VSRS Sodba VIII Ips 20/2023

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem delu (v I., III. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje, tožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbe.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 503,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka, določenega v tej točki izreka, stroške odgovora na revizijo pa krije sama.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici iz naslova nadomestila plače za 15. 8. 2021 in za marec 2020 plačati skupno bruto 48,11 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska, preračunano iz bruto zneska 12,44 EUR, od 8. 4. 2020 do plačila ter od neto zneska, preračunano iz bruto zneska 35,67 EUR, od 11. 9. 2021 do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek za razliko do 60,81 EUR je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 1.014,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka), ter jo zavezalo za plačilo sodne takse (IV. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v IV. točki izreka razveljavilo, v I. in III. točki izreka pa spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,86 EUR, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama (II. točka izreka).

3Vrhovno sodišče je zoper sodbo sodišča druge stopnje s sklepom VIII DoR 229/2022 z dne 18. 4. 2023 dopustilo revizijo tožnice glede naslednjih vprašanj:

- ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica, ki opravlja delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, za en teden letnega dopusta ne more biti upravičena do nadomestila plače za 42 ur, ampak le za 40 ur, kot delavci, ki opravljajo delo v enakomerno razporejenem delovnem času;

- ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da glede pravice do nadomestila plače za praznik ni pomemben letni razpored dela, ampak zadostuje mesečni razpored, objavljen v prejšnjem mesecu;

- ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da iz drugega odstavka 32.b člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva izhaja podlaga za zavrnitev zahtevka iz naslova nadomestila plače za praznik;

- ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je brez opravljene pritožbene obravnave ugotovilo dejstva (da je tožnica leta 2021 že prejela nadomestilo plače za šest praznikov), ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

4Tožnica v pravočasni reviziji nasprotuje presoji sodišča druge stopnje, da ji je toženka za marec 2020 pravilno izplačala nadomestilo plače le za 40 ur, ker za letni dopust izplačuje enaka nadomestila delavcem, ki delajo v enakomerni in neenakomerni razporeditvi delovnega časa. To je v nasprotju z devetim odstavkom 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.; ZDR-1), po katerem je delodajalec delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša njegova delovna obveznost na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Tudi sicer zakon pavšaliziranja ur nadomestila plače ter izenačitve delovnega tedna delavcev z enakomerno in neenakomerno razporejenim delovnim časom ne določa. Če bi v spornem obdobju opravljala delo, bi opravila 42 delovnih ur, zato je za 2 uri nadomestila prikrajšana. Poleg tega ji toženka nadomestilo plače obračunava različno glede na to, ali dopust koristi po posameznih dnevih (v tem primeru ji obračuna nadomestilo plače za 7 ur) ali pa ga koristi strnjeno cel teden, kar ni logično. Glede nadomestila plače za praznik 15. 8. 2021 poudarja, da do konca julija 2021 ni vedela, ali bo 15. 8. 2021 razporejena na delo. Pri delavcih, pri katerih ni jasnega vzorca razporejanja na delo, lahko delodajalci sistem zlorabijo in samovoljno določijo, da delavci na praznik nimajo delovne obveznosti, s čimer se izognejo plačilu nadomestila plače za ta dan. Ravno z namenom izključitve možnosti takšne samovolje je bil sprejet 32.b člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl.), pri čemer mesečni razpored dela, ki ga delavci prejmejo konec meseca za naslednji mesec, ne zagotavlja vnaprej določenega jasnega sistema v smislu te določbe. Mesečno razporejanje delavcev ni ne predvidljivo ne sistemsko, saj ni vezano na vzorec, iz katerega bi delavci lahko za daljše časovno obdobje razbrali, ali bodo na praznik razporejeni na delo ali ne. To predvidljivost je treba zagotoviti najmanj z letnim razporedom. Drugi odstavek 32.b člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva ne daje podlage za zavrnitev zahtevka, ker je tožnica v letu 2021 že prejela nadomestilo plače za šest praznikov. Sicer pa je sodišče druge stopnje to ugotovitev sprejelo mimo ugotovitev sodišča prve stopnje brez opravljene pritožbene obravnave, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

5Toženka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Vztraja, da je tožnici pravilno obračunala in izplačala nadomestilo plače za praznik in letni dopust.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; ZPP). Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

K prvemu revizijskemu vprašanju:

8Tožnica je pri toženki zaposlena na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka. Delo opravlja šest dni v tednu v neenakomerno razporejenem delovnem času. Toženka ji je za čas izrabe letnega dopusta v obdobju od 9. do 14. marca 2020 obračunala in izplačala nadomestilo plače za 40 ur, tožničina delovna obveznost v tem obdobju, če ne bi bila na dopustu, pa bi znašala 42 ur.

