan 31. 12. 2019 ugotovil, da znaša celotni kapital tožnika (AOP 56) 169.201,20 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 345.380,00 EUR. Koeficient AOP 56/AOP 57 znaša 0,49 in je manjši od 0,5. Na podlagi tega je utemeljeno sklepal, da so nakopičene izgube tožnika znižale višino lastniškega kapitala pod polovico osnovnega kapitala oziroma kapitala ob ustanovitvi. Zato se tožnik po četrti alineji prvega odstavka 27. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (ZIUPGT) šteje za podjetje v težavah skladno z 18. (a) točko 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (Uredba 651/2014). Posledično tožnik do pomoči v obliki financiranja regresa za letni dopust ni upravičen.

2V obrazložitvi je organ še navedel, da je tožnik vložil tudi vlogo za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020. V tem postopku je organ tožnika seznanil z ugotovitvami, da je podjetje v težavah, ter mu dal možnost, da predloži pojasnila z dokazili, s katerimi bi lahko utemeljil, da ni podjetje v težavah. Tožnik je 26. 11. 2021 poslal dopis s pojasnilom in dokumentacijo, 7. 2. 2022 pa še dopolnitev dokumentacije z analizo finančnega poslovanja in mnenja. Prvostopenjski organ je še pojasnil, da izjema za mikro in mala podjetja, kot jo predvideva sporočilo komisije Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 (Začasni okvir), ni bila implementirana v našo nacionalno zakonodajo, zato se ne more uporabiti. Uporaba določb Začasnega okvira pa ni zavezujoča.

3Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4Tožnik v tožbi navaja, da je imel na dan 31. 12. 2019 vpisan dovolj visok osnovni kapital (345.380,00 EUR), da bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja, tako da te ne bi presegale polovice vpisanega osnovnega kapitala. Svoje izgube bi lahko pokril že v letu 2019 ali kadarkoli kasneje z enostavno bilančno operacijo, ne da bi to spremenilo njegov premoženjski položaj. Če bi to operacijo izvedel, zaradi nakopičenih izgub ne bi izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala in se ne bi štel za podjetje v težavah. Meni, da podjetje, ki bi lahko svoje nakopičene izgube že v letu 2019 pokrilo z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ne ustreza opredelitvi podjetja v težavah po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014.

5Uveljavlja tudi kršitev 14. člena Ustave. Meni, da razlaga četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZIUPGT na način, kot jo je razlagal organ, postavlja podjetja, ki bi lahko le z bilančno operacijo dosegla, da zaradi nakopičenih izgub ne bi izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala, v bistveno različen položaj v primerjavi s podjetji, ki so to operacijo pravočasno izvedla. Meni, da za tako razlikovanje ni razumnega razloga.

6Izpostavlja tudi, da opredelitev podjetja v težavah pomeni pravno domnevo, zato ima možnost dokazati, da je kljub formalni izpolnitvi kriterijev za podjetje v težavah dejansko zdravo podjetje. Kondicija podjetja je odvisna tudi od drugih kriterijev, ki jih je treba analizirati. Sklicuje se na Poročilo o analizi finančnega položaja družbe A. z dne 4. 2. 2022.

7Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi in mu prizna pomoč za financiranje regresa za letni dopust za leto 2021 v višini 2.048,00 EUR oziroma podredno, naj tožbi ugodi, izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponoven postopek. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

8Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev odločb. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9Tožnik v pripravljalni vlogi ponavlja svoje navedbe.

Odločanje po sodnici posameznici

10Sodišče je 15. 6. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep I U 533/2023-15, da v zadevi odloča sodnica posameznica. Stranki sestavi sodišča na izrecno vprašanje sodišča na naroku 11. 7. 2023 nista ugovarjali.

Dokazni sklep

11Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve in v vse listine, predložene v sodni spis (priloge A1 do A4).

12Zavrnilo je dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske (finančno računovodske) stroke kot nerelevantnega, ker dejstva, ki naj bi se z njim dokazovala, niso pravno pomembna za odločitev v tej zadevi, kot obrazloženo v nadaljevanju.

13Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K točki I. izreka

14Tožba ni utemeljena.

15Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 27. člena ZIUPGT. Ta določa, da je upravičenec do pomoči za financiranje regresa za letni dopust za leto 2021 pravna ali fizična oseba, ki je bila vpisana v Poslovni register Slovenije do 31. maja 2021, in ki: - na dan uveljavitve tega zakona opravlja kot glavno dejavnost ali kot dopolnilno dejavnost na kmetiji po Standardni klasifikaciji dejavnosti Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/07 in 17/08) po Prilogi I: Standardna klasifikacija dejavnosti – SKD 2008 in Prilogi II: Pojasnila k standardni klasifikaciji dejavnosti – SKD 2008 eno izmed dejavnosti, navedenih v tej alineji; - dejavnosti zaradi posledic epidemije ne more opravljati ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu skladno s tretjim odstavkom tega člena; - ima vsaj enega zaposlenega, ki je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 – ZIPRS1415, 44/14 – ORZPIZ206, 85/14 – ZUJF-B, 95/14 – ZUJF-C, 102/15, 23/17, 40/17, 65/17, 28/19, 75/19, 139/20, 189/20 – ZFRO in 51/21; v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2) in - ni na dan 31. decembra 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (UL L št. 187 z dne 21. 6. 2014, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2020/972 z dne 2. julija 2020 o spremembi Uredbe (EU) št. 1407/2013 v zvezi s podaljšanjem njene veljavnosti in o spremembi Uredbe (EU) št. 651/2014 v zvezi s podaljšanjem njene veljavnosti in ustreznimi prilagoditvami (UL L št. 215 z dne 7. 7. 2020, str. 3).

16Eden od kumulativno določenih pogojev za upravičenost do pomoči za financiranje regresa za letni dopust za leto 2021 po citirani določbi prvega odstavka 27. člena ZIUPGT je torej tudi, da upravičenec na dan 31. 12. 2019 ni podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014 (četrta alineja prvega odstavka 27. člena ZIUPGT). V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožnik na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah skladno z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014.

17V skladu z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014 je „podjetje v težavah“ podjetje, za katerega velja vsaj ena od taksativno naštetih okoliščin. Ena izmed teh okoliščin, določena v podtočki (a) je, da se šteje podjetje za „podjetje v težavah“, če je v primeru družbe z omejeno odgovornostjo (razen malega in srednjega podjetja (MSP), ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika) zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. To je v primeru, ko nakopičene izgube, ki se odštejejo od rezerv (in vseh drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), povzročijo negativen kumulativni znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala.

18Toženka je na podlagi podatkov tožnikove bilance stanja na dan 31. 12. 2019 ugotovila, da je znašal njegov celotni kapital (AOP 56) 169.201,20 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 345.380,00 EUR. Koeficient AOP 56/AOP 57 tako znaša 0,49 in je manjši od 0,5. Tem ugotovitvam tožnik ne ugovarja. Navedeno pa izhaja tudi iz listin v spisu in Poročila o analizi finančnega položaja družbe A. z dne 4. 2. 2022 (priloga A4), na katerega se sklicuje tožnik. Na tej podlagi je toženka zaključila, da so tožnikove nakopičene izgube znižale višino njegovega lastniškega kapitala pod polovico osnovnega kapitala oziroma kapitala ob ustanovitvi ter da je posledično tožnik podjetje v težavah.

19V skladu s prej citirano 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 je za ugotavljanje, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah, treba ugotoviti zgolj razmerje med višino nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv, v razmerju do vpisanega osnovnega kapitala. Zato tožnikove navedbe, da bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja, tako da te ne bi presegale polovice vpisanega osnovnega kapitala, in da podjetje, ki bi lahko svoje nakopičene izgube že v letu 2019 pokrilo z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ne ustreza opredelitvi podjetja v težavah po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014, niso pravno relevantne za odločitev v tej zadevi.

