VSRS Sodba I Ips 42082/2021

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se

A. A., rojen ... v Ljubljani, s stalnim bivališčem na naslovu ..., EMŠO: ..., državljan Republike Slovenije, po poklicu zidar in električar, s končano srednjo šolo za telekomunikacije in srednjo šolo za strojnika gradbene mehanizacije ter srednjo zidarsko šolo, zaposlen pri B. B. s. p, živi v zunajzakonski skupnosti, oče enega otroka v starosti 20 let, ki ga ne preživlja, prejemnik plače v višini okoli 800,00 EUR neto mesečno, brez drugih prejemkov, lastnik hiše na naslovu bivanja, brez drugega premoženja, neobsojen, na prostosti,

po 4. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je poškodoval tujo stvar s tem, da je

dne 15. 11. 2019 med 16.00 in 17.00 uro na novogradnji poslovnega objekta na naslovu ..., katerega investitor je bila družba A., d. o. o., z roko odtrgal obrobo iz stirodurja okoli vhodnih vrat in s tem družbi A., d. o. o., povzročil škodo v višini najmanj 33,00 EUR,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca A., d. o. o. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 42082/2021 z dne 22. 6. 2022 A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku enega meseca od pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi A., d. o. o. znesek 33,00 EUR. Sodišče je oškodovani družbi prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 33,00 EUR, v presežku zahtevka pa jo je napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, sodno takso, potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih pooblaščencev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 42082/2021 z dne 9. 1. 2023 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolžencu naložilo v plačilo sodno takso v višini 138,00 EUR.

2Zagovornik A. A. je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu, zaradi nezakonito izvedenega kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji, kršitve kazenskega zakona, kršitev pravil postopka in zaradi razlogov iz 427. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred sodišče prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da sta sodišči prve in druge stopnje razumno pojasnili, zakaj uporaba instituta dejanja majhnega pomena v obravnavani zadevi ne pride v poštev, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki je nanj odgovoril in ponovil stališče iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili določbo 4. točke 358. člena ZKP, saj bi glede na vsebino očitka po modifikaciji obtožnega predloga morali zaključiti, da obstaja očitna nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja in posledicami obsodilne sodbe. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče razbrati, da vložnik zatrjevano kršitev opira zlasti na višino škode, ki je nastala s kaznivim dejanjem.

6Sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZKP izreče oprostilno sodbo, če gre pri kaznivem dejanju za dejanje majhnega pomena in če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Kaznivo dejanje je mogoče opredeliti kot dejanje majhnega pomena, če sta kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj. Objektivni pogoj je izpolnjen, če je nevarnost kaznivega dejanja neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je dejanje storjeno. Subjektivni pogoj je izpolnjen, če na neznatno nevarnost kaznivega dejanja kažeta nizka stopnja storilčeve krivde ali njegove osebne okoliščine.

7Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine kaznivega dejanja ne omogočajo uporabe instituta dejanja majhnega pomena. Navedli sta, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena KZ-1 glede na predpisano kazen ne spada med najlažja kazniva dejanja in tudi ne pozna privilegirane oblike za primer majhne vrednosti poškodovane stvari, posledice kaznivega dejanja pa prav tako niso neznatne, saj je moral oškodovanec organizirati in urediti popravilo ter poklicati policijo. Navedli sta tudi, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, pri katerem ga je vodila jeza na Slavka Rusa, ki mu ni plačal predhodno opravljenega dela, škode pa obdolženec ni poravnal. Sodišče prve stopnje je izrecno poudarilo, da uporaba instituta dejanja majhnega pomena v obravnavani zadevi ni sprejemljiva, ker bi sodišče s tem zavzelo stališče, da se upnik namesto pravnih sredstev za izterjavo lahko posluži uničevanja stvari dolžnika, da bi tako hitreje prišel do plačila.¹

8Vrhovno sodišče tem razlogom ni moglo slediti. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do dveh let, pri čemer spodnja meja kazni ni predpisana in je torej za to kaznivo dejanje mogoče izreči kazen na ravni splošnega minimuma. Po navedenem merilu torej obravnavano kaznivo dejanje spada med lažja kazniva dejanja, pri čemer Vrhovno sodišče poudarja, da predpisani kaznovalni okvir za presojo majhnega pomena dejanja ni nujno odločilen.² Vrhovno sodišče je institut dejanja majhnega pomena že uporabilo tudi v primerih kaznivih dejanj z višjim predpisanim kaznovalnim okvirjem, če je narava konkretnega kaznivega dejanja kazala na to, da je njegova nevarnost neznatna.³ Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja, da je obdolženec s kaznivim dejanjem povzročil škodo v višini 33,00 EUR, kar po merilu narave dejanja bistveno odstopa navzdol od zamišljene tipičnosti abstraktnega dejanskega stanu po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Druge škodljive posledice, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v okviru objektivnih meril in bi presegale ugotovljeno višino škode, ki predstavlja strošek popravila poškodovane obrobe vrat,⁴ v opisu kaznivega dejanja niso navedene in jih sodišče tudi ni ugotavljalo.