9Sodišče prve stopnje je tožnici na podlagi devetega odstavka 137. člena ZDR-1 prisodilo razliko za dve uri nadomestila plače v višini 12,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.¹ Po tej določbi je delodajalec delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Sodišče druge stopnje je to odločitev spremenilo in zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V zvezi s tem je le (skopo) obrazložilo, da „toženka za letni dopust delavcem, ki opravljajo svoje delo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa, izplačuje nadomestila enako kot pri enakomerni razporeditvi delovnega časa za 40-urni delovni teden“.

10Revizija pravilno uveljavlja, da glede na jasno določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 ni pravne podlage za presojo sodišča druge stopnje, ki temelji na izenačevanju višine nadomestila plače tožnice, ki delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, z delavci, ki ga opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Ker je delovna obveznost tožnice v spornem obdobju znašala 42 ur, je upravičena do nadomestila plače v tem obsegu in je bila zato za dve uri nadomestila prikrajšana.

K drugemu in tretjemu revizijskemu vprašanju:

11Sporno je nadomestilo plače za praznik za dan 15. 8. 2021, ki ga toženka tožnici ni izplačala, ker je imela po mesečnem razporedu za avgust 2021 na ta dan prost dan.

12Podlago za odločitev predstavlja prvi odstavek 32.b člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (v nadaljevanju: kolektivna pogodba dejavnosti), ki določa, da se pri razporejanju delovnega časa zaposlenih v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva delavca razporeja na delo tako, da ima pravico do odsotnosti z dela na dan praznika, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, in drug z zakonom določen dela prost dan s pravico do nadomestila plače, razen: (1. alineja) v primeru, ko iz opredelitve tedenskega delovnega časa v pogodbi o zaposlitvi izrecno izhaja, da delavec na posamezen dan v tednu po pogodbi o zaposlitvi nima delovne obveznosti in je na ta dan praznik, ali (2. alineja) če iz razporeditve delovnega časa, ki po svoji naravi temelji na vnaprej predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja delavca na delo, tako da se da vnaprej določiti dneve, na katere ima delavec delovno obveznost, izhaja, da delavec na dan praznika ne bi imel delovne obveznosti. V skladu z drugim odstavkom istega člena se pri razporejanju delovnega časa iz prejšnjega odstavka delavcu zagotovi plačilo nadomestila plače za najmanj toliko ur praznikov, kot izhaja iz letnega koledarja delovne obveznosti za posamezno koledarsko leto pri enakomerni razporeditvi delovnega časa za 40‑urni delovni teden od ponedeljka do petka.

13Sodišče prve stopnje je ob odsotnosti določila v tožničini pogodbi o zaposlitvi v smislu 1. alineje prvega odstavka 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti in ob ugotovitvi, da toženka v letnem razporedu dela ni imela vzorca pri določanju praznikov kot prostih dni v smislu 2. alineje prvega odstavka te določbe, zaključilo, da bi bila tožnica za 15. 8. 2021 upravičena do nadomestila plače za praznik. Ker pa je bila pred in po tem datumu začasno odsotna z dela zaradi bolezni in je imela za ta dan odprt bolniški stalež, ji je za 7 ur upravičene odsotnosti z dela na podlagi 90. člena kolektivne pogodbe dejavnosti² prisodilo nadomestilo plače v višini 80 % plače v mesecu juliju 2021, kar znaša 35,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.³

14Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu spremenilo in zahtevek zavrnilo. Med drugim je obrazložilo, da okoliščina, da toženka ni imela letnega razporeda dela, ki po svoji naravi temelji na vnaprej predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja na delo, tako da se da vnaprej določiti dneve, na katere ima delavec delovno obveznost, še ne pomeni, da tožnice na delo ne bi smela razporediti z mesečnim razporedom dela. Tožnica je bila skladno s tretjim odstavkom 32.a člena kolektivne pogodbe dejavnosti⁴ v mesecu juliju 2021 seznanjena z razporedom za mesec avgust 2021, iz katerega izhaja, da je imela 14. in 15. 8. 2021 prosta dneva, zato do nadomestila za 15. 8. 2021 ni upravičena.