20Posledično je iz istega razloga nerelevanten tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske oziroma finančno računovodske stroke. Tožnik ga je namreč predlagal v zvezi s tem, da bi pojasnil, da bi lahko v letu 2019 svoje izgube pokril z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, s čimer bi na dan 31. 12. 2019 izkazoval izgubo v višini 0 EUR oziroma vsaj manj kot polovico osnovnega kapitala, ne da bi to spremenilo njegov premoženjski položaj, ter da bi pojasnil, da sta podjetje, ki zaradi izvedene bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala na dan 31. 12. 2019 ni prikazovalo izgube več kot polovice vpisanega osnovnega kapitala, in podjetje, ki bi izgubo manj kot polovice vpisanega osnovnega kapitala lahko doseglo z isto bilančno operacijo, v enakem premoženjskem položaju, da poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala nima nobenega vpliva na dejansko premoženjsko stanje podjetja ter da bi tožnik v letu 2019 lahko izvedel poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala na način, da bi pokril nakopičene izgube, s čimer na dan 31. 12. 2019 ne bi izkazoval nakopičenih izgub v višini več kot polovice vpisanega osnovnega kapitala. Navedena dejstva pa so, kot rečeno, pravno nepomembna za odločitev v tej zadevi, zato je posledično tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske oziroma finančno računovodske stroke pravno nerelevanten. Da bi tožnik lahko izvedel bilančno operacijo, na katero se sklicuje (ki je nesporno ni izvedel), ni pravno pomembno za presojo v tej zadevi. Edina relevantna kriterija za ugotavljanje, ali je podjetje v težavah (ali ne), sta namreč višina osnovnega kapitala in višina nakopičenih izgub, kakršni sta bili v relevantnem času (na dan 31. 12. 2019), in ne kakršni bi lahko bili, če bi tožnik izvedel bilančno operacijo, na katero se sklicuje.

21Tako je neutemeljen tudi ugovor kršitve 14. člena Ustave. Tožnik je namreč v tem primeru v bistveno drugačnem položaju kot podjetje, ki že po zakonskih kriterijih ni podjetje v težavah, saj sklicevanje na hipotetično možnost izvedbe bilančne operacije ni pravno upoštevno. Odločitev o (ne)izvedbi bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala je namreč v domeni podjetja in je stvar odločitve njegovega poslovodstva ter ne pomeni kriterija, ki bi bil v obravnavanem primeru pravno relevanten za presojo, ali se tožnik šteje za podjetje v težavah po četrti alineji prvega odstavka 27. člena ZIUPGT.

22Za ugotavljanje statusa „podjetja v težavah“ po 18. (a) točki 2. člena Uredbe 651/2014 tudi niso pomembne navedbe o siceršnjem (po tožnikovem mnenju) dobrem poslovanju ter o enkratnih dogodkih v zvezi z njegovim poslovanjem. Dobro in odgovorno poslovanje tožnika v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZIUPGT in 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 namreč ni eden od pogojev, da se pravna ali fizična oseba lahko šteje za upravičenca do obravnavane pomoči oziroma, kar bi vplivalo na status „podjetja v težavah“.

23Po povedanem je torej ugotovitev toženke, da je bil tožnik na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah skladno z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 pravilna. Toženka je namreč na podlagi podatkov tožnikove bilance stanja na dan 31. 12. 2019 ugotovila, koliko je znašal njegov celotni kapital, vpoklicani kapital in koeficient AOP 56/AOP 57. Na tej podlagi pa je moč ugotoviti, da je tožniku kot družbi z omejeno odgovornostjo na dan 31. 12. 2019 zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala, kar posledično pomeni, da je podjetje v težavah v skladu z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014. Glede na to ni upravičen do pomoči za financiranje regresa za letni dopust za leto 2021, ker ne izpolnjuje pogoja po četrti alineji prvega odstavka 27. člena ZIUPGT.

24Sodišče je glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II. izreka

25Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.