9Dejstvo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom kot eno izmed dveh oblik krivde, ki sta možni pri tem kaznivem dejanju, po presoji Vrhovnega sodišča upoštevajoč zgornje ugotovitve v zvezi z objektivnimi merili v obravnavani zadevi ne more biti odločilno.⁵ Vrhovno sodišče tudi ne soglaša s presojo nižjih sodišč glede pomena predhodne izzvanosti obdolženca. Sodišči sta v dokaznem postopku ugotovili, da je bil obdolženec močno razburjen, ker mu oškodovanec ni plačal predhodno opravljenega dela.⁶ To okoliščino sta izrecno upoštevali kot olajševalno okoliščino, vendar bi jo po presoji Vrhovnega sodišča morali upoštevati tudi v okviru subjektivnih kriterijev dejanja majhnega pomena. Navedeno sicer ne pomeni, da se upnik za dosego poplačila lahko poslužuje uničevanja dolžnikovih stvari, pomeni pa, da obdolženčevo ravnanje v konkretnem primeru ne izkazuje takšne stopnje nevarnosti, ki bi upravičevala kazenskopravno intervencijo, ki je v skladu z načelom omejenosti represije vendarle skrajno sredstvo družbenega odzivanja (ultima ratio societatis) na protipravna dejanja posameznikov.⁷

10Glede na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje in zgoraj opisane objektivne in subjektivne kriterije Vrhovno sodišče ugotavlja, da obravnavano kaznivo dejanje pomeni dejanje majhnega pomena, posledice, ki bi jih povzročila obsodilna sodba, pa so nesorazmerne majhnemu pomenu kaznivega dejanja. Ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, ki je presojo sorazmernosti oprlo na ugotovitev, da v obravnavani zadevi ne bodo nastale nobene posebne negativne posledice obsodbe, razen običajnih posledic obsodbe za kaznivo dejanje.⁸ Že takšne (običajne) posledice obsodbe, ki zajemajo negativno družbeno vrednotenje in stigmo, so nesorazmerne, če je pomen kaznivega dejanja v primerjavi s posledicami kazenske obsodbe izrazito majhen.

C.

11Vrhovno sodišče je ob ugotovitvi, da je v obravnavani zadevi podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je A. A. iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

12Oškodovana družba A. je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je A. A. oprostilo obtožbe, zato je oškodovano družbo z njenim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

13Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

14Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo z večino glasov. Vrhovni sodnik mag. Aleksander Karakaš je glasoval za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti in podal odklonilno ločeno mnenje.

¹ Točka 13 razlogov prvostopenjske sodbe ter točki 9 in 10 razlogov drugostopenjske sodbe.
² Sodbi Vrhovnega sodišča Kp 7/2005 z dne 27. 9. 2005 in I Ips 335/2004 z dne 13. 1. 2005.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Kp 30162/2016 z dne 16. 10. 2020, v kateri je Vrhovno sodišče izreklo oprostilno sodbo po 4. točki 358. člena ZKP za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen od enega do desetih let zapora.
⁴ Znesek popravila poškodovane obrobe iz stirodurja, ki vključuje materialne stroške in delo, je sodišče v točki 7 razlogov prvostopenjske sodbe ugotovilo z zaslišanjem priče, ki je bila zadolžena za popravilo.
⁵ Prim. tudi M. Čeh: 385. člen, v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem – 2. knjiga (ur. M. Šepec), Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2023, str. 792 in I. Bele: Kazenski zakonik s komentarjem – Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 134.
⁶ Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo obstoj dolga oškodovanca do obdolženca in to ugotovitev upoštevalo tudi v okviru odmere kazenske sankcije. Obdolženec je v zagovoru navajal, da je višina neporavnanega dolga 5.000,00 EUR, vendar je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo le obstoj dolga, ne pa tudi njegove višine.
⁷ Vrhovno sodišče na tem mestu pripominja, da je tovrstna protipravna dejanja mogoče obravnavati tudi v okviru pravdnega postopka zaradi civilnega delikta, prekrškovnega postopka in v okviru procesnih selekcijskih mehanizmov in postopkov odvračanja kazenskega pregona.
⁸ Točka 13 razlogov prvostopenjske sodbe.

*******************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA MAG. ALEKSANDRA KARAKAŠA

Povezava na PDF dokument