15Presoja sodišča druge stopnje je materialnopravno zmotna, pri čemer je že njegovo izhodišče napačno. V tem sporu ne gre za vprašanje, ali je toženka tožnico 15. 8. 2021 lahko razporedila na delo ali ne, temveč za vprašanje tožničine upravičenosti do nadomestila plače na podlagi prvega odstavka 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti. Glede pravice do tega nadomestila revizija utemeljeno nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da je pomemben le mesečni razpored dela za avgust 2021, s katerim je bila tožnica seznanjena v juliju 2021, in iz katerega izhaja, da je imela 15. 8. 2021 prost dan. Mesečni razpored dela, ki ga delodajalec objavi v predhodnem mesecu in ga nato s sklicevanjem na potrebe delovnega procesa še enostransko spreminja, sam po sebi ne ustreza razporeditvi delovnega časa iz 2. alineje prvega odstavka 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti, saj mora ta razporeditev temeljiti tudi na vnaprej predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja na delo, tako da bi se dalo vnaprej določiti dneve, na katere ima delavec delovno obveznost.

16Ob nasprotnem stališču bi bila pravica delavcev do nadomestila plače za dneve praznikov po prvem odstavku 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti izvotljena. Namen te določbe je preprečiti zlorabo pravic delavcev v smeri, da bi jim delodajalci proste dneve tedenskega počitka načrtovali ravno na dneve praznikov ter jih s tem prikrajšali za nadomestilo plače,⁵ tega namena pa ni mogoče doseči z dopuščanjem določanja prostih dni na praznične dneve le v razporedu dela, ki ne temelji na nekem vnaprej predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu. Ker tožena stranka v postopku niti ni zatrjevala, da je tak vzorec razporejanja delavcev na delo za leto 2021 sploh vzpostavila, je bila tožnica na podlagi prvega odstavka 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti za 15. 8. 2021 upravičena do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače.

17Sodišče druge stopnje je še navedlo, da je tožnica v letu 2021 skladno z drugim odstavkom 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti že prejela nadomestilo plače za šest praznikov, vendar po presoji vrhovnega sodišča ta določba ne predstavlja podlage za zavrnitev zahtevka. Drugi odstavek 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti predpisuje le minimalno število ur nadomestila plače za praznične dni, ki morajo biti zagotovljeni zaposlenim v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva, kar pomeni, da ti lahko prejmejo nadomestilo plače tudi za več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Tožnica je zato tudi upoštevaje drugi odstavek 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti za 15. 8. 2021 upravičena do nadomestila plače, ne glede na to, za koliko prazničnih dni je že prejela nadomestilo plače v letu 2021.

K četrtemu revizijskemu vprašanju:

18Glede revizijskega očitka, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je brez pritožbene obravnave in mimo ugotovitev sodišča prve stopnje zaključilo, da je tožnica v letu 2021 že prejela nadomestilo plače za šest praznikov, vrhovno sodišče ugotavlja, da to dejstvo glede na obrazložitev iz 17. točke te sodbe ni pravno odločilno.

19Glede na navedeno je tožnica za 15. 8. 2021 upravičena do nadomestila plače v prisojeni višini 35,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem delu (v I., III. in IV. točki izreka)⁶ potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

22Vrhovno sodišče je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) tožnici priznalo naslednje stroške pritožbenega in revizijskega postopka: za odgovor na pritožbo 250 točk (kar z materialnimi stroški in DDV znaša 186,67 EUR), za predlog za dopustitev revizije 250 točk in za revizijo 300 točk (v kar se všteje 50 % stroškov predloga za dopustitev revizije), tako da tožničini stroški revizijskega postopka znašajo 425 točk (kar z materialnimi stroški in DDV znaša 317,32 EUR). Iz navedenega izhaja, da ji je toženka dolžna povrniti skupno 503,99 EUR stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške odgovora na revizijo pa krije toženka sama (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

23Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo sprejelo soglasno.

¹ Višina razlike v nadomestilu plače med strankama ni bila sporna.
² Ta v drugem odstavku v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka določa, da delavcu za primer odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, pripada nadomestilo plače, ki bremeni delodajalca, v višini 80 % osnove.
³ Tudi ta višina nadomestila v postopku ni bila sporna.
⁴ Ta določa, da mora biti razpored dela objavljen najkasneje do 20. v mesecu za naslednji mesec.
⁵ Za takšno situacijo je šlo v zadevi VIII Ips 261/2016, v kateri je tožena stranka že tako neenakomerno porazdeljen delovni čas pred dela prostimi dnevi dodatno prilagodila tako, da je upoštevala zmanjšane potrebe po delu na te dni in ni (več) predvidela dela za revidenta. Vrhovno sodišče je kot materialnopravno zmotno označilo stališče sodišč nižjih stopenj, ki sta sprejeli pravne razloge tožene stranke, da revident ni upravičen do nadomestila plače za dela proste dneve, ker tedaj ni imel predvidene delovne obveznosti.
⁶ Skladno z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl.; ZST-1) je odločitev o zavezancu za plačilo sodne takse del odločitve o stroških postopka.